SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 1. februarja 2007

Zadeva F-42/05

Francisco Rossi Ferreras

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Ocenjevanje – Karierno ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje za leto 2003 – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero F. Rossi Ferreras predlaga, naj se za nično razglasi karierno ocenjevalno poročilo, sestavljeno 22. julija 2004 za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2003, in Komisiji naloži povračilo škode, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Tožba – Odškodninski zahtevek za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja, ki ni imelo značilnosti odločanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Tožba – Pogoji dopustnosti – Narava javnega reda

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Sodni nadzor, ki ga sodišče Skupnosti izvaja nad vsebino ocenjevalnih poročil, je omejen na nadzor nad pravilnostjo postopka in pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ter neobstojem očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil.

(Glej točko 33.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T‑18/93, RecFP, str. I‑A‑215 in II‑681, točka 45; 20. maj 2003, Pflugradt proti ECB, T‑179/02, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑733, točka 46.

2.      V okviru členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov mora odškodninska tožba za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja, ki nima narave odločanja, kot je psihično nadlegovanje, slediti upravnemu postopku v dveh fazah. Zadevna stranka mora najprej organu za imenovanja predložiti zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, v kateri poziva upravo, naj povrne navedeno škodo. Šele zavrnilna odločba ali zavrnitev te zahteve zaradi molka organa je odločba, ki posega v položaj, zoper katero se lahko vloži pritožba, in šele po odločbi, s katero je ta pritožba zavrnjena ali zavrnjena zaradi molka organa, se lahko vloži odškodninska tožba pri Sodišču za uslužbence.

(Glej točke od 58 do 61.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. junij 1989, Giordani proti Komisiji, 200/87, Recueil, str. 1877, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 1. december 1994, Ditterich proti Komisiji, T‑79/92, RecFP, str. I‑A‑289 in II‑907, točka 41 in navedena sodna praksa; 14. maj 2002, Antas de Campos proti Parlamentu, T‑194/00, RecFP, str. I‑A‑59 in II‑279, točka 72; 8. julij 2004, Tsarnavas proti Komisiji, T‑200/02, neobjavljen v ZOdl. JU, točka 48; 15. maj 2006, Schmit proti Komisiji, F‑03/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑9 in II‑A‑1‑33, točka 48.

3.      Pravila, določena v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, imajo naravo javnega reda in jih ni mogoče prepustiti diskreciji strank ali sodišča. Zato okoliščina, da se institucija v odločbi, s katero je bila zavrnjena pritožba, ni sklicevala na nedopustnost odškodninskega zahtevka, navedenega v tej pritožbi, upravi ne odvzame možnosti, da v sodnem postopku vloži ugovor nedopustnosti, in Sodišča za uslužbence ne oprošča obveznosti, da preveri upoštevanje členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 62.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑209/99, RecFP, str. I‑A‑243 in II‑1211, točka 47.