Združeni zadevi T-22/02 in T-23/02

Sumitomo Chemical Co. Ltd in Sumika Fine Chemicals Co. Ltd

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Konkurenca – Omejevalna ravnanja v sektorju vitaminskih izdelkov – Odločba Komisije o ugotovitvi, da so kršitve prenehale, in o neodreditvi globe – Uredba (EGS) št. 2988/74 – Zastaranje pooblastila Komisije za odrejanje glob in kazni – Načelo pravne varnosti – Domneva nedolžnosti – Legitimni interes za ugotovitev kršitev“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije – Ugotovitev o prenehanju kršitve – Pogoj – Legitimen interes

(Uredba Sveta št. 17)

2.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Besedila v več jezikih – Enotna razlaga – Razlike med jezikovnimi različicami – Splošna struktura in namen zadevne ureditve kot referenčna podlaga

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje v postopkih – Pojem „kazni“ v smislu Uredbe št.  2988/74 – Denarne kazni – Vključitev – Odločba o ugotovitvi kršitve – Izključitev

(Uredba Sveta št.  2988/74, člen 1(1))

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije – Avtonomija pooblastila za ugotovitev kršitve glede na pooblastilo za odreditev prenehanja kršitve in naložitev globe – Vpliv zastaranja pooblastila za naložitev globe na pooblastilo za ugotovitev kršitve – Neobstoj

(Uredbi Sveta št. 17 in št. 2988/74, člen 1(1))

5.      Pravo Skupnosti – Splošna pravna načela – Pravna varnost – Neobstoj pravila, ki določa zastaranje glede na izvajanje pristojnosti Komisije – Kršitev načela pravne varnosti s strani zakonodajalca Skupnosti – Neobstoj

6.      Ničnostna tožba – Odločba Komisije na področju, na katerem ni pravila, ki določa zastaranje glede na izvajanje njenih pristojnosti – Spoštovanje zahtev po pravni varnosti – Sodni nadzor – Meje

(člen 230 ES)

7.      Pravo Skupnosti – Splošna načela – Priznanje – Pravno pravilo, prisotno v pravnih redih vseh držav članic – Nezadostnost za priznanje

8.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Načela – Avtonomna razlaga – Meje – Napotitve na pravo držav članic v določenih primerih

9.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Veljavnost – Ugotovitev po koncu rednega postopka, da se kršitelju ne bo naložila globa zaradi zastaranja – Kršitev – Neobstoj

(člen 6 EU)

10.    Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije – Ugotovitev o prenehanju kršitve – Podrobna pravila izvajanja – Izkaz svojega legitimnega interesa s pomočjo okoliščin primera

(Uredba Sveta št.  17)

1.      Uredba št. 17 pooblašča Komisijo, da podjetjem naloži, da prenehajo izvajati ugotovljeno kršitev, in da jim odredi globe ter ob ponovni kršitvi pravil konkurence periodične denarne kazni. Pooblastilo za sprejetje takih odločb nujno vključuje pooblastilo za ugotovitev te kršitve.

Dejstvo, da je kršitev prenehala že pred sprejetjem odločbe Komisije, tej še ne preprečuje, da ne bi izvajala pooblastila za ugotovitev in sankcioniranje kršitev pravil konkurence. V tem smislu, prvič, na pooblastilo Komisije za odrejanje kazni nikakor ne vpliva dejstvo, da so ravnanje, ki pomeni kršitev, in njegovi škodljivi učinki že prenehali, in, drugič, da sme Komisija sprejeti odločbo o ugotovitvi kršitve, ki jo je zadevno podjetje že odpravilo, če ima za to legitimen interes.

(Glej točke 36, 37 in 130.)

2.      V okviru besedne razlage določbe prava Skupnosti je treba upoštevati, da so besedila prava Skupnosti sestavljena v več jezikih in da so različne jezikovne različice enako obvezujoče; razlaga take določbe tako zajema primerjavo jezikovnih različic.

Čeprav potreba po enotni razlagi uredb Skupnosti izključuje, da se določeno besedilo obravnava posebej, pa ob dvomu zahteva, da jih je treba razlagati in uporabiti v smislu drugih jezikovnih različic; če pa se te različice med seboj razlikujejo, je zadevno določbo treba razlagati glede na splošni smisel in namen ureditve, katere del je.

Na splošno je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne samo njene izraze, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jih zasleduje ureditev, katere del je, ter določbe prava Skupnosti kot celote.

(Glej točke 42, 46 in 47.)

3.      Pojem „kazni“ iz člena 1(1) Uredbe št. 2988/74 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti želi le podrediti eni in isti ureditvi zastaranja pooblastila Komisije za odrejanje denarnih sankcij zaradi kršitev predpisov transportnega prava in prava konkurence Evropske skupnosti, ne glede na poimenovanje teh kazni v predpisih, ki jih predpisujejo.

Odločba o ugotovitvi kršitve ni kazen v smislu člena 1(1) Uredbe št. 2988/74 in tako zanjo ne velja zastaranje, ki jo predvideva ta določba.

(Glej točki 60 in 61.)

4.      Če pooblastilo Komisije za ugotavljanje kršitve v okviru ureditve iz Uredbe št. 17 izhaja le implicitno, torej kadar nujno vsebuje izrecna pooblastila za odreditev prenehanja kršitve in odrejanje glob, to implicitno pooblastilo ni na voljo Komisiji le pri izvajanju njenih izrecnih pooblastil. Avtonomije takega pooblastila zato ni mogoče zanikati in nanjo niti ne more vplivati dejstvo, da je izvajanje tega pooblastila odvisno od obstoja legitimnega interesa institucije.

Zato dejstvo, da Komisija ni imela več pooblastila za odreditev globe kršiteljem, ker je zastaralni rok iz člena 1(1) Uredbe št. 2988/74 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti že potekel, sam po sebi ne nasprotuje sprejetju odločbe o ugotovitvi te nastale kršitve.

(Glej točki 63 in 131.)

5.      Da bi zastaralni rok izpolnil svojo nalogo zagotavljanja pravne varnosti, ga je treba določiti vnaprej, za določitev njegovega trajanja in pravil za izvajanje pa je pristojen zakonodajalec Skupnosti.

Zastaranje, ki preprečuje, da bi bile lahko situacije, ki so se sčasoma utrdile, časovno neomejeno vprašljive, je namenjeno pravni varnosti, vendar lahko prav tako omogoči konsolidacijo situacij, ki so bile vsaj prvotno protipravne. Začetek zastaranja je odvisen od tehtanja med zahtevami po pravni varnosti in zahtevami po zakonitosti glede na zgodovinske in družbene okoliščine, ki prevladujejo v družbi v določenem obdobju. Zato je to le odločitev zakonodajalca.

Odločitve zakonodajalca Skupnosti o uvedbi predpisov o zastaranju in določitvi ustreznih rokov zato ne more preverjati sodišče Skupnosti. Dejstvo, da za izvajanje pooblastil Komisije za ugotavljanje kršitve prava Skupnosti ni določen zastaralni rok, zato samo po sebi ni nezakonito z vidika spoštovanja načela pravne varnosti.

(Glej točke od 81 do 83.)

6.      Sodišče Skupnosti ni pristojno, da določi roke, obseg ali pravila za izvajanje zastaranja za določene kršitve na splošno ali glede na posamezen primer, ki mu je predložen. Vendar pa neobstoj zakonskega zastaranja ne izključuje, da je ravnanje Komisije v konkretnem primeru treba presojati glede na načelo pravne varnosti. Temeljna zahteva po pravni varnosti, če ne obstajajo predpisi o zastaranju, namreč nasprotuje temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil.

Zato se sodišče Skupnosti pri presoji očitka, da naj bi Komisija delovala prepozno, ne sme omejiti na ugotovitev, da ni določen noben zastaralni rok, temveč mora preveriti, ali je Komisija ukrepala pretirano pozno.

Vendar pa se pretiranega poznega ukrepanja Komisije ne sme presojati izključno glede na preteklo časovno obdobje med dejstvi, ki so predmet ukrepanja, in njegovim začetkom. Nasprotno, ukrepanja Komisije ni mogoče opredeliti kot pretirano poznega, če ji ne moremo očitati zamude ali druge malomarnosti, in treba je zlasti upoštevati trenutek, ko se je Komisija seznanila s kršitvijo, in razumno trajanje upravnega postopka.

(Glej točke od 87 do 89.)

7.      Dejstvo, da pravni redi vseh držav članic vsebujejo isto pravno pravilo, ne zadošča, da mu pravo Skupnosti prizna značaj splošnega načela prava Skupnosti.

(Glej točki 97 in 99.)

8.      Besedilo določbe prava Skupnosti, ki izrecno ne napotuje na pravo držav članic, da bi se določila njena smisel in obseg, je treba navadno razlagati avtonomno, to je ob upoštevanju konteksta določbe in cilja, ki ga zadevna ureditev zasleduje.

Zlasti kadar ni izrecne napotitve, se lahko pri uporabi prava Skupnosti, če je to potrebno, sklicujemo na pravo držav članic, kadar sodišče Skupnosti v pravu Skupnosti ali splošnih načelih prava Skupnosti ne more ugotoviti elementov, da bi lahko z avtonomno razlago določilo vsebino in pomen.

(Glej točki 100 in 101.)

9.      Domneva nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah, spada med temeljne pravice, ki jih v skladu s členom 6(2) EU varuje pravni red Skupnosti.

Domneva nedolžnosti velja v postopkih zaradi kršitev pravil konkurence, ki veljajo za podjetja in lahko privedejo do odreditve glob ali periodičnih denarnih kazni.

Domneva nedolžnosti pomeni, da vsaka obdolžena oseba velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda. S tem prepoveduje vsako formalno ugotovitev in celo vsak namig na odgovornost osebe, obdolžene za določeno kršitev, v odločbi, s katero je končan postopek, ne da bi ta oseba lahko izkoristila vsa običajna jamstva za izvajanje pravic obrambe v okviru rednega postopka, katerega cilj je odločba o utemeljenosti ugovora.

Domneva nedolžnosti nasprotno ne prepoveduje, da bi se odgovornost osebe, obtožene za določeno kršitev, ugotovila na koncu popolnoma končanega postopka, v katerem so se upoštevala vsa predpisana pravila in so se pravice obrambe lahko v celoti izvedle, in to celo če se kršitelju zaradi zastaranja ustreznega pooblastila pristojnega organa ni mogla naložiti sankcija.

(Glej točke od 104 do 107.)

10.    Kar zadeva podrobna pravila za izvajanja pooblastila, da z odločbo ugotovi kršitev pravil konkurence, ki je prenehala, Komisija napačno uporabi pravo, ki utemeljuje ničnost take odločbe, če ta s sprejetjem te odločbe ne ugotovi, ali je taka ugotovitev upravičena z legitimnim interesom. V zvezi s tem lahko Komisija na splošno navede le primere, kot na primer nujnost spodbuditi vzorno vedenje podjetij, interes odvračati od ponovne kršitve ob upoštevanju posebej hudih zadevnih kršitev in omogočiti, da se oškodovane osebe obrnejo na nacionalna civilna sodišča. Z okoliščinami primera mora dokazati, da so ti primeri dokazani in zato upravičujejo njen legitimen interes za sprejetje odločbe o ugotovitvi navedene kršitve.

(Glej točke 132 in od 136 do 138.)