Language of document : ECLI:EU:C:2015:575

Zadeva C‑81/14

Nannoka Vulcanus Industries BV

proti

College van gedeputeerde staten van Gelderland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Direktiva 1999/13/ES – Priloga II B – Onesnaževanje zraka – Hlapne organske spojine – Omejevanje emisij – Uporaba organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih – Obveznosti za obstoječe obrate – Podaljšanje roka“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 10. septembra 2015

1.        Okolje – Onesnaževanje zraka – Omejevanje emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil – Direktiva 1999/13 – Zahteve za obstoječe obrate – Izvedba programa zmanjševanja emisij – Možnost odobritve podaljšanja roka za razvoj nadomestkov – Obseg

(Direktiva Sveta 1999/13, priloga II B, točka 2, prvi pododstavek, (i))

2.        Okolje – Onesnaževanje zraka – Omejevanje emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil – Direktiva 1999/13 – Zahteve za obstoječe obrate – Izvedba programa zmanjševanja emisij – Možnost odobritve podaljšanja roka za razvoj nadomestkov – Nujnost vloge, ki jo vloži upravljavec, in dovoljenja, ki ga izdajo pristojni organi – Diskrecijska pravica pristojnih organov – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati

(Direktiva Sveta 1999/13, priloga II B, točka 2, prvi pododstavek, (i))

1.        Prilogo II B k Direktivi 1999/13 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih je treba razlagati tako, da je mogoče upravljavcu „obrata“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive odobriti podaljšanje roka, ki je določeno v točki 2, prvi pododstavek, (i), te priloge, za izvedbo njegovega programa zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin, če se nadomestki, ki vsebujejo malo topil ali jih ne vsebujejo, še vedno razvijajo, čeprav je mogoče za ta obrat oceniti stalen delež trdnih snovi v izdelku in ta delež uporabiti za določitev referenčne točke za zmanjševanje emisij.

Možnost, da se upravljavcu odobri podaljšanje roka za izvedbo njegovega programa zmanjševanja emisij, namreč nujno pomeni, da je mogoče podaljšati vse roke iz te direktive, med drugim rok, ki se glede obstoječih obratov izteče 31. oktobra 2007. Drugačna razlaga bi Prilogi II B, točka 2, prvi pododstavek, (i), k navedeni direktivi odvzela značilnosti predpisa in bi to določbo zmanjšalo na golo pojasnilo računanja zadevnega roka.

Poleg tega, čeprav se na podlagi Priloge II B, točka 2, drugi pododstavek, k Direktivi 1999/13 standardni program uporablja za obrate, za katere je mogoče oceniti stalen delež trdnih snovi v izdelku in ga uporabiti za določitev referenčne točke za zmanjševanje emisij, pa ta program vendarle ne pomeni posebne ureditve, ki bi izključevala podaljšanje roka upravljavcem takih obratov. Možnost odobritve podaljšanja roka za vse vrste obratov, ne glede na to, kateri program je sprejet, je poleg tega potrjena z ratio legis, na katerem temeljijo določbe Direktive 1999/13 o podaljšanju roka in o obratih s stalnim deležem trdnih snovi. Na eni strani je to podaljšanje roka izraz načela sorazmernosti. Na drugi strani, kot je razvidno iz uvodne izjave 8 Direktive 1999/13, zadnjenavedena temelji na ugotovitvi, da se je emisijam organskih spojin mogoče izogniti ali jih zmanjšati z manj škodljivimi že obstoječimi nadomestki ali pa z nadomestki, bi bodo dostopni v naslednjih letih. Glede tega cilj, ki se uresničuje z določitvijo merila o prisotnosti stalnega deleža trdnih snovi, ni nikakor povezan z ratio legis, na katerem temeljijo določbe Direktive 1999/13 o možnosti odobritve podaljšanja roka v primeru, ko se nadomestki, ki vsebujejo malo topil ali jih ne vsebujejo, še vedno razvijajo.

Nazadnje, ker iz besedila Priloge II B k Direktivi 1999/13 ni mogoče jasno razbrati drugačne razlage, bi bila taka razlaga v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki zahteva, da ureditev Unije zadevnim osebam omogoči, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, in da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi.

(Glej točke 50, 53, od 55 do 58, 61, 62 in 64 ter točko 1 izreka.)

2.        Prilogo II B, točka 2, prvi pododstavek, (i), k Direktivi 1999/13 o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih dejavnostih in obratih je treba razlagati tako, da je pogoj za podaljšanje roka za izvedbo programa zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin dovoljenje pristojnih organov, za katero je potrebna predhodna vloga zadevnega upravljavca.

V zvezi s tem je treba kot izjemo od splošnih določb Direktive 1999/13 podaljšanje, določeno v Prilogi II B, točka 2, prvi pododstavek, (i), k tej direktivi, razlagati ozko, pri čemer je treba upoštevati cilje, ki se uresničujejo s to prilogo, in sicer na eni strani, spodbujanje razvoja nadomestkov in na drugi strani, upoštevanje načela sorazmernosti. Poleg tega je iz besedila navedene priloge, ki določa le „podaljšanje“ roka, razvidno, da je treba uporabo programa zmanjševanja emisij, ki temelji na tej prilogi, časovno omejiti.

Da bi tako odločili, ali je treba upravljavcu odobriti podaljšanje roka za izvedbo programa zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin, in da bi določili trajanje morebitnega podaljšanja tega roka, morajo ti pristojni organi v okviru polja proste presoje, ki ga imajo, med drugim preveriti, ali se nadomestki, ki so primerni za uporabo v zadevnih obratih in za zmanjšanje emisij hlapnih organskih spojin, dejansko še vedno razvijajo, ali so tekoča dela ob upoštevanju predloženih elementov taka, da vodijo k nastanku takih izdelkov, in ali obstaja alternativni ukrep, s katerim bi lahko dosegli podobno ali še večje zmanjšanje emisij ob primerljivih stroških, in zlasti, ali niso že na voljo drugi nadomestki. Poleg tega je treba upoštevati razmerje, na eni strani, med zmanjšanjem emisij, ki ga bo mogoče doseči z nadomestki, ki se še razvijajo, ter stroški v zvezi s temi izdelki, in na drugi strani, dodatnimi emisijami, ki bodo nastale zaradi podaljšanja roka, ter stroški morebitnih alternativnih ukrepov. Podaljšanje roka ne sme trajati dlje, kot je potrebno za razvoj nadomestkov. To je treba presoditi glede na vse upoštevne elemente in predvsem glede na obseg zmanjšanj dodatnih emisij, ki bodo nastale zaradi podaljšanja roka, in stroške morebitnih alternativnih ukrepov v primerjavi z obsegom zmanjšanj emisij, ki jih bodo omogočili nadomestki, ki se še vedno razvijajo, in stroški v zvezi s temi izdelki.

(Glej točke od 73 do 77 in 83 ter točko 2 izreka.)