Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 21. februarja 2024(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2016 – Obveznost obrazložitve – Načelo prepovedi retroaktivnosti – Člen 5(1)(f) Delegirane uredbe (EU) 2015/63 – Izključitev nekaterih obveznosti iz izračuna predhodnih prispevkov – Spodbujevalni krediti – Dopolnilne spodbujevalne dejavnosti – Ugovor nezakonitosti“

V zadevi T‑466/16 RENV,

NRW.Bank s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopata J. Seitz in C. Marx, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo H. Ehlers, J. Kerlin in C. De Falco, agenti, skupaj z B. Meyringom, S. Schelom, T. Klupschem in S. Ianc, odvetniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata A. Sikora-Kalėda in J. Bauerschmidt, agenta,

in

Evropske komisije, ki jo zastopajo D. Triantafyllou, A. Steiblytė in A. Nijenhuis, agenti,

intervenienta,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi A. Kornezov, predsednik, G. De Baere, D. Petrlík (poročevalec), K. Kecsmár, sodniki, in S. Kingston, sodnica,

sodna tajnica: S. Jund, administratorka,

ob upoštevanju sodbe z dne 14. oktobra 2021, NRW.Bank/EOR (C‑662/19 P, EU:C:2021:846),

na podlagi obravnave z dne 9. marca 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, NRW.Bank, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) SRB/ES/2022/23 z dne 27. aprila 2022 o odpravi Sklepa EOR SRB/ES/SRF/2016/06 z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih v enotni sklad za reševanje za leto 2016 v delu, v katerem se nanaša na družbo NRW.Bank, in Sklepa EOR SRB/ES/SRF/2016/13 z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje za leto 2016, dopolnitvi Sklepa SRB/ES/SRF/2016/06 v delu, v katerem se nanaša na družbo NRW.Bank, in izračunu predhodnih prispevkov družbe NRW.Bank v enotni sklad za reševanje za leto 2016 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

I.      Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi te tožbe

2        Tožeča stranka je spodbujevalna banka Land Nordrhein-Westfalen (zvezna dežela Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija, v nadaljevanju: Land). V skladu z Gesetz über die NRW.BANK (zakon o družbi NRW.Bank) z dne 16. marca 2004 (GV. NRW. 2004, str. 126, v nadaljevanju: zakon o NRW.Bank) ta družba opravlja nalogo javne službe, ki zajema pomoč Land in njenim lokalnim skupnostim na področju strukturnih, gospodarskih, socialnih in urbanističnih politik s tem, da izvaja in v ta namen upravlja podporne ukrepe, zlasti z dodeljevanjem kreditov. Tožeča stranka v te namene opravlja bančne posle in ima dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

3        Dejavnosti tožeče stranke so v glavnem razdeljene v dve kategoriji. Na prvem mestu, tožeča stranka opravlja tako imenovane „spodbujevalne“ dejavnosti, v okviru katerih dodeljuje med drugim subvencionirane kredite na področjih, navedenih v členu 3(2) zakona o NRW.Bank (v nadaljevanju: spodbujevalne dejavnosti).

4        Na drugem mestu, tožeča stranka opravlja dejavnosti, ki jih imenuje „dopolnilne spodbujevalne dejavnosti“, ki so predmet te zadeve in določene v členu 3(5) zakona o NRW.Bank. V skladu s to določbo lahko tožeča stranka za izvajanje svojih nalog „izvaja posle in opravlja storitve, ki so neposredno povezani z izpolnjevanjem njenih nalog[, pri čemer se razume, da na tej podlagi] lahko med drugim upravlja denarna sredstva in tveganja, zbira podrejeni jamstveni kapital, trguje z lastniškimi vrednostnimi papirji, državnimi obveznicami in drugimi obveznicami ter kupuje in prodaja terjatve“ (v nadaljevanju: dopolnilne spodbujevalne dejavnosti). V okviru teh dejavnosti tožeča stranka zlasti pridobiva sredstva na kapitalskem trgu in jih dolgoročno vlaga v obveznice, ki imajo večinoma obliko vrednostnih papirjev javnega sektorja.

5        EOR je s Sklepom SRB/ES/SRF/2016/06 z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih v enotni sklad za reševanje za leto 2016 v skladu s členom 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1) določil predhodne prispevke v enotni sklad za reševanje (ESR) (v nadaljevanju: predhodni prispevki) za leto 2016 (v nadaljevanju: prispevno obdobje 2016) za institucije iz določb člena 2 v povezavi s členom 67(4) te uredbe (v nadaljevanju: institucije), med katerimi je tožeča stranka.

6        EOR je s Sklepom SRB/ES/SRF/2016/13 z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov v ESR za leto 2016, s katerim je bil dopolnjen Sklep SRB/ES/SRF/2016/06, predhodni prispevek tožeče stranke povečal zaradi popravka izračuna predhodnih prispevkov vseh institucij za prispevno obdobje 2016.

7        Z odločbama o plačilu prispevkov z dne 22. aprila 2016 in 10. junija 2016 je Bundesanstalt für Finanzmarktstabilisierung (FMSA, zvezna agencija za stabilizacijo finančnih trgov, Nemčija) kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014 tožeči stranki odredil plačilo predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2016, kot ga je določil EOR.

8        EOR je 27. aprila 2022 sprejel izpodbijani sklep, s katerim je odpravil in nadomestil sklepa, omenjena v točkah 5 in 6 zgoraj (v nadaljevanju: prvotna sklepa). V skladu s točkama 19 in 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa je njegov namen odpraviti neobrazložitev prvotnih sklepov, ki jo je EOR ugotovil po izdaji sodb z dne 28. novembra 2019, Hypo Vorarlberg Bank/EOR (T‑377/16, T‑645/16 in T‑809/16, EU:T:2019:823), in z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR (T‑365/16, EU:T:2019:824).

II.    Izpodbijani sklep

9        Izpodbijani sklep vsebuje glavni del in tri priloge.

10      V glavnem delu izpodbijanega sklepa je v oddelkih od 3 do 9 in 11 opisan postopek za določitev predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2016, ki se uporablja za vse institucije.

11      Natančneje, v oddelku 6 izpodbijanega sklepa je EOR določil letno ciljno raven, omenjeno v členu 4 Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe št. 806/2014 glede predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje (UL 2015, L 15, str. 1) za prispevno obdobje 2016 (v nadaljevanju: letna ciljna raven).

12      EOR je pojasnil, da je letno ciljno raven določil na osmino 1,05 % konec leta izračunanega zneska kritih vlog vseh institucij v letu 2015, kot je bil pridobljen iz podatkov, ki so jih zagotovile institucije v skladu s členom 14(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44).

13      V oddelku 7 izpodbijanega sklepa je EOR opisal metodologijo, ki jo je treba uporabiti za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2016. V zvezi s tem je v točki 91 obrazložitve tega sklepa pojasnil, da je bilo za to obdobje 60 % predhodnih prispevkov izračunanih na „nacionalni podlagi“, torej na podlagi podatkov, ki so jih sporočile institucije z dovoljenjem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice (v nadaljevanju: nacionalna podlaga), v skladu s členom 103 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190) in členom 4 Delegirane uredbe 2015/63. Preostali del predhodnih prispevkov (in sicer 40 %) je bil izračunan na „podlagi bančne unije“, torej na podlagi podatkov, ki so jih sporočile vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh držav članic, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu za reševanje (EMR) (v nadaljevanju: podlaga unije in sodelujoče države članice), v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 ter členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81.

14      Dalje, EOR je predhodne prispevke institucij, kot je tožeča stranka, izračunal v skladu z naslednjimi glavnimi fazami.

15      V prvi fazi je EOR v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 izračunal osnovni letni prispevek vsake institucije, ki je sorazmeren z zneskom obveznosti zadevne institucije brez kapitala in kritih vlog glede na skupne obveznosti brez kapitala in kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic. V skladu s členom 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 je EOR od neto obveznosti institucije, ki se upoštevajo pri določitvi tega prispevka, odštel določene vrste obveznosti.

16      V drugi fazi izračuna predhodnih prispevkov je EOR v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014 izvedel prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja zadevne institucije. Ta profil tveganja je ocenil na podlagi štirih stebrov tveganja iz člena 6 Delegirane uredbe 2015/63, ki jih sestavljajo kazalniki tveganja. EOR je, da bi razvrstil institucije glede na njihovo raven tveganja, najprej za vsak kazalnik tveganja, ki se uporablja za prispevno obdobje 2016, določil žepke, v katere so bile institucije razvrščene v skladu s točko 3 pod naslovom „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi. Institucijam, ki spadajo v isti žepek, je bila dodeljena skupna vrednost za določen kazalnik tveganja, znana kot „diskretizirana vrednost“. EOR je z združitvijo diskretiziranih vrednosti za vsak kazalnik tveganja izračunal „multiplikator za prilagoditev tveganjem“ zadevne institucije (v nadaljevanju: multiplikator za prilagoditev). EOR je z množenjem osnovnega letnega prispevka te institucije z njenim multiplikatorjem za prilagoditev dobil „osnovni letni prispevek institucije, prilagojen glede na profil tveganja“.

17      Nato je EOR seštel vse osnovne letne prispevke, prilagojene glede na profil tveganja, da bi dobil „skupni imenovalec“, uporabljen za izračun deleža letne ciljne ravni, ki ga je morala plačati vsaka institucija.

18      Nazadnje je EOR izračunal predhodni prispevek vsake institucije tako, da je letno ciljno raven razdelil med vse institucije na podlagi razmerja med osnovnim letnim prispevkom, prilagojenim glede na profil tveganja, na eni strani in skupnim imenovalcem na drugi.

19      Priloga I k izpodbijanemu sklepu vsebuje individualni obrazec tožeče stranke, na katerem so rezultati izračuna njenega predhodnega prispevka (v nadaljevanju: individualni obrazec). Ta obrazec določa znesek osnovnega letnega prispevka tožeče stranke in vrednost njenega multiplikatorja za prilagoditev, tako na podlagi unije kot na nacionalni podlagi, pri čemer je za vsak kazalnik tveganja navedena številka žepka, ki mu je bila dodeljena tožeča stranka. Poleg tega so v individualnem obrazcu navedeni podatki, ki se uporabljajo za izračun predhodnih prispevkov vseh zadevnih institucij in ki jih je EOR določil s seštevanjem ali združevanjem individualnih podatkov vseh teh institucij. Nazadnje ta obrazec vsebuje podatke, ki jih je tožeča stranka prijavila v obrazcu za poročanje in so bili uporabljeni za izračun njenega predhodnega prispevka.

20      Priloga II k izpodbijanemu sklepu vsebuje statistične podatke o izračunu predhodnih prispevkov za vsako sodelujočo državo članico v obliki povzetka in v zbirni obliki. V tej prilogi je zlasti naveden skupni znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo zadevne institucije plačati za vsako od teh držav članic. Poleg tega je v prilogi za vsak kazalnik tveganja navedeno število žepkov, število institucij, ki spadajo v vsak žepek, ter najnižja in najvišja vrednost teh žepkov. V primeru žepkov, ki se nanašajo na nacionalno podlago, se te vrednosti zaradi zaupnosti zmanjšajo ali povečajo za naključni znesek, pri čemer se ohrani prvotna razčlenitev institucij.

21      V Prilogi III k izpodbijanemu sklepu z naslovom „Ocena pripomb [tožeče stranke], predloženih v okviru posvetovanja o predhodnih prispevkih v enotni sklad za reševanje za leto 2016“ so obravnavane pripombe, ki jih je tožeča stranka predložila med postopkom posvetovanja, ki ga je EOR vodil pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

22      EOR je zlasti v točkah 21 in od 27 do 31 Priloge III k izpodbijanemu sklepu navedel razloge, zakaj obveznosti, povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, niso bile na podlagi člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 izključene iz izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke.

III. Predlogi strank

23      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep, vključno s prilogami v delu, v katerem se te nanašajo nanjo, razglasi za ničen;

–        EOR naloži plačilo stroškov.

24      EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov;

–        podredno, če bi Splošno sodišče presodilo, da izpodbijani sklep ne bi smel biti sprejet z retroaktivnim učinkom, ta sklep razglasi za ničen le v tem delu ali za ničen razglasi le njegov člen 4, v preostalem pa ga ohrani;

–        še bolj podredno, v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti, ohrani učinke navedenega sklepa do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.

25      Svet Evropske unije in Evropska komisija Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

IV.    Pravo

26      Tožeča stranka v tožbi v bistvu navaja dva tožbena razloga. S prvim tožbenim razlogom je podala ugovor nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 in Izvedbene uredbe 2015/81. V zvezi s tem je trdila, da če te določbe ne bi omogočale izključitve obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, iz izračuna njenega predhodnega prispevka, bi bila z njimi kršena člen 103(2) in (7) Direktive 2014/59 in člen 70(2) in (7) Uredbe št. 806/2014. Z drugim tožbenim razlogom je tožeča stranka menila, da je EOR s tem, da obveznosti, povezanih z navedenimi dejavnostmi, ni izključil iz izračuna navedenega prispevka, napačno razlagal člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63.

27      Tožeča stranka v prilagoditveni vlogi, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 11. julija 2022 na podlagi člena 86 Poslovnika Splošnega sodišča, navaja, da ohranja celotno utemeljitev, predstavljeno v tožbi, hkrati pa pojasnjuje, da navaja nove tožbene razloge kot odziv na nadomestitev prvotnih sklepov z izpodbijanim sklepom.

28      Tožeča stranka tako navaja skupno enajst tožbenih razlogov, ki se nanašajo:

–        prvi in sedmi na kršitev člena 41(1) in (2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ker je EOR ni pravilno zaslišal o nadomestitvi prvotnih sklepov z izpodbijanim sklepom z retroaktivnim učinkom in sprejetju tega izpodbijanega sklepa;

–        drugi na kršitev hierarhično višjih pravnih pravil, ker ni pravne podlage za nadomestitev prvotnih sklepov z izpodbijanim sklepom z retroaktivnim učinkom;

–        tretji na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU ter člena 41(2)(c) Listine, ker v izpodbijanem sklepu ni omenjena nobena pravna podlaga, ki bi utemeljevala nadomestitev prvotnih sklepov z retroaktivnim učinkom;

–        četrti na kršitev člena 296, drugi odstavek, PDEU, ker izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen v zvezi z izračunom njenega predhodnega prispevka;

–        peti na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47(1) Listine, ker izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen;

–        šesti na to, da so z izpodbijanim sklepom kršene splošne postopkovne zahteve, ki izhajajo iz člena 41 Listine, člena 298 PDEU, splošnih pravnih načel in Poslovnika EOR;

–        osmi na kršitev člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, člena 103(2) in (7) Direktive 2014/59, člena 70(2) in (7) Uredbe št. 806/2014, načela enakega obravnavanja, volje zakonodajalca Unije, da v celoti da prednost spodbujevalnim bankam, in cilja razbremenitve javnih proračunov, ker EOR obveznosti, povezanih z njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, ni izključil iz izračuna njenega predhodnega prispevka;

–        deveti, podredno, na nezakonitost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 in Izvedbene uredbe 2015/81, ker sta v nasprotju s hierarhično višjimi pravnimi pravili;

–        deseti na nezakonitost člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 in Priloge I pod naslovom „Korak 2“ k tej delegirani uredbi, ker so te določbe v nasprotju s hierarhično višjimi pravnimi pravili;

–        enajsti na kršitev splošnih pravnih pravil, ker se EOR napačno ni oprl na veljavne pravne elemente, ki so obstajali ob sprejetju izpodbijanega sklepa.

29      Najprej je treba preučiti tožbene razloge, s katerimi se tožeča stranka sklicuje na nezakonitost člena 5(1)(f) in člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 ter naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi, nato pa tožbene razloge, ki se neposredno nanašajo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

A.      Ugovori nezakonitosti člena 5(1)(f) in člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 ter naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi

1.      Deveti tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

a)      Uvodne ugotovitve

30      Na prvem mestu, navesti je treba, da čeprav tožeča stranka v tožbi izpodbija veljavnost tako člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 kot Izvedbene uredbe 2015/81 v celoti, se njene trditve v bistvu nanašajo le na prvo določbo. To potrjuje tudi odgovor tožeče stranke z dne 13. junija 2022 na ukrep procesnega vodstva z dne 20. maja 2022, v katerem je navedla, da nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 povzroči tudi nezakonitost člena 4 Izvedbene uredbe 2015/81, ker zadnjenavedena določba napotuje na metodologijo za izračun, predstavljeno v Delegirani uredbi 2015/63.

31      V teh okoliščinah je treba najprej presoditi veljavnost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63.

32      Na drugem mestu, preučiti je treba trditev EOR, da je deveti tožbeni razlog dopusten le v delu, v katerem je bil podan v tožbi, pri čemer EOR meni, da tožba vsebuje le jedrnato in hipotetično predstavitev trditev v podporo temu tožbenemu razlogu. EOR tako v bistvu meni, da Splošno sodišče ne more upoštevati dodatnih preudarkov, ki so bili v podporo temu tožbenemu razlogu navedeni v prilagoditveni vlogi, ker so ti preudarki bistveni in ne „utemeljeni“ v smislu člena 86 Poslovnika s sprejetjem izpodbijanega sklepa.

33      Člen 86(1) Poslovnika določa, da kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.

34      V obravnavanem primeru je treba na eni strani ugotoviti, da preudarki, ki so v prilagoditveni vlogi predstavljeni v podporo devetemu tožbenemu razlogu, temeljijo na razlogih nezakonitosti in trditvah, ki so bile navedene v tožbi in se nanašajo tako na obseg člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 kot na vse dele devetega tožbenega razloga, kot so preučeni v nadaljevanju.

35      Na drugi strani izpodbijani sklep, kar zadeva obseg člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, vsebuje novo predstavitev razlogov, iz katerih je EOR menil, da ta določba ne omogoča izključitve obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi tožeče stranke, iz izračuna njenega predhodnega prispevka, medtem ko prvotna sklepa nista v zvezi s tem vsebovala nobene izrecne obrazložitve.

36      V teh okoliščinah je treba ugovor EOR zgolj zavrniti.

37      Na tretjem mestu, navesti je treba, da je tožeča stranka po obravnavi 9. marca 2023 Splošnemu sodišču predlagala sprejetje ukrepa procesnega vodstva, da bi se strankam omogočilo, da se pisno opredelijo do ločljivosti spodbujevalnih in dopolnilnih spodbujevalnih dejavnosti. V zvezi s tem je trdila, da je EOR na obravnavi prvič trdil, da jasno razlikovanje med obema vrstama dejavnosti, ki jih opravlja, ni mogoče. Predsednik osmega razširjenega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 16. maja 2023 zavrnil ta predlog z obrazložitvijo, da je tožeča stranka imela možnost opredeliti se do trditev, ki jih je EOR predstavil na obravnavi, v končni repliki.

38      Na četrtem mestu, tožeča stranka je ugovor nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 podala le podredno, če bi Splošno sodišče presodilo, da ta določba ne omogoča izključitve obveznosti, povezanih z njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, iz izračuna njenega predhodnega prispevka.

39      Torej je treba najprej preučiti, ali člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 omogoča izključitev obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, iz izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke, če ni tako, pa je treba nato presoditi, ali je ta določba skladna s členom 103(2) in (7) Direktive 2014/59 in členom 70(2) in (7) Uredbe št. 806/2014.

b)      Obseg člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

40      V skladu s členom 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 se iz izračuna predhodnih prispevkov „v primeru institucij, ki zagotavljajo spodbujevalne kredite, [izključijo] obveznosti posredniške institucije do banke, iz katere kredit izvira, ali druge spodbujevalne banke ali druge posredniške institucije, ter obveznosti izvorne spodbujevalne banke do njenih pogodbenic, ki ji zagotavljajo financiranje, kolikor je znesek teh obveznosti izravnan s spodbujevalnimi krediti navedene institucije“.

41      V skladu s členom 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63 „‚spodbujevalni kredit‘ pomeni kredit, ki ga zagotovi spodbujevalna banka ali se zagotovi prek posredniške institucije na nekonkurenčni in neprofitni osnovi z namenom spodbujanja ciljev javne politike centralne ali regionalne ravni države v državi članici“.

42      Tožeča stranka trdi, da je treba ti določbi razlagati tako, da omogočata, da se iz izračuna njenega predhodnega prispevka izključijo obveznosti, povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, kot so opisane v točki 4 zgoraj.

43      EOR ob podpori Komisije in Sveta izpodbija te trditve.

44      Iz sodne prakse je razvidno, da člen 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 EOR ne daje diskrecijske pravice, da v okviru prilagoditve, ki temelji na tveganju, iz predhodnih prispevkov izključi nekatere obveznosti, temveč so v njem, nasprotno, natančno našteti pogoji, pod katerimi je obveznost lahko predmet take izključitve (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 93). V skladu z isto sodno prakso upoštevanje načel enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti ne more utemeljiti drugačne ugotovitve, saj je Delegirana uredba 2015/63 razlikovala med položaji s posebnimi značilnostmi, neposredno povezanimi s tveganji, ki jih pomenijo zadevne obveznosti (sodba z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca, C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 95).

45      V teh okoliščinah je treba navesti, da člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 določa tri pogoje za izključitev zadevnih obveznosti iz izračuna predhodnih prispevkov, pri čemer so ti pogoji kumulativni, tako da neizpolnjevanje enega od njih preprečuje izključitev zadevnih obveznosti iz navedenega izračuna.

46      Prvič, da se lahko izključijo iz izračuna predhodnih prispevkov, mora obveznosti imeti institucija, ki zagotavlja spodbujevalne kredite.

47      Drugič, te obveznosti morajo biti „obveznosti posredniške institucije do banke, iz katere kredit izvira, ali druge spodbujevalne banke ali druge posredniške institucije“ ali „obveznosti izvorne spodbujevalne banke do njenih pogodbenic, ki ji zagotavljajo financiranje“.

48      Tretjič, zadevne obveznosti so lahko izključene iz izračuna obveznosti, ki se uporabijo za določitev predhodnega prispevka, le „kolikor je znesek teh obveznosti izravnan s spodbujevalnimi krediti navedene institucije“.

49      V obravnavanem primeru se stranke ne strinjajo glede tega, ali obveznosti, povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, kot so omenjene v točki 4 zgoraj, izpolnjujejo tretji pogoj, omenjen v točki 48 zgoraj, in sicer, da mora biti znesek teh obveznosti izravnan z zneskom spodbujevalnih kreditov, ki jih zagotavlja zadevna spodbujevalna banka.

50      V zvezi s tem je iz besedila člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, omenjenega v točki 48 zgoraj, zlasti iz uporabe izraza „kolikor“, najprej razvidno, da so zadevne obveznosti lahko izključene iz izračuna predhodnega prispevka zadevne institucije le v višini zneska spodbujevalnih kreditov, ki jih zagotavlja ta institucija, kot so opredeljeni v členu 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63.

51      Tako v nasprotju s tem, kar se zdi, da namiguje tožeča stranka, ta določba ne omogoča, da se iz izračuna predhodnega prispevka izključijo vse obveznosti spodbujevalne banke, ki so tako ali drugače povezane z opravljanjem njene spodbujevalne naloge, ampak se lahko izključijo samo obveznosti, katerih znesek točno ustreza znesku spodbujevalnih kreditov, ki jih zagotavlja taka banka.

52      Poleg tega je v zvezi z vprašanjem, ali so dopolnilne spodbujevalne dejavnosti, kot so opisane v točki 4 zgoraj, lahko zajete s pojmom „spodbujevalni kredit“ v smislu člena 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63, iz pojasnil, ki jih je tožeča stranka podala v prilagoditveni vlogi in na obravnavi, razvidno, da dejavnosti, ki so upoštevne za ta ugovor nezakonitosti, zajemajo med drugim kupovanje dolžniških vrednostnih papirjev na kapitalskem trgu.

53      V zvezi s tem, ne da bi bilo treba preučiti, ali so take transakcije lahko opredeljene kot „krediti“, iz besedila člena 3, točka 28, te delegirane uredbe, kot je bilo opozorjeno v točki 41 zgoraj, izhaja, da morajo te transakcije, da lahko pomenijo spodbujevalne kredite, vsekakor izpolnjevati pogoj, v skladu s katerim morajo biti opravljene „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“.

54      V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, mora namreč biti ta pogoj izpolnjen ne le v primeru kredita, ki ga zagotovi posredniška institucija, ampak tudi v primeru kredita, ki ga zagotovi spodbujevalna banka. Te ugotovitve ne ovržeta angleška in francoska različica člena 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63, na kateri se je oprla tožeča stranka. V zvezi s tem je iz besedila teh dveh jezikovnih različic – kot tudi iz drugih jezikovnih različic, med drugim zlasti španske, italijanske oziroma poljske – razvidno, da je pogoj, ki izhaja iz uporabe izraza „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“, povezan z uporabo izraza „zagotovi“, tako da se nanaša tako na izraz „spodbujevalna banka“ kot na izraz „posredniška institucija“. Glede tega zgolj dejstvo, da navedeni pogoj neposredno sledi zadnjenavedenemu izrazu, ne pomeni, da se nanaša le na spodbujevalne kredite, ki jih zagotovijo posredniške institucije.

55      To razlago poleg tega potrjuje nemška različica člena 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63. V tej različici je namreč pogoj, ki izhaja iz uporabe izraza „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“, naveden pred pojmom „kredit“ in se tako brez razlikovanja uporablja za oba zadevna primera, to je tako za zagotavljanje spodbujevalnih kreditov s strani posredniške institucije kot za zagotavljanje spodbujevalnih kreditov s strani spodbujevalne banke.

56      Ugotovitev, navedena v točki 54 zgoraj, je potrjena tudi v prvem stavku uvodne izjave 13 Delegirane uredbe 2015/63, v kateri je izrecno omenjen pogoj, ki izhaja iz uporabe izraza „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“ v okviru kreditov, ki jih neposredno zagotovi spodbujevalna banka.

57      Poleg tega je navedeni pogoj del člena 3, točka 27, Delegirane uredbe 2015/63, v katerem je pojem „spodbujevalna banka“ opredeljen s sklicevanjem na vsako podjetje ali subjekt, ki ga ustanovi enota centralne ali regionalne ravni države članice, ki daje spodbujevalne kredite „na [nekonkurenčni in] neprofitni osnovi“.

58      Iz tega sledi, da mora biti za to, da se transakcija lahko šteje za spodbujevalni kredit za namene člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, pogoj, ki izhaja iz uporabe izraza „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“, izpolnjen ne le v primeru posredniške institucije, ampak tudi v primeru spodbujevalne banke.

59      Kar pa zadeva dopolnilne spodbujevalne dejavnosti, ki vključujejo kupovanje dolžniških vrednostnih papirjev na kapitalskem trgu, kot so omenjene v točki 52 zgoraj, nič ne kaže, da tako kupovanje izpolnjuje pogoj iz točke 58 zgoraj.

60      Na eni strani namreč ni sporno, da se take transakcije izvajajo na odprtem kapitalskem trgu, na katerem delujejo drugi udeleženci, ki opravljajo iste vrste transakcij in lahko kupijo iste dolžniške vrednostne papirje kot spodbujevalne banke, in to pod istimi tržnimi pogoji kot te banke. Vendar so na takem trgu spodbujevalne banke po definiciji v neposredni konkurenci s temi drugimi udeleženci na trgu, tako da za zadevno dejavnost ni mogoče šteti, da se opravlja na nekonkurenčni osnovi.

61      Na drugi strani tožeča stranka sama priznava, da je namen dejavnosti kupovanja dolžniških vrednostnih papirjev na kapitalskem trgu ustvariti prihodke in da te dejavnosti ustvarjajo prihodke, ker ustvarjajo obrestne marže za financiranje bančne dejavnosti kot take, ki jo opravljajo spodbujevalne banke, kot je tožeča stranka. Zato za te dejavnosti ni mogoče šteti, da se opravljajo na neprofitni osnovi.

62      Te ugotovitve ne omaje trditev tožeče stranke, da „končni cilj“ navedenih dejavnosti ni ustvarjanje dobička, ker ji je prepovedano razdeljevanje dividend. Neprofitna narava dejavnosti za namene uporabe člena 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63 se namreč presoja glede na naravo vsake zadevne dejavnosti, ne da bi bilo pomembno, ali je dobiček, ki ga ustvari ta dejavnost, pozneje uporabljen ali ne za financiranje spodbujevalnih dejavnosti, ki pa se izvajajo na neprofitni osnovi. Vsaka druga razlaga bi pomenila, da so zadevne dejavnosti neprofitne zgolj zato, ker jih opravlja spodbujevalna banka, kar bi pogoju, ki izhaja iz uporabe izraza „na nekonkurenčni in neprofitni osnovi“, iz člena 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63 odvzelo njegovo vsebino.

63      Glede na navedeno je treba člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 v povezavi s členom 3, točki 27 in 28, te delegirane uredbe razlagati tako, da ne omogoča izključitve obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi spodbujevalnih bank, kot je tožeča stranka, iz izračuna njihovega predhodnega prispevka.

c)      Zakonitost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

64      Če bi bilo treba člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 razlagati tako, da ne omogoča izključitve obveznosti, povezanih z njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, iz izračuna njenega predhodnega prispevka, tožeča stranka podaja ugovor nezakonitosti te določbe, pri čemer trdi, da je nezdružljiva s členom 103(2) in (7) Direktive 2014/59 in členom 70(2) in (7) Uredbe št. 806/2014.

65      Uvodoma je treba na eni strani pojasniti, da tožeča stranka svoje trditve razvija predvsem z vidika člena 103(2) in (7) Direktive 2014/59 in da se na kršitev člena 70(2) in (7) Uredbe št. 806/2014 sklicuje le zaradi sklicevanja v Izvedbeni uredbi 2015/81 na metodologijo za izračun, predstavljeno v Delegirani uredbi 2015/63.

66      Na drugi strani je iz tožbe razvidno, da se tožeča stranka sklicuje na nezakonitost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 tako, da v resnici navaja tri dele, ki se nanašajo prvi na neupoštevanje pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2014/59, drugi na kršitev cilja razbremenitve javnih proračunov ter tretji na neupoštevanje načela uskladitve predhodnih prispevkov s profilom tveganja in načela enakega obravnavanja.

1)      Prvi del: neupoštevanje pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2014/59

67      Tožeča stranka trdi, da člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 s tem, da vseh obveznosti, povezanih z dejavnostmi zadevnih spodbujevalnih bank, ki imajo državno jamstvo, ne izključuje iz izračuna njihovega predhodnega prispevka, vključno torej z obveznostmi, povezanimi z njihovimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, ni skladen s pripravljalnimi dokumenti za Direktivo 2014/59. Parlament naj bi namreč v zakonodajnem postopku predlagal upoštevanje posebnega pomena teh bank in njihove naloge javne službe pri določitvi predhodnih prispevkov, tako da take obveznosti ne bi bile vključene v izračun teh prispevkov. Dejstvo, da predlog spremembe Parlamenta v zvezi s tako izključitvijo ni bil prevzet v končnem besedilu te direktive, naj ne bi bilo posledica vsebinskega nestrinjanja, ampak nesporazuma. Navedena izključitev je bila tako predvidena že ob sprejetju navedene direktive in bi se morala upoštevati ob sprejetju Delegirane uredbe 2015/63.

68      EOR, Svet in Komisija izpodbijajo te trditve.

69      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se predhodni prispevki naložijo in izračunajo na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014.

70      Iz te določbe izhaja, da morajo v ESR prispevati „institucije“ v smislu člena 3(1), točka 13, Uredbe št. 806/2014.

71      Iz člena 3(1), točka 13, Uredbe št. 806/2014 v povezavi s členom 3(2) te uredbe in členom 2(1), točka 2, Direktive 2014/59 izhaja, da med te institucije spadajo med drugim kreditne institucije v smislu člena 4(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1), ki niso med subjekti iz člena 2(5) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338).

72      Glede na te določbe regionalne spodbujevalne banke Zvezne republike Nemčije, ki so kreditne institucije v smislu člena 4(1), točka 1, Uredbe št. 575/2013 (v nadaljevanju: regionalne spodbujevalne banke), kot je tožeča stranka, niso bile izvzete iz splošne ureditve za plačevanje predhodnih prispevkov, ker niso bile navedene med subjekti, ki so izključeni s področja uporabe Uredbe št. 806/2014 na podlagi člena 2(5) Direktive 2013/36 v različici, ki se je uporabljala za prispevno obdobje 2016.

73      Na eni strani namreč v nasprotju z družbo Kreditanstalt für Wiederaufbau (KfW), ki je nacionalna spodbujevalna banka Zvezne republike Nemčije, regionalne spodbujevalne banke, kot je tožeča stranka, niso bile navedene v členu 2(5), točka 6, Direktive 2013/36 v različici, ki se je uporabljala pred spremembo z Direktivo 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta z dne z dne 20. maja 2019 (UL 2019, L 150, str. 253).

74      Na drugi strani, čeprav je iz pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2014/59 razvidno, da je Parlament v zakonodajnem postopku v bistvu predlagal popolno izključitev obveznosti spodbujevalnih bank iz izračuna predhodnih prispevkov, tak predlog ni bil upoštevan v končni različici navedene direktive.

75      Vendar v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, tega, da ta predlog ni bil upoštevan, ni mogoče šteti za „nesporazum“, do katerega je prišlo v zakonodajnem postopku. Poleg tega, da ta trditev ni podprta, je namreč ni mogoče sprejeti, ker zavrnitev predlogov sprememb pomeni indic razlage a contrario zadevne določbe, saj se je zakonodajalec izrecno in namerno odločil zavrniti zadevni predlog spremembe (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 1996, RTI in drugi, C‑320/94, C‑328/94, C‑329/94 in od C‑337/94 do C‑339/94, EU:C:1996:486, točka 44).

76      Iz navedenega izhaja, da niti Uredba št. 806/2014 niti Direktiva 2014/59 regionalnih spodbujevalnih bank na splošno ne oproščata obveznosti plačila predhodnih prispevkov – čeprav imajo državno jamstvo – ter da ta uredba in ta direktiva torej vseh obveznosti, povezanih z dejavnostmi teh bank, ne izključujeta iz izračuna njihovega predhodnega prispevka.

77      Prav tako noben od teh aktov ne določa možnosti, da Komisija nekatere institucije, kot so regionalne spodbujevalne banke, izključi z osebnega področja uporabe obveznosti plačila predhodnih prispevkov.

78      Zato je treba prvi del devetega tožbenega razloga zavrniti.

2)      Drugi del: kršitev cilja razbremenitve javnih proračunov

79      Tožeča stranka meni, da zavrnitev izključitve obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi regionalnih spodbujevalnih bank, iz izračuna njihovega predhodnega prispevka, kot izhaja iz Delegirane uredbe 2015/63, ne upošteva volje zakonodajalca Unije in cilja razbremenitve javnih proračunov, določenega z Direktivo 2014/59. Tako naj bi obstajal dvojni pritisk na javne proračune, ker naj bi bil znesek, ki se plača v obliki predhodnih prispevkov, pobran pri regionalnih spodbujevalnih bankah, kot je tožeča stranka, ter posredno tudi od javnih organov, ki imajo v lasti take banke, in posledično iz javnih proračunov.

80      EOR in Komisija izpodbijata trditve tožeče stranke.

81      Najprej je treba opozoriti, kot izhaja iz točk od 69 do 77 zgoraj, da niti Uredba št. 806/2014 niti Direktiva 2014/59 za prispevno obdobje 2016 regionalnih spodbujevalnih bank ne oproščata obveznosti plačila predhodnih prispevkov, in to kljub temu, da imajo državno jamstvo.

82      Te ugotovitve ne omaje cilj razbremenitve javnih proračunov iz Direktive 2014/59, na katerega se tožeča stranka opira v okviru tega dela.

83      Drži, da je namen Direktive 2014/59, kot izhaja iz njene uvodne izjave 109, doseči cilj, da naj bi financiranje postopkov reševanja zadevnih institucij izviralo predvsem iz delničarjev in upnikov institucije v takem postopku ter iz finančnega sektorja, in ne iz javnih proračunov.

84      Kolikor pa je javni organ delničar, upnik ali porok take institucije, ni nezdružljivo s ciljem, omenjenim v točki 83 zgoraj, da kot tak sodeluje pri financiranju ESR in tako prispeva k zagotavljanju večje odpornosti sistema shem financiranja za reševanje v Uniji.

85      Zato navedeni cilj ne more omajati ugotovitve v točki 76 zgoraj.

86      Glede na navedeno je treba zavrniti drugi del devetega tožbenega razloga.

3)      Tretji del: neupoštevanje načela uskladitve predhodnih prispevkov s profilom tveganja in načela enakega obravnavanja

87      Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 s tem, da iz izračuna predhodnega prispevka regionalnih spodbujevalnih bank ne izključuje obveznosti, povezanih z njihovimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, krši člen 103(2) in (7) Direktive 2014/59, ki zahteva, da se znesek predhodnega prispevka uskladi s profilom tveganja institucij.

88      Tožeča stranka meni, da bi ob upoštevanju logike shem za financiranje reševanja, potrjene v uvodni izjavi 103 Direktive 2014/59, verjetnost, da bo institucija vstopila v postopek reševanja, lahko v konkretnem primeru imela prevladujoč pomen v primerjavi z drugimi parametri, ki omogočajo uskladitev predhodnih prispevkov s profilom tveganja, kot so našteti v členu 103(7) te direktive. Tako naj bi bila Delegirana uredba 2015/63, ki v delu, ki določa metodologijo za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja institucij, temelji na tem členu 103(7), zakonita le, kolikor v pravila za izračun predhodnih prispevkov zadostno vključuje verjetnost, da bodo zadevne institucije vstopile v postopek reševanja.

89      Vendar naj z vidika te verjetnosti ne bi bilo razlike med obveznostmi, povezanimi s spodbujevalnimi dejavnostmi, in obveznostmi, povezanimi z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi. Na eni strani naj bi Land kot porok tožeče stranke zagotavljala popolno kritje za ti kategoriji obveznosti. Na drugi strani naj bi bil zaradi jamstva Land propad tožeče stranke skoraj izključen, kar naj bi pomenilo, da naj ne bi imela nobene potrebe po uporabi instrumentov za reševanje.

90      Najprej je treba poudariti, da ima Komisija v okviru prenesenega pooblastila v smislu člena 290 PDEU pri izvajanju pristojnosti, ki so ji podeljene, široko diskrecijsko pravico, zlasti kadar mora opravljati kompleksne presoje in ocene (glej v tem smislu sodbo z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 53 in navedena sodna praksa).

91      To velja za določitev meril za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59.

92      V zvezi s tem je treba spomniti, da je posebnost teh prispevkov, kot izhaja iz uvodnih izjav od 105 do 107 Direktive 2014/59 in uvodne izjave 41 Uredbe št. 806/2014, da v skladu z logiko zavarovanja zagotovijo, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, pri čemer morajo zadevne institucije sprejeti manj tvegane načine delovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).

93      V tem okviru in kot je razvidno iz uvodne izjave 114 Direktive 2014/59, je zakonodajalec Unije Komisijo pooblastil, da z delegiranim aktom določi, kako prilagoditi prispevke institucij shemam za financiranje reševanja sorazmerno z njihovim profilom tveganja.

94      Z istega vidika je v uvodni izjavi 107 te direktive pojasnjeno, da je treba za pošten izračun predhodnih prispevkov in zagotavljanje spodbud za poslovanje po manj tveganem modelu pri prispevkih v nacionalne sheme financiranja upoštevati stopnjo kreditnega, likvidnostnega in tržnega tveganja institucij.

95      Iz navedenega sledi, da je morala Komisija pripraviti pravila za prilagoditev predhodnih prispevkov glede na profil tveganja institucij, pri čemer je sledila dvema povezanima ciljema, in sicer na eni strani zagotoviti, da se upoštevajo različna tveganja, ki jih ustvarjajo dejavnosti institucij, bodisi bančnih bodisi širše finančnih, na drugi strani pa iste institucije spodbuditi k poslovanju po manj tveganem modelu.

96      Vendar, kot je razvidno iz dokumentov, ki se nanašajo na sprejetje Delegirane uredbe 2015/63, zlasti iz dokumentov „JRC technical work supporting Commission second level legislation on risk based contributions to the (single) resolution fund“ (tehnična študija JRC v podporo zakonodaje Komisije na drugi stopnji o prispevkih v (enotni) sklad za reševanje, ki temeljijo na tveganju) in „Commission Staff Working Document: estimates of the application of the proposed methodology for the calculation of contributions to resolution financing arrangements“ (delovni dokument služb Komisije: ocene uporabe predlagane metodologije za izračun prispevkov v sheme za financiranje reševanja), priprava takih pravil zajema kompleksne presoje in ocene Komisije v delu, v katerem mora preučiti različne dejavnike, ob upoštevanju katerih se v bančnem in finančnem sektorju zaznavajo različne vrste tveganj.

97      Glede na navedeno je Komisija imela široko diskrecijsko pravico, da je v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59 sprejela pravila, ki natančneje določajo pojem prilagajanja predhodnih prispevkov profilu tveganja.

98      V teh okoliščinah se mora v zvezi z metodologijo za prilagoditev osnovnih letnih prispevkov na podlagi člena 103(7) Direktive 2014/59 nadzor Sodišča Unije omejiti na preučitev, ali pri izvajanju diskrecijske pravice, podeljene Komisiji, ni prišlo do očitne napake ali zlorabe pooblastila, oziroma na to, ali Komisija ni očitno prekoračila meje te pravice (glej v tem smislu sodbo z dne 21. julija 2011, Etimine, C‑15/10, EU:C:2011:504, točka 60).

99      Zato mora tožeča stranka dokazati, da člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 vsebuje take napake, ker iz izračuna predhodnega prispevka ne izključuje obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi regionalnih spodbujevalnih bank.

100    V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da za prispevno obdobje 2016 niti Uredba št. 806/2014 niti Direktiva 2014/59 regionalnih spodbujevalnih bank na splošno ne izključujeta iz obveznosti plačila predhodnih prispevkov, in to kljub temu, da imajo državno jamstvo, in neodvisno od verjetnosti njihovega reševanja (glej točke od 69 do 77 zgoraj).

101    Prav tako niti Direktiva 2014/59 niti Uredba št. 806/2014 od Komisije ne zahtevata, da nekatere obveznosti takih institucij izključi iz izračuna predhodnih prispevkov.

102    Tako se v skladu s členom 70(1) Uredbe št. 806/2014 in členom 103(2) Direktive 2014/59 vse obveznosti navedenih institucij brez kapitala in kritih vlog načeloma upoštevajo pri izračunu teh prispevkov, ob upoštevanju prilagoditve navedenih prispevkov glede na tveganje institucij.

103    Tak pristop ustreza logiki zavarovanja sistema predhodnih prispevkov, po kateri mora celoten finančni sektor EMR zagotoviti zadostna finančna sredstva, da ta lahko izpolni svoje naloge (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113). V skladu s to logiko so namreč vse institucije, vključno s tistimi, pri katerih je verjetnost reševanja manjša, upravičene do svojih predhodnih prispevkov prek stabilnosti finančnega sistema, ki jo zagotavlja ESR.

104    V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija morala nekatere obveznosti regionalnih spodbujevalnih bank, kot so obveznosti, povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, izključiti iz izračuna njihovega predhodnega prispevka zgolj zato, ker je bila verjetnost reševanja teh bank manjša.

105    To še toliko bolj velja, ker tožeča stranka ni izpodbijala, da s pravnega vidika ni izključeno, da je regionalna spodbujevalna banka kljub temu, da ima državna jamstva, lahko predmet reševanja in da posledično lahko uporabi ESR.

106    Poleg tega se v skladu s členom 70(2) Uredbe št. 806/2014 predhodni prispevek ne izračuna le na podlagi obveznosti zadevnih institucij, temveč je ta prispevek nato prilagojen glede na njihov profil tveganja. Tako je v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59 Komisija pooblaščena, da z delegiranim aktom natančneje določi pravila prilagajanja predhodnih prispevkov glede na profil tveganja navedenih institucij.

107    V zvezi s tem člen 103(7) Direktive 2014/59 določa osem dejavnikov, ki jih mora Komisija upoštevati pri taki prilagoditvi. Čeprav sta med temi dejavniki „verjetnost, da bo institucija vstopila v postopek reševanja“, in „izpostavljenost tveganju institucije“, tako da ju mora Komisija upoštevati pri sprejetju delegiranega akta, kot je Delegirana uredba 2015/63, sta ta dejavnika le dva od osmih, ki jih mora Komisija upoštevati pri pripravi takega akta.

108    Poleg tega nič v členu 103(7) Direktive 2014/59 ne kaže, da mora Komisija pripisati prevladujoč pomen enemu ali več navedenim dejavnikom, kot je verjetnost, da bo institucija vstopila v postopek reševanja.

109    Ta ugotovitev je potrjena s kontekstom, v katerega se umešča člen 103(7) Direktive 2014/59.

110    Na eni strani iz uvodne izjave 105 te direktive izhaja, da predhodne prispevke pred kakršnim koli ukrepom za reševanje in neodvisno od njega najprej zagotavlja finančni sektor. Na drugi strani se lahko instrumenti za reševanje uporabljajo samo za tiste subjekte, ki propadajo ali bodo verjetno propadli, in samo kadar so potrebni za uresničevanje cilja finančne stabilnosti v splošnem interesu. V predpisih tako ni določena nobena samodejna povezava med plačilom predhodnega prispevka zadevne institucije in reševanjem te institucije, ker je odločilni dejavnik za uporabo ESR zgolj ohranjanje splošnega interesa, ne pa posameznega interesa navedene institucije (sodba z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 70). Iz tega izhaja, da verjetnost reševanja institucije ni edini dejavnik, ki mora biti upoštevan pri izračunu njenega predhodnega prispevka.

111    To toliko bolj velja, ker izključitev obveznosti, povezanih s spodbujevalnimi dejavnostmi, iz izračuna predhodnih prispevkov, določena v členu 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, ni utemeljena s tem, da bi bila pri spodbujevalnih bankah, ki imajo te obveznosti, verjetnost reševanja manjša. Kot izhaja iz uvodne izjave 13 te delegirane uredbe, izključitev navedenih obveznosti namreč temelji na tem, da se s spodbujevalnimi krediti uresničuje cilj javne politike, da so zagotovljeni na nekonkurenčni in neprofitni osnovi ter da zanje neposredno ali posredno delno jamči enota centralne ali regionalne ravni države članice ali lokalni organ. Ta izključitev tako temelji bolj na značilnostih določene kategorije dejavnosti kot na celotnem profilu tveganja spodbujevalnih bank, ki opravljajo te dejavnosti, pri čemer take banke nimajo nujno enakega profila tveganja zgolj zato, ker med drugimi dejavnostmi opravljajo še spodbujevalne dejavnosti.

112    Ob upoštevanju navedenega tožeča stranka ni dokazala, da je pri členu 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 prišlo do očitne napake ali zlorabe pooblastil ali da je ta člen očitno presegel meje diskrecijske pravice Komisije, ker obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi regionalnih spodbujevalnih bank, ne izključuje iz izračuna njihovega predhodnega prispevka.

113    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 krši načelo enakega obravnavanja, medtem ko člen 103 Direktive 2014/59 zahteva enako obravnavanje bank z enakim profilom tveganja.

114    Prvič, člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 naj bi uvajal neutemeljeno različno obravnavanje obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, in obveznosti, povezanih s spodbujevalnimi dejavnostmi. V zvezi s tem naj bi iz uvodne izjave 13 te delegirane uredbe izhajalo, da je prednostna ureditev obveznosti spodbujevalnih bank, ki so dodeljene refinanciranju nekaterih kreditov, obrazložena s tem, da za te kredite neposredno ali posredno jamči enota centralne ali regionalne ravni ali zadevni lokalni organ. Vendar naj jamstvo za nadaljnje poslovanje, ki ga ima tožeča stranka – in torej „izredno majhna“ verjetnost njenega reševanja – nikakor ne bi bilo odvisno od vprašanja, ali se njene obveznosti ujemajo s terjatvami, povezanimi z njeno spodbujevalno dejavnostjo ali njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi. Različno obravnavanje naj tudi ne bi bilo utemeljeno z vidika narave teh dejavnosti, saj so spodbujevalne dejavnosti ekonomsko neločljivo povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi.

115    Drugič, člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 v povezavi s členom 5(1)(b) te delegirane uredbe naj bi povzročil neutemeljeno različno obravnavanje obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, in obveznosti, ki izhajajo iz zavez do nasprotnih strank, s katerimi je institucija oblikovala institucionalno shemo za zaščito vlog (v nadaljevanju: ISZV), pri čemer so zadnjenavedene obveznosti izključene iz izračuna predhodnih prispevkov v skladu s členom 5(1)(b) navedene delegirane uredbe. Tožeča stranka naj bi bila namreč, kar zadeva sredstva, ki jih uporablja za svoje dopolnilne spodbujevalne dejavnosti, upravičena do mehanizma zavarovanja, neodvisnega od ESR, in sicer do jamstva Land, ki naj bi bilo primerljivo z jamstvom, ki ga zagotavlja ISZV.

116    Tretjič, regionalne spodbujevalne banke naj bi bile obravnavane drugače kot nacionalne spodbujevalne banke, ki naj se ne bi štele za kreditne institucije v smislu Uredbe št. 575/2013 in naj bi bile torej oproščene obveznosti plačila predhodnih prispevkov, čeprav naj bi regionalne spodbujevalne banke tako kot nacionalne spodbujevalne banke opravljale posebne naloge financiranja v splošnem interesu in imele jamstvo za nadaljnje poslovanje.

117    Glede tega je treba spomniti, da načelo enakega obravnavanja kot splošno načelo prava Unije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr, C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 95).

118    Ker se je tožeča stranka sklicevala na kršitev načela enakega obravnavanja, je ona tista, ki mora natančno opredeliti primerljive položaje, za katere meni, da so bili obravnavani različno, ali različne položaje, za katere meni, da so bili obravnavani enako (sodba z dne 12. aprila 2013, Du Pont de Nemours (France) in drugi/Komisija, T‑31/07, neobjavljena, EU:T:2013:167, točka 311).

119    V skladu z ustaljeno sodno prakso se primerljivost takih položajev presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in namen akta, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero spada ta akt (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr, C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 99 in navedena sodna praksa).

120    Kar zadeva predmet in cilj Direktive 2014/59, Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63, je treba spomniti, da ti akti spadajo na področje EMR, katerega vzpostavitev je bila v skladu z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 806/2014 namenjena zagotovitvi nevtralnega pristopa pri obravnavanju propadajočih bank in tako povečanju stabilnosti bank sodelujočih držav članic in preprečitvi prelivanja učinkov kriz v nesodelujoče države članice, s tem pa olajšanju delovanja notranjega trga kot celote.

121    Za financiranje dejavnosti EMR so bili z Direktivo 2014/59, Uredbo št. 806/2014 in Delegirano uredbo 2015/63 uvedeni predhodni prispevki, katerih posebnost je, kot je razvidno iz uvodnih izjav od 105 do 107 te direktive in uvodne izjave 41 te uredbe, da v skladu z logiko zavarovanja zagotovijo, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, in institucije spodbujajo k sprejetju manj tveganih načinov delovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).

122    V teh okoliščinah je izključitev, ki jo določa člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, obrazložena, kot izhaja iz uvodne izjave 13 te delegirane uredbe, s tem, da se s spodbujevalnimi krediti uresničuje cilj javne politike, da so zagotovljeni na nekonkurenčni in neprofitni osnovi ter da zanje neposredno ali posredno delno jamči enota centralne ali regionalne ravni države članice ali lokalni organ.

123    Kar zadeva prvi očitek, ga je treba razumeti tako, da tožeča stranka v bistvu trdi, da so dopolnilne spodbujevalne dejavnosti primerljive s spodbujevalnimi dejavnostmi, tako da bi obveznosti regionalne spodbujevalne banke, ki opravlja obe kategoriji dejavnosti, morale biti izključene iz izračuna njenega predhodnega prispevka ne le v višini zneska, ki ustreza spodbujevalnim dejavnostim, ampak v višini zneska, ki ustreza obema kategorijama dejavnosti.

124    V zvezi s tem iz točke 60 zgoraj najprej izhaja, da se dopolnilne spodbujevalne dejavnosti opravljajo na odprtem kapitalskem trgu in na profitni osnovi, da jih lahko opravljajo druge institucije, ki niso regionalne spodbujevalne banke, in da se opravljajo v konkurenci z drugimi institucijami. Nasprotno pa se spodbujevalne dejavnosti opravljajo na podlagi zakonske obveznosti pomagati enoti centralne ali regionalne ravni države članice pri opravljanju njenih nalog v splošnem interesu.

125    Poleg tega ob upoštevanju ugotovitev v točkah 62 in 124 zgoraj in v nasprotju s tem, kar namiguje tožeča stranka, dejstvo, da se ti kategoriji dejavnosti dopolnjujeta na ekonomski ravni, ne pomeni, da sta primerljivi.

126    Nazadnje, okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, da jamstvo Land, do katerega je upravičena, v njenem individualnem primeru krije vse njene dejavnosti ne glede na to, ali so to spodbujevalne ali dopolnilne spodbujevalne dejavnosti, ni upoštevna za presojo primerljivosti teh dveh kategorij dejavnosti z vidika cilja, ki ga uresničuje člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63. Namreč, prvič, kot izhaja iz točke 122 zgoraj, cilj te določbe ni bil, da se iz izračuna predhodnih prispevkov izključijo vse obveznosti vseh regionalnih spodbujevalnih bank, ki imajo jamstva, kot so tista, ki jih ima tožeča stranka. Drugič, ni dokazano, da državna jamstva, do katerih so praviloma upravičene spodbujevalne dejavnosti regionalnih spodbujevalnih bank, v primeru vseh teh bank veljajo tudi za njihove dopolnilne spodbujevalne dejavnosti. V zvezi s tem tožeča stranka zlasti ni izpodbijala trditve Komisije, da obstajajo položaji, v katerih dopolnilne spodbujevalne dejavnosti nekaterih regionalnih spodbujevalnih bank niso krite z državnim ali enakovrednim jamstvom.

127    V teh okoliščinah se za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti ne more šteti, da so primerljive s spodbujevalnimi dejavnostmi. Zato ni dokazano, da morajo biti obravnavane enako, kar zadeva izključitev obveznosti, povezanih s temi dejavnostmi, za namene izračuna predhodnih prispevkov.

128    Kar zadeva drugi očitek, tožeča stranka napačno trdi, da so glede na posebni cilj, ki ga uresničuje člen 5(1)(b) Delegirane uredbe 2015/63, obveznosti, povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, primerljive z obveznostmi, povezanimi z zavezami do nasprotnih strank, s katerimi je zadevna institucija oblikovala ISZV. V skladu z uvodno izjavo 8 te delegirane uredbe namreč izključitev obveznosti, povezanih z ISZV, izhaja iz želje po preprečitvi dvojnega štetja nekaterih obveznosti pri določitvi predhodnega prispevka institucij, ki so članice ISZV ali so stalno povezane s centralnim organom. Vendar tožeča stranka ni trdila, da vključitev obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, v izračun njenega predhodnega prispevka pomeni dvojno štetje takih obveznosti.

129    Kar zadeva tretji očitek, da so v zvezi z obveznostjo plačila predhodnih prispevkov regionalne spodbujevalne banke obravnavane drugače kot nacionalne spodbujevalne banke, je treba navesti naslednje.

130    Najprej, to različno obravnavanje izhaja iz določb zakonodajnih aktov, omenjenih v točkah od 70 do 73 zgoraj. Kot je namreč pojasnjeno v teh točkah, je bila s členom 2(5), točka 6, Direktive 2013/36 v različici, ki se je uporabljala pred njegovo spremembo z Direktivo 2019/878, družba KfW poimensko izključena s področja uporabe Direktive 2013/36 in posledično iz splošne ureditve za plačevanje predhodnih prispevkov. Vendar tožeča stranka ni izpodbijala veljavnosti te določbe in tudi ne drugih določb, omenjenih v točkah od 70 do 73 zgoraj.

131    Nasprotno, člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63, katerega nezakonitost se uveljavlja s tem tožbenim razlogom, se uporablja za vse spodbujevalne banke v smislu člena 3, točka 27, Delegirane uredbe 2015/63, ki spadajo na osebno področje uporabe splošne ureditve za plačevanje predhodnih prispevkov. Ta določba tako ne določa nobenega različnega obravnavanja teh bank glede na to, ali jih je ustanovila enota centralne ali regionalne ravni države članice.

132    Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno v točki 77 zgoraj, niti člen 103(7) Direktive 2014/59 niti nobena druga določba te direktive ali Uredbe št. 806/2014 Komisije ne pooblašča, da v delegiranem aktu nekatere institucije, kot so regionalne ali nacionalne spodbujevalne banke, v celoti oprosti obveznosti plačila predhodnih prispevkov.

133    V teh okoliščinah zakonitost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 ne more biti omajana zgolj zato, ker je zakonodajalec Unije odločil, da družbo KfW, ki je poimensko določena v členu 2(5), točka 6, Direktive 2013/36 v različici, ki se je uporabljala pred njegovo spremembo z Direktivo 2019/878, posamezno izključi iz splošne ureditve za plačevanje predhodnih prispevkov.

134    Na tretjem mestu, tožeča stranka glede Izvedbene uredbe 2015/81 meni, da metodologija za izračun, ki je določena v tej uredbi in je bila uporabljena v izpodbijanem sklepu, krši načelo sorazmernosti in povzroča izkrivljanje med strukturami bančnega sektorja držav članic, ker so zaradi te metodologije komercialne banke navzkrižno subvencionirane s strani sektorja spodbujevalnih bank. Ta metodologija naj bi tako povzročala izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic, s čimer je kršen člen 70(2), prvi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014.

135    V zvezi s tem je treba spomniti, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da so akti institucij Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim zadevna ureditev sledi, in ne presežejo meja tistega, kar je nujno za uresničitev teh ciljev, pri čemer je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodbi z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 165, in z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR, T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 142; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. junija 2010, Vodafone in drugi, C‑58/08, EU:C:2010:321, točka 51).

136    Vendar ni tožeča stranka predložila nobenega elementa, s katerim bi dokazala, da bi bila vključitev obveznosti, povezanih z dopolnilnimi razvojnimi dejavnostmi, v izračun predhodnih prispevkov neprimerna glede na cilje, ki jih želita uresničevati zakonodajalec Unije in Komisija, kot so omenjeni v točkah od 120 do 122 zgoraj.

137    Prav tako tožeča stranka ni navedla nobenega razloga, s katerim bi dokazala, da vključitev teh obveznosti v izračun predhodnih prispevkov presega to, kar je nujno za uresničitev ciljev, navedenih v točkah od 120 do 122 zgoraj, ali povzroča nesorazmerne neugodnosti glede na navedene cilje.

138    Kar zadeva edino konkretno trditev, ki jo je tožeča stranka navedla v okviru tega očitka, in sicer dejstvo, da vključitev navedenih obveznosti v izračun predhodnih prispevkov po njenem mnenju povzroči „navzkrižno subvencioniranje“ komercialnih bank s strani sektorja spodbujevalnih bank, tožeča stranka ni pravno zadostno pojasnila razlogov, iz katerih taka vključitev ne izpolnjuje meril, navedenih v točki 135 zgoraj. Poleg tega in vsekakor, kot je bilo že omenjeno v točki 124 zgoraj, se dopolnilne spodbujevalne dejavnosti opravljajo na odprtem kapitalskem trgu na profitni osnovi, tako da bi morebitna izključitev obveznosti, povezanih s temi dejavnostmi, iz izračuna predhodnih prispevkov lahko imela drugačen rezultat, kot ga pričakuje tožeča stranka, in sicer izkrivljanja med različnimi institucijami, dejavnimi na takem trgu.

139    Iz vseh teh preudarkov izhaja, da je treba zavrniti tretji del devetega tožbenega razloga in z njim ta tožbeni razlog v celoti.

2.      Deseti tožbeni razlog: ugovora nezakonitosti člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 in naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi

140    Tožeča stranka v okviru desetega tožbenega razloga trdi, da „metodologija za izračun, opredeljena v Delegirani uredbi […] 2015/63“, krši Uredbo št. 806/2014, Direktivo 2014/59 in načelo enakega obravnavanja.

141    V zvezi s tem je treba pojasniti, da čeprav tožeča stranka na splošno trdi, da je metodologija za izračun iz Delegirane uredbe 2015/63 tista, ki kot taka krši hierarhično višja pravna pravila, na katera se sklicuje, in čeprav pojasnjuje, da so njene trditve o členu 6(5), prvi pododstavek, točka (b), te delegirane uredbe in naslovu „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi predstavljene le kot primer, njena pisanja ne vsebujejo preudarkov o drugih vidikih metodologije za izračun, razen teh, ki so določeni v teh določbah.

142    V teh okoliščinah je treba preučitev tega tožbenega razloga omejiti na domnevno nezakonitost člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), in naslov „Korak 2“ Priloge I k navedeni delegirani uredbi.

143    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da so zaradi neupoštevanja državnega jamstva, ki ga ima, v okviru stebra tveganja, naslovljenega „dodatni kazalniki tveganja, ki jih določi organ za reševanje“, iz člena 6(5) Delegirane uredbe 2015/63, kršeni načelo enakega obravnavanja ter Uredba št. 806/2014 in Direktiva 2014/59, ker ta akta zahtevata uskladitev izračuna predhodnih prispevkov s profilom tveganja institucij. To naj bi bil med drugim podkazalnik tveganja „članstvo v [ISZV]“ iz člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63, v katerem bi morala biti upoštevana državna jamstva, kot je jamstvo, ki ga ima tožeča stranka, ki naj bi bila celo potencialno bolj upoštevna za presojo profila tveganja institucije kot pa članstvo v ISZV.

144    Na drugem mestu, po mnenju tožeče stranke mehanizem dodeljevanja institucij žepkom, določen v naslovu „Korak 2“ Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63, krši Direktivo 2014/59, načelo usklajevanja predhodnih prispevkov s profilom tveganja in načelo enakega obravnavanja. Na eni strani naj bi se ta dodelitev opravila na podlagi primerjave profila tveganja vseh institucij sodelujočih držav članic, kar bi lahko privedlo do očitno nepravičnih rezultatov. Na drugi strani, ker metodologija iz naslova „Korak 2“ Priloge I k navedeni delegirani uredbi v največji možni meri dodeljuje enako število institucij vsakemu žepku, bi lahko povzročila, da so institucije s podobnimi neobdelanimi kazalniki tveganja obravnavane različno, institucije z različnimi kazalniki pa enako.

145    Tako naj bi na primer iz Priloge II k izpodbijanemu sklepu izhajalo, da je v okviru podkazalnika tveganja „tveganju prilagojena sredstva, deljena s skupnimi sredstvi“, kar zadeva nemške institucije, v žepkih od 1 do 15 646 institucij z vrednostjo 0 %, institucija z najvišjim profilom tveganja za ta kazalnik z vrednostjo okrog 1121,1 % pa naj bi bila dodeljena žepku 18, to je zgolj žepek nad žepkom, v katerem je tožeča stranka, ki je z vrednostjo 0,05 % dodeljena v žepek 17. Torej naj bi bile institucije s popolnoma drugačnim profilom tveganja razvrščene v isti žepek.

146    EOR trdi, da je treba deseti tožbeni razlog zavreči kot nedopusten v celoti, ker bi moral biti podan ob vložitvi tožbe leta 2016. Ta tožbeni razlog naj bi vsekakor bil neutemeljen.

147    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti ne izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Vendar je treba tožbeni razlog ali trditev, ki pomeni razširitev predhodno navedenega tožbenega razloga, ki je bil neposredno ali posredno naveden že v tožbi in ki je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten (sodba z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 46).

148    Poleg tega člen 86(1) Poslovnika določa, da kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, lahko tožeča stranka tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik.

149    Dalje, člena 84 in 86 Poslovnika je treba razlagati ozko, ker so procesna pravila kogentna (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2009, SELEX Sistemi Integrati/Komisija, C‑113/07 P, EU:C:2009:191, točka 48, in z dne 20. septembra 2018, Španija/Komisija, C‑114/17 P, EU:C:2018:753, točka 54).

150    V obravnavanem primeru je tožeča stranka ugovor nezakonitosti člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 in naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi podala šele v prilagoditveni vlogi.

151    Začetna vloga namreč ne vsebuje nobenih trditev, za katere bi se lahko štelo, da so, čeprav implicitno, povezane z zakonitostjo določb, omenjenih v točki 150 zgoraj. Drži, da tožba vsebuje trditve o članstvu institucij v ISZV, vendar se te trditve nanašajo na izključitev nekaterih obveznosti iz izračuna predhodnih prispevkov v skladu s členom 5 Delegirane uredbe 2015/63, in ne na prilagajanje teh prispevkov glede na profil tveganja institucij v skladu s členi od 6 do 9 te delegirane uredbe. Zato ni mogoče iz ničesar sklepati, da ta ugovor nezakonitosti pomeni razširitev tožbenega razloga, ki je bil naveden že v tožbi, v smislu sodne prakse, navedene v točki 147 zgoraj.

152    Poleg tega izpodbijani sklep temelji na pravnih določbah, ki so veljale ob sprejetju prvotnih sklepov, kar zlasti velja za člen 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 in naslov „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi. V zvezi s tem nič ne kaže, da tožeča stranka ni imela že v fazi tožbe na voljo vseh elementov, na katere se je v prilagoditveni vlogi oprla za izpodbijanje veljavnosti teh določb.

153    Glede tega je treba pojasniti, da okoliščina, ki jo izpodbija tožeča stranka, da so institucije žepkom dodeljene na podlagi vrednosti neobdelanega kazalnika tveganja vseh institucij, za katere je ta kazalnik izračunan, izhaja neposredno iz naslova „Korak 2“ Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63.

154    Enako velja za izračun števila žepkov v okviru danega kazalnika tveganja in števila institucij, dodeljenih vsakemu žepku, ker v skladu z naslovom „Korak 2“, točka 3, Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 EOR vsakemu žepku dodeli načeloma enako število institucij, in sicer tako, da začne z dodeljevanjem institucij z najnižjimi vrednostmi neobdelanega kazalnika prvemu žepku.

155    Vendar tožeča stranka naslov „Korak 2“ Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 izpodbija prav v delu, v katerem določa, da se vsakemu žepku dodeli enako število institucij.

156    Glede na navedeno ta ugovor nezakonitosti ne temelji na nobeni pravni ali dejanski okoliščini, ki bi se razkrila med postopkom v smislu člena 84 Poslovnika. Prav tako ne temelji na okoliščini, ki jo je tožeča stranka lahko veljavno prvič upoštevala v okviru prilagoditve tožbe na podlagi člena 86(1) Poslovnika.

157    Zato je treba ta ugovor nezakonitosti zavreči kot nedopusten, ker je bil podan prepozno.

B.      Tožbeni razlogi v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa

1.      Drugi in tretji tožbeni razlog: izpodbijani sklep krši člen 41 Listine in obveznost obrazložitve zaradi neobstoja pravne podlage za nadomestitev prvotnih sklepov z retroaktivnim učinkom z izpodbijanim sklepom

158    Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da so z izpodbijanim sklepom v delu, v katerem ta z retroaktivnim učinkom nadomešča prvotna sklepa, kršeni člen 41 Listine v povezavi s členom 4 Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, načelo pravne države in načelo dobrega upravljanja, ker ni obstajala pravna podlaga za sprejetje izpodbijanega sklepa z retroaktivnim učinkom. V zvezi s tem naj niti člen 70(1) Uredbe št. 806/2014 niti člen 17(4) Delegirane uredbe 2015/63 ne bi bila taka pravna podlaga.

159    Vsekakor naj ne bi obstajala objektivna utemeljitev za to, da se prvotna sklepa nadomestita z retroaktivnim učinkom. Zlasti naj ne bi obstajalo izkazano tveganje, da neobstoj takega učinka ogroža cilj doseči končno ciljno raven. V zvezi s tem naj bi bil morebitni primanjkljaj financiranja EOR lahko izravnan z višjimi predhodnimi prispevki v naslednjih letih ali s podaljšanjem prvotne faze na podlagi člena 69(4) Uredbe št. 806/2014. Poleg tega naj neobstoj retroaktivnosti izpodbijanega sklepa tožeči stranki ne bi zagotavljal nelojalne konkurenčne prednosti glede na druge institucije, ker naj kot spodbujevalna banka ne bi konkurirala tem drugim institucijam. Prav tako naj ne bi imela nelojalne prednosti, ker naj bi njen predhodni prispevek za prispevno obdobje 2016 zapadel pozneje kot predhodni prispevek drugih institucij, saj je ta prispevek vsekakor že plačala leta 2016.

160    Poleg tega tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da izpodbijani sklep krši obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU in člena 41(2)(c) Listine, ker v njem ni navedena pravna podlaga, na katero se je EOR oprl za sprejetje izpodbijanega sklepa z retroaktivnim učinkom.

161    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

162    Izpodbijani sklep je bil sprejet 27. aprila 2022 in je v skladu s tem, kar določa člen 4 njegovega izreka, začel učinkovati 15. aprila 2016, to je ob začetku učinkovanja prvega od prvotnih sklepov.

163    EOR je v točkah od 177 do 184 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel razloge, iz katerih je določil časovne učinke tega sklepa na način, opisan v točki 162 zgoraj. Zlasti je pojasnil, da je tako ravnal, da bi ohranil pravni naslov, s katerim je bil predhodni prispevek tožeče stranke za leto 2016 prejet leta 2016, in veljavnost plačila tega prispevka s strani tožeče stranke.

164    V skladu s sodno prakso načelo pravne varnosti nasprotuje temu, da akt Unije začne veljati pred svojim sprejetjem, razen kadar to izjemoma zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in so ustrezno upoštevana legitimna pričakovanja zadevnih strank (glej v tem smislu sodbi z dne 13. novembra 1990, Fedesa in drugi, C‑331/88, EU:C:1990:391, točka 45, in z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 102 in navedena sodna praksa).

165    Iz te sodne prakse izhaja, da kadar so izpolnjeni pogoji iz te sodne prakse, pristojnost institucij, organov, uradov in agencij Unije za sprejetje akta z retroaktivnim učinkom izhaja iz splošnih načel prava Unije, ne da bi bila odvisna od obstoja izrecne pravne podlage v zadevnih predpisih.

166    V teh okoliščinah v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom, dejstvo, da se izpodbijani sklep ne sklicuje na izrecno določbo zadevnih predpisov, ki bi EOR podeljevala tako pristojnost, ne more pomeniti kršitve obveznosti obrazložitve.

167    Poleg tega, ne da bi bilo treba preučiti, ali ima izpodbijani sklep resnični retroaktivni učinek, kot trdi tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom, je treba navesti, da so pogoji, omenjeni v točki 164 zgoraj, v obravnavanem primeru vsekakor izpolnjeni.

168    Na eni strani tožeča stranka namreč ne trdi, da je z retroaktivno naravo izpodbijanega sklepa kršeno načelo varstva legitimnih pričakovanj. V preostalem nič ne kaže, da legitimna pričakovanja tožeče stranke ali tretjih oseb v okoliščinah obravnavanega primera niso bila ustrezno upoštevana.

169    Na drugi strani je treba v zvezi z vprašanjem, ali so cilji, ki jih je treba doseči z izpodbijanim sklepom, zahtevali, da ta sklep začne veljati pred svojim sprejetjem, upoštevati kontekst, v katerem je bil ta sklep sprejet.

170    Tako iz točk 19, 20 in 183 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ta sklep sprejet, da bi se odpravila neobrazložitev prvotnih sklepov, ki jo je EOR ugotovil po izdaji sodb z dne 28. novembra 2019, Hypo Vorarlberg Bank/EOR (T‑377/16, T‑645/16 in T‑809/16, EU:T:2019:823), in z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR (T‑365/16, EU:T:2019:824), ne da bi ta sklep ali ti sodbi spremenili obseg obveznosti tožeče stranke, da plača predhodni prispevek za prispevno obdobje 2016, kot je bila določena v prvotnih sklepih in je obstajala za to prispevno obdobje.

171    Izračun predhodnega prispevka tožeče stranke za navedeno prispevno obdobje in znesek tega prispevka sta bila namreč enaka tako v drugem od prvotnih sklepov kot v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tem je EOR med drugim v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da ta „temelji na zbranih podatkih, oblikovanih predpostavkah, izvedenih pripravljalnih korakih in metodologiji, uporabljeni v okviru postopka iz leta 2016, ki je privedel do sprejetja [prvotnih sklepov]“. Tako je bil edini nov element, vpeljan z izpodbijanim sklepom, obsežnejša obrazložitev izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke za leto 2016.

172    V teh posebnih okoliščinah, če EOR ne bi sprejel izpodbijanega sklepa z določitvijo, da učinkuje od datuma začetka veljavnosti prvega od prvotnih sklepov, izpodbijani sklep ne bi mogel učinkovati v obdobju od 15. aprila 2016 do 27. aprila 2022, v katerem bi bila tožeča stranka oproščena obveznosti plačila predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2016, čeprav je ta obveznost zanjo veljala v skladu s členom 2, členom 67(4) ter členoma 69 in 70 Uredbe št. 806/2014. Poleg tega bi ESR v tem obdobju ob kršitvi teh določb ostal brez sredstev iz predhodnih prispevkov tožeče stranke, kar bi ogrozilo izvajanje Direktive 2014/59, Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63 (glej po analogiji sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 176 in 177).

173    Zato je bil namen sprejetja izpodbijanega sklepa z učinkom od 15. aprila 2016 zagotoviti sovpadanje uporabe izpodbijanega sklepa in trenutka, ko je nastala obveznost tožeče stranke za plačilo predhodnega prispevka za leto 2016, in tako preprečiti rezultat, ki bi bil v nasprotju z ureditvijo, ki se uporablja. Uresničitev takega cilja pa je zahtevala, da ta sklep začne veljati pred datumom svojega sprejetja.

174    Glede na navedeno je treba drugi in tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.

2.      Četrti tožbeni razlog: nezadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z izračunom predhodnega prispevka tožeče stranke

175    Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen v zvezi z izračunom njenega predhodnega prispevka in da torej krši člen 296, drugi odstavek, PDEU.

176    Četrti tožbeni razlog ima v bistvu tri dele, ki se nanašajo prvi na neobstoj posamične obrazložitve izpodbijanega sklepa, drugi na neposredovanje individualnih podatkov drugih institucij in tretji na nezadostnost obrazložitve v zvezi z oblikovanjem žepkov.

a)      Uvodne ugotovitve

177    Člen 296, drugi odstavek, PDEU določa, da se pravni akti obrazložijo. Prav tako pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine, določa obveznost institucij, organov, uradov in agencij Unije, da svoje odločitve obrazložijo.

178    Obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije je še posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojnemu sodišču pa, da opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 103 in navedena sodna praksa).

179    Taka obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo osebe, na katere se akt nanaša. Zato je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 104 in navedena sodna praksa).

180    Za preučitev, ali je obrazložitev sklepa o določitvi predhodnih prispevkov zadostna, je treba spomniti, prvič, da iz sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati, da mora obrazložitev vsake odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, nujno vsebovati vse elemente, ki njenemu naslovniku omogočajo, da preveri pravilnost izračuna višine tega denarnega zneska (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 105 in navedena sodna praksa).

181    Drugič, institucije, organi, uradi in agencije Unije so na podlagi načela varovanja poslovne skrivnosti, ki je splošno načelo prava Unije, ki je konkretizirano zlasti v členu 339 PDEU, načeloma zavezani, da konkurentom zasebnega gospodarskega subjekta ne razkrijejo zaupnih informacij, ki jih je ta predložil (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 109 in navedena sodna praksa).

182    Tretjič, če bi se štelo, da mora obrazložitev sklepa EOR o določitvi predhodnih prispevkov institucijam nujno omogočiti, da preverijo pravilnost izračuna njihovega predhodnega prispevka, bi to nujno pomenilo, da se zakonodajalcu Unije prepove uvedba metode izračuna tega prispevka, ki vključuje podatke, katerih zaupnost je varovana s pravom Unije, in bi se zato pretirano zmanjšala široka diskrecijska pravica, ki jo mora imeti ta zakonodajalec za to, tako da se mu med drugim prepreči uporaba metode, s katero je mogoče zagotoviti dinamično prilagoditev financiranja ESR spremembam finančnega sektorja, s primerjalnim upoštevanjem zlasti finančnega položaja vsake institucije z dovoljenjem na ozemlju sodelujoče države članice (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 118).

183    Četrtič, čeprav iz navedenega izhaja, da je treba obveznost obrazložitve, ki jo ima EOR, zaradi logike sistema financiranja ESR in metode izračuna, ki jo je vzpostavil zakonodajalec Unije, uravnotežiti z obveznostjo EOR, da spoštuje poslovno skrivnost zadevnih institucij, pa zadnjenavedene obveznosti ni treba razlagati tako široko, da obveznosti obrazložitve odvzame vsebino (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 120).

184    Vendar v okviru tehtanja obveznosti obrazložitve z načelom varovanja poslovne skrivnosti ni mogoče šteti, da obrazložitev odločbe, s katero se zasebnemu gospodarskemu subjektu naloži plačilo denarnega zneska, ne da bi mu bili predloženi vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče natančno preveriti izračun višine tega zneska, v vseh primerih nujno posega v bistvo obveznosti obrazložitve (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 121).

185    Glede sklepa EOR o določitvi predhodnih prispevkov je treba šteti, da je obveznost obrazložitve spoštovana, kadar imajo osebe, na katere je ta sklep naslovljen, čeprav jim niso bili posredovani podatki, za katere velja poslovna skrivnost, na voljo metodo izračuna, ki jo je uporabil EOR, in zadostne informacije, da v bistvu razumejo, kako se je njihov posamični položaj upošteval pri izračunu njihovega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

186    V takem primeru lahko namreč te osebe preverijo, ali je bil njihov predhodni prispevek določen samovoljno, ob neupoštevanju resničnosti njihovega gospodarskega položaja ali z uporabo podatkov o preostalem finančnem sektorju, ki niso verjetni. Navedene osebe lahko tako razumejo utemeljitve sklepa o določitvi njihovega predhodnega prispevka in presodijo, ali je koristno vložiti tožbo zoper ta sklep, tako da bi bilo pretirano od EOR zahtevati, naj predloži vsakega od številčnih elementov, na katere se opira izračun predhodnega prispevka vsake zadevne institucije (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 123).

187    Iz navedenega izhaja, da EOR instituciji med drugim ni dolžan predložiti podatkov, na podlagi katerih bi lahko v celoti preverila pravilnost vrednosti multiplikatorja za prilagoditev, saj bi to preverjanje pomenilo, da ima na voljo podatke, za katere velja poslovna skrivnost v zvezi z gospodarskim položajem vsake od drugih zadevnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 135).

188    Vendar mora EOR v zbirni in anonimizirani obliki objaviti informacije o teh institucijah, ki se uporabljajo za izračun tega prispevka, ali jih posredovati zadevnim institucijam, če je te informacije mogoče posredovati brez poseganja v poslovno skrivnost (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 166).

189    Med informacijami, ki jih je treba tako dati na voljo institucijam, so med drugim mejne vrednosti vsakega razreda in mejne vrednosti kazalnikov tveganja, ki se nanašajo na njih, na podlagi katerih je bil predhodni prispevek institucij prilagojen njihovemu profilu tveganja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 167).

190    Trditve tožeče stranke v okviru četrtega tožbenega razloga je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

b)      Prvi del: neobstoj posamične obrazložitve izpodbijanega sklepa

191    Po mnenju tožeče stranke je z izpodbijanim sklepom kršen člen 296, drugi odstavek, PDEU, ker ne vsebuje zadostne posamične obrazložitve. Zlasti v točkah od 24 do 164 obrazložitve tega sklepa naj tožeča stranka ne bi bila omenjena, priloge k navedenemu sklepu pa naj ne bi vsebovale dovolj konkretne preučitve njenih individualnih posebnosti.

192    Konkretneje, izpodbijani sklep, zlasti točke od 53 do 57 njegove obrazložitve, naj ne bi vseboval preučitve posebnega položaja tožeče stranke v zvezi z opredelitvijo njenih dopolnilnih spodbujevalnih dejavnosti glede na člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63. Poleg tega naj bi obrazložitev v zvezi s tem vprašanjem v Prilogi III k izpodbijanemu sklepu temeljila na napačnem razumevanju pojma „dopolnilne spodbujevalne dejavnosti“. Dalje, ta obrazložitev naj bi bila omejena na zgolj zanikanje privilegija dopolnilnih spodbujevalnih dejavnosti za tožečo stranko in vsebovala trditve, ki nimajo nobene povezave z navedenimi dejavnostmi.

193    Nazadnje, v izpodbijanem sklepu naj ne bi bili pojasnjeni razlogi, iz katerih je EOR odstopil od prejšnje prakse nemškega organa za reševanje, ki je za prispevno leto 2015 uporabil člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke.

194    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

195    Na prvem mestu, spomniti je treba, da izpodbijani sklep, kot je bilo že omenjeno v točkah od 9 do 21 zgoraj, vsebuje štiri ločene dele. Tako so v točkah od 24 do 164 in od 167 do 175 glavnega dela tega sklepa in Prilogi II k temu sklepu predstavljeni preudarki in elementi izračuna, ki se uporabljajo za vse institucije. Vendar Priloga I k izpodbijanemu sklepu, naslovljena „Podrobnosti izračuna (prilagojenega tveganjem)“, in Priloga III k temu sklepu, ki vsebuje oceno pripomb tožeče stranke v okviru posvetovanja, ki ga je EOR vodil pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, vsebujeta elemente izračuna in razloge, ki so specifični za posamezni prispevek, ki ga je morala v ESR plačati tožeča stranka.

196    V teh okoliščinah je izpodbijani sklep zadostno individualiziran v zvezi s tožečo stranko.

197    Na drugem mestu, kar zadeva konkretno vsebino izpodbijanega sklepa, je tožeča stranka opredelila – poleg dodelitve institucij žepkom, ki bo preučena v drugem delu tega tožbenega razloga – le en element, ki naj ne bi bil zadostno obrazložen, in sicer neuporabo člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti.

198    V točki 55 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je EOR navedel, da člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 ni uporabil za obveznosti, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev za izključitev iz izračuna predhodnih prispevkov, ko bi bila razlaga, ki omogoča tako izključitev, nezdružljiva z besedilom te določbe. EOR je v tej točki obrazložitve pojasnil tudi, da se navedena določba glede na svojo naravo odstopanja razlaga ozko in se ne sme uporabiti široko ali po analogiji niti v zvezi z njenim „subjektivnim“ področjem uporabe, to je glede institucij, za katere se uporablja, niti v zvezi z njenim „objektivnim“ področjem uporabe, to je glede vrst obveznosti, ki se lahko izključijo iz izračuna predhodnih prispevkov.

199    Poleg tega je EOR v točkah od 21 do 23 in 27 Priloge III k izpodbijanemu sklepu navedel razloge, iz katerih je menil, da dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke ne spadajo na področje uporabe člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63. Med drugim je v točki 22 te priloge pojasnil, da so dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke in njene spodbujevalne dejavnosti neodvisne in ločene. V isti točki je menil, da spodbujevalne dejavnosti ne temeljijo na tržnem gospodarstvu in konkurenci ter da se opravljajo na podlagi pooblastila, ki ga podelijo javni organi, medtem ko se dopolnilne spodbujevalne dejavnosti opravljajo pod tržnimi pogoji ter so neobvezne, konkurenčne in pridobitne. EOR je tako v točki 27 Priloge III k izpodbijanemu sklepu ugotovil, da se za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke zaradi njihove narave ne more šteti, da se opravljajo na nekonkurenčni in neprofitni osnovi ne glede na način, kako se uporabi dobiček od teh dejavnosti.

200    Na podlagi takih elementov je tožeča stranka lahko opredelila razloge, iz katerih je EOR menil, da obveznosti, povezane z njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, niso izključene iz izračuna njenega predhodnega prispevka na podlagi člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63.

201    V teh okoliščinah nič ne omogoča trditve, da je EOR le preprosto zavrnil uporabo člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za tožečo stranko ali da je uporabil trditve, ki ne bi bile povezane z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi tožeče stranke.

202    Na tretjem mestu, trditev tožeče stranke, da je EOR domnevno slabo razumel pojem „dopolnilne spodbujevalne dejavnosti“, se ne opira na kršitev obveznosti obrazložitve, ampak na izpodbijanje utemeljenosti razlogov, iz katerih EOR ni uporabil člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za navedene dejavnosti tožeče stranke. Enako velja za trditev, s katero se izpodbija mnenje EOR, da so take dejavnosti po svoji naravi konkurenčne in pridobitne. V skladu s sodno prakso pa je obveznost obrazložitve vprašanje, ki je ločeno od vprašanja utemeljenosti obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2006, Ter Lembeek/Komisija, T‑217/02, EU:T:2006:361, točka 234).

203    Poleg tega, če bi bilo treba take trditve razumeti tako, da tožeča stranka izpodbija utemeljenost navedene obrazložitve, bi se v resnici prekrivale z osmim tožbenim razlogom, ki bo preučen v točkah od 258 do 262 spodaj.

204    Na četrtem mestu, glede trditve, da je EOR odstopil od prejšnje prakse nemškega organa za reševanje, ki je leta 2015 uporabil člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke, je treba pojasniti, da tožeča stranka izpodbija le pomanjkljivo obrazložitev odstopanja od prejšnje prakse, ne da bi se sklicevala na kršitev drugega pravnega pravila.

205    V zvezi s tem je na eni strani iz točk od 198 do 200 zgoraj razvidno, da je EOR zadostno predstavil razloge, iz katerih je menil, da dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke niso zajete z izjemo iz člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63. Na drugi strani je EOR v točki 23 Priloge III k izpodbijanemu sklepu pojasnil, da ocena, opravljena za dani prispevni cikel, ne more biti zavezujoča za organ za reševanje, kadar opravlja oceno za drugačen cikel, zlasti kadar so ti prispevni cikli v pristojnosti različnih organov za reševanje. Dodal je, da se mu ni treba opredeliti do ocene, ki jo opravi drug organ za reševanje.

206    Taki elementi tožeči stranki omogočajo razumeti razloge, na podlagi katerih EOR ni uporabil člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63 za njene dopolnilne spodbujevalne dejavnosti za prispevno leto 2016 kljub temu, kar je po njenem mnenju drugačna prejšnja praksa. Zato ti elementi izpolnjujejo zahteve obveznosti obrazložitve, kot izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 179 zgoraj.

207    Glede na navedeno je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zvrniti kot neutemeljen.

c)      Drugi del: neposredovanje individualnih podatkov drugih institucij

208    Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne omogoča preverjanja, ali je izračun predhodnih prispevkov v skladu s predpisi, ki se uporabljajo. Poleg tega naj podrobnosti izračunov v prilogah I in II k temu sklepu ne bi omogočale preverjanja dodelitve tožeče stranke žepkom in določitve njenega predhodnega prispevka. Navedeni sklep naj bi zlasti moral vsebovati individualne podatke drugih institucij, vsaj v anonimizirani obliki, brez katerih naj tožeča stranka ne bi mogla preveriti svoje dodelitve žepkom.

209    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

210    EOR je v točki 118 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da se „poslovne skrivnosti institucij – torej vse informacije v zvezi s poklicno dejavnostjo institucij, ki bi lahko v primeru razkritja konkurentu in/ali širši javnosti resno škodile interesom institucije – štejejo za zaupne informacije“. Dodal je, da „[so se v] okviru izračuna predhodnih prispevkov […] individualne informacije, ki so jih posredovale institucije prek svojih obrazcev [za poročanje] […], na katere se [je] oprl za izračun njihovega predhodnega prispevka, šte[le] za poslovne skrivnosti“.

211    Poleg tega je EOR v točkah 120, 122 in 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da mu je prepovedano „razkritje podatkovnih točk vsake institucije, ki so [bile] podlaga za izračune v [navedenem sklepu]“, medtem ko mu je dovoljeno „razkritje združenih in skupnih podatkovnih točk, če so [bili] ti podatki zbrani“. Glede na to so bile institucije v skladu z navedenim sklepom deležne „popolne preglednosti glede izračuna njihovega [osnovnega letnega prispevka] in multiplikatorja za prilagoditev“ za korake izračuna tega prispevka, kot so bili opredeljeni v Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63 in ki so se nanašali na „izračun neobdelanih kazalnikov“ (korak 1), „prilagoditev kazalnikov“ (korak 3) in „izračun skupnega kazalnika“ (korak 5). Poleg tega so institucije lahko pridobile „skupne podatkovne točke, ki jih je EOR brez razlikovanja uporabljal za vse institucije, prilagojene glede na njihov profil tveganja“, za korake izračuna, ki so se nanašali na „diskretizacijo kazalnikov“ (korak 2), „vključitev dodeljenega predznaka“ (korak 4) in „izračun letnih prispevkov“ (korak 6).

212    V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da načelo metode izračuna predhodnih prispevkov, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, pomeni, da je EOR uporabil podatke, za katere velja poslovna skrivnost, ki jih ni mogoče povzeti v obrazložitvi sklepa o določitvi predhodnih prispevkov (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 114).

213    Dalje, iz sodne prakse, navedene v točkah od 177 do 189 zgoraj, izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, EOR ni bil dolžan omogočiti ji, da v celoti preveri določitev števila žepkov in razvrstitev institucij v te žepke, tako da bi ji zagotovil individualne podatke drugih institucij, ker bi tak pristop pomenil, da se ji posredujejo podatki, za katere velja poslovna skrivnost.

214    Ker tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, s katerim bi izpodbijala stališče EOR, v skladu s katerim za vrednosti neobdelanih kazalnikov velja poslovna skrivnost, ne more EOR očitati, da jih ni razkril institucijam.

215    Nazadnje, če bi bilo treba pripombo tožeče stranke o anonimizaciji vrednosti neobdelanih kazalnikov razumeti v smislu, da se nanaša na položaj, v katerem bi bilo ime institucije nadomeščeno s psevdonimom, tak postopek ne bi mogel zagotoviti, da institucij ne bi bilo mogoče prepoznati na podlagi tako posredovanih podatkov. Dejansko ni izključeno, da je nekatere institucije – čeprav psevdonimizirane – vseeno mogoče prepoznati zaradi individualnih podatkov, ki so že bili objavljeni, zlasti v primeru velikih institucij in držav članic, ki imajo le nekaj institucij.

216    Glede na navedeno je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

d)      Tretji del: nezadostnost obrazložitve v zvezi z oblikovanjem žepkov

217    Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne pojasnjuje, zakaj se število institucij v vsakem žepku in skupno število žepkov razlikujeta glede na kazalnik tveganja.

218    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

219    Kar zadeva število žepkov v okviru vsakega kazalnika tveganja, EOR to število izračuna po pravilih iz naslova „Korak 2“ Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63, na katero je EOR napotil v točkah 85, 117 in 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in natančneje po formuli, določeni v točki 2 naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi. Po tej formuli se „število ‚žepkov‘“ () za vsak neobdelan kazalnik tveganja – razen kazalnika „obseg predhodne izredne javnofinančne pomoči“ – izračuna med drugim na podlagi „števila institucij, ki prispevajo v shemo za financiranje reševanja, za katero se izračuna kazalnik“ (N) in vrednosti zadevnih neobdelanih kazalnikov (). Tako se lahko število žepkov spreminja glede na vhodne podatke, vnesene v to formulo.

220    V teh okoliščinah tožeča stranka napačno trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje pojasnil o razlikah v skupnem številu žepkov med posameznimi kazalniki tveganja.

221    Prav tako je EOR v zvezi z neenakim številom institucij, dodeljenih vsakemu žepku, v točki 140 obrazložitve izpodbijanega sklepa zadostno pojasnil razloge za tako razporeditev, pri čemer je navedel, da je cilj te razporeditve preprečiti, da bi bile institucije, ki imajo isto vrednost za neobdelani kazalnik tveganja, razvrščene v različne žepke, tako da so bile institucije, ki imajo isto vrednost za tak kazalnik, razvrščene v isti žepek, kar je lahko privedlo do tega, da je bilo v vsak žepek dodeljeno različno število institucij.

222    Glede na navedeno je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in z njim četrti tožbeni razlog v celoti.

3.      Šesti tožbeni razlog: kršitev „splošnih postopkovnih zahtev“, ki izhajajo iz člena 41 Listine, člena 298 PDEU, splošnih pravnih načel in Poslovnika EOR

223    Tožeča stranka trdi, da so z izpodbijanim sklepom kršene „splošne postopkovne zahteve“, ki izhajajo iz člena 41 Listine, člena 298 PDEU, splošnih pravnih načel in Poslovnika EOR. Med drugim naj ne bi bilo dokazano, da je v tem sklepu upoštevano „minimalno trajanje pisnih postopkov“, tožeča stranka pa naj tega ne bi mogla preveriti. Prav tako naj ne bi mogla preveriti, ali so bila upoštevana druga postopkovna pravila. Splošno sodišče naj bi zato to moralo preveriti po uradni dolžnosti.

224    EOR trdi, da ta tožbeni razlog ni podprt in ga je treba zavrniti kot povsem špekulativnega.

225    V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v skladu s členom 76(d) Poslovnika vsaka tožba vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov, ta navedba pa mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču izvedbo nadzora, po potrebi brez dodatnih podatkov (sodba z dne 7. marca 2017, United Parcel Service/Komisija, T‑194/13, EU:T:2017:144, točka 191).

226    Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe (glej sodbo z dne 25. januarja 2018, BSCA/Komisija, T‑818/14, EU:T:2018:33, točka 95 in navedena sodna praksa). Podobno se zahteva, če se v utemeljitev tožbenega razloga navaja očitek (glej sodbo z dne 25. marca 2015, Belgija/Komisija, T‑538/11, EU:T:2015:188, točka 131 in navedena sodna praksa).

227    Zlasti zgolj sklicevanje na načelo prava Unije, katerega kršitev se zatrjuje, brez navedbe dejanskih in pravnih okoliščin, na katerih temelji ta trditev, ne izpolnjuje zahteve iz člena 76(d) Poslovnika (glej sodbo z dne 7. novembra 2019, ADDE/Parlament, T‑48/17, EU:T:2019:780, točka 22 in navedena sodna praksa).

228    V obravnavanem primeru je treba na eni strani navesti, da tožeča stranka trdi le, da so z izpodbijanim sklepom kršene „splošne postopkovne zahteve, kot izhajajo iz člena 41 Listine, člena 298 [PDEU], splošnih pravnih načel in Poslovnika EOR“, ker ni bilo dokazano, da so bila v tem sklepu upoštevana „minimalno trajanje pisnih postopkov“ in druga postopkovna pravila, vendar v zvezi s tem ni razvila upoštevnih trditev.

229    Na drugi strani, kar zadeva predlog tožeče stranke, naj Splošno sodišče po uradni dolžnosti opravi nadzor v zvezi s kršitvijo teh načel, je iz njenega odgovora z dne 31. januarja 2023 na vprašanja Splošnega sodišča razvidno, da s šestim tožbenim razlogom temu sodišču predlaga, naj odredi „predložitev dokumentov, na podlagi katerih je mogoče preveriti pravilnost postopka“, ki je privedel do sprejetja izpodbijanega sklepa. Kot pa je razvidno iz točke 228 zgoraj, tožeča stranka ne navaja natančno točnih razlogov, ki bi utemeljevali tako predložitev, tako da ta predlog nikakor ne izpolnjuje zahtev iz člena 88(2) Poslovnika.

230    V teh okoliščinah je treba šesti tožbeni razlog zavreči kot nedopusten.

4.      Prvi in sedmi tožbeni razlog: kršitev člena 41(1) in (2)(a) Listine zaradi nespoštovanja pravice do izjave

231    Tožeča stranka v okviru prvega in sedmega tožbenega razloga, ki ju je treba preučiti skupaj, trdi, da postopek posvetovanja, ki ga je EOR vodil zaradi sprejetja izpodbijanega sklepa za nadomestitev prvotnih sklepov, ni bil skladen z zahtevami pravice do izjave, določene v členu 41(1) in (2)(a) Listine.

232    Ta tožbeni razlog ima dva dela, ki se nanašata prvi na nezadostnost roka za predložitev pripomb v okviru tega postopka posvetovanja in drugi na dejstvo, da naj bi bil izpodbijani sklep dokončno pripravljen pred navedenim postopkom.

a)      Prvi del: nezadostnost roka za predložitev pripomb v okviru postopka posvetovanja

233    Tožeča stranka trdi, da glede na „zapletenost postopka“ in količino listin, ki jih je posredoval EOR, rok desetih delovnih dni, ki ji ga je ta odbor odobril za predložitev pripomb pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ni bil dovolj dolg, da bi lahko posredovane listine v celoti preučila. EOR naj bi namreč tožeči stranki posredoval ne le osnutek izpodbijanega sklepa na 39 straneh, ampak tudi „različne priloge“ s podrobnostmi izračuna in nerazumljivimi številkami.

234    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

235    Pravica do izjave iz člena 41(2)(a) Listine zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito predstavi svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 22. novembra 2012, M., C‑277/11, EU:C:2012:744, točka 87 in navedena sodna praksa).

236    V obravnavanem primeru je Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (BaFin, zvezni urad za nadzor nad finančnimi storitvami, Nemčija) tožeči stranki posredoval obvestilo EOR z dne 2. marca 2022, v katerem je ta odbor sporočil, da namerava prvotna sklepa odpraviti in nadomestiti. To obvestilo je vsebovalo osnutek novega sklepa EOR ter prilogi I in II k temu sklepu za prispevno obdobje 2016. EOR je v navedenem obvestilu tožečo stranko pozval, naj do 23. marca 2022 predloži pripombe o tako posredovanih dokumentih.

237    Tožeča stranka je svoje pripombe poslala v dopisu z dne 23. marca 2022, ki ga je naslovila na BaFin.

238    Ni sporno, da je bil tožeči stranki za predložitev pripomb odobren rok desetih delovnih dni.

239    Glede zadostnosti tega roka je treba, prvič, opozoriti na kontekst, v katerega se umešča izpodbijani sklep. Kot je bilo navedeno v točkah 170 in 171 zgoraj, je izpodbijani sklep nadomestil prvotna sklepa, da bi se odpravila neobrazložitev teh sklepov, ki jo je ugotovil EOR, pri čemer sta bila izračun predhodnega prispevka tožeče stranke za prispevno obdobje 2016 in znesek tega prispevka enaka tako v drugem od prvotnih sklepov kot v izpodbijanem sklepu. Tako je tožeča stranka od sprejetja prvotnih sklepov poznala številne elemente, ki so bili podlaga za izpodbijani sklep, kot je neizključitev obveznosti, povezanih z dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi tožeče stranke, iz izračuna obveznosti, ki so se uporabile za določitev njenega predhodnega prispevka, kar je poleg tega potrjeno v tožbenih razlogih, ki jih je tožeča stranka navedla v fazi tožbe.

240    Drugič, čeprav tožeča stranka trdi, da je bil postopek posvetovanja, ki ga je vodil EOR, zapleten, ne pojasnjuje, v čem je bila ta zapletenost. Zlasti se ne sklicuje ne na konkretne negotovosti v zvezi z vsebino dokumentov, predloženih v okviru tega postopka, ne na praktične težave, ki bi ji preprečevale, da bi pripombe predložila v predpisanem roku.

241    Tretjič, tožeče stranke ni mogoče upoštevati, ko se za dokaz nezadostne dolžine roka za posvetovanje sklicuje na „količino listin, ki jih je posredoval EOR“. Kot je namreč pojasnila na obravnavi, je treba njeno sklicevanje na „različne priloge“, predložene v okviru postopka posvetovanja, razumeti tako, da se nanaša na prilogi I in II k osnutku izpodbijanega sklepa. Ta priloga I pa je imela tri strani, pri čemer je bil na prvi strani le seznam podatkov, ki jih je sporočila tožeča stranka. Poleg tega, čeprav je Priloga II imela 105 strani, je vsebovala statistične podatke o izračunu predhodnih prispevkov za vsako sodelujočo državo članico v obliki povzetka in v zbirni obliki. Torej je bil le omejen del te priloge neposredno upošteven za tožečo stranko. V teh okoliščinah nič ne kaže, da bi količina dokumentov, ki jih je posredoval EOR, tožeči stranki preprečevala, da koristno in učinkovito predstavi svoje stališče do osnutka izpodbijanega sklepa v predpisanem roku.

242    Četrtič, dodati je treba, da trditve tožeče stranke v točkah od 18 do 22 prilagoditvene vloge, s katerimi posamično izpodbija vsako od trditev, na katere se je EOR skliceval za utemeljitev zadostnosti roka, ki ga je odobril institucijam, ne vsebujejo nobenega elementa, ki bi podpiral njeno tezo, v skladu s katero sta bili zapletenost postopka posvetovanja in količina posredovanih dokumentov taki, da je bil desetdnevni rok, ki ji je bil odobren, nezadosten.

243    Glede na navedeno ni mogoče na podlagi ničesar sklepati, da ta rok tožeči stranki ni omogočal, da koristno in učinkovito predstavi svoje stališče do osnutka izpodbijanega sklepa.

244    Zato je treba ta del zavrniti kot neutemeljen.

b)      Drugi del: trditev, da je bil izpodbijani sklep dokončno pripravljen pred postopkom posvetovanja

245    Tožeča stranka trdi, da je EOR postopek posvetovanja obravnaval kot zgolj formalnost, ker je pred tem postopkom najprej napovedal, da namerava izpodbijani sklep sprejeti v prvem četrtletju 2022, to je le šest delovnih dni po izteku roka, ki ji ga je odobril za predložitev pripomb. Tožeča stranka naj torej ne bi mogla pričakovati, da bo EOR resno preučil njene pripombe. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da se je EOR nato odločil predvideti več kot šest delovnih dni po izteku tega roka, preden je sprejel ta sklep.

246    Poleg tega naj bi bilo iz ugotovitve EOR v točki 9 Priloge III k izpodbijanemu sklepu, da ni pričakoval, da bo ocenjevanje trditev dolgotrajno, razvidno, da ni bil pripravljen preveriti osnutka izpodbijanega sklepa. Dalje, Priloga III k izpodbijanemu sklepu naj bi vzbujala vtis, da so bile pripombe tožeče stranke obravnavane le delno in zavrnjene z „delno neprimernimi preudarki“.

247    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

248    V zvezi s tem z okoliščinami, ki jih omenja tožeča stranka, kot sta časovni okvir, ki mu je EOR sledil pri sprejetju izpodbijanega sklepa, in njegova poznejša sprememba, ni mogoče dokazati, da ni nameraval nameniti vse zahtevane pozornosti pripombam, ki bi jih morebiti predložila tožeča stranka. Trditve, ki jih tožeča stranka izpeljuje iz navedenih okoliščin, so namreč povsem špekulativne.

249    Kar poleg tega zadeva trditev tožeče stranke, da so bile njene pripombe obravnavane le delno in zavrnjene z „delno neprimernimi“ preudarki, tožeča stranka ni opredelila nobene posebne pripombe, na katero EOR ne bi odgovoril.

250    Poleg tega v delu, v katerem se tožeča stranka ne strinja s presojo EOR v izpodbijanem sklepu, tako nestrinjanje ne more pomeniti kršitve pravice tožeče stranke do izjave, ampak spada v okvir preučitve utemeljenosti take presoje (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2015, Slovenská pošta/Komisija, T‑556/08, neobjavljena, EU:T:2015:189, točka 89).

251    Nazadnje, tožeča stranka se ne more opirati na točko 31 sodbe z dne 10. julija 2001, Ismeri Europa/Računsko sodišče (C‑315/99 P, EU:C:2001:391), v kateri je Sodišče ugotovilo, da je institucija Unije seveda bolj pripravljena sprejeti komentarje pred sprejetjem svojega dokončnega stališča kot po njegovi objavi, ker bi zaradi priznanja utemeljenosti kritik po objavi morala spremeniti svojo odločitev in sprejeti popravek. V navedeni zadevi tožeča stranka namreč ni bila pozvana k predložitvi pripomb o dokončno sprejetem stališču EOR, katerega sprememba bi zahtevala popravek, ampak o osnutku sklepa, preden bi bil sprejet končni sklep.

252    Zato je treba ta del zavrniti kot neutemeljen ter z njim prvi in sedmi tožbeni razlog v celoti.

5.      Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva z izpodbijanim sklepom

253    Tožeča stranka trdi, da ji pomanjkljivosti obrazložitve, predstavljene v okviru četrtega tožbenega razloga, znatno otežujejo uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva. Praktično naj bi ji bilo nemogoče razumeti obrazložitev izpodbijanega sklepa in posledično pripraviti tožbene razloge. S tem sklepom naj bi bila zato kršena člen 47 Listine in načelo kontradiktornosti.

254    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

255    Glede tega iz sodne prakse izhaja, da očitka v zvezi s kršitvijo pravice do učinkovitega sodnega varstva ni treba preučiti samostojno, kadar ta očitek ni podprt s posebnimi trditvami, ampak zgolj napotuje na trditve, navedene v okviru drugih očitkov (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2015, First Islamic Investment Bank/Svet, T‑161/13, EU:T:2015:667, točka 68, in z dne 27. julija 2022, RT France/Svet, T‑125/22, EU:T:2022:483, točka 101).

256    V tej zadevi se tožeča stranka sklicuje na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, vendar ne da bi jo podprla s posebnimi trditvami poleg tistih, ki jih navaja v okviru četrtega tožbenega razloga.

257    Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti iz istih razlogov, kot so predstavljeni v točkah od 175 do 222 zgoraj v okviru presoje četrtega tožbenega razloga.

6.      Osmi tožbeni razlog: nezakonitost izpodbijanega sklepa glede na člen 3, točka 28, in člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

258    Tožeča stranka trdi, da je EOR s tem, da obveznosti, povezanih z njenimi dopolnilnimi spodbujevalnimi dejavnostmi, ni izključil iz izračuna njenega predhodnega prispevka, napačno razlagal Delegirano uredbo 2015/63, zlasti člen 3, točka 28, in člen 5(1)(f).

259    EOR ob podpori Sveta in Komisije izpodbija te trditve. Poleg tega meni, da je osmi tožbeni razlog dopusten le, kolikor je bil podan v tožbi, in to iz istih razlogov, kot so povzeti v točki 32 zgoraj.

260    EOR je v točki 27 Priloge III k izpodbijanemu sklepu menil, da se za dopolnilne spodbujevalne dejavnosti tožeče stranke „zaradi njihove narave ne more šteti, da se opravljajo na nekonkurenčni in neprofitni osnovi ne glede na način, kako se vložijo prihodki, ki se ustvarijo z njimi, in [da] znesek [od navedenih dejavnosti] nikakor ne pokriva zneska spodbujevalnih kreditov [tožeče stranke]“.

261    V zvezi s tem, ne da bi bilo treba odločiti o dopustnosti preudarkov, ki jih je tožeča stranka predstavila v prilagoditveni vlogi, iz točk od 44 do 63 zgoraj izhaja, da je EOR v okviru izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke za prispevno obdobje 2016 pravilno menil, da njene dopolnilne spodbujevalne dejavnosti niso zajete v pojmu „spodbujevalni kredit“, kot je opredeljen v členu 3, točka 28, Delegirane uredbe 2015/63, in da njene obveznosti, povezane z navedenimi dejavnostmi, torej ne smejo biti izključene iz izračuna njenega predhodnega prispevka na podlagi člena 5(1)(f) te delegirane uredbe.

262    Zato je treba osmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

7.      Enajsti tožbeni razlog: kršitev splošnih pravnih pravil, ker se izpodbijani sklep ne opira na pravne elemente, ki so veljali ob njegovem sprejetju

263    Tožeča stranka trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršena zahteva, ki izhaja iz splošnih pravnih pravil in sodne prakse, v skladu s katero mora akt, ki ga sprejme institucija Unije, temeljiti na pravnih elementih, ki so veljali ob njegovem sprejetju. EOR naj bi tako moral ob sprejetju izpodbijanega sklepa leta 2022 upoštevati dejstvo, da tožeča stranka od sprejetja Direktive 2019/878 ni več institucija, za katero velja Uredba št. 806/2014, tako da ni več dolžna plačati predhodnih prispevkov. Nadomestitev prvotnih sklepov v zvezi s prispevnim obdobjem 2016 z novim sklepom naj bi namreč v resnici pomenila, da je bil leta 2022 preprosto sprejet nov sklep.

264    EOR izpodbija trditve tožeče stranke.

265    V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da je treba zaradi spoštovanja načel, ki urejajo časovno uporabo prava, in zahtev glede načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj uporabiti materialnopravna pravila, ki veljajo na datum zadevnega dejanskega stanja, tudi če ta pravila na datum, ko je institucija, organ, urad ali agencija Unije sprejela akt, ne veljajo več (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija 2016, Komisija/McBride in drugi, C‑361/14 P, EU:C:2016:434, točka 40 in navedena sodna praksa).

266    Določbe, ki urejajo plačilo predhodnih prispevkov, temeljijo na teh načelih.

267    V obravnavanem primeru izpodbijani sklep določa predhodne prispevke za prispevno obdobje 2016 na podlagi letne ciljne ravni, določene za to obdobje.

268    Vendar ni sporno, da je bila v prispevnem obdobju 2016 tožeča stranka institucija v smislu člena 2 in člena 3(1), točka 13, Uredbe št. 806/2014, tako da je bila institucija, ki je morala plačati predhodni prispevek za to obdobje v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81 v povezavi s členom 2, členom 67(4) in členom 70(1) Uredbe št. 806/2014.

269    V teh okoliščinah na obveznost tožeče stranke, da plača predhodni prispevek za leto 2016, ni moglo vplivati poznejše sprejetje Direktive 2019/878, ki je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena 7. junija 2019 in je začela veljati dvajseti dan po objavi, rok za njen prenos pa se je načeloma iztekel do 28. decembra 2020. Nobena določba te direktive namreč ne določa ex tunc izključitve tožeče stranke z osebnega področja uporabe obveznosti plačila predhodnih prispevkov. Zato EOR ni bil dolžan upoštevati te okoliščine v izpodbijanem sklepu, ko je določil te prispevke.

270    Glede na navedeno je treba enajsti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

8.      Obrazložitev določitve letne ciljne ravni

271    Opozoriti je treba, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, ki ga sodišče Unije lahko preizkusi ali celo mora preizkusiti po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa).

272    V obravnavanem primeru so bile stranke z ukrepom procesnega vodstva in na obravnavi zaslišane o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.

273    Iz odgovorov strank je razvidno, da se ne strinjajo glede vprašanja, ali je izpodbijani sklep v zvezi s tem zadostno obrazložen, saj tožeča stranka meni, da ni tako, medtem ko EOR meni nasprotno.

274    V teh okoliščinah in čeprav tožeča stranka v tožbi in prilagoditveni vlogi ne kritizira obrazložitve določitve letne ciljne ravni, Splošno sodišče meni, da mora po uradni dolžnosti preučiti, ali je EOR v izpodbijanem sklepu pravno zadostno obrazložil določitev letne ciljne ravni.

275    Najprej je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v ESR do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

276    V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 275 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

277    Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

278    Kar zadeva metodo izračuna predhodnih prispevkov, člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, za vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

279    Prav tako EOR v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81 izračuna predhodni prispevek za vsako institucijo na podlagi letne ciljne ravni, ki jo je treba določiti glede na končno ciljno raven in v skladu z metodo iz Delegirane uredbe 2015/63.

280    Za preučitev, ali je EOR spoštoval obveznost obrazložitve v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni, je treba najprej opozoriti, da tudi če avtorju odločbe v njeni obrazložitvi ni treba natančneje navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, dejstvo ostaja, da morajo biti v tej obrazložitvi predstavljeni vsaj dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene v strukturi odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa).

281    Dalje, kadar EOR sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, mora zadevne institucije obvestiti o metodi izračuna teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

282    Enako mora veljati za metodo določitve letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko take odločitve. Kot je namreč razvidno iz člena 4 Izvedbene uredbe 2015/81, se predhodni prispevki izračunajo z razdelitvijo navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da povečanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno povečanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

283    Iz navedenega je razvidno, da morajo institucije, ki morajo plačati predhodne prispevke, imeti možnost, da ob branju izpodbijanega sklepa razumejo vsaj glavne korake metodologije za izračun zneska letne ciljne ravni za zadevno prispevno obdobje.

284    V obravnavanem primeru je EOR, kot je razvidno iz točke 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa, znesek letne ciljne ravni določil na 7.007.654.704 EUR.

285    EOR je v točki 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozoril, da je to ciljno raven določil ob upoštevanju zlasti napovedanega zneska končne ciljne ravni, ki bi morala biti dosežena ob koncu prvotnega obdobja, in finančnih sredstev, ki so že bila na voljo v ESR.

286    EOR je v točkah od 62 do 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev letne ciljne ravni.

287    EOR je v točki 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnil, da določitev letne ciljne ravni na eno osmino 1 % zneska kritih vlog v preteklem letu ne bo dovolj za dosego končne ciljne ravni, če bo treba pričakovati rast kritih vlog v prihodnosti.

288    EOR je v točkah od 63 do 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnil, da je za upoštevanje predvidenega razvoja kritih vlog v prvotnem obdobju analiziral – ker ni bilo zanesljivih podatkov o razvoju kritih vlog institucij – stopnje rasti vlog gospodinjstev in vlog nefinančnih gospodarskih družb, pri čemer se je oprl na podatke, ki jih je objavila Evropska centralna banka (ECB). Na podlagi te analize je navedel, da je približno 3‑odstotna letna stopnja rasti kritih vlog najbolj realističen scenarij.

289    Poleg tega je EOR v točkah od 67 do 77 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. V zvezi z zadnjenavedenim vidikom je med drugim navedel, da je upošteval dejstvo, da bodo predhodni prispevki za leto 2016 bistveno višji od prispevkov, ki so jih leta 2015 nacionalni organi za reševanje prejeli na podlagi Direktive 2014/59.

290    Po tej oceni je EOR v točki 78 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da je ob upoštevanju neugodnega razvoja v bančnem sektorju in ravni negotovosti v svetovnem gospodarstvu leta 2016 primerno, zato da se ne bi poslabšali prociklični učinki predhodnih prispevkov na solventnost bančnega sektorja, upoštevati nižjo stopnjo rasti od tiste, ki je bila napovedana na podlagi stopenj rasti vlog gospodinjstev in vlog nefinančnih gospodarskih družb, to je stopnjo rasti pod 3 %.

291    Glede na te preudarke je EOR v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa predvidel koeficient, ki ga je uporabil za določitev letne ciljne ravni (v nadaljevanju: koeficient), in njegovo vrednost določil na 1,05 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je znesek kritih vlog vseh institucij v letu 2015 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem, v skladu s to matematično formulo:

Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = 5.339.158.631.522 [skupne krite vloge2015] * 0,0105 * ⅛ = 7.007.654.704 EUR.

292    Glede zadostnosti te obrazložitve je treba, prvič, opozoriti, da se prispevno obdobje 2016 ujema s prvim letom prvotnega osemletnega obdobja. Torej, čeprav je iz točke 60 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da bi bilo treba letno ciljno raven določiti ob upoštevanju finančnih sredstev, ki so že bila na voljo v ESR, so institucije lahko vedele, da ta element nikakor ne vpliva na izračun letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016.

293    Poleg tega je med drugim iz točk 60 in 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je EOR določil letno ciljno raven v dveh glavnih korakih. Najprej je opredelil napovedani znesek končne ciljne ravni in nato ta znesek delil z osem, da bi upošteval dejstvo, da je prvotno obdobje obsegalo osem prispevnih let (glej točke od 285 do 291 zgoraj).

294    Nasprotno pa nič ne kaže, da je bil izračun letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016 opravljen po drugačni matematični formuli od tiste, ki je navedena v točki 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ali da je vključeval druge dodatne korake, ki niso predstavljeni v izpodbijanem sklepu.

295    V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da EOR v izpodbijanem sklepu ni predstavil glavnih korakov metodologije za izračun zneska letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016.

296    Drugič, glede napovedanega zneska končne ciljne ravni je treba navesti, da se ta znesek lahko dobi z matematično formulo iz točke 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot tožeča stranka sama priznava in kot je EOR potrdil na obravnavi. Konkretneje, s pomnožitvijo prvih dveh elementov te formule, in sicer zneska kritih vlog institucij v letu 2015 (to je 5.339.158.631.522 EUR) in koeficienta (to je 0,0105), je mogoče dobiti napovedani znesek končne ciljne ravni, in sicer približno 56 milijard EUR.

297    Tretjič, glede načina, kako je EOR določil napovedani znesek končne ciljne ravni, iz točke 59 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je EOR svojo analizo oprl na dejstvo, da mora v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 ta znesek do konca prvotnega obdobja ustrezati vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah.

298    V zvezi s tem je iz točk 62 in 63 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je EOR upošteval napovedani razvoj kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem v vseh sodelujočih državah članicah, in to od zneska teh vlog, kakršen je bil leta 2015, do konca prvotnega obdobja, to je do konca leta 2023.

299    Poleg tega med drugim iz točk 66 in 78 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je EOR najprej opredelil 3‑odstotno letno stopnjo rasti navedenih kritih vlog med letoma 2015 in 2023, vendar je nato ta odstotni delež zmanjšal, da bi upošteval analizo faze poslovnega cikla in morebitni prociklični učinek, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij (glej točki 289 in 290 zgoraj).

300    Torej iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je EOR upošteval manj kot 3‑odstotno letno stopnjo rasti kritih vlog med letoma 2015 in 2023, da je določil končno ciljno raven.

301    Nazadnje, navesti je treba, kot izhaja iz točk 64 in 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da EOR ob določitvi letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016 ni imel na voljo zanesljivih podatkov o verjetnem razvoju kritih vlog institucij med letoma 2015 in 2023, ker je bila nova opredelitev kritih vlog uvedena šele eno leto prej z Direktivo 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL 2014, L 173, str. 149). Brez teh podatkov je EOR moral oceniti napovedani razvoj navedenih vlog na podlagi stopenj rasti vlog gospodinjstev in vlog nefinančnih gospodarskih družb, kot je razvidno iz točke 64 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

302    V teh posebnih okoliščinah in poleg tega ob upoštevanju dejstva, da se je izpodbijani sklep nanašal na prvo prispevno obdobje po sprejetju Uredbe št. 806/2014, so institucije kot preudarni gospodarski subjekti lahko razumno pričakovale, da EOR za določitev letne ciljne ravni za to obdobje upošteva tudi napovedani znesek končne ciljne ravni, kot je naveden v obrazložitvenem memorandumu predloga Komisije COM(2013) 520 final z dne 10. julija 2013, na podlagi katerega je bila sprejeta ta uredba, v skladu s katerim je Komisija menila, da bo končna ciljna raven ustrezala 55 milijardam EUR.

303    Glede na navedeno so institucije lahko razumele glavna pravila, v skladu s katerimi je EOR določil končno ciljno raven za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016.

304    Trditve tožeče stranke ne ovržejo te ugotovitve.

305    Na prvem mestu, tožeča stranka kritizira dejstvo, da izpodbijani sklep ne vsebuje niti zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedanega za konec prvotnega obdobja, niti napovedanega zneska končne ciljne ravni.

306    V zvezi s tem je dovolj spomniti, kot je bilo navedeno v točki 296 zgoraj, da je napovedani znesek končne ciljne ravni mogoče dobiti z matematično formulo iz točke 80 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

307    Kar poleg tega zadeva znesek kritih vlog, napovedan za konec prvotnega obdobja, ta znesek v strukturi izpodbijanega sklepa ni bistven podatek, brez katerega tožeča stranka ni mogla razumeti glavnih korakov metodologije, ko jo je uporabil EOR in je opisana v točki 293 zgoraj.

308    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje številčnih podatkov, na podlagi katerih je mogoče razumeti razloge, iz katerih je EOR koeficient določil prav na 1,05 %. Poleg tega naj bi bili številčni podatki v izpodbijanem sklepu protislovni. Dejstvo, da je EOR uporabil koeficient 1,05 %, naj bi namreč pomenilo, da določitev letne ciljne ravni temelji na 5‑odstotni skupni rasti kritih vlog v osmih letih prvotnega obdobja, čeprav naj bi bilo v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, da ta določitev temelji na približno 3‑odstotni „letni“ stopnji rasti kritih vlog. Zadnjenavedena stopnja naj bi privedla do skupne rasti kritih vlog, ki bi bila bistveno višja od 5 % ob koncu prvotnega obdobja. Poleg tega naj ne bi bilo pojasnjeno, ali sklicevanje na „konservativen pristop“ v točki 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa pomeni, da je letna ciljna raven morala biti zaradi varnosti določena na visoki ravni, ali pa pomeni bolj, da se je EOR oprl na nizko rast kritih vlog.

309    Te trditve se opirajo na eni strani na napačno premiso, da je EOR za določitev končne ciljne ravni uporabil „približno 3‑odstotno“ letno stopnjo rasti kritih vlog. Kot je bilo navedeno že v točki 300 zgoraj, je iz izpodbijanega sklepa, zlasti iz točke 78 njegove obrazložitve, razvidno, da je EOR namreč menil, da je primerno „določiti letno ciljno raven za leto 2016 na podlagi napovedane stopnje rasti kritih vlog, ki je nižja od ravni, določene na podlagi stopnje rasti, opažene pri vlogah gospodinjstev in vlogah nefinančnih gospodarskih družb“, to je stopnje pod 3 %. Tako je iz te točke obrazložitve mogoče sklepati, da je EOR uporabil stopnjo med 0 % in 3 %. Poleg tega je EOR s poudarjanjem, da je uporabil „konservativen pristop“, v bistvu navedel, da je po njegovi presoji primerno iz razlogov, ki jih je predstavil v izpodbijanem sklepu, upoštevati letno stopnjo rasti, ki je na spodnjem delu tega razpona.

310    V zvezi s tem je EOR na obravnavi, ne da mu tožeča stranka glede tega oporekala, pojasnil, da znesek končne ciljne ravni 56 milijard EUR, določen v izpodbijanem sklepu, ustreza približno 0,6‑odstotni letni stopnji rasti kritih vlog. Taka letna stopnja rasti, uporabljena za znesek 5.339.158.631.522 EUR, pa po osmih letih ustreza skupni stopnji 4,92 % in torej v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni neskladna s skupno stopnjo rasti ob koncu navedenega osemletnega obdobja, ki je približno 5 %, kot se kaže v koeficientu 1,05 %.

311    V zvezi s tem izpodbijani sklep torej ni nekoherenten.

312    Na drugi strani je treba v zvezi s kritiko tožeče stranke, da izpodbijani sklep ne vsebuje številčnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče razumeti razloge, iz katerih je EOR koeficient določil prav na 1,05 %, navesti, prvič, da se je iz elementov, omenjenih v izpodbijanem sklepu, in elementov, na katere je bilo opozorjeno v točkah 309 in 310 zgoraj, lahko sklepalo, da ta koeficient ustreza približno 5‑odstotni skupni stopnji rasti pričakovanih kritih vlog ob koncu prvotnega osemletnega obdobja, kar se je v obravnavanem primeru kazalo v letni stopnji rasti približno 0,6 %. Zadnjenavedena stopnja je tako na spodnjem delu razpona med 0 % in 3 %, ki ga je uporabil EOR, kar je skladno z njegovim konservativnim pristopom, utemeljenim z oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga predhodni prispevki lahko imeli na finančni položaj institucij. Preudaren gospodarski subjekt, kot je tožeča stranka, je torej lahko razumel povezavo med temi elementi. Drugič, koeficient 1,05 % je EOR v posebnih okoliščinah obravnavanega primera, na katere je opozorjeno v točki 302 zgoraj, omogočil, da je končno ciljno raven napovedanega zneska približal tej ravni, kot je bila razvidna iz pripravljalnih dokumentov za Uredbo št. 806/2014. Tretjič, kar zadeva določitev koeficienta, ki v bistvu odraža gospodarsko napoved, temelječo na več negotovih ali spremenljivih razvojnih dejavnikih, bi bilo pretirano zahtevati posebno obrazložitev za vsako od tehničnih izbir ali vsakega od številčnih elementov, ki so podlaga za sklepanje, ker je iz izpodbijanega sklepa jasno razvidno uporabljeno sklepanje, kar omogoča poznejše izpodbijanje utemeljenosti tega sklepa pred pristojnim sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 108 in navedena sodna praksa).

313    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izpodbijani sklep ni pomanjkljivo obrazložen v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2016.

C.      Sklepna ugotovitev

314    Ker noben od tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, ni utemeljen, je treba tožbo v celoti zavrniti.

V.      Stroški

315    V skladu s členom 133 Poslovnika končna sodba vsebuje odločbo o stroških. V skladu s členom 219 navedenega poslovnika, ki se uporablja za ta postopek po vrnitvi v razsojanje, mora Splošno sodišče odločiti tako o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem kot o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.

316    Poleg tega se v skladu s členom 134(1) Poslovnika plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

317    V obravnavanem primeru je Sodišče v sodbi o pritožbi razveljavilo prvotno sodbo in pridržalo odločitev o stroških. Zato je treba v tej sodbi odločiti o stroških prvotnega postopka pred Splošnim sodiščem, pritožbenega postopka pred Sodiščem in tega postopka po vrnitvi v razsojanje.

318    Ker EOR ni uspel v pritožbenem postopku pred Sodiščem, se mu naloži, da nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali tožeči stranki v zvezi z navedenim postopkom.

319    Ker tožeča stranka ni uspela glede utemeljenosti v postopku po vrnitvi v razsojanje pred Splošnim sodiščem, je treba na podlagi trditev, ki jih je navedla v okviru postopka pred Splošnim sodiščem pred pritožbo, odločiti, da nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali EOR v zvezi s tema postopkoma.

320    Nazadnje, v skladu s členom 138(1) Poslovnika Svet in Komisija nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Enotni odbor za reševanje (EOR) nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali družbi NRW.Bank v zvezi s pritožbenim postopkom pred Sodiščem v okviru zadeve C‑662/19 P.

3.      Družba NRW.Bank nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali EOR v zvezi s postopkom po vrnitvi v razsojanje pred Splošnim sodiščem v okviru zadeve T‑466/16 RENV in prvotnim postopkom pred Splošnim sodiščem v okviru zadeve T‑466/16.

4.      Svet Evropske unije in Evropska komisija nosita svoje stroške.

Kornezov De Baere Petrlík

Kecsmár Kingston

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. februarja 2024.

Sodni tajnik Predsednik

T. Henze, namestnik sodnega tajnika

Kazalo

I. Dejansko stanje spora in dejstva po vložitvi te tožbe

II. Izpodbijani sklep

III. Predlogi strank

IV. Pravo

A. Ugovori nezakonitosti člena 5(1)(f) in člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 ter naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi

1. Deveti tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

a) Uvodne ugotovitve

b) Obseg člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

c) Zakonitost člena 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

1) Prvi del: neupoštevanje pripravljalnih dokumentov za Direktivo 2014/59

2) Drugi del: kršitev cilja razbremenitve javnih proračunov

3) Tretji del: neupoštevanje načela uskladitve predhodnih prispevkov s profilom tveganja in načela enakega obravnavanja

2. Deseti tožbeni razlog: ugovora nezakonitosti člena 6(5), prvi pododstavek, točka (b), Delegirane uredbe 2015/63 in naslova „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi

B. Tožbeni razlogi v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa

1. Drugi in tretji tožbeni razlog: izpodbijani sklep krši člen 41 Listine in obveznost obrazložitve zaradi neobstoja pravne podlage za nadomestitev prvotnih sklepov z retroaktivnim učinkom z izpodbijanim sklepom

2. Četrti tožbeni razlog: nezadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z izračunom predhodnega prispevka tožeče stranke

a) Uvodne ugotovitve

b) Prvi del: neobstoj posamične obrazložitve izpodbijanega sklepa

c) Drugi del: neposredovanje individualnih podatkov drugih institucij

d) Tretji del: nezadostnost obrazložitve v zvezi z oblikovanjem žepkov

3. Šesti tožbeni razlog: kršitev „splošnih postopkovnih zahtev“, ki izhajajo iz člena 41 Listine, člena 298 PDEU, splošnih pravnih načel in Poslovnika EOR

4. Prvi in sedmi tožbeni razlog: kršitev člena 41(1) in (2)(a) Listine zaradi nespoštovanja pravice do izjave

a) Prvi del: nezadostnost roka za predložitev pripomb v okviru postopka posvetovanja

b) Drugi del: trditev, da je bil izpodbijani sklep dokončno pripravljen pred postopkom posvetovanja

5. Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva z izpodbijanim sklepom

6. Osmi tožbeni razlog: nezakonitost izpodbijanega sklepa glede na člen 3, točka 28, in člen 5(1)(f) Delegirane uredbe 2015/63

7. Enajsti tožbeni razlog: kršitev splošnih pravnih pravil, ker se izpodbijani sklep ne opira na pravne elemente, ki so veljali ob njegovem sprejetju

8. Obrazložitev določitve letne ciljne ravni

C. Sklepna ugotovitev

V. Stroški

*      Jezik postopka: nemščina.