Zadeva C‑51/15

Remondis GmbH & Co. KG Region Nord

proti

Region Hannover

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Celle)

„Predhodno odločanje – Člen 4(2) PEU – Spoštovanje nacionalne identitete držav članic, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami, vključno z regionalno in lokalno samoupravo – Notranja organizacija držav članic – Regionalni ali lokalni organi – Pravni instrument, s katerim je ustanovljen nov subjekt javnega prava ter s katerim se ureja prenos pooblastil in pristojnosti za izvajanje javnih nalog – Javna naročila – Direktiva 2004/18/ES – Člen 1(2)(a) – Pojem ‚javno naročilo‘“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 21. decembra 2016

Približevanje zakonodaj – Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev – Direktiva 2004/18 – Javno naročilo – Pojem – Sporazum med dvema regionalnima ali lokalnima organoma – Pravni instrument, s katerim je ustanovljen nov subjekt javnega prava ter s katerim se ureja prenos pooblastil in pristojnosti za izvajanje javnih nalog – Izključitev – Pogoji – Preverjanje, ki je naloga nacionalnega sodišča

(člen 4(2) PEU; Direktiva 2004/18 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 1(2)(a))

Člen 1(2)(a) Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev je treba razlagati tako, da sporazum med regionalnima ali lokalnima skupnostma, na podlagi katerega ti skupnosti sprejmeta statut, s katerim se ustanovi interesna zveza, ki je pravna oseba javnega prava, in s katerim se na ta nov javni subjekt prenesejo nekatere pristojnosti, ki sta jih pred tem imeli ti skupnosti, odslej pa jih ima ta interesna zveza, ne pomeni javnega naročila.

Razdelitev pristojnosti znotraj države članice je namreč zaščitena s členom 4(2) PEU. Ta zaščita se nanaša tudi na reorganizacije pristojnosti znotraj države članice, v okviru katerih je organ, ki je bil do takrat pristojen, razbremenjen ali se razbremeni obveznosti in pravice izvajanja določene javne naloge, pri čemer ima odslej to pravico ali obveznost drug organ.

Poleg tega tak prenos pristojnosti ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v opredelitvi pojma javnega naročila.

Zgolj odplačna pogodba lahko pomeni javno naročilo iz Direktive 2004/18, pri čemer ta odplačnost pomeni, da naročnik, ki sklene javno naročilo, na podlagi tega proti plačilu prejme storitev, ki je v njegovem neposrednem gospodarskem interesu. Vzajemno zavezujoča pogodba je torej bistvena za javno naročilo.

Ne glede na to, da odločitev o dodelitvi javnih pristojnosti ne spada na področje gospodarskih transakcij, že zaradi tega, da se javni organ razbremeni pristojnosti, ki jo je pred tem imel, izgubi vsakršen gospodarski interes za izvedbo nalog, ki ustrezajo tej pristojnosti.

Tako prerazporeditve sredstev, ki se uporabljajo za izvajanje pristojnosti, ki se prenesejo z organa, katerega pristojnost preneha, na organ, ki postane pristojen, ni mogoče obravnavati kot plačilo cene, ampak kot logično in celo nujno posledico prostovoljnega prenosa ali naložene predodelitve te pristojnosti s prvega organa na drugi.

Tudi to, da se organ, na pobudo katerega se pristojnost prenese ali ki odloči o predodelitvi pristojnosti, zaveže kriti morebitne stroške, ki presegajo prihodke iz izvajanja te pristojnosti, ne pomeni plačila. Gre namreč za garancijo tretjim osebam, katere nujnost v obravnavanem primeru izhaja iz načela, v skladu s katerim javni organ ne more biti predmet postopka zaradi insolventnosti. Obstoj takega načela pa spada pod notranjo organizacijo države članice.

Kljub temu mora prenos pristojnosti med javnimi organi izpolnjevati nekatere pogoje, da se šteje za akt notranje organizacije in da torej spada pod svobodo držav članic, zagotovljeno v členu 4(2) PEU.

Tak prenos pristojnosti, ki se nanaša na izvajanje javnih nalog, namreč obstaja zgolj, če hkrati zajema odgovornosti, povezane s preneseno pristojnostjo, in z njo povezana pooblastila, tako da ima na novo pristojni javni organ avtonomijo odločanja in finančno avtonomijo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

(Glej točke od 40 do 47, 49 in 55 ter izrek.)