Zadeva C‑378/15

Mercedes Benz Italia SpA

proti

Agenzia delle Entrate Direzione Provinciale Roma 3

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Commissione tributaria regionale di Roma)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost – Direktiva 77/388/EGS – Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (d) – Področje uporabe – Uporaba odbitnega deleža davka na dodano vrednost, s katerim je bila obdavčena pridobitev vsega blaga in storitev, ki jih je davčni zavezanec uporabil – Priložnostne transakcije – Uporaba prometa kot kazalnika“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 14. decembra 2016

Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Blago in storitve, ki se uporabljajo tako za transakcije, pri katerih je davek na dodano vrednost odbiten, kot za transakcije, pri katerih davek na dodano vrednost ni odbiten – Odbitni delež – Izračun – Nacionalni ureditev in praksa, ki davčnemu zavezancu nalagata, da za vse blago in storitve, ki jih je pridobil, uporabi odbitni delež, ki temelji na prometu – Identifikacija transakcij, ki jih je mogoče šteti za priložnostne – Uporaba prometa kot kazalnika – Dopustnost – Pogoji

(Direktiva Sveta 77/388, člena 17(5) in 19)

Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (d), in člen 19 Šeste direktive Sveta 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalnima ureditvi in praksi, ki davčnemu zavezancu nalagata, naj za vse blago in storitve, ki jih je pridobil, uporabi odbitni delež, ki temelji na prometu, brez določitve metode za izračun, ki temelji na vrsti in dejanski namembnosti vsakega posameznega pridobljenega blaga in storitve in ki objektivno odraža dejanski znesek nastalih stroškov, namenjen za vsako od obdavčenih in neobdavčenih dejavnosti.

Iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (d), Direktive 77/388 v povezavi s členom 17(5), prvi in drugi pododstavek, in členom 19(1) te direktive je razvidno, da metoda za izračun pravice do odbitka davka na dodano vrednost (DDV) načeloma vključuje uporabo deleža, ki temelji na prometu.

Dalje, v zvezi z obveznostjo davčnega zavezanca, da za vse blago in storitve, ki jih je pridobil, uporabi navedeni delež, ki temelji na prometu, se člen 17(5), prvi pododstavek, Šeste direktive, ki je izrecno naveden v členu 17(5), tretji pododstavek, točka (d), te direktive, nanaša tako na transakcije, pri katerih je davek odbiten, kot na transakcije, pri katerih davek ni odbiten. Besede „transakcije iz tega pododstavka“ iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (d) je treba torej razlagati tako, da se nanašajo na obe vrsti transakcij, navedeni v členu 17(5), prvi pododstavek, navedene direktive. V nasprotju s prvim pododstavkom člena 17(5) Šeste direktive pa v tretjem pododstavku, točka (d), tega člena 17(5) v zvezi s tema vrstama transakcij nista uporabljeni besedi „bodisi bodisi“. Ker ni takega pojasnila, je treba člen 17(5), tretji pododstavek, točka (d), Šeste direktive razlagati tako, da se nanaša na vse blago in storitve, ki jih je davčni zavezanec uporabil tako za opravljanje transakcij, pri katerih je davek odbiten, kot za opravljanje transakcij, pri katerih davek ni odbiten, ne da bi se morali to blago in te storitve uporabljati za opravljanje bodisi prve bodisi druge vrste transakcij. Dalje, če bi se člen 17(5), tretji pododstavek, točka (d), Šeste direktive razlagal tako, da se ne uporablja za blago in storitve, uporabljene za opravljanje „bodisi“ transakcij, pri katerih je davek odbiten, „bodisi“ transakcij, pri katerih ni odbiten, bi se s tem tej določbi priznal enak obseg, kot ga ima člen 17(5), prvi pododstavek, te direktive, od katerega pa bi ta določba morala odstopati. Te ugotovitve poleg tega potrjuje eden od ciljev Šeste direktive, ki je, kot izhaja iz njene sedemnajste uvodne izjave, dovoliti uporabo razmeroma enostavnih pravil. Z uporabo pravila za izračun iz člena 17(5), tretji pododstavek, točka (d), Šeste direktive namreč davčnim zavezancem kupljenega blaga in storitev ni treba uporabiti za transakcije, pri katerih je davek odbiten, za tiste, pri katerih ni, ali za obe ti vrsti transakcij, in zato nacionalnim upravam ni treba preveriti, ali je bila ta uporaba pravilno opravljena.

Dalje, člen 17(5), tretji pododstavek, točka (d), in člen 19 Šeste direktive tudi ne nasprotujeta nacionalnima ureditvi in praksi, ki davčnemu zavezancu nalagata, naj se opre na sestavo svojega prometa za opredelitev transakcij, ki jih je mogoče šteti za „priložnostne“, če se pri presoji, ki se opravi za ta namen, upošteva tudi, kako so te transakcije povezane z obdavčljivimi dejavnostmi tega davčnega zavezanca in, odvisno od primera, kakšno uporabo blaga in storitev, za katere je treba plačati DDV, vključujejo.

V zvezi s tem, čeprav je sestava prometa davčnega zavezanca upošteven dejavnik za ugotovitev, ali je treba nekatere transakcije šteti za priložnostne v smislu člena 19(2), drugi stavek, Šeste direktive, pa samo zato, ker dohodki iz takih dejavnosti presegajo dohodke iz dejavnosti, ki jo je zadevno podjetje navedlo kot glavno, še ni mogoče izključiti njihove opredelitve kot „priložnostne transakcije“ v smislu te določbe.

(Glej točke 32, od 36 do 38, 40, 43, 44, 47, 49, 50 in izrek.)