SKLEP PODPREDSEDNIKA SODIŠČA
z dne 27. marca 2024(*)
„Pritožba – Začasna odredba – Približevanje zakonodaj – Uredba (EU) 2022/2065 – Enotni trg digitalnih storitev – Dodatna preglednost spletnega oglaševanja – Sklep o določitvi zelo velike spletne platforme – Ničnostna tožba“
V zadevi C‑639/23 P(R),
zaradi pritožbe na podlagi člena 57, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 24. oktobra 2023,
Evropska komisija, ki jo zastopajo L. Armati, A. de Gregorio Merino in P.‑J. Loewenthal, agenti,
pritožnica,
ob intervenciji
Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo M. Menegatti, E. Ni Chaoimh in L. Taïeb, agenti,
Sveta Evropske unije, ki ga zastopajo N. Brzezinski, M. Moore in E. Sitbon, agenti,
intervenienta v pritožbenem postopku,
druga stranka v postopku je
Amazon Services Europe Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg), ki jo zastopajo A. Conrad in M. Frank, Rechtsanwälte, I. Ioannidis, dikigoros, in R. Spanó, avocat,
tožeča stranka na prvi stopnji,
PODPREDSEDNIK SODIŠČA,
po opredelitvi generalnega pravobranilca M. Szpunarja
izdaja naslednji
Sklep
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 27. septembra 2023, Amazon Services Europe/Komisija (T‑367/23 R, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2023:589), s katerim je, prvič, odredil, da se izvršitev Sklepa Komisije C(2023) 2746 final z dne 25. aprila 2023, s katerim je bila družba Amazon Store opredeljena kot zelo velika spletna platforma (v nadaljevanju: sporni sklep) v skladu s členom 33(4) Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah) (UL 2022, L 277, str. 1), odloži v delu, v katerem je družba Amazon Services Europe Sàrl (v nadaljevanju: Amazon) na podlagi tega sklepa dolžna zagotoviti javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 te uredbe, brez poseganja v obveznost, da družba Amazon pripravi to odložišče, in drugič, v preostalem zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila družba Amazon.
Pravni okvir
Direktiva 2000/31/ES
2 Člen 6(b) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399), določa:
„Poleg drugih zahtev v zvezi s podatki, ki jih predpisuje pravo Skupnosti, morajo države članice zagotoviti, da komercialna sporočila, ki so del storitve informacijske družbe ali jo predstavljajo, ustrezajo vsaj naslednjim pogojem:
[…]
(b) fizična ali pravna oseba, v imenu katere je komercialno sporočilo narejeno, mora biti jasno prepoznavna“.
Direktiva 2005/29/ES
3 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22) v členu 5(1), (2) in (5) določa:
„1. Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.
2. Poslovna praksa je nepoštena, če:
(a) nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti
in
(b) v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga izdelek doseže ali je nanj usmerjen, ali obnašanje povprečnega člana skupine, če je poslovna praksa usmerjena na določeno skupino potrošnikov.
5. Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“
4 V skladu s Prilogo I k tej direktivi so zavajajoče poslovne prakse med poslovnimi praksami, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V skladu s točko 11 te priloge je zavajajoča poslovna praksa „[u]porabiti uredniško vsebino v medijih za promocijo izdelka, če je trgovec plačal za promocijo, ne da bi to bilo jasno označeno v vsebini ali slikah ali zvokih, ki jih potrošnik z lahkoto prepozna (‚advertorial‘)“.
Uredba (EU) 2016/679
5 Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1) v členu 15(1)(b) in (h) določa:
„Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ima pravico od upravljavca dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, dostop do osebnih podatkov in naslednje informacije:
[…]
(b) vrste zadevnih osebnih podatkov;
[…]
(h) obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22(1) in (4), ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj, kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.“
Uredba (EU) 2019/1150
6 Člen 5(1) Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL 2019, L 186, str. 57) določa:
„Ponudniki spletnih posredniških storitev v pogojih uporabe storitev določijo glavne parametre za določanje razvrstitve in razloge za relativni pomen teh glavnih parametrov glede na druge parametre.“
Uredba 2022/2065
7 V uvodnih izjavah 75, 76, 95 in 155 Uredbe 2022/2065 je navedeno:
„(75) Glede na pomen zelo velikih spletnih platform zaradi njihovega dosega, ki je izražen zlasti v številu prejemnikov storitve, pri spodbujanju javne razprave, ekonomskih transakcijah ter razširjanju informacij, mnenj in zamisli v javnost in tudi pri vplivu na to, kako prejemniki pridobivajo in sporočajo informacije na spletu, je treba ponudnikom teh platform poleg obveznosti, ki sicer veljajo za vse spletne platforme, naložiti še posebne obveznosti. […]
(76) Zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki lahko povzročajo družbena tveganja, ki se po obsegu in učinku razlikujejo od tistih, ki jih povzročajo manjše platforme. Za ponudnike takih zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi torej morali veljati najvišji standardi obveznosti glede potrebne skrbnosti, sorazmerno z njihovim družbenim vplivom. […]
[…]
(95) Oglaševalski sistemi, ki jih uporabljajo zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki, predstavljajo posebna tveganja ter zahtevajo nadaljnji javni in regulativni nadzor zaradi svojega obsega in zmožnosti ciljnega usmerjanja na prejemnike storitev ter njihovega doseganja na podlagi vedenja prejemnikov znotraj in zunaj spletnega vmesnika posamezne platforme ali iskalnika. […]
[…]
(155) Ker ciljev te uredbe, in sicer prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter zagotavljanju varnega, predvidljivega in zaupanja vrednega spletnega okolja, v katerem se ustrezno upoštevajo temeljne pravice iz [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)], države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj same ne morejo doseči potrebne harmonizacije in sodelovanja, temveč se zaradi ozemeljskega in osebnega področja uporabe lažje dosežejo na ravni [Evropske u]nije, lahko [Evropska u]nija sprejme ukrepe […].“
8 Člen 26(1), od (b) do (d), te uredbe določa:
„Ponudniki spletnih platform, ki na svojih spletnih vmesnikih prikazujejo oglase, zagotovijo, da lahko za vsak posamezen oglas, prikazan vsakemu posameznemu prejemniku, prejemniki storitve jasno, jedrnato, nedvoumno in v realnem času prepoznajo naslednje:
[…]
(b) fizično ali pravno osebo, v imenu katere je oglas predstavljen;
(c) fizično ali pravno osebo, ki je plačala oglas, če to ni fizična ali pravna oseba iz točke (b);
(d) smiselne informacije, neposredno in preprosto dostopne prek oglasa, o glavnih parametrih, uporabljenih za določitev prejemnika, ki mu je oglas predstavljen, in po potrebi kako te parametre spremeniti.“
9 Člen 33(1) in (4) navedene uredbe določa:
„1. Ta oddelek se uporablja za spletne platforme in spletne iskalnike, ki na mesec povprečno dosegajo število vsaj 45 milijonov aktivnih prejemnikov storitve v Uniji […]
[…]
4. Komisija po posvetovanju z državo članico sedeža ali po upoštevanju informacij, ki jih zagotovi koordinator digitalnih storitev v državi sedeža […], sprejme sklep, s katero za namene te uredbe kot zelo veliko spletno platformo ali zelo velik spletni iskalnik določi spletno platformo ali spletni iskalnik, katerega povprečno mesečno število aktivnih prejemnikov storitve je enako številu iz odstavka 1 tega člena ali večje. […]“
10 V členu 38 navedene uredbe je določeno:
„[…] ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, ki uporabljajo priporočilne sisteme, omogočijo vsaj eno možnost za vsak njihov priporočilni sistem, ki ne temelji na oblikovanju profilov […].“
11 Člen 39(1) in (2) Uredbe 2022/2065 določa:
„1. Ponudniki zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov, ki na svojih spletnih vmesnikih predstavljajo oglase, za celotno obdobje, v katerem predstavljajo oglas, in za eno leto po zadnji predstavitvi oglasa na njihovih spletnih vmesnikih pripravijo in v posebnem oddelku svojega spletnega vmesnika z zanesljivim orodjem, po katerem je mogoče iskati in ki omogoča iskanje na podlagi več meril, ter prek svojih vmesnikov za aplikacijsko programiranje v odložišču javno objavijo informacije iz odstavka 2. Poleg tega zagotovijo, da odložišče ne vsebuje osebnih podatkov prejemnikov storitve, ki jim je bil ali bi jim lahko bil oglas predstavljen in si razumno prizadevajo, da so informacije točne in popolne.
2. Odložišče vključuje vsaj naslednje informacije:
(a) vsebino oglasa, vključno z imenom proizvoda, storitve ali blagovne znamke in predmetom oglasa;
(b) fizično ali pravno osebo, v imenu katere je oglas predstavljen;
(c) fizično ali pravno osebo, ki je plačala oglas, če to ni fizična ali pravna oseba iz točke (b);
(d) obdobje, v katerem je bil oglas predstavljen;
(e) informacije o tem, ali je bil oglas predviden za predstavitev eni ali več posebnim skupinam prejemnikov storitve, in če je bil, glavne parametre, uporabljene v ta namen, in po potrebi tudi glavne parametre, uporabljene za izključitev ene ali več tovrstnih posameznih skupin;
(f) komercialna sporočila, objavljena na zelo velikih spletnih platformah[…];
(g) skupno število doseženih prejemnikov storitve, po potrebi pa tudi skupna števila, razčlenjena po državah članicah za skupino ali skupine prejemnikov, ki jim je bil oglas posebej namenjen.“
12 Člen 92 te uredbe določa:
„Ta uredba se za ponudnike zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, določenih na podlagi člena 33(4), začne uporabljati štiri mesece po uradnem obvestilu zadevnemu ponudniku[…], kadar je ta datum pred 17. februarjem 2024.“
13 Člen 93(2) te uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja od 17. februarja 2024.
[…] člen 33(3) do (6) […] se uporablja […] od 16. novembra 2022.“
Dejansko stanje
14 Dejansko stanje je navedeno v točkah od 2 do 6 izpodbijanega sklepa. Za ta postopek ga je mogoče povzeti tako.
15 Družba Amazon pripada skupini Amazon, ki je mednarodna skupina družb. Njene poslovne dejavnosti vključujejo spletno prodajo na drobno in druge storitve, kot sta računalništvo v oblaku in digitalno pretakanje. Prodajalcem, ki so tretje osebe, zagotavlja storitve tržnice, ki jim omogočajo ponujanje izdelkov za prodajo prek spletne trgovine Amazon Store. Podpira tudi prodajalce, ki so tretje osebe, med drugim tako, da jim ponuja orodja za pomoč pri upravljanju in razvoju njihovih dejavnosti, zlasti v spletni trgovini Amazon Store.
16 S spornim sklepom je Komisija na podlagi člena 33(4) Uredbe 2022/2065 določila spletno trgovino Amazon Store za zelo veliko spletno platformo.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep
17 Družba Amazon je 5. julija 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.
18 Družba Amazon je 6. julija 2023 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je med drugim predlagala, naj se do končne odločitve Splošnega sodišča v postopku v glavni stvari odloži izvršitev tega sklepa v delu, ki družbi Amazon nalaga, prvič, obveznost, da v skladu s členom 38 Uredbe 2022/2065 uporabnikom za vsak priporočilni sistem ponudi možnost, ki ne temelji na oblikovanju profilov, in drugič, obveznost, da pripravi in zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 te uredbe.
19 Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 28. julija 2023, Amazon Services Europe/Komisija (T‑367/23), sprejetim na podlagi člena 157(2) Poslovnika Splošnega sodišča, odredil odlog izvršitve spornega sklepa do dneva izdaje sklepa, s katerim se konča postopek za izdajo začasne odredbe, ki je bil začet pred Splošnim sodiščem.
20 Predsednik Splošnega sodišča je z izpodbijanim sklepom odredil, prvič, odlog izvršitve spornega sklepa v delu, v katerem ta sklep družbi Amazon nalaga, da zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, brez poseganja v obveznost družbe Amazon, da pripravi to odložišče, in drugič, v preostalem zavrnil predlog družbe Amazon za izdajo začasne odredbe.
21 V zvezi s pogojem nujnosti, obravnavanim v točkah od 26 do 69 tega sklepa, je predsednik Splošnega sodišča v točki 55 izpodbijanega sklepa najprej menil, da družba Amazon ni dokazala obstoja resne in nepopravljive škode, ki bi izhajala iz uskladitve trgovine Amazon Store s členom 38 Uredbe 2022/2065. Nasprotno, predsednik Splošnega sodišča je v točkah od 65 do 69 navedenega sklepa ugotovil, da je bilo pravno zadostno dokazano, da bi uskladitev trgovine Amazon Store s členom 39 te uredbe družbi Amazon verjetno povzročila resno in nepopravljivo škodo.
22 Dalje, v zvezi s pogojem, ki se nanaša na fumus boni juris, je predsednik Splošnega sodišča v točki 79 istega sklepa razsodil, da se tretji tožbeni razlog, ki ga je družba Amazon navedla v utemeljitev svoje tožbe za razglasitev ničnosti spornega sklepa in se nanaša na nezakonitost člena 39 navedene uredbe, na prvi pogled ne zdi neutemeljen in ga je zato treba temeljito preučiti, česar ne more opraviti sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe.
23 Nazadnje je predsednik Splošnega sodišča v točki 83 izpodbijanega sklepa odločil, „da mora interes za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe dati prednost interesu, ki ga zagovarja [družba Amazon]“.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
24 S sklepom podpredsednika Sodišča z dne 13. decembra 2023, Komisija/Amazon Services Europe (C‑639/23 P(R), EU:C:2023:1006), je bila Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije dovoljena intervencija v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.
25 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razveljavi;
– samo dokončno odloči o sporu tako, da zavrne predlog za izdajo začasnih odredb in predlog za izdajo začasnih ukrepov;
– podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;
– še bolj podredno, izpodbijani sklep spremeni tako, da se izpolnitev obveznosti družbe Amazon, da zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, odloži le glede informacij, naštetih v členu 39(2)(d) in (g) te uredbe, in
– družbi Amazon naloži plačilo stroškov postopka.
26 Družba Amazon Sodišču predlaga, naj:
– zavrne pritožbo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, in
– če bi bilo pritožbi ugodeno, določi rok 28 dni za izpolnitev obveznosti zagotoviti javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 navedene uredbe.
27 Parlament in Svet Sodišču predlagata, naj ugodi predlogom Komisije.
Pritožba
28 Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja štiri pritožbene razloge, od katerih se v bistvu prvi nanaša na napačno uporabo prava in očitno napačno uporabo pogoja v zvezi s fumus boni juris, drugi na kršitve postopka in napačno uporabo prava ter očitno napačno uporabo pogoja v zvezi z nujnostjo, tretji na napačno uporabo prava in očitno napačno uporabo pogoja v zvezi s tehtanjem interesov, četrti pa na kršitev načela sorazmernosti.
29 Najprej je treba preučiti drugi del drugega pritožbenega razloga.
Trditve strank
30 V drugem delu svojega drugega pritožbenega razloga Komisija navaja, da je predsednik Splošnega sodišča s tem, ko je v točki 24 izpodbijanega sklepa menil, da ima na voljo „vse podatke, potrebne za odločitev“ o predlogu za izdajo začasne odredbe, čeprav ni odločil o predlogu Komisije za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, kršil načelo kontradiktornosti, s čimer je kršil tudi člena 88 in 90 Poslovnika Splošnega sodišča in načelo audi alteram partem.
31 V zvezi s tem spomni, da je predsednik Splošnega sodišča 28. julija 2023 sprejel ukrep procesnega vodstva, na podlagi katerega je družba Amazon predložila obsežno vlogo v podporo svoji trditvi, da so informacije, ki jih mora razkriti na podlagi člena 39 Uredbe 2022/2065, zaupne. Navaja, da predsednik Splošnega sodišča, nasprotno, ni hotel ugoditi njenemu predlogu za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki je temu sledil in ga je vložila, da bi se lahko odzvala na nove trditve, ki jih je družba Amazon navedla v tej vlogi.
32 Predsednik Splošnega sodišča naj bi bil dolžan upoštevati kontradiktornost postopka in načelo audi alteram partem pri presoji potrebe po sprejetju ukrepa procesnega vodstva. Zato naj bi Komisija morala imeti možnost, da odgovori na trditve družbe Amazon, navedene v vlogi iz prejšnje točke, zlasti ker naj bi v obravnavani zadevi odobritev spornega odloga izvršitve temeljila izključno na trditvi, da bi morala družba Amazon v skladu s členom 39 Uredbe št. 2022/2065 zaupne informacije dati na voljo javnosti, kar je trditev, ki je navedena izključno v tej vlogi. Premisleki v zvezi z zadevno zaupnostjo informacij, navedeno v točkah od 76 do 78 izpodbijanega sklepa, naj bi poleg tega temeljili pretežno na teh trditvah.
33 Nujnost postopka za izdajo začasne odredbe naj ne bi upravičevala tega, da se Komisiji odvzame pravica do obrambe, poleg tega pa naj bi Komisija svoje stališče lahko predložila v zelo kratkem roku.
34 Družba Amazon trdi, da predsednik Splošnega sodišča ni bil dolžan ugoditi predlogu Komisije za sprejetje ukrepa procesnega vodstva. Načelo kontradiktornosti naj bi sodišču Unije namreč prepovedovalo le, da svojo odločitev opre na dejstva in dokumente, o katerih stranke ali ena od njih ni mogla zavzeti stališča. Ker pa naj bi bila družba Amazon pozvana, naj se izreče o nekaterih pravnih vprašanjih, naj to načelo ne bi bilo kršeno. Nobeno načelo naj ne bi od predsednika Splošnega sodišča zahtevalo, da vsaki od strank odobri enako število pisnih stališč o pravnem vprašanju.
35 Komisija naj nikakor ne bi dokazala, da bi predsednik Splošnega sodišča prišel do drugačnega rezultata, če bi Komisiji dal možnost, da odgovori družbi Amazon.
Presoja
36 Že sam predlog za izdajo začasne odredbe mora omogočiti toženi stranki, da pripravi svojo obrambo, sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, pa, da po potrebi brez drugih dodatnih informacij odloči o tem predlogu, pri čemer morajo bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, izhajati iz besedila navedenega predloga (sklep z dne 19. julija 2012, Akhras/Svet, C‑110/12 P(R), EU:C:2012:507, točka 55 in navedena sodna praksa).
37 Poleg tega ob upoštevanju hitrosti, ki je zaradi njegove narave značilna za postopek za izdajo začasne odredbe, je od stranke, ki predlaga izdajo začasnih odredb, razumno zahtevati, da razen v izjemnih primerih že ob vložitvi predloga zagotovi vse razpoložljive dokaze v podporo temu predlogu, da lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, na tej podlagi presodi utemeljenost navedenega predloga (sklep z dne 19. julija 2012, Akhras/Svet, C‑110/12 P(R), EU:C:2012:507, točka 56 in navedena sodna praksa).
38 Vendar je v skladu s členom 157(3) Poslovnika Splošnega sodišča predsednik Splošnega sodišča kot sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, pooblaščen, da po potrebi sprejme ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe.
39 Iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da mora imeti predsednik Splošnega sodišča iz tega naslova široko diskrecijsko pravico, ko presoja, ali so taki ukrepi ustrezni (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 1. decembra 2021, Inivos in Inivos/Komisija, C‑471/21 P(R), EU:C:2021:984, točka 45 in navedena sodna praksa).
40 Vendar je treba to diskrecijsko pravico izvajati v določenih mejah, saj mora sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, med drugim spoštovati načelo kontradiktornosti. To načelo velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Unije, ki znatno vpliva na interese neke osebe, in zlasti v postopkih pred sodišči Unije (glej v tem smislu sklep z dne 22. novembra 2018, Hércules Club de Fútbol/Komisija, C‑334/18 P(R), EU:C:2018:952, točka 47 in navedena sodna praksa).
41 V zvezi s tem je sicer res, da člen 157(2) Poslovnika Splošnega sodišča predsedniku Splošnega sodišča dovoljuje izdajo začasnih odredb, še preden druga stranka predstavi svoja stališča, vendar te določbe ni mogoče razumeti tako, da predsedniku Splošnega sodišča na splošno dovoljuje, da odloči, ne da bi se upoštevalo načelo kontradiktornosti. Navedena določba namreč predpisuje zgolj izjemo, ki predsedniku Splošnega sodišča omogoča, da preventivno sprejme take ukrepe do odločitve, ki jo je treba sprejeti o predlogu za izdajo začasne odredbe na koncu kontradiktornega postopka, ki ga zahteva člen 157(1) Poslovnika (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 28. septembra 2023, Svet/Mazepin, C‑564/23 P(R), EU:C:2023:727, točki 60 in 61).
42 Načelo kontradiktornosti daje zlasti vsaki stranki v postopku, ne glede na njen pravni status, pravico, da se seznani z dokazi in stališči, ki jih sodišču predloži njen nasprotnik, ter da o njih razpravlja. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati (glej v tem smislu sodbe z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 54; z dne 4. decembra 2019, H/Svet, C‑413/18 P, EU:C:2019:1044, točki 103 in 104, ter z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in CRU, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 58 in 59).
43 Sodišče je iz teh zahtev v zadevah, ki ne spadajo pod postopek za izdajo začasne odredbe, zlasti izpeljalo, da mora Splošno sodišče, čeprav se lahko svobodno odloči, da bo stranki zastavilo vprašanje v okviru, ki ga določa njegov poslovnik, drugim strankam omogočiti, da se opredelijo do odgovora na tako vprašanje, vsaj kadar ta odgovor vsebuje elemente, ki so odločilni za izid obravnavane zadeve (glej v tem smislu sodbi z dne 4. decembra 2019, H/Svet, C‑413/18 P, EU:C:2019:1044, točke od 105 do 116, in z dne 10. septembra 2020, Romunija/Komisija, C‑498/19 P, EU:C:2020:686, točki 75 in 76).
44 To pravilo se uporablja tudi, kadar predsednik Splošnega sodišča postavi vprašanje stranki na podlagi člena 157(3) Poslovnika Splošnega sodišča.
45 Res je, da na eni strani iz sodne prakse Sodišča izhaja, da glede na hitrost, značilno za postopek za izdajo začasne odredbe, sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, ni treba sistematično zaslišati pritožnice o vseh informacijah, ki jih je predložila nasprotna stranka in ki jih namerava upoštevati pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe (sklep podpredsednika Sodišča z dne 1. decembra 2021, Inivos in Inivos/Komisija, C‑471/21 P(R), EU:C:2021:984, točka 47).
46 Vendar je ta rešitev posledica tega, da ni pravila, ki bi v postopku za izdajo začasne odredbe načeloma določalo predložitev replike in duplike. Zato iz tega ni mogoče sklepati, da tožena stranka, če ji predsednik Splošnega sodišča dovoli predložitev dodatnih informacij v podporo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, nima pravice razpravljati o teh informacijah, čeprav je iz preudarkov, navedenih v točkah 36 in 37 tega sklepa, razvidno, da mora ta predlog vsebovati vse informacije, potrebne za odločitev, in da člen 157(1) Poslovnika Splošnega sodišča zagotavlja pravico tožene stranke, da predloži svoje stališče glede tega predloga.
47 Na drugi strani pa, čeprav je v sklepu z dne 17. decembra 2020, Anglo Austrian AAB in Belegging-Maatschappij „Far-East“/ECB (C‑207/20 P(R), EU:C:2020:1057) podpredsednik Sodišča zavrnil očitek pritožnic v tej zadevi, ki se je nanašal na kršitev pravice do izjave, ki je izhajala iz tega, da ni bilo mogoče zavzeti stališča glede dokaza, ki na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni bil na voljo, je treba ugotoviti, da neobstoj kontradiktornosti, ki se je obravnavala v zadevi, v kateri je bil izdan ta sklep, ni izviral iz sprejetja ukrepa procesnega vodstva s strani predsednika Splošnega sodišča. Poleg tega se je podpredsednik Sodišča pri zavrnitvi tega očitka oprl izključno na okoliščino, da sta se tožeči stranki v tej zadevi odpovedali procesnemu jamstvu, ki jima je bilo na voljo, s tem da predsedniku Splošnega sodišča nista predlagali sprejetja ukrepa procesnega vodstva v skladu s členom 88 Poslovnika Splošnega sodišča.
48 V obravnavani zadevi iz spisa izhaja, da je predsednik Splošnega sodišča z ukrepom procesnega vodstva, sprejetim 28. julija 2023, družbo Amazon pozval, naj poda pripombe o točkah od 109 do 118 pisnega stališča, ki ga je predložila Komisija na prvi stopnji.
49 Družba Amazon je v svojem odgovoru na ta ukrep procesnega vodstva navedla vrsto argumentov, s katerimi je želela dokazati, da so informacije, ki jih mora v skladu s členom 39 Uredbe 2022/2065 razkriti, zaupne, da bi ji razkritje teh informacij povzročilo znatno škodo in da je treba interese, ki bi bili s takim razkritjem oškodovani, zaščititi.
50 Kot poudarja Komisija, se je predsednik Splošnega sodišča v okviru presoje pogoja v zvezi s fumus boni juris v točkah od 76 do 78 izpodbijanega sklepa oprl na utemeljitev, v kateri so povzeti elementi, ki jih je družba Amazon navedla v svojem odgovoru na ukrep procesnega vodstva z dne 28. julija 2023.
51 Zdi se torej, da je ta odgovor vseboval elemente, ki so bili odločilni za izid zadeve.
52 Vendar Komisija ni imela nobene možnosti, da bi se opredelila do argumentov, ki jih je družba Amazon navedla v tem odgovoru.
53 Prvič, odgovor družbe Amazon na ukrep procesnega vodstva z dne 28. julija 2023 je bil Komisiji vročen 30. avgusta 2023, ne da bi bila Komisija pozvana, naj zavzame stališče o tem odgovoru.
54 Drugič, predsednik Splošnega sodišča ni ugodil predlogu za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki ga je 15. septembra 2023 na podlagi člena 88 Poslovnika Splošnega sodišča vložila Komisija in s katerim je predlagala, naj se ji dovoli odgovor na odgovor družbe Amazon iz točke 49 tega sklepa, da bi se ohranila enakost orožij in da bi Splošno sodišče lahko odločilo o predlogu za izdajo začasnih odredb ob popolnem poznavanju zadeve.
55 Tretjič, predsednik Splošnega sodišča je v točki 24 izpodbijanega sklepa menil, da ima vse potrebno za odločanje o predlogu za izdajo začasnih odredb, ne da bi bilo treba prej pridobiti ustna pojasnila strank.
56 Poleg tega, ker je iz stališča Komisije razvidno, da bi, če bi jo predsednik Splošnega sodišča pozval, naj zavzame stališče do odgovora družbe Amazon iz točke 49 tega sklepa, predložila dodatne argumente, s katerimi bi dokazala, da informacije, ki jih mora družba Amazon v skladu s členom 39 Uredbe 2022/2065 razkriti, niso zaupne, ni mogoče a priori izključiti, da bi predsednik Splošnega sodišča na podlagi preučitve teh argumentov lahko zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe v celoti.
57 Iz navedenega izhaja, da je predsednik Splošnega sodišča kršil načelo kontradiktornosti, tako da je treba drugemu delu drugega pritožbenega razloga ugoditi.
58 Ker je presoja predsednika Splošnega sodišča glede pogoja v zvezi s fumus boni juris odločilno temeljila na elementih, za katere ni veljalo načelo kontradiktornosti, že sama kršitev tega načela zadostuje za utemeljitev razveljavitve točke 1 izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je predsednik Splošnega sodišča odredil odlog izvršitve spornega sklepa v delu, v katerem bo morala družba Amazon na podlagi tega sklepa zagotovit javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, brez poseganja v obveznost družbe Amazon, da pripravi to odložišče.
59 Kršitev tega načela pa ne more povzročiti razveljavitve točke 2 izreka tega sklepa, s katero je predsednik Splošnega sodišča v preostalem zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe.
60 Ta točka 2 namreč temelji na presoji predsednika Splošnega sodišča, navedeni v točki 55 navedenega sklepa, da družba Amazon ni dokazala obstoja resne in nepopravljive škode, ki bi nastala zaradi uskladitve Amazon Store s členom 38 Uredbe 2022/2065.
61 Na eni strani ta presoja temelji na razlogovanju, predstavljenem v točkah od 35 do 54 istega sklepa, v okviru katerega se predsednik Splošnega sodišča nikakor ne sklicuje na elemente, predložene v odgovoru družbe Amazon, navedenem v točki 49 tega sklepa.
62 Na drugi strani drugi deli drugega pritožbenega razloga in drugi pritožbeni razlogi, ki jih je Komisija navedla v podporo svoji pritožbi, niso usmerjeni proti točkam od 35 do 54.
63 Iz tega izhaja, da je treba pritožbo, ne da bi bilo treba preučiti te druge dele in druge pritožbene razloge, zavrniti v delu, v katerem se predlaga razveljavitev točke 2 izreka izpodbijanega sklepa.
Predlog za izdajo začasnih odredb, vložen pri Splošnem sodišču
64 V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Ta določba se uporablja tudi za pritožbe na podlagi drugega odstavka člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije (sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. februarja 2024, Mylan Ireland/Komisija, C‑604/23 P(R), EU:C:2024:117, točka 38).
65 Ker je v obravnavani zadevi Komisija po eni strani Sodišču predložila argumente, ki jih je nameravala predložiti zoper elemente v odgovoru družbe Amazon iz točke 49 tega sklepa, po drugi strani pa je v pritožbenih predlogih Sodišču predlagala, naj dokončno odloči o sporu, je treba glede na hitrost, ki je značilna za postopek za izdajo začasne odredbe, odločiti o predlogu družbe Amazon za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem predlaga odlog izvršitve spornega sklepa v delu, v katerem družbi Amazon nalaga, da pripravi in zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065.
66 V ta namen je treba spomniti, da člen 156(4) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, odobri odlog izvršitve in izda druge začasne odredbe, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) ter da so nujni, torej da jih je treba izdati zaradi preprečitve nastanka resne in nepopravljive škode za interese stranke, ki jih predlaga, in da morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predloge za začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, po potrebi tudi pretehta zadevne interese (sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. februarja 2024, Mylan Ireland/Komisija, C‑604/23 P(R), EU:C:2024:117, točka 40).
Fumus boni juris
Trditve strank
67 Da bi družba Amazon dokazala fumus boni juris, se sklicuje na tri tožbene razloge, navedene v podporo tožbi v postopku v glavni stvari.
68 Družba Amazon v okviru svoje utemeljitve v zvezi s tretjim od teh tožbenih razlogov, ki ga je treba preučiti najprej, navaja ugovor nezakonitosti člena 39 Uredbe št. 2022/2065, ki izhaja iz kršitve načela enakega obravnavanja ter členov 7, 16 in 17 Listine.
69 Družba Amazon v zvezi s tem trdi, da bi obveznost iz člena 39, da se v odložišču, ki je dostopen vsem, objavi vrsta podrobnih informacij o oglasih, predstavljenih na Amazon Store, resno kršila člen 7 Listine in splošno načelo varstva poslovnih skrivnosti. Poleg tega naj bi obveznost razkritja teh informacij zaradi njihove strateške narave ovirala poslovno dejavnost družbe Amazon in s tem kršila člena 16 in 17 Listine.
70 Družba Amazon pojasnjuje, da čeprav je nekatere od teh informacij dejansko treba razkriti v skladu z različnimi akti prava Unije, to ne velja zlasti za informacije v zvezi z obdobjem, v katerem je bil določen oglas predstavljen, ali s številom doseženih prejemnikov storitve. Poleg tega naj bi ti akti Unije zahtevali, da se informacije ne razkrijejo celotni javnosti, temveč le naslovnikom oglasov.
71 Po eni strani naj uporaba člena 39 Uredbe 2022/2065 ne bi bila primerna glede na razlike med spletnimi tržnicami in drugimi zelo velikimi spletnimi platformami. Po drugi strani pa naj bi zakonodajalec Unije cilje preprečevanja tveganja nezakonitega oglaševanja ali tehnik manipulacije in dezinformiranja, ki imajo dejanski in predvidljiv negativen učinek na javno zdravje, javno varnost, civilni diskurz, politično udeležbo in enakost, lahko dosegel z alternativno rešitvijo, ki bi manj posegala v pravice družbe Amazon, in sicer tako, da bi od nje zahteval le, da da razumno strukturirano odložišče na voljo le regulatorjem in preverjenim raziskovalcem.
72 Komisija meni, da tretjega tožbenega razloga družbe Amazon ni mogoče razumno sprejeti.
73 Na prvem mestu je ta tožbeni razlog očitno nedopusten. V skladu s sodno prakso Sodišča naj bi bil ugovor nezakonitosti člena 39 Uredbe št. 2022/2065 na podlagi člena 277 PDEU dopusten le, če bi ta člen 39 pomenil pravno podlago spornega sklepa ali bi bil s tem sklepom neposredno pravno povezan. Vendar pa naj v tem primeru ne bi bilo tako. Zlasti naj okoliščina, da bi se določbe oddelka 5 poglavja III Uredbe 2022/2065 za družbo Amazon uporabljale šele po tem, ko Komisija sprejme sklep, kot je sporni sklep, s katerim je bila ta družba opredeljena kot zelo velika spletna platforma ali zelo velik spletni iskalnik v smislu te uredbe, ne bi zadostovala za vzpostavitev neposredne pravne povezave med temi določbami in navedenim sklepom. Nasprotna rešitev naj bi poleg tega tem določbam odvzela njihovo neposredno izvršljivost. Poleg tega glede na naravo povezave med spornim sklepom in členom 39 navedene uredbe naj nezakonitost tega člena ne bi mogla povzročiti razglasitve ničnosti navedenega sklepa.
74 Na drugem mestu naj družba Amazon ne bi utemeljila očitka, da člen 39 Uredbe 2022/2065 krši njene temeljne pravice. Predlog za izdajo začasne odredbe tako naj ne bi vseboval nobenega argumenta, ki bi dokazoval zaupnost informacij, ki jih mora družba Amazon razkriti v skladu s členom 39 Uredbe 2022/2065. Družba Amazon naj zlasti ne bi dokazala, da so te informacije znane le omejenemu številu oseb, da bi ji njihovo razkritje lahko povzročilo resno škodo in da so interesi, ki bi bili z razkritjem lahko oškodovani, objektivno vredni zaščite.
75 Vsekakor naj te informacije ne bi bile zaupne, saj naj bi bila družba Amazon že na podlagi drugih aktov prava Unije dolžna večino teh informacij dati na voljo javnosti. V zvezi s tem se Komisija poleg Uredbe 2022/2065 sklicuje tudi na direktivi 2000/31 in 2005/29 ter uredbi 2016/679 in 2019/1150. Nekatere od teh informacij naj bi bilo poleg tega mogoče pridobiti iz komercialnih ponudb ali oglaševalskih metrik in analiz podatkov, ki se ponujajo na trgu.
76 Na tretjem mestu, razlikovanje med spletnimi tržnicami in drugimi zelo velikimi spletnimi platformami, ki ga je uvedla družba Amazon, naj ne bi bilo utemeljeno glede na cilje Uredbe 2022/2065.
Presoja
77 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je pogoj v zvezi s fumus boni juris izpolnjen, kadar se za vsaj enega izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, na prvi pogled zdi, da ni neutemeljen. To zlasti velja, kadar eden od navedenih razlogov razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna, in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami pokaže na obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni očitna (sklep podpredsednika Sodišča z dne 24. maja 2022, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament in Španija, C‑629/21 P(R), EU:C:2022:413, točka 188 in navedena sodna praksa).
78 Stranki se na prvem mestu ne strinjata glede dopustnosti tretjega tožbenega razloga družbe Amazon, ki se nanaša na nezakonitost člena 39 Uredbe št. 2022/2065.
79 Na podlagi člena 277 PDEU lahko „vsaka stranka v sporu, v katerem gre za pravni akt, ki se splošno uporablja in ga je sprejela institucija, organ, urad ali agencija Unije, pred Sodiščem Evropske unije uveljavlja, da se ta akt iz razlogov, navedenih v drugem odstavku člena 263 [PDEU], ne uporablja“.
80 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je ta člen izraz splošnega načela, v skladu s katerim ima vsaka stranka pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki je nanjo naslovljena, posredno izpodbija veljavnost splošnih aktov, ki so podlaga take odločbe (sodba z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva, C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točka 44 in navedena sodna praksa).
81 Ker cilj člena 277 PDEU ni omogočiti stranki, da s katerim koli pravnim sredstvom izpodbija uporabo katerega koli splošnega akta, se mora akt, katerega nezakonitost se uveljavlja, neposredno ali posredno uporabljati za zadevo, ki je predmet tožbe (sodba z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva, C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točka 45 in navedena sodna praksa).
82 Tako je Sodišče v okviru ničnostnih tožb, vloženih zoper posamične odločbe, razsodilo, da se lahko zoper določbe splošnega akta, ki so podlaga za navedene odločbe ali so s takimi odločbami neposredno pravno povezane, utemeljeno uveljavlja ugovor nezakonitosti (sodba z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva, C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točka 46 in navedena sodna praksa).
83 Neposredna pravna povezava lahko izhaja zlasti iz dejstva, da je določba, katere nezakonitost se uveljavlja z ugovorom, del obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi če ni navedena v uradni obrazložitvi te odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva, C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točka 52).
84 Vendar je Sodišče razsodilo, da ugovor nezakonitosti zoper splošni akt, za katerega izpodbijana posamična odločba ni izvedbeni ukrep, ni dopusten (sodba z dne 16. marca 2023, Komisija/Calhau Correia de Paiva, C‑511/21 P, EU:C:2023:208, točka 47 in navedena sodna praksa).
85 V obravnavani zadevi ni sporno, da člen 39 Uredbe 2022/2065 ni pravna podlaga za sporni sklep.
86 Iz sodne prakse, navedene v točki 82 tega sklepa, vendarle izhaja, da se lahko ugovor nezakonitosti uveljavlja zoper vsako določbo splošnega akta, ki je neposredno pravno povezana s spornim sklepom, tudi če ta določba ni pravna podlaga tega sklepa.
87 V obravnavani zadevi družba Amazon trdi, da obstaja dovolj neposredna pravna povezava med členom 39 Uredbe št. 2022/2065 in spornim sklepom, ker se ta člen uporablja za Amazon Store zaradi sprejetja tega sklepa, iz česar v bistvu sklepa, da sta ta člen in ta sklep del ene pravne ureditve, katere zakonitost hoče družba Amazon izpodbiti.
88 Ni mogoče a priori izključiti, da je mogoče, kot trdi Komisija, tako povezavo šteti za premalo neposredno, da bi upravičila dopustnost ugovora nezakonitosti, ki ga uveljavlja družba Amazon, zlasti glede na to, da se ne zatrjuje niti ne dokaže, da bi iz nje izhajalo, da je mogoče člen 39 Uredbe št. 2022/2065 povezati z razlogi, na katerih temelji sporni sklep, ali s samo obrazložitvijo tega sklepa.
89 Vendar se zdi, da Sodišče še ni odločilo, ali je tako povezavo mogoče opredeliti kot „neposredno pravno povezavo“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 82 tega sklepa.
90 Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba člen 277 PDEU za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva razlagati tako, da se prepreči umetno ločevanje različnih vidikov iste pravne ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2020, Komisija in Svet/Carreras Sequeros in drugi, C‑119/19 P in C‑126/19 P, EU:C:2020:676, točka 76).
91 V tem okviru se zdi, da je presoja narave pravne povezave med členom 39 Uredbe 2022/2065 in spornim sklepom za namene uporabe člena 277 PDEU zapleteno pravno vprašanje, katerega rešitev ni takoj očitna in ga je zato treba temeljito preučiti.
92 Na drugem mestu, če se dopustnost tretjega tožbenega razloga sprejme, preučitev tega razloga pomeni, da bi moralo sodišče, ki odloča o glavni stvari, ugotoviti, ali je člen 39 Uredbe 2022/2065 v skladu z načelom enakega obravnavanja ter členi 7, 16 in 17 Listine.
93 Za presojo trditev družbe Amazon glede pogoja v zvezi s fumus boni juris je treba najprej preučiti ta tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na domnevno kršitev členov 7 in 16 Listine.
94 Člen 7 Listine določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.
95 Člen 16 Listine pa določa, da je svoboda gospodarske pobude priznana v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji.
96 Iz člena 39(1) in (2) Uredbe št. 2022/2065 izhaja, da bi uporaba teh določb za družbo Amazon pomenila, da bi morala zagotoviti javni dostop do odložišča, ki bi vključevalo različne informacije v zvezi z oglasi, predstavljenimi na zelo velikih spletnih platformah. Take informacije med drugim vključujejo vsebino oglasa, osebo, v imenu katere je bil oglas predstavljen, obdobje, v katerem je bil oglas predstavljen, glavne parametre, uporabljene za ciljno usmerjanje na določene prejemnike, komercialna sporočila, objavljena na zelo velikih spletnih platformah, ali skupno število doseženih prejemnikov storitve.
97 Ker te informacije skupaj podrobno prikazujejo vse dejavnosti družbe Amazon na področju spletnega oglaševanja, vključno z njenimi odnosi s strankami ali natančnimi podatki o izvedenih kampanjah komercialnih sporočil, ni mogoče a priori izključiti, da se za obveznosti iz člena 39 Uredbe 2022/2065 lahko šteje, kot trdi družba Amazon, da omejujejo njene pravice iz členov 7 in 16 Listine, ne da bi bilo za tako predhodno ugotovitev potrebno, da družba Amazon predloži dodatne argumente, s katerimi bi dokazala zaupnost teh informacij.
98 Res je, da bi bil položaj drugačen, če bi bilo treba šteti, da so, kot trdi Komisija, informacije, ki jih mora družba Amazon v skladu s členom 39 Uredbe št. 2022/2065 razkriti, dejansko že na voljo javnosti, ne glede na uporabo tega člena.
99 V zvezi s tem se dejansko zdi, da je treba nekatere od teh informacij razkriti na podlagi drugih določb prava Unije.
100 Zlasti se zdi, najprej, da je treba identiteto osebe, v imenu katere je bil oglas predstavljen, razkriti v skladu s členom 6(b) Direktive 2000/31 in členom 26(1)(b) Uredbe 2022/2065. Nato se zdi, da Komisija a priori utemeljeno trdi, da je treba glavne parametre, ki se uporabljajo za ciljno usmerjanje na določene prejemnike, razkriti v skladu s členom 15(1)(b) in (h) Uredbe 2016/679, členom 5(1) Uredbe 2019/1150 in členom 26(1)(d) Uredbe 2022/2065. Nazadnje ni mogoče izključiti, da se objava komercialnega sporočila na zelo veliki spletni platformi, ne da bi bil zadevni potrošnik o tem obveščen, lahko opredeli kot nepoštena poslovna praksa na podlagi člena 5(5) in točke 11 Priloge I k Direktivi 2005/29.
101 Vendar iz utemeljitve Komisije ali na splošno iz spisa, ki ga ima na voljo podpredsednik Sodišča, ne izhaja, da je treba vse informacije iz člena 39(2) Uredbe 2022/2065, zlasti obdobje predvajanja oglasa ali skupno število doseženih prejemnikov storitve, razkriti neodvisno od uporabe tega člena 39. Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija trdi le, da je večina teh informacij zajeta s takimi obveznostmi razkritja, in da zato ne trdi, da to velja za vse te informacije.
102 Poleg tega je vprašanje enakovrednosti razkritja informacij samo zadevnemu uporabniku ali pa celotni javnosti za namene uporabe členov 7 in 16 Listine večinoma novo in nekoliko zapleteno vprašanje.
103 Poleg tega, čeprav Komisija trdi, da je informacije, podobne tistim iz člena 39(2) Uredbe št. 2022/2065, glede družbe Amazon mogoče pridobiti iz komercialnih ponudb, ne predloži nobenega dokaza v podporo tej trditvi.
104 Kar zadeva trditev, da bi bilo mogoče take informacije zbrati na podlagi oglaševalskih metrik in analiz podatkov, ki se ponujajo na trgu, ker ni dodatnih pojasnil glede zadevnih informacij, to ne zadostuje kot dokaz, da družba Amazon v skladu s členom 39 te uredbe ni dolžna dati informacij, ki so trenutno zaupne, na voljo javnosti.
105 Poleg tega trditev Komisije, da je bila družba Amazon dolžna dokazati, da bi ji razkritje zadevnih informacij lahko povzročilo resno škodo in da so interesi, ki bi jih to razkritje lahko prizadelo, objektivno vredni zaščite, pomeni razlago upoštevnih določb Listine, ki na prvi pogled ne izhaja niti iz besedila teh določb niti iz sodne prakse Sodišča. Zato mora utemeljenost takega argumenta presojati sodišče, ki odloča o glavni stvari.
106 V teh okoliščinah sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ne more ugotoviti, ali je zadostno dokazano, da informacije, ki jih mora družba Amazon razkriti na podlagi člena 39 Uredbe 2022/2065, niso zaupne in da zato uporaba člena 39 za družbo Amazon ne bi povzročila omejitve pravic, ki jih ta lahko ima na podlagi členov 7 in 16 Listine.
107 Vendar bi taka omejitev teh pravic lahko dokazovala nezakonitost člena 39 Uredbe 2022/2065 le, če ta omejitev ne bi izpolnjevala pogojev iz člena 52(1) Listine.
108 Ta določba predpisuje, da se lahko uresničevanje pravic, kot so tiste iz členov 7 in 16 Listine, omeji, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin ter če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
109 Presoja, ki jo je treba opraviti, da se ugotovi, ali so ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, vključuje upoštevanje različnih dejavnikov, kot so obseg, v katerem objava vseh informacij iz člena 39(2) Uredbe 2022/2065 prispeva k doseganju ciljev, ki jim sledi zakonodajalec Unije, stopnja resnosti omejitve pravic iz členov 7 in 16 Listine ali celo morebitni obstoj alternativnih rešitev, ki manj posegajo v te pravice.
110 Zato tudi če bi se zakonodajalcu Unije v zvezi s tem priznala široka diskrecijska pravica, je vprašanje, ali je s sprejetjem člena 39 Uredbe 2022/2065 presegel meje te diskrecijske pravice, ker ni jasnih precedensov, pomembno pravno vprašanje, katerega rešitev ni očitna.
111 Glede na zgoraj navedeno po kratkem preizkusu, ki ga mora opraviti sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ne da bi se izrekel o utemeljenosti tretjega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Amazon, kar je naloga samo sodišča, ki odloča o glavni stvari, ni mogoče ugotoviti, da je treba za ta tožbeni razlog prima facie šteti, da ni resen.
112 Iz tega izhaja, da je pogoj v zvezi s fumus boni juris izpolnjen glede trditev, ki se nanašajo na ugovor nezakonitosti člena 39 Uredbe 2022/2065.
Nujnost
Trditve strank
113 Da bi dokazala, da je pogoj v zvezi z nujnostjo izpolnjen, družba Amazon trdi, da bi ji zagotavljanje javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, povzročilo resno in nepopravljivo škodo.
114 Najprej, če bi se zagotovil javni dostop do odložišča, bi morala družba Amazon razkriti zaupne informacije o družbi Amazon in njenih oglaševalcih. V navedenem odložišču naj bi bili zlasti navedeni parametri ciljne usmerjenosti, ki jih lahko zagotovi družba Amazon, in število strank, ki jih je mogoče doseči s temi parametri. Po razkritju teh informacij naj bi konkurenti družbe Amazon obdržali znanje o najučinkovitejših strategijah in tehnologijah. Poleg tega naj bi razkritje navedenih informacij škodovalo oglaševalskim partnerjem družbe Amazon, saj bi razkrilo njihove strategije. Oglaševalska dejavnost družbe Amazon naj bi bila tako resno in nepopravljivo oškodovana.
115 Dalje, če bi se zagotovil javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, bi se nepreklicno zmanjšal tržni delež družbe Amazon tako na področju njenih splošnih maloprodajnih dejavnosti kot tudi na področju oglaševanja. Če bi se namreč zagotovil javni dostop do odložišča, bi to tretje prodajalce odvrnil od Amazon Store in bi zaradi tega postali še bolj zadržani do oglaševanja na Amazon Store. Poleg tega bi lahko konkurenti gospodarskih subjektov, ki oglašujejo na Amazon Store, kopirali in reproducirali najučinkovitejše strategije oglaševanja. Dolgoročno naj bi obstajalo tveganje, da bi zagotavljanje javnega dostopa do tega odložišča vplivalo na potrošniško izkušnjo, saj bi zmanjšalo oglaševanje in odvrnilo prodajalce od platforme Amazon Store.
116 Nazadnje, škoda, ki bi jo utrpela družba Amazon, ne bi bila zgolj finančna in je ne bi bilo mogoče ovrednotiti zgolj v finančnem smislu. Poslabšanje njenega konkurenčnega položaja bi tako lahko povzročilo nastanek negativne povratne zanke. Poleg tega verjetno ne bi bilo mogoče natančno izračunati posebnega učinka zagotavljanja javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, zlasti če bi to zagotavljanje dostopa vključevalo razkritje zaupnih informacij.
117 Komisija meni, da družba Amazon ni dokazala, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj v zvezi z nujnostjo.
118 Družba Amazon naj bi zgolj navajala neutemeljene in med seboj nepovezane trditve, najpogosteje v pogojniku. Poleg tega naj ne bi predložila nobenih informacij, ki bi dokazovale, da bi bila škoda, ki jo zatrjuje, predvidljiva z zadostno stopnjo verjetnosti. Poleg tega naj dejstvo, da bi družba Amazon težko dokazala utemeljenost zahtevka za povrnitev škode, ne bi pomenilo, da te škode ne bi bilo mogoče ovrednotiti.
119 Poleg tega naj družba Amazon ne bi dokazala, da je izpolnjen pogoj v zvezi s fumus boni juris glede zaupnosti informacij, ki bi jih morala vključiti v odložišče, kot zahteva člena 39 Uredbe 2022/2065. Vendar bi moral sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, za namene presoje pogoja v zvezi z nujnostjo domnevati, da so nekatere informacije zaupne, le če je ta pogoj izpolnjen. V vsakem primeru te informacije naj ne bi bile zaupne.
Presoja
120 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je namen postopka za izdajo začasne odredbe zagotoviti polno učinkovitost prihodnje dokončne odločbe, da se prepreči vrzel v sodnem varstvu, ki ga zagotavlja Sodišče. Za uresničitev tega cilja je treba nujnost presojati glede na potrebo po začasni odločitvi, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stranko, ki predlaga začasno varstvo. Ta stranka mora dokazati, da ne more počakati do izida postopka v zadevi v glavni stvari, ne da bi utrpela tovrstno škodo. Čeprav za dokaz obstoja take škode ni treba zahtevati, da se njen nastanek in neposrednost nastanka dokaže z absolutno gotovostjo, in je dovolj, da je mogoče to škodo z dovolj veliko verjetnostjo predvideti, vseeno velja, da mora stranka, ki predlaga sprejetje začasnega ukrepa, dokazati dejstva, za katera se šteje, da utemeljujejo možnost take resne in nepopravljive škode (sklep podpredsednice Sodišča z dne 16. julija 2021, Symrise/ECHA, C‑282/21 P(R), EU:C:2021:631, točka 40).
121 Kar zadeva, na prvem mestu, trditev družbe Amazon, da bo zagotavljanje javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, povzročilo zmanjšanje njenega tržnega deleža ter s tem resno in nepopravljivo škodo, je treba spomniti, da mora stranka, ki predlaga začasno odredbo, če se sklicuje na izgubo svojih tržnih deležev, dokazati, da ji bodo strukturne ali pravne ovire preprečile ponovno pridobiti znaten delež teh tržnih deležev, če bo njeni tožbi v postopku v glavni stvari na koncu ugodeno (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. februarja 2024, Mylan Ireland/Komisija, C‑604/23 P(R), EU:C:2024:117, točka 84 in navedena sodna praksa).
122 Čeprav družba Amazon dejansko trdi, da bo izguba tržnega deleža zaradi zagotavljanja dostopa do odložišča nepreklicna, v predlogu za izdajo začasne odredbe ne navede nobenih posebnih ovir, ki bi ji preprečevale ponovno pridobiti ta tržni delež, če ji zaradi razglasitve ničnosti spornega sklepa pozneje ne bi bilo več treba ohraniti navedenega odložišča na spletu.
123 Res je, da se družba Amazon v zvezi s tem sklicuje tudi na nekatere točke izvedenskega mnenja, priloženega njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe in iz katerega je razvidno, da bi bilo za družbo Amazon lahko težko doseči, da bi se prodajalci, ki so zapustili njeno platformo, vrnili nanjo, saj so se ti prodajalci morda navadili na uporabo druge platforme in bi morda želeli ohraniti povezave, ki so jih pridobili s svojimi strankami na tej drugi platformi.
124 Vendar, na eni strani, to izvedensko mnenje zgolj navaja hipoteze, ne da bi ocenilo verjetnost njihove uresničitve. Na drugi strani pa navedeno mnenje ne vsebuje nobenega dokaza ali navedbe, ki bi lahko dokazala, da je uresničitev navedenih hipotez dejansko verjetna.
125 Zato ni mogoče šteti, da je družba Amazon dokazala obstoj strukturnih ali pravnih ovir, ki bi ji v primeru razglasitve ničnosti spornega sklepa preprečevale, da bi ponovno pridobila znaten del morebitnih tržnih deležev, izgubljenih zaradi zagotavljanja javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065. Iz tega izhaja, da nikakor ni dokazala, da bi ji tržne izgube, ki bi nastale zaradi zagotavljanja dostopnosti odložišča, povzročile nepopravljivo škodo.
126 Na drugem mestu v zvezi s trditvami, ki temeljijo na razkritju zaupnih informacij, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da mora sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, kadar na eni strani predlagatelj izdaje začasne odredbe trdi, da so informacije, katerih objavo namerava začasno preprečiti, poslovne skrivnosti, in kadar na drugi strani ta trditev izpolnjuje pogoj v zvezi s fumus boni juris, načeloma v okviru preučitve pogoja v zvezi z nujnostjo domnevati, da so te informacije poslovne skrivnosti (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 12. junija 2018, Nexans France in Nexans/Komisija, C‑65/18 P(R), EU:C:2018:426, točka 21).
127 Ker je iz točk od 96 do 105 tega sklepa razvidno, da trditev družbe Amazon, da so vsaj nekatere informacije iz člena 39(2) Uredbe 2022/2065 zaupne, izpolnjuje pogoj v zvezi s fumus boni juris, je treba za presojo pogoja v zvezi z nujnostjo domnevati, da bo uporaba te določbe povzročila razkritje zaupnih informacij.
128 Iz trditve Komisije, da zadevne informacije niso zaupne, torej ni mogoče sklepati, da slednji pogoj ni izpolnjen.
129 V tem okviru družba Amazon sicer trdi, da škode, ki bi nastala zaradi zagotavljanja javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, ne bi bilo mogoče ovrednotiti zgolj v finančnem smislu, vendar ni dokazala, kako bi ji zagotavljanje dostopa povzročilo nepremoženjsko škodo.
130 Nasprotno, družba Amazon se jasno sklicuje na finančno škodo kot posledico zagotavljanja dostopa do navedenega odložišča, ki bi nastala tako zaradi zadržanosti tretjih prodajalcev do objave oglasov na Amazon Store, zaradi česar bi lahko nekateri od teh prodajalcev na koncu zapustili to platformo, kot tudi zaradi tega, ker bi konkurenti družbe Amazon pridobili znanje o strategijah, ki bi jih lahko izvajali za izboljšanje svojega konkurenčnega položaja.
131 Glede na raznolikost natančnih poslovnih informacij, ki naj bi se pojavile v odložišču, kot zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, interes oglaševalcev, da lahko izvajajo oglaševalske prakse, ki jih njihovi konkurenti ne morejo zlahka ponoviti, in prednost, ki bi jo konkurenti družbe Amazon lahko imeli zaradi popolnega dostopa do teh poslovnih informacij, je treba škodo, ki bi nastala zaradi zagotavljanja javnega dostopa do odložišča, šteti za tako resno, da je treba izdati začasno odredbo (glej po analogiji sklep podpredsednika Sodišča z dne 10. septembra 2013, Komisija/Pilkington Group, C‑278/13 P(R), EU:C:2013:558, točka 47).
132 Kar zadeva nepopravljivost te škode, je treba spomniti, da finančne škode razen v izjemnih okoliščinah sicer res ni mogoče šteti za nepopravljivo, ker je položaj oškodovane osebe pred nastankom škode praviloma mogoče ponovno vzpostaviti s finančnim nadomestilom. Vendar je drugače, če te škode ni mogoče izraziti s številkami, saj jo je v tem primeru mogoče šteti za nepopravljivo (sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 92 in navedena sodna praksa).
133 Vendar negotovosti, povezane s povračilom finančne škode v okviru morebitne odškodninske tožbe, same po sebi ni mogoče šteti za okoliščino, ki bi lahko dokazovala, da je taka škoda nepopravljiva v smislu sodne prakse Sodišča. V fazi začasne odredbe je namreč možnost poznejše pridobitve povračila finančne škode v okviru morebitne odškodninske tožbe, ki bi lahko bila vložena po razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta, nujno negotova. Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni nadomestiti tako odškodninsko tožbo, da bi se odpravila ta negotovost, njegov cilj je samo zagotoviti polno učinkovitost prihodnje dokončne odločbe, ki bo sprejeta v postopku v glavni stvari, s katerim je povezan predlog za izdajo začasne odredbe, to je v obravnavani zadevi ničnostna tožba (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 93 in navedena sodna praksa).
134 Po drugi strani je drugače, kadar se pri presoji, ki jo opravi sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, jasno izkaže, da zatrjevane škode, če bo nastala, glede na njeno naravo in predvideni način njenega nastanka ne bo mogoče ustrezno opredeliti in izraziti s številkami ter da je v praksi torej ne bo mogoče povrniti z vložitvijo odškodninske tožbe. To lahko med drugim velja za objavo specifičnih poslovnih in zaupnih informacij (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 94 in navedena sodna praksa).
135 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi se narava in obseg škode, ki bi jo lahko utrpela družba Amazon zaradi objave njenih poslovnih skrivnosti, razlikovala glede na to, ali so osebe, ki bi se seznanile s temi poslovnimi skrivnostmi, njene stranke, njeni konkurenti, finančni analitiki ali celo osebe iz skupine širše javnosti. Nemogoče bi bilo namreč ugotoviti število in status vseh oseb, ki so se dejansko seznanile z objavljenimi informacijami, in tako oceniti posledice, ki bi jih lahko objava teh informacij imela na poslovne in ekonomske interese družbe Amazon (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 95 in navedena sodna praksa).
136 Ta negotovost, ki je prisotna tudi v obravnavani zadevi, lahko kaže na nepopravljivost navedene finančne škode (glej v tem smislu sklepa podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 96, in z dne 1. marca 2017, EMA/MSD Animal Health Innovation in Intervet International, C‑512/16 P(R), EU:C:2017:149, točke od 113 do 118).
137 Zato je treba šteti, da je družba Amazon dokazala, da ima zatrjevana škoda zahtevane značilnosti. Zato je pogoj v zvezi z nujnostjo izpolnjen.
Tehtanje interesov
Trditve strank
138 Družba Amazon trdi, da njeni interesi za odlog izvršitve spornega sklepa prevladajo nad drugimi interesi, povezanimi s takojšnjo izvršitvijo tega sklepa iz treh razlogov.
139 Najprej, zavrnitev izdaje začasne odredbe naj bi ogrozila učinkovitost prihodnje odločbe o razglasitvi ničnosti spornega sklepa, saj družbi Amazon grozi, da bo utrpela nepopravljivo škodo, še preden bo taka odločba o razglasitvi ničnosti sprejeta. Informacije, razkrite z zagotavljanjem javnega dostopa do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065, naj bi tako dokončno izgubile svojo zaupnost. Prav tako naj odločba o razglasitvi ničnosti ne bi omogočala, da se tretji prodajalci, ki so že zapustili to platformo, vrnejo na Amazon Store.
140 Dalje, edina posledica odloga izvršitve spornega sklepa naj bi bila ohranitev obstoječega stanja do odločitve o glavni stvari.
141 Nazadnje, drugi ukrepi iz Uredbe 2022/2065, ki se bodo uporabljali tudi v primeru odloga izvršitve spornega sklepa, naj bi zadostovali, da se dosežejo cilji, ki jim je sledil zakonodajalec Unije. Zato naj člena 39 te uredbe ne bi bilo mogoče šteti za temeljno pravilo te uredbe, saj se obveznosti, ki jih določa, ne uporabljajo za veliko večino posredniških storitev.
142 Komisija meni, da razlogi, ki jih je navedla družba Amazon, niti posamezno niti skupaj ne zadoščajo za to, da bi tehtanje interesov bilo v korist izdaje predlaganih začasnih odredb. Prvič, nastanek nepopravljive škode naj ne bi bil odločilen argument, temveč predpostavka za tehtanje interesov s strani sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe. Drugič, odlog izvršitve spornega sklepa naj ne bi ohranil statusa quo. Nasprotno, odobritev takega odloga naj bi povzročila, da bi za družbo Amazon več let veljala drugačna ureditev kot za druge zelo velike spletne platforme. Tretjič, zakonodajalec Unije naj bi določil posebno ureditev za tovrstne platforme prav zato, ker naj splošne obveznosti iz Uredbe 2022/2065 ne bi zadostovale za preprečevanje sistemskih družbenih tveganj, ki jih pomenijo take platforme, kot ponazarjajo številni nedavni primeri. Za obvladovanje teh tveganj bi bilo treba nujno zagotoviti uporabo te posebne ureditve, kar naj bi bilo razvidno zlasti iz člena 93(2) te uredbe.
Presoja
143 Očitno je, da lahko v večini postopkov za izdajo začasne odredbe tako odobritev kot zavrnitev predloga za odlog izvršitve v določeni meri povzročita določene dokončne učinke, in sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ki mu je predložen predlog za odlog, ima pristojnost, da pretehta tveganja v zvezi z vsako mogočo rešitvijo. To konkretno pomeni zlasti preučitev, ali interes stranke, ki predlaga začasne ukrepe, za odlog izvršitve izpodbijanega akta prevlada nad interesom, ki ga pomeni takojšnja uporaba tega akta. V tem preizkusu je treba opredeliti, ali bi morebitna razveljavitev navedenih določb po tem, ko bi Sodišče ugodilo tožbi v glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njihova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, v kolikšnem obsegu bi odlog izvršitve navedenih določb lahko preprečeval cilje, zastavljene z navedenimi določbami, če bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena (sklep podpredsednika Sodišča z dne 24. maja 2022, Puigdemont i Casamajó in drugi/Parlament in Španija, C‑629/21 P(R), EU:C:2022:413, točka 248 in navedena sodna praksa).
144 Kar zadeva, na prvem mestu, interes za izdajo predlaganih začasnih odredb, je treba poudariti, da morebitna odločba o razglasitvi ničnosti spornega sklepa ne bi izgubila učinka, če bi bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen in bi morala družba Amazon zaradi tega nemudoma zagotoviti javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065.
145 Res je, da bi informacije, objavljene v tem odložišču do izdaje odločbe o razglasitvi ničnosti spornega sklepa, v praksi trajno izgubile svojo zaupnost, saj ne bi bilo več mogoče, da tretje osebe zanje ne bi več vedele.
146 Vendar iz člena 39(1) te uredbe izhaja, da je treba navedeno odložišče stalno posodabljati, saj mora vsebovati informacije iz člena 39(2) te uredbe za celotno obdobje, v katerem ponudnik zadevne zelo velike spletne platforme predstavlja oglas, in še eno leto po zadnji predstavitvi oglasa na njegovih spletnih vmesnikih.
147 Iz tega sledi, da družbi Amazon v primeru razglasitve ničnosti spornega sklepa ne bo več treba pripraviti odložišča, ki ga zahteva člen 39. Torej ji ne bo več treba hraniti informacij v zvezi z oglasi, predstavljenimi na Amazon Store, na spletu ali razkriti informacij v zvezi z razvojem svojih oglaševalskih kampanj ali novimi oglaševalskimi kampanjami. Taka razglasitev ničnosti bi torej verjetno zagotovila, da bi se oglaševalci vrnili v privlačnejše poslovno okolje, in družbi Amazon omogočila, da razvije nove strategije pri izvajanju svoje oglaševalske dejavnosti, ne da bi se njeni konkurenti lahko seznanili z njimi prek tega odložišča.
148 Razglasitev ničnosti spornega sklepa bi bila torej za družbo Amazon še naprej zanimiva in dejansko učinkovita, tudi če začasne odredbe ne bi bile izdane. Obravnavana zadeva se po tem položaju razlikuje od tistih, v katerih se je Sodišče pri presoji tehtanja zadevnih interesov odločilno oprlo na dejstvo, da bi razkritje informacij iz odločbe ali poročila dokončno odvzelo učinek razglasitvi ničnosti sklepa, s katerim je bilo naloženo razkritje teh informacij (glej v tem smislu sklep podpredsednika Sodišča z dne 2. marca 2016, Evonik Degussa/Komisija, C‑162/15 P-R, EU:C:2016:142, točka 105, in sklep predsednika Sodišča z dne 1. marca 2017, EMA/PTC Therapeutics International, C‑513/16 P(R), EU:C:2017:148, točka 136).
149 Ker je tako, kot trdi družba Amazon in kot je razvidno iz točk od 126 do 137 tega sklepa, je verjetno, da bo brez izdaje začasnih odredb utrpela resno in nepopravljivo škodo, preden bo izdana odločba o razglasitvi ničnosti spornega sklepa.
150 Vendar te okoliščine same po sebi ni mogoče šteti za odločilno, saj je sam namen tehtanja zadevnih interesov presoditi, ali lahko kljub posegu v interese tožeče stranke, ki ga pomeni tveganje, da bo utrpela resno in nepopravljivo škodo, upoštevanje interesov, povezanih s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe, upravičuje, da se zavrne predlog za izdajo začasnih odredb (glej v tem smislu sklep z dne 12. julija 1996, Združeno kraljestvo/Komisija, C‑180/96 R, EU:C:1996:308, točke od 90 do 92; sklep predsednika Sodišča z dne 11. aprila 2001, Komisija/Cambridge Healthcare Supplies, C‑471/00 P(R), EU:C:2001:218, točka 120, in sklep podpredsednika Sodišča z dne 8. aprila 2014, Komisija/ANKO, C‑78/14 P-R, EU:C:2014:239, točka 40).
151 Za to presojo je treba poudariti, da čeprav iz preučitve pogoja v zvezi z nujnostjo izhaja, da lahko družba Amazon, če se začasna odredba ne izda, dejansko utrpi resno in nepopravljivo finančno škodo, iz dokazov, ki jih je predložila družba Amazon, ni razvidno, da bi uporaba člena 39 Uredbe št. 2022/2065 za Amazon Store do odločitve sodišča, ki odloča o glavni stvari, ogrozila obstoj ali dolgoročni razvoj družbe Amazon.
152 Najprej, ni niti zatrjevano še manj pa dokazano, da bi bila družba Amazon izpostavljena tveganju, da preneha opravljati svoje dejavnosti, če se začasna odredba ne izda.
153 Dalje, iz točk od 121 do 125 tega sklepa izhaja, da družba Amazon ni dokazala obstoja tveganja znatne in trajne izgube tržnih deležev, če bi se člen 39 Uredbe 2022/2065 uporabljal za Amazon Store v obdobju med datumom obravnave njenega predloga za izdajo začasne odredbe in datumom odločbe, v kateri se odloči o glavni stvari.
154 Nazadnje, iz predloga za izdajo začasne odredbe je jasno razvidno, da prihodki družbe Amazon iz njenih oglaševalskih dejavnosti predstavljajo le 7 % njenih skupnih prihodkov. Zato bi imela omejitev možnosti za razvoj oglaševalskih strategij, ki bi jo lahko povzročila uporaba člena 39 Uredbe 2022/2065, neposredne učinke le na omejen del dejavnosti družbe Amazon, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bili posredni učinki take omejitve na druge dejavnosti družbe Amazon znatni.
155 Na drugem mestu, v zvezi z interesom za takojšnjo uporabo spornega sklepa je treba poudariti, da je Uredba 2022/2065 osrednji element politike, ki jo je zakonodajalec Unije razvil v digitalnem sektorju. Ta uredba v okviru te politike sledi zelo pomembnim ciljem, saj naj bi, kot izhaja iz njene uvodne izjave 155, prispevala k pravilnemu delovanju notranjega trga ter zagotavljanju varnega, predvidljivega in zaupanja vrednega spletnega okolja, v katerem se ustrezno upoštevajo temeljne pravice iz Listine.
156 Komisija sicer ni zatrjevala še manj pa dokazala, da bi lahko izdaja začasnih odredb, zaradi katerih bi bila izključena uporaba člena 39 Uredbe 2022/2065 za Amazon Store do sprejetja vsebinske odločitve o tožbi, dokončno preprečila uresničitev teh ciljev.
157 Vendar je treba poudariti, da bo neizpolnitev nekaterih obveznosti iz te uredbe povzročila odlog, lahko tudi za več let, popolne uresničitve teh ciljev. Taka neuporaba bo torej povzročila tveganje, da se lahko ohrani ali razvije spletno okolje, ki ogroža temeljne pravice iz Listine.
158 Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati z argumentom družbe Amazon, da bi se takemu tveganju izognili, če bi se za Amazon Store uporabile obveznosti, ki jih ta uredba nalaga vsem posredniškim storitvam.
159 Iz uvodnih izjav 75 in 76 Uredbe 2022/2065 je namreč razvidno, da je zakonodajalec Unije na podlagi presoje, o kateri sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ne sme podvomiti, menil, da imajo zelo velike spletne platforme pomembno vlogo v digitalnem okolju in da lahko povzročajo družbena tveganja, ki se po obsegu in učinku razlikujejo od tistih, ki jih povzročajo manjše platforme.
160 V uvodni izjavi 95 Uredbe je zlasti navedeno, da je zakonodajalec Unije menil, da oglaševalski sistemi, ki jih uporabljajo zelo velike spletne platforme, predstavljajo posebna tveganja in zahtevajo nadaljnji javni in regulativni nadzor.
161 Zato ni mogoče šteti, ne da bi z izključitvijo presoj zakonodajalca Unije, za katere ni bilo dokazano, da so napačne, prekoračili pristojnost sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, da bi bila uporaba samo tistih obveznosti, ki jih Uredba 2022/2065 nalaga vsem posredniškim storitvam, za Amazon Store zadovoljiv nadomestek za uporabo obveznosti, ki izhajajo iz člena 39 te uredbe, za to platformo.
162 Zakonodajalec Unije je pripisal poseben pomen čim hitrejši uporabi navedene uredbe za zelo velike spletne platforme. Iz členov 92 in 93(2) navedene uredbe tako izhaja, da se ta uredba, čeprav se začne uporabljati šele 17. februarja 2024, lahko za zelo velike spletne platforme uporablja pred tem datumom.
163 Prav tako je treba poudariti, da izdaja predlaganih začasnih odredb v nasprotju s trditvami družbe Amazon ne bi pomenila zgolj vzdrževanja statusa quo. Odlog izvršitve spornega sklepa namreč ne bi vplival na uporabo splošnih obveznosti, ki jih Uredba 2022/2065 določa za vse posredniške storitve, niti na uporabo obveznosti, značilnih za zelo velike spletne platforme, za platforme, ki niso Amazon in ki jih je Komisija določila za take v skladu s členom 33(4) te uredbe. Iz tega izhaja, da bi tak odlog izvršitve lahko spremenil konkurenčni položaj v digitalnem sektorju na način, ki ga zakonodajalec Unije ni predvidel, saj bi za družbo Amazon veljala drugačna ureditev kot za druge akterje v tem sektorju, ki imajo glede na merila, ki jih je opredelil ta zakonodajalec, značilnosti, primerljive s tistimi, ki jih ima ta družba.
164 Glede na vse te elemente je treba ugotoviti, da interesi, ki jih zagovarja zakonodajalec Unije, v obravnavanem primeru prevladajo nad premoženjskimi interesi družbe Amazon, tako da je izid tehtanja interesov v prid zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.
165 Zato se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne v delu, v katerem se predlaga odlog izvršitve spornega sklepa v delu, v katerem ta sklep družbi Amazon nalaga, da pripravi in zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065.
Podredni predlog družbe Amazon
Trditve strank
166 Družba Amazon Sodišču predlaga, naj ji v primeru ugoditve pritožbi odobri rok 28 dni od dneva izdaje sodbe, s katero se konča pritožbeni postopek, da izpolni obveznost, da pripravi in zagotovi javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 Uredbe 2022/2065. Trdi, da je tak rok s tehničnega vidika potreben za izpolnitev te obveznosti.
Presoja
167 Najprej, predloga, ki ga je družba Amazon navedla podredno, ni mogoče šteti za predlog, ki bi ga bilo mogoče vložiti na podlagi člena 174 Poslovnika Sodišča, ker ta določba predpisuje, da morajo biti predlogi iz odgovora na pritožbo taki, da se pritožbi v celoti ali deloma ugodi ali se jo v celoti ali deloma zavrne.
168 Dalje, ker iz člena 170(1) tega poslovnika izhaja, da pritožnik ne more dopolniti predlogov, ki jih je podal na prvi stopnji, take posebne pravice ni mogoče podeliti niti nasprotni stranki v postopku s pritožbo, če ni posebne določbe v zvezi s tem.
169 Vendar družba Amazon v svojih predlogih na prvi stopnji Splošnemu sodišču ni predlagala določitve roka v primeru zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe.
170 Zato bi bilo treba predlog, ki ga je družba Amazon navedla podredno, če bi ga bilo treba razumeti tako, da je bil naveden z namenom dopolniti predloge, predstavljene na prvi stopnji, zavrniti kot nov predlog (glej po analogiji sklep podpredsednika Sodišča z dne 20. marca 2023, Xpand Consortium in drugi/Komisija, C‑739/22 P(R), EU:C:2023:228, točka 20).
171 Nazadnje, tega novega predloga ni mogoče šteti za predlog za izdajo začasne odredbe, vložen na podlagi člena 160 Poslovnika Sodišča, saj člen 160(4) tega poslovnika pogojuje dopustnost takega predloga z vložitvijo ločene vloge (glej po analogiji sklep podpredsednika Sodišča z dne 20. marca 2023, Xpand Consortium in drugi/Komisija, C‑739/22 P(R), EU:C:2023:228, točka 21).
172 Iz tega izhaja, da je treba predlog družbe Amazon, navedene podredno, zavreči kot nedopusten.
Stroški
173 Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.
174 V zvezi s stroški pritožbenega postopka je treba opozoriti, da se v skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se družbi Amazon naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, družba Amazon pa s predlogi ni uspela, se družbi Amazon poleg njenih lastnih stroškov pritožbenega postopka naložijo tudi stroški Komisije v zvezi s tem postopkom.
175 Na drugi strani, v skladu s členom 140(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Parlament in Svet nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
176 Kar zadeva stroške postopka za izdajo začasne odredbe na prvi stopnji, je treba v skladu s členom 137 Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, odločitev o stroških Komisije in družbe Amazon pridržati.
Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil:
1. Točka 1 izreka sklepa predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 27. septembra 2023, Amazon Services Europe/Komisija (T‑367/23 R, EU:T:2023:589), se razveljavi.
2. V preostalem se pritožba zavrne.
3. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne v delu, v katerem se predlaga odlog izvršitve Sklepa Komisije C(2023) 2746 final z dne 25. aprila 2023 o opredelitvi družbe Amazon Store kot zelo velike spletne platforme v skladu s členom 33(4) Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah), ker mora Amazon Store v skladu s tem sklepom pripraviti in zagotoviti javni dostop do odložišča, ki ga zahteva člen 39 te uredbe.
4. Predlog družbe Amazon Services Europe Sàrl, da naj se ji, če bi bilo pritožbi ugodeno, odobri rok 28 dni za izpolnitev obveznosti pripraviti in zagotoviti javni dostop do odložišča oglasov, se zavrne.
5. Družba Amazon Services Europe Sàrl poleg svojih stroškov pritožbenega postopka nosi tudi stroške Komisije v zvezi s tem postopkom.
6. Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške pritožbenega postopka.
7. Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe na prvi stopnji se pridrži.
Podpisi