SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 30. novembra 2017(1)
Zadeva C‑147/16
Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen VZW
proti
Susan Romy Jozef Kuijpers
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče, Antwerpen, Belgija))
„Direktiva 93/13/EGS – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Nacionalno sodišče, ki po uradni dolžnosti preuči, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13 – Člen 2(c) – Pojem ‚prodajalec ali ponudnik‘“
1. Ali nepridobitna izobraževalna ustanova, ki svojim študentom ponuja posojilo v obliki brezobrestnega načrta poplačila v obrokih, s katerim jim omogoči plačilo šolnin in stroškov študijskih potovanj, ravna kot „prodajalec ali ponudnik“ v smislu Direktive 93/13/EGS(2)? Dalje, ali je v okoliščinah, v katerih zadevna študentka ni dejavno sodelovala v naknadno uvedenem postopku za izterjavo preostalega dolga z obrestmi in stroški, nacionalno sodišče dolžno po uradni dolžnosti preučiti, ali pogodba spada na področje uporabe te direktive?
2. Ti vprašanji sta se pojavili v sporu med izobraževalno ustanovo in eno od njenih študentk. Z njima je Sodišču ponujena priložnost, da še naprej opredeli področje uporabe Direktive 93/13 ter pristojnosti in obveznosti, ki jih imajo na njeni podlagi nacionalna sodišča.
Zakonodaja
Direktiva 93/13
3. Direktiva 93/13 je bila sprejeta na podlagi člena 100a EGS (zdaj člen 114 PDEU). Med njenimi cilji sta zagotovitev, da potrošniške pogodbe ne vsebujejo nedovoljenih pogojev, in zaščita potrošnikov pred zlorabo moči prodajalcev ali ponudnikov.(3) Države članice lahko potrošnikom zagotavljajo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od določb Direktive.(4)
4. V deseti uvodni izjavi Direktive je navedeno, da se morajo pravila o nedovoljenih pogojih uporabljati za „vse pogodbe“, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki. V njej je izrecno navedeno, da bi bilo treba zato s področja uporabe Direktive med drugim izključiti pogodbe o zaposlitvi, o dednih pravicah, o pravicah iz družinskega prava ter o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij oziroma sporazume o partnerstvu. Vendar se mora Direktiva uporabljati za vse obrti, poklice in posle, vključno s tistimi v okviru javnega prava.(5)
5. Člen 1(1) opredeljuje področje uporabe Direktive 93/13:
„Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.“
6. Člen 2(b) in (c) opredeljuje izraz „potrošnik“ kot „vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih [z Direktivo 93/13], deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti“, in izraz „prodajalec ali ponudnik“(6) kot „fizično ali pravno osebo, ki v pogodbah, zajetih [z Direktivo 93/13], deluje za namene, ki sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju“.
7. Člen 3(1) določa, da „[p]ogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“.
Belgijska zakonodaja
8. Direktiva 93/13 je bila prenesena v nacionalno pravo z Marktpraktijkenwet (zakon o tržnih praksah) z dne 6. aprila 2010. S tem zakonom je bil za opredelitev njegovega področja uporabe namesto izraza „prodajalec ali ponudnik“ iz člena 2(c) te direktive uporabljen izraz „podjetje“. S členom I.1(1) Wetboek Economisch Recht (gospodarskopravni zakonik) je podjetje opredeljeno kot „vsaka fizična ali pravna oseba, ki uresničuje dolgoročni gospodarski cilj, vključno z združenji takih oseb“.
9. Člen 806 Gerechtelijk Wetboek (sodni zakonik) določa obveznost sodišča v primeru sodbe zaradi zaostanka: „V zamudni sodbi mora sodišče ugoditi zahtevkom ali ugovorom prisotne stranke, razen če bi sodni postopek oziroma zahtevki ali tožbeni razlogi lahko bili v nasprotju z javnim redom.“
Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
10. Susan Kuijpers je bila študentka Karel de Grote Hogesschool (višja šola Karla de Groteja, v nadaljevanju: KdG). 3. februarja 2014 bi morala KdG plačati znesek v skupni višini 1546 EUR za šolnino za študijski leti 2012/13 in 2013/14 ter prispevek za študijsko potovanje. Ker tega zneska ni mogla plačati naenkrat, ji je služba za študentske zadeve KdG – KdG studievoorzieningsdienst (v nadaljevanju: KdG Stuvo) – odobrila brezobrestni načrt poplačila. V skladu s tem načrtom je KdG Stuvo S. Kuijpers plačala potrebni znesek, tako da je lahko ona plačala KdG. S. Kuijpers bi s 25. februarjem 2014 morala začeti KdG Stuvo odplačevati 200 EUR mesečno za obdobje sedmih mesecev. Zadnji obrok v višini 146 EUR bi moral biti plačan do 25. septembra 2014.
11. V pogodbi je bila tudi ta klavzula:
„Če se posojilo (v celoti ali delno) ne vrne pravočasno, se na preostali dolg od prvega dne po zapadlosti brez opomina obračunajo zakonske obresti v višini 10 % letno. V tem primeru se zaračuna tudi odškodnina za kritje stroškov izterjave, ki v skladu s pogodbo znaša 10 % preostalega dolga, vendar najmanj 100 EUR.“
12. S. Kuijpers kljub pozivu k plačilu denarja ni vrnila.
13. KdG je 27. novembra 2015 proti S. Kuijpers vložila tožbo, s katero je na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila KdG Stuvo, predlagala plačilo glavnice (1546 EUR), zamudnih obresti v višini 10 % od 25. februarja 2014 (269,81 EUR) in stroškov (154,60 EUR) ter sprožila postopek pri Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče, Antwerpen, Belgija). To sodišče je z vmesno sodbo z dne 4. februarja 2016 KdG dosodilo glavnico v višini 1546 EUR. Vendar je ponovno začelo postopek glede vprašanja obresti in stroškov, da bi lahko ugotovilo stališče KdG o možnosti predložitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču. KdG je 4. marca 2016 predstavila ustne navedbe o tem vprašanju. S. Kuijpers se obravnave ni udeležila.
14. Predložitveno sodišče navaja, da mora, ker se S. Kuijpers obravnave ni udeležila, v skladu s členom 806 sodnega zakonika ugoditi zahtevku KdG, razen če bi lahko bil sodni postopek ali zahtevek v nasprotju z javnim redom. To poraja vprašanje, prvič, ali sme nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preučiti, ali spada pogodba, na kateri zahtevek temelji, na področje uporabe nacionalnega zakona, s katerim je prenesena Direktiva 93/13, in drugič, ali je nacionalna zakonodaja, ki taki preučitvi nasprotuje zato, ker določbe o nedovoljenih pogodbenih pogojih po svoji naravi niso zavezujoče, združljiva s to direktivo.(7) Predložitveno sodišče tudi dvomi, ali je nacionalna zakonodaja, ki omejuje področje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev na pogodbe med potrošniki in „podjetji“,(8) združljiva z Direktivo 93/13.
15. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi zoper potrošnika zaradi neizpolnitve pogodbe, če je na podlagi notranjih postopkovnih pravil pristojno zgolj, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali je predlog v nasprotju z nacionalnimi pravili o javnem redu, pristojno tudi, da po uradni dolžnosti – celo če se potrošnik ni udeležil obravnave – preizkusi, ali zadevna pogodba spada na področje uporabe [Direktive 93/13], kot je bila prenesena v belgijsko pravo?
2. Ali je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, ki potrošniku zagotavlja subvencionirano izobraževanje, v zvezi s pogodbo o takem zagotavljanju izobraževanja v zameno za plačilo šolnine in morebitnega dodatnega zneska za nadomestilo stroškov, ki nastanejo izobraževalni ustanovi, na podlagi prava Unije šteti za podjetje?
3. Ali [Direktiva 93/13] velja za pogodbo o zagotavljanju subvencioniranega izobraževanja, ki jo skleneta potrošnik in neodvisna subvencionirana izobraževalna ustanova, in ali je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, ki potrošniku zagotavlja subvencionirano izobraževanje, v zvezi s pogodbo o takem zagotavljanju izobraževanja šteti za prodajalca ali ponudnika v smislu te direktive?“
16. Pisna stališča so predložile avstrijska, poljska in belgijska vlada ter Evropska komisija. Belgijska vlada in Komisija sta na obravnavi 9. marca 2017 predstavili ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča.
Prvo vprašanje
17. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem sprašuje, ali je pristojno po uradni dolžnosti preučiti, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13, čeprav potrošnik ni prišel na obravnavo. To vprašanje je povezano z obstojem nacionalnega pravila, s katerim je sodiščem dovoljeno, da po uradni dolžnosti preučijo le to, ali je zahtevek v nasprotju z nacionalnimi pravili o javnem redu. Najprej bom obravnavala to vprašanje, ker je vprašanje, ali se uporabi Direktiva 93/13 (in ali je mogoče njeno uporabo presojati po uradni dolžnosti), logično pred vprašanji o statusu strank konkretne pogodbe in o zakonitosti njenih pogojev.
18. Komisija navaja, da je pravilo, da nedovoljeni pogoji potrošnika ne zavezujejo, zavezujoče. Zato nacionalna sodišča smejo in morajo po uradni dolžnosti preučiti, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13, čeprav potrošnik ni prišel na obravnavo.
19. Belgijska vlada se strinja s sklepom Komisije. Trdi, da je člen 806 sodnega zakonika skladen s to razlago, ker mora nacionalno sodišče v procesu preučitve, ali naj sproži vprašanje javnega reda po uradni dolžnosti, najprej ugotoviti, ali določba dejansko spada na področje uporabe pravil o javnem redu. Z načelom enakovrednosti je zahtevano, da se enako razmišljanje uporabi za določbe direktiv, kakršna je Direktiva 93/13.
20. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preveriti, ali pogoj iz pogodbe, ki je bila sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, spada na področje uporabe te direktive, in če spada, presoditi morebitno nedovoljenost takega pogoja.(9)
21. Vendar ostaja vprašanje, ali ima nacionalno sodišče iste obveznosti, če potrošnik v postopku ni sodeloval.
22. Da bi se odgovorilo na to vprašanje, je treba upoštevati več načel, ki so že vsebovana v sodni praksi Sodišča.
23. Prvič, „sistem varstva, ki ga uvaja [Direktiva 93/13], dejansko temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino“.(10)
24. Drugič, določba, da nedovoljeni pogoji ne zavezujejo potrošnikov, je „zavezujoča določba, katere namen je zamenjati formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki ga določa pogodba, z dejanskim ravnotežjem, tako da se med njimi vzpostavi enakost“.(11) Treba jo je šteti „za določbo, ki je enakovredna nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda“.(12) Preverjanje, ali se Direktiva uporabi za dani položaj, se logično opravi pred to analizo (glej točko 20 zgoraj in opombe).
25. Tretjič, neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali dobaviteljem je mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank.(13) To pozitivno posredovanje pomeni, da sodišče po uradni dolžnosti preuči, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13 in dovoljenost njenih pogojev. Varstvo, ki je s to direktivo zagotovljeno potrošnikom, je razširjeno tudi na primere, v katerih potrošnik ne uveljavlja nedovoljenosti pogoja – bodisi ker ne pozna svojih pravic bodisi ker ga od njihovega uveljavljanja odvračajo stroški, ki bi nastali zaradi sodnega postopka.(14)
26. Dalje, kadar nacionalni mehanizmi za izterjavo nespornih dolgov niso usklajeni, spadajo postopkovna pravila, ki omogočajo pozitivno posredovanje, v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic v nacionalni pravni red, pod pogojem, da niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti) in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo izvajanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo Unije (načelo učinkovitosti).(15)
27. To Sodišče je imelo priložnost, da se z vprašanjem postopka, v katerem se tožena stranka ne brani, ukvarja v zadevi Asturcom Telecomunicaciones, ki se je nanašala na pogodbo, ki je vsebovala arbitražno klavzulo. Arbitražna odločba je bila sprejeta ob odsotnosti potrošnice, ta pa se v roku, določenem z nacionalnim pravom, zoper njo ni priložila. Tako je odločba postala pravnomočna. Ko je družba Asturcom skušala doseči izvršitev te odločbe, je pristojno nacionalno sodišče menilo, da je arbitražna klavzula nedovoljena. Vendar v veljavnem domačem pravu ni bilo določbe o tem, da je sodišče, ko odloča o predlogu za izvršbo na podlagi pravnomočne odločbe, pristojno za ugotovitev, da je arbitražna klavzula nedovoljena. V teh okoliščinah je nacionalno sodišče vprašalo Sodišče, ali lahko po uradni dolžnosti preizkusi ničnost arbitražnega sporazuma in posledično razveljavi odločbe, če meni, da arbitražni sporazum vsebuje nedovoljeno arbitražno klavzulo.(16)
28. Ob upoštevanju pomena načela res judicata je Sodišče razsodilo, da potrebe po spoštovanju načela učinkovitosti nikakor ni mogoče razširiti tako daleč, da bi moralo nacionalno sodišče v celoti nadomestiti popolno pasivnost potrošnika, ki se niti ni udeležil arbitražnega postopka niti ni vložil tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe, ki je s tem postala pravnomočna.(17)
29. Vendar je Sodišče razsodilo, da načelo enakovrednosti zahteva, da mora nacionalno sodišče, ki mu je predložen predlog za izvršbo na podlagi arbitražne odločbe – če mora v skladu z nacionalnim pravom po uradni dolžnosti preizkusiti neskladnost arbitražne klavzule z nacionalnimi pravili javnega reda – po uradni dolžnosti preizkusiti tudi nedovoljenost tega pogoja glede na Direktivo, če razpolaga z za to potrebnimi pravnimi in dejanskimi elementi.(18)
30. V zadevi VB Pénzügyi Lízing je nacionalno sodišče želelo razjasniti, ali je dolžno po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe za ugotovitev dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za preizkus, ali je klavzula o izključni krajevni pristojnosti nedovoljena, če nacionalna procesna pravila take poizvedbe dopuščajo le na predlog ene od strank.(19)To Sodišče je razsodilo, da mora nacionalno sodišče za zagotovitev učinkovitosti varstva potrošnikov v vseh primerih in ne glede na pravila nacionalnega prava ugotoviti, ali je bila sporna klavzula predmet posamičnega dogovora med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, da bi se tako ugotovilo, ali spada na področje uporabe Direktive 93/13.(20)
31. Ta pristop je bil potrjen v zadevi Banco Español de Crédito (zadeva, ki se je nanašala na dovoljenost pogoja v zvezi z zamudnimi obrestmi zaradi prepoznega plačila obroka posojila). Sodišče je razsodilo, da procesno pravilo, ki sodišču, ki mu je predložen predlog za izdajo plačilnega naloga, ne dopušča, da bi po uradni dolžnosti presodilo, ali so pogodbeni pogoji nedovoljeni, če ta potrošnik ni vložil ugovora, čeprav ima na voljo vse potrebne pravne in dejanske elemente za to, lahko ogrozi učinkovitost varstva iz Direktive 93/13.(21)
32. V zadevi ERSTE Bank Hungary je Sodišče to ugotovitev razvilo še dalje in pojasnilo, da učinkovito sodno varstvo, ki je zagotovljeno z Direktivo 93/13, temelji na premisi, da se bo ena od pogodbenih strank najprej obrnila na nacionalna sodišča.(22) Ugotavljam, da bo v teh okoliščinah potrošnik, če ni stranka, ki je začela postopek, pogosto prikrajšan v tem postopku; sodba pa bo vplivala na njegov pravni položaj ne glede na to, ali bo v postopku sodeloval ali ne.
33. Menim, da je mogoče iz sodne prakse izpeljati ta načela: (i) načelo učinkovitosti ne zahteva intervencije nacionalnega sodnega sistema, če nobena od pogodbenih strank ni sprožila postopka pred nacionalnimi sodišči; (ii) če je bil postopek uveden, morajo ta sodišča po uradni dolžnosti v vseh zadevah in ne glede na pravila notranjega prava preučiti, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive 93/13; (iii) če je tako, morajo po uradni dolžnosti prav tako preučiti dovoljenost pogojev take pogodbe; (iv) zavezujoča narava pravil, določenih s to direktivo, pomeni, da jih je treba uporabiti ne glede na status, ki ga je nacionalni pravni sistem namenil nacionalnim pravilom za njihovo izvajanje, in ne glede na procesna dejanja ali navedbe strank.
34. Tega sklepa ne more spremeniti dejstvo, da potrošnik ni bil stranka, ki je sprožila postopek, da se ni udeležil obravnave ali da se ni skliceval na Direktivo 93/13.
35. V teh okoliščinah bi se lahko zdela belgijska zakonodaja – s katero je sodiščem dovoljeno, da po uradni dolžnosti preučijo le to, ali je zahtevek v nasprotju z nacionalnimi pravili o javnem redu, ne da bi hkrati bila upravičena preučiti, ali zadevni zahtevek nasprotuje načelom iz Direktive 93/13 – problematična.
36. Vendar je treba ta pravila razlagati v skladu s pravom Unije. Če je nacionalno sodišče na podlagi notranjih procesnih pravil pristojno, da po uradni dolžnosti preuči veljavnost pravnega ukrepa ob upoštevanju nacionalnih pravil o javnem redu, mora v sladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti izvajati svojo pristojnost tudi glede zavezujočih pravil Unije. Če taka razlaga drži, se strinjam s pristopom belgijske vlade, ki temelji na zadevi Asbeek Brusse in de Man Garabito(23), da mora nacionalno sodišče na podlagi člena 806 sodnega zakonika po uradni dolžnosti presoditi, ali je klavzula glede na Direktivo 93/13 nedovoljena, enako kot to stori v zvezi z nacionalnimi predpisi o javnem redu.
37. Zato lahko sklenem, da je nacionalno sodišče pristojno in dolžno po uradni dolžnosti preučiti, ali spada pogodba na področje uporabe Direktive 93/13, čeprav za to ni bilo izrecno naprošeno, med drugim zato, ker se potrošnik ni udeležil obravnave.
Drugo in tretje vprašanje
Splošne ugotovitve
38. Pred vsebinsko obravnavo drugega in tretjega vprašanja, ki ju je najbolje obravnavati skupaj, je treba opredeliti njuno vsebino.
39. Uporaba izraza „podjetje“ v besedilu drugega vprašanja je v okviru varstva potrošnikov nenavadna. Domnevam, da je to pojasnjeno z besedilom določb nacionalnega prava, na katerih temelji ta predlog za sprejetje predhodne odločbe.
40. Kot v pisnih stališčih pojasnjuje belgijska vlada, je belgijski zakonodajalec uporabil izraz „podjetje“, ki izvira iz konkurenčnega prava, da bi v nacionalni pravni red prenesel izraz „prodajalec ali ponudnik“ iz člena 2(c) Direktive 93/13.(24) Zdi se, da je očitno to vodilo nacionalno sodišče, da je postavilo vprašanje, ali je mogoče neodvisno izobraževalno ustanovo, ki zagotavlja subvencionirano izobraževanje, kakršna je v obravnavani zadevi KdG, šteti za „podjetje“ v smislu prava Unije.
41. Vendar iz zahteve po enotni uporabi prava Unije izhaja, da je treba, če se določba prava Unije v zvezi z določenim pojmom ne sklicuje na pravo države članice, ta pojem razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga uresničuje zadevna ureditev.(25)
42. Direktiva 93/13 se pri opredelitvi izraza „prodajalec ali ponudnik“ ne sklicuje na nacionalno pravo. Zato je iz tega razvidno, da je treba za uporabo Direktive šteti, da je s tem izrazom opredeljen avtonomen pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v celotni Evropski uniji.
43. Pomen izraza „prodajalec ali ponudnik“ tako ne more biti odvisen od načina, ki ga je nacionalni zakonodajalec izbral za prenos tega izraza v nacionalno pravo. Ne glede na to, ali je v nacionalni zakonodaji, s katero je prenesena direktiva, uporabljen izraz „prodajalec ali ponudnik“, „dejavnost“, „trgovec“, „podjetje“ ali „strokovnjak“, bi ga bilo treba razlagati enotno v skladu z opredelitvijo iz člena 2(c) Direktive 93/13. Zato tu ni pomembno, kaj pojem „podjetje“ pomeni v kontekstu konkurenčnega prava ali kako se razlaga v sodni praksi o opravljanju storitev. Gre za to, ali pogodba, sklenjena med potrošnikom in organom, kakršna je KdG, spada na področje uporabe Direktive 93/13.
44. V teh okoliščinah menim, da je namen predložitvenega sodišča pri postavitvi drugega in tretjega vprašanja ugotoviti, ali bi bilo treba neodvisno izobraževalno ustanovo, ki zagotavlja subvencionirano izobraževanje, kakršna je KdG, šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu opredelitve iz člena 2(c) Direktive 93/13.
Domet pojma „prodajalec ali ponudnik“
45. Belgijska vlada navaja, da neodvisne izobraževalne ustanove, ki zagotavlja subvencionirano izobraževanje, kakšna je KdG, ni mogoče šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu Direktive 93/13. S pogodbo o „storitvah“ naj bi bil zahtevan element plačila, ki je tu odsoten, če pa ni odsoten, pa je minimalen. Tako je, ker naj bi zadevna javna ustanova opravljala naloge na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju, ki so usmerjene k prebivalstvu kot celoti. Istega mnenja je avstrijska vlada.
46. Poljska vlada pa, nasprotno, trdi, da je taka izobraževalna ustanova „prodajalec ali ponudnik“ v smislu Direktive. Pogodba med izobraževalno ustanovo in študentom naj bi spadala med poklicne dejavnosti te ustanove. Ali zaradi tega ustvarja dobiček, ni upoštevno.
47. Komisija meni, da bi bilo treba razlikovati med glavno izobraževalno dejavnostjo KdG in njeno občasno pomožno dejavnostjo v smislu kreditne ustanove. Obravnavana zadeva se nanaša na zadnje. Čeprav je glavna izobraževalna dejavnost KdG eden od splošnih interesov, ki ne spadajo v Direktivo 93/13, njena občasna pomožna dejavnost spada na področje uporabe te direktive.
48. Menim, da mora biti izhodišče za razlago „prodajalca ali ponudnika“ dejansko besedilo opredelitve iz člena 2(c) Direktive 93/13. Ta pojem obsega te elemente: „fizično ali pravno osebo“ „bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju“, ki „deluje za namene, ki sodijo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti“, in „pogodb[o], zajet[o] z [Direktivo]“.
49. To opredelitev je treba razlagati ob upoštevanju njenega konteksta in cilja, ki mu sledi zadevna zakonodaja.(26) Je objektivna in temelji na nekaterih elementih, ki jih je mogoče preveriti.(27) Izraz „prodajalec ali ponudnik“ je specifičen za Direktivo 93/13 in po mojem mnenju širši od pojmov, uporabljenih v različnih drugih instrumentih prava varstva potrošnikov.(28)
50. Iz prvega dela te opredelitve, namreč fizična ali pravna oseba bodisi na javnopravnem bodisi zasebnopravnem področju, je jasno, da so uvrstitev, pravni položaj in posebne značilnosti zadevne osebe na podlagi nacionalnega prava neupoštevne za njeno opredelitev kot „prodajalca ali ponudnika“.(29)
51. Uporaba besede „any“ [v angleškem jeziku] kaže, da je treba opredelitev razlagati široko, tako da zajame vse fizične ali pravne osebe, ki lahko potrošnikom naložijo nepoštene pogodbene pogoje.
52. Z drugim delom opredelitve je zahtevano, da prodajalec ali ponudnik deluje za namene, ki sodijo v okvir njegove poslovne ali poklicne dejavnosti.
53. V Direktivi so te dejavnosti omejene le z dejstvom, da obsegajo prodajanje blaga ali opravljanje storitev.(30) Pristop je funkcionalen: pogodba mora pomeniti del dejavnosti, ki se opravljajo kot del poslovne ali poklicne dejavnosti osebe. Opredelitvi „potrošnik“ in „prodajalec ali ponudnik“ sta odvisni od področja, na katerem posameznik deluje.(31) „Potrošnik“ in „prodajalec ali ponudnik“ si stojita na nasprotnih straneh pravnega posla. Potrošnik, za katerega se šteje, da je ranljiv in v šibkejšem položaju, je na eni strani; na drugi strani je prodajalec ali ponudnik, ki je v položaju moči, ki mu dovoljuje, da v pogodbi uveljavlja lastne pogoje. V opredelitvi ni pogoja o naravi ali namenu dejavnosti prodajalca ali ponudnika.
54. Dalje, v Direktivi ni ničesar, s čimer bi bila z njenega področja uporabe izključena določena vrsta poslovne ali poklicne dejavnosti. Res je v deseti uvodni izjavi navedeno, da ni predvideno, da bi bile zajete številne vrste pogodb, kakršne so pogodbe o dednih pravicah,(32) vendar ni temu ustrezne določbe glede kakršne koli posebne vrste poslovne dejavnosti. Nasprotno, v štirinajsti uvodni izjavi je izrecno navedeno, da Direktiva zajema obrti, poklice in posle v okviru javnega prava.
55. V zadevi Šiba je Sodišče razsodilo, da je odvetnik, ki v okviru svoje poklicne dejavnosti proti plačilu opravlja pravne storitve za fizično osebo, ki uresničuje svoje zasebne cilje, „prodajalec ali ponudnik“ v smislu člena 2(c) Direktive 93/13 in da javna narava te dejavnosti ne omaja te ugotovitve.(33)
56. V širšem kontekstu direktiv o pravicah potrošnikov je Sodišče podobno štelo, da izraz „trgovec“ v okviru Direktive o nepoštenih poslovnih praksah z njenega področja uporabe ne izključuje subjektov, ki opravljajo naloge v splošnem interesu. Sodišče je zato razsodilo, da „trgovec“ vključuje javnopravni subjekt, ki opravlja nalogo v splošnem interesu, kot je upravljanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja.(34) Menim, da je mogoče ta pristop legitimno prenesti na pojem „prodajalec ali ponudnik“ v okviru Direktive 93/13 (v kateri je poleg tega drugače kot v Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah izrecno navedeno, da v svoje področje uporabe zajema dejavnosti javne narave).
57. Čeprav se je Sodišče tam sklicevalo na „trgovca“ kot na stranko, ki opravlja odplačno dejavnost, je to storilo, da bi poudarilo, da s področja uporabe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah ne izključuje niti subjektov, ki opravljajo naloge v splošnem interesu, niti javnopravnih subjektov.(35) Naloge javne narave in v javnem interesu se pogosto opravljajo v celoti na nepridobitni podlagi. V skladu s tem menim, da pridobitnost ali nepridobitnost organizacije ni upoštevna za opredelitev „prodajalca ali ponudnika“ v okviru konkretne pogodbe.
58. V zvezi z naravo opravljene storitve ne menim, da trditev belgijske vlade in Komisije, da javnega izobraževanja, ki se pretežno financira iz državnega proračuna, ni mogoče šteti za storitev iz člena 57 PDEU, pomeni, da so zato izobraževalne ustanove, kadar sklepajo pogodbe, ki vsebujejo nedovoljene pogoje, izključene s področja uporabe Direktive 93/13.
59. Seveda je Sodišče res razsodilo, da je študij, ki ga ponujajo nekatere ustanove, ki so del sistema javnega izobraževanja in ki so financirane izključno ali pretežno iz javnih sredstev, izključen iz opredelitve storitev, ker država z vzpostavitvijo in ohranjanjem takega sistema ne želi opravljati odplačne dejavnosti, ampak izpolnjevati svojo dolžnost do svojega prebivalstva na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju.(36)
60. Vendar obstaja tudi ustaljena sodna praksa, da študiji, ki jih izvajajo izobraževalne ustanove, financirane pretežno z zasebnimi sredstvi (zlasti, vendar ne nujno, s sredstvi študentov in njihovih staršev), pomenijo storitve v smislu člena 57 PDEU, ker je cilj ponujanje storitve v zameno za plačilo.(37)
61. Iz teh dveh usmeritev v sodni praksi je razvidno, da Sodišče meni, da je bistveni element za opredelitev storitev v smislu člena 57 PDEU to, ali se storitev opravlja v zameno za plačilo, in ne narava opravljenih nalog.
62. S sodno prakso o Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah(38) je ta pristop potrjen, če je z njim javnopravni subjekt, ki opravlja nalogo v splošnem interesu, kot je upravljanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, vključen na področje uporabe te direktive.(39) Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah ima isto pravno podlago kot Direktiva 93/13, namreč člen 95 ES (prej člen 100a EGS, zdaj člen 114 PDEU) o približevanju zakonov. Ta pravna podlaga izrecno poudarja potrebo po uzakonitvi višje ravni varstva potrošnikov,(40) kar je cilj, ki ni vsebovan v členu 57 PDEU o svobodi opravljanja storitev.
63. Nazadnje, v besedilu Direktive 93/13 ni vsebovana omejitev o naravi in namenu zadevnih dejavnosti ali načinu njihovega financiranja. Nasprotno, v njeno področje uporabe so izrecno vključene dejavnosti javne narave.(41)
64. Zato menim, da dejstvo, da lahko fizična ali pravna oseba zagotavlja subvencionirano izobraževanje, ni ovira, da bi jo šteli za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu člena 2(c) Direktive 93/13.
65. V zvezi s tretjim delom opredelitve „prodajalec ali ponudnik“ (pogodba, zajeta z Direktivo) je iz členov 1(1) in 3(1) Direktive 93/13 jasno, da se Direktiva uporablja za pogoje „v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom“, „o kater[ih] se stranki nista dogovorili posamično“.(42) Široko področje uporabe tega pojma je poudarjeno v deseti uvodni izjavi Direktive. Z Direktivo so zajete „vse pogodbe“, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki (razen pogodb, kakršne so pogodbe o zaposlitvi, o dednih pravicah, o pravicah iz družinskega prava ter o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij ali sporazumi o partnerstvu).(43) Pogodba je lahko pisna ali ustna.(44) Namen pogodbe za določitev področja uporabe Direktive ni upošteven.(45)
66. Odločilno je, da so z Direktivo 93/13 opredeljene pogodbe, za katere se ta direktiva uporablja, glede na položaj pogodbenih strank, in sicer v skladu s tem, ali te delujejo za namene, povezane z njihovo poslovno ali poklicno dejavnostjo. To merilo ustreza zamisli, na kateri temelji sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva, namreč da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti. Zato se lahko potrošnik znajde v položaju, v kateremmora privoliti v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.(46)
67. Iz navedenega je razvidno, da je „prodajalec ali ponudnik“ v smislu Direktive 93/13 fizična oseba ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, ne glede na njen pravni položaj ali značilnosti, ki (i) ponuja blago ali storitve vseh vrst; (ii) sklene pogodbo s potrošnikom; če (iii) je ta pogodba povezana z njenimi poklicnimi dejavnostmi. Narava (javna ali zasebna), predmet (javne ali zasebne naloge, naloge v javnem interesu) in rezultat (pridobitnost ali nepridobitnost) niso upoštevni. Prav tako ni pomemben namen pogodbe, če je le sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom ter povezana s poslovno ali poklicno dejavnostjo zadnjih.
68. Zato menim, da je mogoče neodvisno izobraževalno ustanovo, ki zagotavlja subvencionirano izobraževanje, šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu Direktive 93/13, kadar sklene pogodbo, zajeto s to direktivo, za namene, povezane z njenimi dejavnostmi. Ali je v obravnavani zadevi tako in ali so s pogodbo, ki sta jo sklenili S. Kuijpers in KdG, kršena zavezujoča pravila iz te direktive, mora ugotoviti nacionalno sodišče.
Predlog
69. Glede na navedeno predlagam, naj Sodišče na predlog za sprejetje prehodne odločbe Vredegerecht te Antwerpen (mirovno sodišče, Antwerpen, Belgija) odgovori:
– Nacionalno sodišče je pristojno in dolžno po uradni dolžnosti preučiti, ali pogodba spada na področje uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, čeprav za to ni bilo izrecno zaprošeno, med drugim zato, ker se potrošnik ni udeležil obravnave.
– Neodvisno izobraževalno ustanovo, ki zagotavlja subvencionirano izobraževanje, je mogoče šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu Direktive 93/13, kadar sklene pogodbo, zajeto s to direktivo, za namene, povezane z njenimi dejavnostmi. Nacionalno sodišče mora v vsaki posamezni zadevi ugotoviti, ali je tako in ali so z zadevno pogodbo kršena zavezujoča pravila iz te direktive.