Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (Avstrija) 14. februarja 2017 – Gmalieva s.r.o. in drugi/Landespolizeidirektion Oberösterreich

(Zadeva C-79/17)

Jezik postopka: nemščina

Predložitveno sodišče

Landesverwaltungsgericht Oberösterreich

Stranke v postopku v glavni stvari

Pritožniki: Gmalieva s.r.o., Celik KG, PBW GmbH, Antoaneta Claudia Gruber, Play For Me GmbH, Haydar Demir

Nasprotna stranka: Landespolizeidirektion Oberösterreich

Vprašanja za predhodno odločanje

1.    Ali se šteje, da je koherentna v smislu člena 56 in naslednjih PDEU nacionalna ureditev monopola na igre na srečo, glede katere so bile

˗    pri čemer se izhaja iz tega, da

a)    je mogoče dejansko stanje ugotoviti in presoditi ob sklicevanju na dokaze, ki so jih predložili državni organi in fizične osebe, ki so stranke v postopku, kakor tudi na splošno znana dejstva (v zvezi s tem glej zadevo C-685/15) in

b)    pravna presoja drugih nacionalnih sodišč, ki se niso oprli na samostojen preizkus koherentnosti, ni zavezujoča (v zvezi s tem glej zadevo C-589/16),

v sodnem postopku, v katerem so bila spoštovana zgoraj navedena jamstva in za katerega se tako domneva, da je v skladu z načelom poštenega sojenja iz člena 6 EKČP in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ugotovljene te ključne točke:

•    odvisnost od iger na srečo ni družbeni problem, ki bi upravičeval ukrepanje s strani države,

•    igranje prepovedanih iger na srečo ni kriminalno dejanje, temveč le (čeravno pogost) prekršek v upravnem kontekstu,

•    znašajo letni javnofinančni prihodki od iger na srečo več kot 500 milijonov EUR (= 0,4 % celotnega letnega državnega proračuna) in

•    so promocijske dejavnosti koncesionarjev v glavnem namenjene temu, da se osebe, ki prej niso sodelovale v igrah na srečo, privabi k udeležbi?

2.    Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je treba tako ureditev, ki v zakonu izrecno ne določa ciljev, ki jim sledi, niti ne zahteva, da država dokaže njihovo dejansko uresničevanje, temveč določitev bistvenih meril koherentnosti in njihovo preverjanje prepusti nacionalnim sodiščem tako, da zahteva glede poštenega sojenja v smislu člena 6(1) EKČP in člena 47 PDEU nazadnje ni zanesljivo zagotovljena, šteti za koherentno v smislu člena 56 in naslednjih PDEU?

3.    Če je odgovor na prvo in/ali drugo vprašanje pritrdilen: ali je treba šteti, da je taka ureditev sorazmerna v smislu člena 56 in naslednjih PDEU, glede na zakonsko določeno, široko pristojnost posredovanja, ki jo imajo uslužbenci javnih organov, za katero ne velja predhodna sodna odobritev niti sodni nadzor?

4.    Če je odgovor na prvo, drugo in tretje vprašanje pritrdilen: ali je treba šteti, da je taka ureditev sorazmerna v smislu člena 56 in naslednjih PDEU, kadar bi že opredelitev strogih pogojev dostopa, ki hkrati ne omejuje števila koncesij, ki se podelijo, primerjalno manj posegla v svobodo zagotavljanja storitev?

5.     Če je odgovor na katero od zgoraj navedenih vprašanj nikalen: ali mora nacionalno sodišče, ki je ugotovilo, da ureditev monopola iz GSpG (Glücksspielgesetz, zakon o igrah na srečo) ni skladna s pravom Unije, ne le ugotoviti, da so ukrepi iz postopka, v katerem odloča, nezakoniti, temveč poleg tega v okviru svojih pristojnosti (na primer s ponovnim odprtjem postopkov) po uradni dolžnosti odpraviti sankcije, ki so nujno akcesorne, ampak že pravnomočne (kot npr. upravne kazni)?

____________