Zadeva C‑147/16

Karel de Grote – Hogeschool Katholieke Hogeschool Antwerpen VZW

proti

Susan Romy Jozef Kuijpers

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo vredegerecht te Antwerpen)

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Nedovoljeni pogoji v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom – Preučitev po uradni dolžnosti s strani nacionalnega sodišča, ali pogodba spada na področje uporabe te direktive – Člen 2(c) – Pojem ‚prodajalec ali ponudnik‘ – Visokošolske izobraževalne ustanove, financirane pretežno z javnimi sredstvi – Pogodba o brezobrestnem načrtu odplačevanja vpisnine in prispevka za študijsko potovanje“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 17. maja 2018

1.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 –Nacionalno sodišče, ki odloča v odsotnosti – Pristojnost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preuči neskladje med pogodbeno klavzulo in nacionalnimi kogentnimi določbami – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preuči morebitno vključitev pogodbe v področje uporabe te direktive, kot tudi, odvisno od primera, nepoštenost te klavzule

(Direktiva Sveta 93/13, člen 6)

2.        Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Področje uporabe – Pogodba o brezobrestnem načrtu odplačevanja vpisnine in prispevka za študijsko potovanje, sklenjena med visokošolsko inštitucijo in študentom – Ustanova, ki se obravnava kot „nosilec dejavnosti“ v okviru te pogodbe – Vključitev

(Direktiva Sveta 93/13, člen 2(c))

1.      Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke in ima v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili pristojnost, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali obstaja nasprotje med pogojem, ki je podlaga za zahtevek, in nacionalnimi pravili javnega reda, po uradni dolžnosti preizkusiti, ali pogodba, ki vsebuje ta pogoj, spada na področje uporabe te direktive in, po potrebi, ali je ta pogoj morebiti nedovoljen.

Poleg tega je Sodišče presodilo, da je treba člen 6 te direktive glede na značilnosti in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo, ki je s to direktivo zagotovljeno potrošnikom, šteti za določbo, enakovredno nacionalnim pravilom, ki imajo v nacionalnem pravnem redu status določb javnega reda. Ugotoviti je treba, da ta opredelitev velja za vse določbe navedene direktive, ki so nujne za uresničitev cilja, ki mu sledi navedeni člen 6 (sodba z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 44 in navedena sodna praksa).

Iz tega izhaja, da mora nacionalno sodišče, kadar je na podlagi notranjih postopkovnih pravil pristojno, da po uradni dolžnosti preizkusi nasprotje med zahtevkom in nacionalnimi pravili javnega reda, kar po informacijah, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, v belgijskem pravosodnem sistemu velja za sodišče, ki odloča v odsotnosti tožene stranke, to pristojnost izvajati tudi tako, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali glede na merila iz Direktive 93/13 sporni pogoj, na katerem temelji ta zahtevek, in pogodba, v kateri je zapisan, spadata na področje uporabe te direktive in, po potrebi, ali gre za nedovoljeni pogoj (glej po analogiji sodbo z dne 30. maja 2013, Asbeek Brusse in de Man Garabito, C‑488/11, EU:C:2013:341, točka 45).

(Glej točke od 35 do 37 in točko 1 izreka)

2.      S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je treba člen 2(c) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba neodvisno izobraževalno ustanovo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki se je z eno od svojih študentk s pogodbo dogovorila o načinu odplačevanja dolga te študentke iz naslova vpisnine in prispevka za študijsko potovanje, v okviru te pogodbe šteti za „prodajalca ali ponudnika“ v smislu te določbe, zaradi česar ta pogodba spada na področje uporabe te direktive.

Tako razlaga je podprta s ciljem varstva, ki se želi doseči s to direktivo. V okviru pogodbe, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, namreč načeloma obstaja neenakost med izobraževalno ustanovo in študentko zaradi nesorazmernosti informacij in strokovnega znanja med tema strankama. Taka ustanova namreč razpolaga s trajno organizacijo in strokovnim znanjem, ki ga študent, ki uresničuje zasebne cilje in se s tako pogodbo sreča le slučajno, nima vedno.

(Glej točki 59, 60 in točko 2 izreka.)