Zadeva C‑190/12
Emerging Markets Series of DFA Investment Trust Company
proti
Dyrektor Izby Skarbowej w Bydgoszczy
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Wojewódzki Sąd Administracyjny w Bydgoszczy)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Člena 63 PDEU in 65 PDEU – Davek od dohodkov pravnih oseb – Različno obravnavanje dividend, ki se izplačajo investicijskim skladom rezidentom ali nerezidentom – Izključitev davčne oprostitve – Neupravičena omejitev“
Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 10. aprila 2014
1. Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da se strankam omogoči, da se opredelijo glede novega dejstva – Neobstoj – Upravičenost – Obstoj zadostnih informacij za odločanje
(Poslovnik Sodišča, člen 83)
2. Svoboda ustanavljanja – Prosti pretok kapitala – Področje uporabe – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Obdavčenje dividend – Oprostitev dividend nacionalnega izvora, ki se izplačajo rezidenčnim investicijskim skladom – Oprostitev, ki se uporablja ne glede na vrsto udeležbe, ki je podlaga za prejete dividende – Zakonodaja, katere namen ni določiti pogoje za dostop subjektov iz tretjih držav na nacionalni trg – Neuporaba določb o ureditvi svobode ustanavljanja – Uporaba določb o ureditvi prostega pretoka kapitala
(člen 63 PDEU)
3. Prosti pretok kapitala in svoboda plačil – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek od dohodkov pravnih oseb – Obdavčenje dividend, izplačanih investicijskim skladom – Oprostitev dividend nacionalnega izvora, izplačanih rezidenčnim skladom – Obdavčenje dividend nacionalnega izvora, izplačanih skladom, ki so rezidenti tretjih držav – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj
(člena 63 PDEU in 65 PDEU)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 20 in 21.)
2. Člen 63 PDEU o prostem pretoku kapitala se uporabi v položaju, v katerem na podlagi nacionalne davčne zakonodaje dividende, ki jih družbe s sedežem v državi članici izplačajo investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi, niso predmet davčne oprostitve, medtem ko so investicijski skladi s sedežem v navedeni državi članici upravičeni do te oprostitve.
V okoliščinah, ki se nanašajo na davčno obravnavanje dividend, ki izvirajo iz tretje države, namreč preučitev predmeta nacionalne zakonodaje zadostuje za presojo, ali davčno obravnavanje dividend, ki izvirajo iz tretje države, spada na področje določb Pogodbe DEU o prostem pretoku kapitala. Tak je primer davčne zakonodaje, ki ne uvaja razlikovanja glede na vrsto udeležbe, ki je podlaga za dividende, izplačane investicijskemu skladu s sedežem v tretji državi.
Vendar je treba preprečiti, da bi razlaga člena 63(1) PDEU v zvezi z odnosi s tretjimi državami omogočala, da bi jo izkoristili gospodarski subjekti, ki ne spadajo v krajevno področje uporabe svobode ustanavljanja. Vendar nevarnost, da bi to oprostitev izkoristil gospodarski subjekt, ki ne spada v krajevno področje uporabe svobode ustanavljanja, ne obstaja, ker se davčna zakonodaja nanaša na davčno obravnavanje dividend in ne zadeva pogojev za dostop subjektov iz tretjih držav na nacionalni trg.
(Glej točke 29, 31, 33 in 35 ter točko 1 izreka.)
3. Člena 63 PDEU in 65 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta davčni zakonodaji države članice, na podlagi katere dividende, ki jih družbe s sedežem v navedeni državi članici izplačajo investicijskemu skladu v tretji državi, niso upravičene do davčne oprostitve, če med to državo članico in zadevno tretjo državo obstaja pogodbena obveznost glede medsebojne upravne pomoči, na podlagi katere nacionalni davčni organi lahko preverijo informacije, ki jih eventualno predloži investicijski sklad. Predložitveno sodišče je pristojno, da v okviru obravnavane zadeve preuči, ali mehanizem izmenjave informacij, ki je določen s tem okvirom za sodelovanje, dejansko lahko omogoči davčnim organom države članice, da po potrebi preverijo informacije, ki jih predložijo investicijski skladi s sedežem v tretji državi ter ki se nanašajo na pogoje ustanovitve in opravljanja dejavnosti teh skladov, da bi ugotovili, ali delujejo v regulativnem okviru, ki je enakovreden regulativnemu okviru Unije.
Taka razlika pri davčnem obravnavanju dividend med investicijskimi skladi rezidenti in investicijskimi skladi nerezidenti bi namreč lahko odvrnila, prvič, investicijske sklade s sedežem v tretji državi od naložb v družbe s sedežem v navedeni državi članici in, drugič, vlagatelje rezidente v tej državi članici od nakupa enot premoženja v investicijskih skladih nerezidentih. Zato taka nacionalna zakonodaja lahko povzroči omejitev prostega pretoka kapitala, ki je načeloma prepovedana s členom 63 PDEU.
Investicijski skladi nerezidenti so glede davčne zakonodaje države članice, v kateri se kot glavno razlikovalno merilo uporablja kraj sedeža investicijskih skladov, zaradi česar se od dividend, ki jih tem skladom izplačajo rezidenčne družbe, odtegne davčni odtegljaj ali pa ne, v objektivno primerljivem položaju kot investicijski skladi s sedežem na ozemlju te države članice.
Poleg tega se država članica, če se je odločila, da investicijskih skladov, ki so rezidenti in so upravičeni do dividend, ki izvirajo iz domače države, ne bo obdavčila, ne more sklicevati na nujnost zagotovitve uravnotežene porazdelitve davčne pristojnosti med državami članicami, da bi s tem upravičila obdavčitev investicijskih skladov, ki niso rezidenti in so upravičeni do takih dohodkov.
Prav tako zakonodaja, v kateri ni izkazan obstoj neposredne povezave med oprostitvijo davčnega odtegljaja za dividende nacionalnega izvora, ki so izplačane investicijskemu skladu rezidentu, in obdavčenjem teh dividend kot dohodkov imetnikov enot premoženja teh skladov, ne more biti upravičena z nujnostjo ohranitve koherentnosti davčnega sistema.
Nazadnje, nevarnost zmanjšanja davčnih prihodkov države članice v korist tretje države ne more šteti za nujen razlog v splošnem interesu, na katerega se je mogoče sklicevati za utemeljevanje ukrepa, ki načeloma nasprotuje temeljni svoboščini.
(Glej točke 42, 43, 69, 95, 99, 102 in 105 ter točko 2 izreka.)