SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 8. junija 2023(*)
„Predhodno odločanje – Carinska unija – Uredba (EU) št. 952/2013 – Carinski zakonik Unije – Presežna količina blaga, odkrita po prepustitvi blaga – Člen 173 – Sprememba carinske deklaracije – Blago, ki ni tisto, ki je bilo prvotno zajeto z deklaracijo, ki jo je treba spremeniti – Člen 174 – Neveljavnost carinske deklaracije – Člen 42 – Kazni, ki jih naložijo pristojni carinski organi – Delegirana uredba (EU) 2015/2446“
V zadevi C‑640/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju, Romunija) z odločbo z dne 25. avgusta 2021, ki je na Sodišče prispela 19. oktobra 2021, v postopku
SC Zes Zollner Electronic SRL
proti
Direcţia Regională Vamală Cluj – Biroul Vamal de Frontieră Aeroport Cluj-Napoca,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, D. Gratsias (poročevalec), M. Ilešič, I. Jarukaitis in Z. Csehi, sodniki,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložile:
– za romunsko vlado E. Gane in A. Rotăreanu, agentki,
– za estonsko vlado, M. Kriisa, agentka,
– za Evropsko komisijo A. Armenia, F. Clotuche-Duvieusart in F. Moro, agentke,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. januarja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 173 in 174 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SC Zes Zollner Electronic SRL (v nadaljevanju: ZZE), romunskim podjetjem, in Direcția Regională Vamală Cluj – Biroul Vamal de Frontieră Aeroport Cluj-Napoca (območni carinski urad v Cluju – obmejni carinski urad na letališču v Cluju-Napoci, Romunija) v zvezi z odločbo zadnjenavedenega, s katero je bila družbi ZZE naložena globa, ker 5000 kosov elektronskih integriranih vezij ni bilo predloženih carinski kontroli, in plačilo zneska, ki je enak carinski vrednosti tega blaga, povišani za uvozne dajatve in druge dolgovane dajatve.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba (EGS) št. 2913/92
3 Člen 66 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307) je določal:
„1. Carinski organi na zahtevo deklaranta razveljavijo že sprejeto deklaracijo, če deklarant dokaže, da je bilo blago pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki je naveden v tej deklaraciji, ali da zaradi posebnih okoliščin vnos blaga v carinski postopek, za katerega je bilo deklarirano, ni več upravičen.
Če pa so carinski organi deklaranta seznanili o tem, da bodo opravili pregled blaga, se lahko zahtevek za razveljavitev deklaracije sprejme šele po opravljenem pregledu.
2. Deklaracijo je po odobritvi prepustitve blaga mogoče razveljaviti zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora.
3. Razveljavitev deklaracije ne vpliva na uporabo veljavnih kazenskih določb.“
Carinski zakonik Unije
4 V uvodni izjavi 15 carinskega zakonika Unije je navedeno:
„Za olajševanje zakonite trgovine in boj proti goljufijam so potrebni enostavni, hitri in standardni carinski postopki in procesi. Zato je ustrezno, da se v skladu s Sporočilom Komisije z dne 24. julija 2003 z naslovom ,Poenostavljeno in brezpapirno okolje za carino in trgovino‘ [COM(2003) 452 final] poenostavi carinska zakonodaja, da se omogoči uporaba sodobnih orodij in tehnologij ter se še naprej spodbuja enotna uporaba carinske zakonodaje in moderniziranih pristopov k carinski kontroli ter se tako pomaga pri zagotovitvi podlage za učinkovite in enostavne postopke carinjenja. […]“.
5 Člen 5 tega zakonika, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 16, 26 in 33 določa:
„V [navedenem] zakoniku se uporabljajo naslednje opredelitve:
[…]
(16) ,carinski postopek‘ pomeni kateri koli naslednji postopek, v katerega je dano blago v skladu z Zakonikom:
(a) sprostitev v prosti promet;
(b) posebni postopki;
(c) izvoz;
[…]
(26) ,prepustitev blaga‘ pomeni dejanje, s katerim carinski organi prepustijo blago za namene, določene za carinski postopek, v katerega je blago dano;
[…]
(33) ,predložitev blaga carini‘ pomeni obvestilo carinskim organom, da je blago prispelo v carinski urad ali na drug kraj, ki so ga carinski organi določili ali odobrili, ter da je blago na razpolago za carinsko kontrolo.“
6 Člen 15 tega zakonika, naslovljen „Zagotovitev informacij carinskim organom“, v odstavku 2 določa:
„Oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, […] je odgovorna za:
(a) pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaraciji […];
(b) pristnost, pravilnost in veljavnost vseh dokumentov, priloženih deklaraciji […] in;
(c) kjer je primerno, spoštovanje vseh obveznosti v zvezi z dajanjem zadevnega blaga v zadevni carinski postopek ali z vodenjem odobrenih dejanj.
Prvi pododstavek se uporablja tudi za predložitev katerih koli informacij v kateri koli obliki, ki jih zahtevajo carinski organi ali so tem dani.
[…]“.
7 Člen 42 navedenega zakonika, naslovljen „Uporaba kazni“, določa:
„1. Vsaka država članica določi kazni za neupoštevanje carinske zakonodaje. Te kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
2. Če se uporabijo upravne kazni, so lahko te med drugim v eni izmed naslednjih oblik ali so kombinacija obeh:
(a) denarna kazen, ki jo naložijo carinski organi, po potrebi vključno s poravnavo, ki se uporabi namesto kazenske sankcije;
(b) razveljavitev, začasen odvzem ali sprememba kakršnega koli dovoljenja, ki ga ima zadevna oseba.
[…]“.
8 Člen 139 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Predložitev blaga carini“, v odstavkih 1 in 7 določa:
„1. Blago, ki se vnese na carinsko območje Unije, se carini predloži takoj ob prihodu v namembni carinski urad […]
[…]
7. Blago, predloženo carini, se brez dovoljenja carinskih organov ne sme odstraniti s kraja predložitve.“
9 Člen 158 tega zakonika, naslovljen „Carinska deklaracija blaga in carinski nadzor nad unijskim blagom“, v odstavku 1 določa:
„Za vse blago, ki bo dano v carinski postopek, razen v postopek proste cone, se vloži carinska deklaracija, ki ustreza posameznemu postopku.“
10 Člen 172 navedenega zakonika, naslovljen „Sprejem carinske deklaracije“, določa:
„1. Carinski organi nemudoma sprejmejo carinske deklaracije, ki izpolnjujejo pogoje iz tega poglavja, pod pogojem, da je bilo blago, na katerega se nanašajo, predloženo carini.
2. Dan, ko carinski organi sprejmejo carinsko deklaracijo, je dan, ki se upošteva za uporabo določb o carinskem postopku, za katerega je blago prijavljeno, in za vse druge uvozne in izvozne formalnosti, razen če ni določeno drugače.“
11 Člen 173 istega zakonika, naslovljen „Sprememba carinske deklaracije“, določa:
„1. Deklarantu se na podlagi zahtevka dovoli, da spremeni eno ali več navedb v carinski deklaraciji, potem ko carinski organi to deklaracijo že sprejmejo. Carinska deklaracija se zaradi spremembe ne more uporabiti za drugo blago kot tisto, ki ga je prvotno zajela.
2. Takšna sprememba se ne dovoli, kadar se pred vložitvijo zahtevka zanjo zgodi kar koli od naslednjega:
(a) carinski organi obvestijo deklaranta, da nameravajo pregledati blago;
(b) carinski organi ugotovijo, da navedbe v carinski deklaraciji niso pravilne;
(c) carinski organi prepustijo blago.
3. Na podlagi zahtevka deklaranta se v treh letih po sprejemu carinske deklaracije lahko dovoli spremembo carinske deklaracije po prepustitvi blaga, da deklarant lahko izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek.“
12 Člen 174 navedenega zakonika, naslovljen „Neveljavnost carinske deklaracije“, določa:
„1. Carinski organi na podlagi zahtevka deklaranta izrečejo že sprejeto carinsko deklaracijo za neveljavno v obeh naslednjih primerih:
(a) kadar se prepričajo, da bo blago nemudoma dano v drug carinski postopek;
(b) kadar se prepričajo, da zaradi posebnih okoliščin ni več upravičeno dati blago v carinski postopek, za katerega je bilo prijavljeno.
Kadar pa carinski organi obvestijo deklaranta, da nameravajo pregledati blago, se zahtevek za izrek neveljavnosti carinske deklaracije sprejme šele po opravljenem pregledu.
2. Carinska deklaracija se ne izreče za neveljavno po prepustitvi blaga, razen če je določeno drugače.“
13 Člen 175 istega zakonika, naslovljen „Prenos pooblastila“, določa:
„Na [Evropsko k]omisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 284, da se določi, v katerih primerih se izreče carinska deklaracija za neveljavno po prepustitvi blaga, kot je navedeno v členu 174(2).“
Delegirana uredba (EU) 2015/2446
14 Člen 148 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2446 z dne 28. julija 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije (UL 2015, L 343, str. 1), ki je bila sprejeta med drugim na podlagi člena 175 carinskega zakonika Unije, določa:
„1. Kadar se ugotovi, da je bilo blago po pomoti prijavljeno za carinski postopek, v okviru katerega je nastal carinski dolg pri uvozu, namesto da bi bilo prijavljeno za drug carinski postopek, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
[…]
2. Kadar se ugotovi, da je bilo blago po pomoti namesto drugega blaga prijavljeno za carinski postopek, v okviru katerega je nastal carinski dolg pri uvozu, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
[…]
3. Kadar je bilo blago, ki je bilo prodano v okviru pogodbe, sklenjene na daljavo, kakor je opredeljena v členu 2(7) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64)], sproščeno v prosti promet in vrnjeno, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če sta izpolnjena naslednja pogoja:
[…]
4. Poleg primerov iz odstavkov 1, 2 in 3 se carinske deklaracije izrečejo za neveljavne po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta v katerem koli od naslednjih primerov:
(a) kadar je bilo blago prepuščeno v izvoz, ponovni izvoz ali postopek pasivnega oplemenitenja in ni zapustilo carinskega območja [Evropske] [u]nije;
(b) kadar je bilo unijsko blago po pomoti prijavljeno za carinski postopek, ki se uporablja za neunijsko blago, in je bil nato dokazan njegov carinski status kot unijsko blago s pomočjo T2L, T2LF ali manifesta za carinsko blago;
(c) kadar je bilo blago pomotoma prijavljeno v več kot eni carinski deklaraciji;
(d) kadar se dovoljenje z učinkom za nazaj odobri v skladu s členom 211(2) zakonika;
(e) kadar je bilo unijsko blago dano v postopek carinskega skladiščenja v skladu s členom 237(2) zakonika in ne more biti več dano v navedeni postopek v skladu s členom 237(2) zakonika.
[…]“.
Romunsko pravo
15 V skladu s členom 68 Legea nr. 86/2006 privind Codul vamal al României (zakon št. 86/2006 o romunskem carinskem zakoniku) (Monitorul Oficial al României, del I, št. 350 z dne 19. aprila 2006, v nadaljevanju: romunski carinski zakonik), v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, je mogoče blago na podlagi zahtevka v soglasju s carinskim organom pregledati ali vzorčiti zaradi odobritve carinsko dovoljene rabe ali uporabe.
16 Člen 100 romunskega carinskega zakonika določa:
„1. Carinski organ ima pravico, da po uradni dolžnosti ali na podlagi zahtevka deklaranta v roku petih let po prepustitvi blaga spremeni carinsko deklaracijo.
2. Carinski organ v roku iz odstavka 1 opravi kontrolo vseh dokumentov, registrov in evidenc o carinjenem blagu ali o kasnejših trgovinskih poslih, ki se nanašajo na to blago. Kontrolo je mogoče opraviti pri deklarantu, pri vseh drugih osebah, ki jih poklicno neposredno ali posredno zadevajo navedeni posli, ali pri vseh drugih osebah, ki imajo v posesti navedene dokumente ali razpolagajo z informacijami, ki se nanje nanašajo. Opraviti je mogoče tudi fizično kontrolo blaga, če to še obstaja.
3. Če se po koncu novega pregleda carinske deklaracije ali naknadne kontrole ugotovi, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi nepravilnih ali nepopolnih podatkov, carinski organ sprejme ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upošteva nove podatke, ki jih ima na voljo.
4. Carinski organ pripravi vzorec dokumenta, ki se zahteva za ureditev položaja, in navodila za njegovo izpolnjevanje.
5. Če se ugotovi, da je nastal carinski dolg ali da je prišlo do preplačil, carinski organ sprejme ukrepe za izterjavo manjkajočih zneskov ali povrnitev preplačil v skladu z zakonskimi določbami.
6. Carinski organ v okviru naknadne kontrole deklaracij v skladu z odstavkom 3 ugotovi preplačila ali manjkajoče zneske, ki se nanašajo na druge dajatve in davke, dolgovane državi v okviru carinskih operacij, in sprejme ukrepe za izterjavo ugotovljenih manjkajočih zneskov. Preplačila v zvezi s temi dajatvami in davki se povrnejo v skladu z zakonskimi določbami, ki jih urejajo.
7. Če kršitev carinskih predpisov, odvisno od okoliščin primera, pomeni prekršek ali kaznivo dejanje, mora carinski organ naložiti sankcije za prekršek ali obvestiti o zadevi organe, pristojne za kazenski pregon.
8. Sprejeta in registrirana carinska deklaracija ter dokument iz odstavka 4 sta dolžniški instrument.“
17 V skladu s členom 653(1)(a) Hotărârea Guvernului nr. 707/2006 pentru aprobarea Regulamentului de aplicare a Codului Vamal al României (odlok vlade št. 707/2006 o potrditvi uredbe o izvajanju romunskega carinskega zakonika) z dne 7. junija 2006 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 520 z dne 15. junija 2006, v nadaljevanju: uredba o izvajanju romunskega carinskega zakonika) je nepredložitev carinski kontroli predmetov ali blaga, ki bi morali biti dani v carinski postopek, prekršek, ki se kaznuje z globo od 3000 do 8000 romunskih levov (RON). Poleg tega se v tem primeru blago odvzame.
18 Člen 654 uredbe o izvajanju romunskega carinskega zakonika določa, da mora v primeru prekrška iz člena 653(1)(a), če blaga ni več mogoče identificirati, kršitelj plačati protivrednost carinske vrednosti blaga, zvišano za uvozne dajatve in druge zakonsko dolgovane dajatve, ki jih pomenijo davki, določeni ob sprostitvi blaga v prosti promet, pri čemer ima ta ukrep glede ugasnitve davčnega dolga enak pravni učinek kot odvzem blaga.
19 V skladu s členom 655 navedene izvedbene uredbe dejanja iz členov od 651 do 653 pomenijo prekršek, če niso storjena v takih okoliščinah, da gre na podlagi kazenskega prava za kaznivo dejanje.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20 Družba ZZE je pri švicarski družbi izdala naročili za skupno količino 10.000 elektronskih integriranih vezij. Zadnjenavedena družba je za to izstavila ločena računa, in sicer račun št. VFE19-03168 z dne 2. julija 2019 za količino 5000 kosov in za znesek 4950 EUR ter račun št. VFE19-03169 z dne 2. julija 2019, prav tako za količino 5000 kosov in za znesek 4950 EUR. Prevoz zadevnega blaga je opravila družba, ki zagotavlja kurirske storitve.
21 Družba ZZE je 4. julija 2019 prejela obvestilo o uvozu, ki se je nanašalo na letalski tovorni list št. 1Z3022056899895681 za paket s težo 2,7 kg in v znesku 4950 EUR. Na podlagi tega dokumenta je bilo obmejnemu carinskemu uradu na letališču v Cluju-Napoci prijavljeno zgolj blago, ki se je nanašalo na račun št. VFE19-03169 z dne 2. julija 2019, vključno s stroški prevoza.
22 Ob prejemu te pošiljke v kraju Satu Mare (Romunija) je družba ZZE ugotovila, da paket vsebuje dvojno količino v primerjavi s količino, navedeno na računu št. VFE19-03169 z dne 2. julija 2019, in da je dobavitelj istega dne izstavil račun št. VFE19-03168, ki v deklaraciji, vloženi pri carinskih organih, ni bil upoštevan.
23 Tako je družba ZZE 9. julija 2019 pri obmejnem carinskem uradu na letališču v Cluju-Napoci vložila zahtevek za odpravo ugotovljene nepravilnosti, in sicer naj bi carinski organi sprejeli odločbo o ureditvi položaja in izračunali pripadajoče carinske obveznosti.
24 Pristojni carinski organ je 2. septembra 2019 izdal zapisnik, v katerem je navedel, da družba ZZE blaga, na katero se nanaša račun št. VFE19–0318 z dne 2. julija 2019, namenoma ni predložila carinski kontroli. Tako ji je naložil globo v višini 3000 RON zaradi prekrška iz člena 653(1)(a) uredbe o izvajanju romunskega carinskega zakonika in dodatno kazen v višini 27.839 RON na podlagi člena 654 navedene uredbe.
25 Družba ZZE je ta zapisnik izpodbijala pred romunskimi sodišči.
26 Judecătoria Cluj-Napoca (prvostopenjsko sodišče v Cluju-Napoci, Romunija) je na prvi stopnji tožbo družbe ZZE zavrnilo. Navedeno sodišče je presodilo, da je kršitev iz člena 653(1)(a) izvedbene uredbe o izvajanju romunskega carinskega zakonika lahko storjena tako naklepno kot iz malomarnosti. To, da se je družba ZZE nekaj dni po prepustitvi blaga, ki ga je prejela, obrnila na pristojni carinski organ, da bi uredila svoj položaj, naj ne bi moglo biti razlog, da se očitana dejanja ne bi štela za prekršek.
27 Poleg tega je to sodišče štelo, da se v obravnavani zadevi ne uporablja člen 173 carinskega zakonika Unije, ker s to določbo ni dovoljena sprememba carinske deklaracije, kadar bi se zaradi te spremembe ta deklaracija uporabila za drugo blago kot tisto, ki ga je prvotno zajemala.
28 Glede globe, naložene družbi ZZE, je prvostopenjsko sodišče štelo, da gre za globo, izrečeno na minimalni zakonski meji in da je sorazmerna s stopnjo konkretne družbene nevarnosti dejanj. Štelo je tudi, da je stranska sankcija, naložena družbi ZZE na podlagi člena 654 uredbe o izvajanju romunskega carinskega zakonika, primerna. Natančneje, to prvostopenjsko sodišče je upoštevalo dejstvo, da glede na čas, ki je pretekel med datumom, ko je bilo zadevno blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, in datumom, ko je bil carinski organ v zvezi z njim pozvan, in glede na to, da je družba ZZE leta 2019 opravila še osem uvozov istovrstnega blaga istega dobavitelja, tožena stranka v postopku v glavni stvari ni bila prepričana, da je blago, ki ni bilo predloženo carinskemu nadzoru, še vedno mogoče identificirati. Poleg tega naj bi družba ZZE imela možnost predložiti zadevno blago, ko se je v zvezi s tem obrnila na carinske organe, česar pa ni storila.
29 Družba ZZE je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju, Romunija), ki je predložitveno sodišče.
30 Navedeno sodišče ugotavlja, da so romunski carinski organi in sodišča pri razlagi člena 173 carinskega zakonika Unije in zlasti odstavka 3 tega člena uporabili različne pristope, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Meni, da če se v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne bi uporabil člen 173 tega zakonika, bi morala kljub temu obstajati druga pravna pot za popravo napake, kakršna je tista, za katero tožeča stranka iz postopka v glavni stvari trdi, da jo je storila, in sicer bodisi možnost iz člena 174 navedenega zakonika bodisi drugo procesno sredstvo, ki ne bi vključevalo hudih sankcij, ki bi lahko tožečo stranko odvrnile od uskladitve z veljavnimi predpisi.
31 Predložitveno sodišče v zvezi s tem ob sklicevanju na okoliščine zadeve v glavni stvari, opisane v točkah od 20 do 23 te sodbe, poudarja, da družba ZZE ni ravnala v slabi veri.
32 V teh okoliščinah je Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se v primeru, v katerem prejemnik blaga ugotovi, da količina blaga presega količino, navedeno na prvotni carinski deklaraciji, uporablja člen 173 ali člen 174 [carinskega zakonika Unije]?
2. Ali se izraz ,za drugo blago kot za tisto, ki ga je [carinska deklaracija] prvotno zajela‘ iz člena 173 [carinskega zakonika Unije], nanaša na blago, ki se razlikuje po količini ali po kakovosti ali po obojem?
3. Ali ima prejemnik blaga, če se ugotovi, da je blaga več, kot je navedeno v carinski deklaraciji, na voljo procesno možnost v skladu [s carinskim zakonikom Unije], ki mu omogoča, da napake odpravi, ne da bi mu bile zato izrečene upravne ali kazenske sankcije?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
33 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 173 in 174 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da se uporabljata, kadar deklarant po predložitvi carinske deklaracije in po prepustitvi blaga ugotovi, da bi morala biti predmet navedene deklaracije tudi količina blaga, ki presega količino, ki je bila prvotno zajeta s to carinsko deklaracijo.
34 Na prvem mestu, glede člena 173 carinskega zakonika Unije, njegov odstavek 1 določa možnost, da deklarant zahteva spremembo svoje deklaracije, potem ko so jo carinski organi že sprejeli, pod pogojem, da se carinska deklaracija zaradi zahtevane spremembe ne more uporabiti za drugo blago kot tisto, ki je ga je prvotno zajela.
35 V skladu z odstavkom 2 navedenega člena se taka sprememba ne dovoli, če se zahteva po tem, ko so carinski organi deklaranta obvestili, da nameravajo opraviti pregled blaga, po tem ko so carinski organi ugotovili, da navedbe v carinski deklaraciji niso pravilne, ali po tem, ko so carinski organi prepustili blago.
36 Odstavek 3 istega člena carinskega zakonika Unije določa možnost, da carinski organi na zahtevo deklaranta v treh letih po sprejemu carinske deklaracije dovolijo spremembo carinske deklaracije po prepustitvi blaga, da lahko deklarant izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek.
37 Tako je treba iz odstavka 1 člena 173 carinskega zakonika Unije v povezavi z odstavkom 3 tega člena sklepati, da spremembe carinske deklaracije nikakor ni mogoče dovoliti, če je posledica zahtevanega popravka ta, da se carinska deklaracija nanaša na drugo blago kot tisto, ki ga je prvotno zajemala. Zato je treba za ugotovitev, ali se ta člen uporablja v primeru, opisanem v točki 33 te sodbe, razložiti pojem „drugo blago kot tisto, ki ga je carinska deklaracija prvotno zajela“ v smislu odstavka 1 navedenega člena.
38 Opozoriti je treba, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 16. julija 2020, Pfeifer & Langen, C‑97/19, EU:C:2020:574, točka 34 in navedena sodna praksa).
39 Prvič, v zvezi z besedilom člena 173(1), zadnji stavek, carinskega zakonika Unije je treba ugotoviti, da je zaradi uporabe pridevnika „drugo“ besedilo te določbe dovolj široko, da je z njo izključena kakršna koli sprememba, ki se nanaša na blago, ki ni zajeto s prvotno deklaracijo, vključno z blagom, ki je količinsko presežno glede na deklarirano blago. Čeprav je zadevno blago kakovostno enako blagu, na katero se nanaša ta deklaracija, namreč taka presežna količina ustreza blagu, ki dejansko prvotno ni bilo zajeto z navedeno carinsko deklaracijo.
40 Drugič, ozko razlago člena 173(1) carinskega zakonika Unije, ki izključuje možnost spremembe, ki bi se nanašala na blago, ki pomeni presežno količino glede na količino, navedeno v prvotni carinski deklaraciji, potrjuje kontekst, v katerega je umeščena ta določba in katerega del je na eni strani odstavek 3 tega člena 173. Ta odstavek 3 sicer določa možnost spremembe carinske deklaracije po prepustitvi blaga, vendar le „da deklarant lahko izpolni svoje obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek“. Ker je v zvezi s tem mogoče šteti, da je bilo blago dano v tak postopek šele po tem, ko je bilo deklarirano, se člen 173 carinskega zakonika Unije lahko nanaša le na blago, o katerem so carinski organi obveščeni s carinsko deklaracijo, katere sprememba se zahteva. To pa ne velja za količino blaga, ki je presežna glede na prvotno prijavljeno.
41 Na drugi strani v skladu s sodno prakso Sodišča carinski zakonik Unije temelji na sistemu deklaracij, da bi se kar najbolj omejile carinske formalnosti in kontrole ter hkrati preprečile goljufije in nepravilnosti, ki bi lahko povzročile škodo za proračun Unije. Zaradi pomena, ki ga imajo te predhodne deklaracije za pravilno delovanje carinske unije, carinski zakonik Unije v členu 15 določa, da morajo deklaranti predložiti pravilne in popolne informacije (sodba z dne 9. julija 2020, Unipack, C‑391/19, EU:C:2020:547, točka 22 in navedena sodna praksa).
42 S to obveznostjo je povezano načelo nepreklicnosti že sprejete carinske deklaracije, izjeme od tega načela pa so strogo določene z zakonodajo Unije na tem področju (sodba z dne 17. septembra 2014, Baltic Agro, C‑3/13, EU:C:2014:2227, točka 43 in navedena sodna praksa).
43 To načelo nepreklicnosti je v okviru carinskega zakonika Unije sicer omiljeno z možnostjo, določeno v členu 173 tega zakonika, da se carinska deklaracija spremeni, vendar ta možnost pomeni izjemo od tega načela, ki jo je treba razlagati ozko.
44 Taka razlaga poleg tega odraža voljo zakonodajalca Unije. Kot je namreč razvidno iz primerjave člena 173(3) carinskega zakonika Unije, kot ga je sprejel ta zakonodajalec, z besedilom, ki ga je v zvezi s tem predlagala Komisija v členu 149 predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije ((COM(2012) 64 final), je temu členu 173 navedeni zakonodajalec dodal pogoj, na katerega je opozorjeno v točki 40 te sodbe in v skladu s katerim se taka sprememba lahko zahteva po prepustitvi blaga le zato, da bi se vlagatelju zahtevka omogočila izpolnitev njegovih obveznosti v zvezi z dajanjem blaga v zadevni carinski postopek, s čimer je izražena volja, da se možnost spreminjanja carinskih deklaracij omeji.
45 Tretjič, v zvezi s cilji ureditve iz postopka v glavni stvari je treba ugotoviti, da ti potrjujejo razlago člena 173(1) carinskega zakonika Unije, ki izključuje možnost spremembe, ki se nanaša na količino blaga, ki presega količino, ki je bila navedena na prvotni carinski deklaraciji, zlasti cilj boja proti goljufijam, naveden v uvodni izjavi 15 tega zakonika.
46 Po eni strani, kot je razvidno iz točke 41 te sodbe, je namreč obveznost deklarantov, da v svojih deklaracijah navedejo pravilne in popolne informacije, bistvenega pomena za dobro delovanje carinskih kontrol ter boj proti goljufijam in nepravilnostim. Zato je z uresničevanjem tega cilja koherentno, da so možnosti spremembe carinskih deklaracij strogo omejene. Po drugi strani iz te uvodne izjave izhaja tudi, da so carinske kontrole neločljivo povezane z uresničevanjem tega cilja.
47 V zvezi s tem je Sodišče v okviru zadev v zvezi s ponovnim pregledom carinskih deklaracij po prepustitvi blaga že imelo priložnost poudariti pomen možnosti, da se zadevno blago predloži, in težave, ki lahko nastanejo, če to ni mogoče, kadar je zaradi elementov, ki jih je treba preveriti, nujen fizični pregled blaga, kar med drugim velja za spremembo informacij o materialnih elementih tega blaga, kot so njegova narava ali značilnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 20. oktobra 2005, Overland Footwear, C‑468/03, EU:C:2005:624, točki 47 in 48, ter z dne 16. julija 2020, Pfeifer & Langen, C‑97/19, EU:C:2020:574, točka 42 in navedena sodna praksa).
48 Taki preudarki pojasnjujejo razloge, iz katerih je zakonodajalec Unije, da bi zagotovil uresničevanje cilja boja proti goljufijam, s členom 173(1) carinskega zakonika Unije želel vsekakor izključiti, da sprememba, ki se nanaša na materialne elemente carinske deklaracije, deklarantu omogoča, da se izogne prvotni obveznosti prijave zadevnega blaga pri carinskih organih.
49 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je treba pojem „drugo blago kot tisto, ki ga je carinska deklaracija prvotno zajela“ v smislu člena 173(1) navedenega zakonika razlagati tako, da ta pojem zajema količino blaga, ki je presežna glede na količino, navedeno v tej prvotni carinski deklaraciji.
50 Zato je treba člen 173 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da zahtevku za spremembo carinske deklaracije ni mogoče ugoditi, če se želi z njim to deklaracijo spremeniti, da bi se ta nanašala na količino blaga, ki je presežna glede na količino, navedeno v njej.
51 Na drugem mestu, člen 174 carinskega zakonika Unije določa, da lahko carinski organi v nekaterih primerih iz odstavka 1 tega člena že sprejeto carinsko deklaracijo razglasijo za neveljavno. Kot je bilo razsojeno v okviru postopka iz Uredbe št. 2913/92, katere člen 66 je povzet v določbah tega člena 174, v primeru razglasitve neveljavnosti carinski dolg, ki izhaja iz razveljavljene deklaracije, ugasne, deklaracija pa preneha veljati (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Pfeifer & Langen, C‑97/19, EU:C:2020:574, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa).
52 Kot pa je pojasnjeno v odstavku 2 člena 174 tega zakonika, je taka razveljavitev, „razen če je določeno drugače“, mogoča le pred prepustitvijo blaga. Tako se člen 174 po taki prepustitvi načeloma ne uporablja.
53 Vendar člen 175 navedenega zakonika Komisijo pooblašča, da sprejme delegirane akte za določitev primerov, v katerih se carinska deklaracija razglasi za neveljavno po prepustitvi blaga, kot je navedeno v členu 174(2) istega zakonika. Komisija je zlasti na podlagi te določbe sprejela Delegirano uredbo 2015/2446, ki v členu 148 določa primere, v katerih bi bila razglasitev neveljavnosti carinske deklaracije dovoljena tudi po prepustitvi blaga. Kot pa izhaja iz besedila te določbe, za okoliščine iz postopka v glavni stvari ne velja noben od primerov iz člena 148 Delegirane uredbe 2015/2446, vendar mora to preveriti predložitveno sodišče.
54 Ob upoštevanju navedenega je treba člen 174 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da v primeru, kakršen je opisan v točki 33 te sodbe, zahtevi za razglasitev neveljavnosti carinske deklaracije, kadar je bila ta zahteva vložena po prepustitvi blaga, ni mogoče ugoditi, ne da bi šlo za enega od primerov, ki jih je Komisija določila na podlagi člena 175 tega zakonika.
55 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 173 in 174 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da se ne uporabljata v primeru, ko deklarant po predložitvi carinske deklaracije in po prepustitvi blaga ugotovi, da bi morala biti z navedeno deklaracijo zajeta tudi količina blaga, ki presega količino, ki je bila prvotno zajeta s to deklaracijo, če:
– prvič, zahtevku za popravek carinske deklaracije na podlagi prve od teh določb ni mogoče ugoditi, ker se želi z njim spremeniti ta deklaracija, da bi se ta nanašala na količino blaga, ki je presežna glede na količino, navedeno v njej, in
– drugič, zahtevku za razglasitev neveljavnosti carinske deklaracije na podlagi druge od teh določb ni mogoče ugoditi, ker je bil ta zahtevek vložen po prepustitvi blaga, ne da bi šlo za enega od primerov, ki jih je Komisija določila na podlagi člena 175 tega zakonika.
Tretje vprašanje
56 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba carinski zakonik Unije razlagati tako, da lahko deklarant, če po prepustitvi blaga ugotovi, da je količina uvoženega blaga večja od količine, navedene v njegovi carinski deklaraciji, svoj položaj uredi z uporabo določb tega zakonika, ki niso njegova člena 173 in 174, ne da bi mu bile – glede na okoliščine primera – naložene kazni.
57 V zvezi s tem je treba poudariti, da mora v takem primeru deklarant v skladu s členom 139(1) in členom 158(1) tega zakonika vsekakor prijaviti vsako količino blaga, ki je presežna glede na količino, navedeno v tej deklaraciji. Vendar ta zakonik ne izključuje možnosti, da carinski organi, čeprav sprejmejo tako prepozno deklaracijo, temu deklarantu naložijo kazni zaradi nespoštovanjem carinske zakonodaje.
58 V skladu s členom 42(1) istega zakonika namreč vsaka država članica določi kazni za neupoštevanje carinske zakonodaje, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
59 V skladu s sodno prakso Sodišča pa namen kazni, določenih na podlagi tega člena 42, ni sankcionirati morebitne goljufije ali nezakonite dejavnosti, temveč vsako kršitev carinske zakonodaje (sodba z dne 4. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2020:157, točka 45 in navedena sodna praksa).
60 Ob neobstoju harmonizacije zakonodaje Unije glede kazni, ki veljajo pri nespoštovanju pogojev, določenih s sistemom, uvedenim s to zakonodajo, so države članice pristojne izbrati kazen, ki se jim zdi primerna. Vendar morajo to pristojnost izvajati v skladu s pravom Unije in z njegovimi splošnimi načeli ter posledično v skladu z načelom sorazmernosti (sodba z dne 4. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2015:157, točka 42 in navedena sodna praksa).
61 Natančneje, upravni ali represivni ukrepi, ki jih dovoljuje nacionalna zakonodaja, ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi ta zakonodaja, ali biti poleg tega nesorazmerni glede na navedene cilje (glej v tem smislu sodbo z dne 22. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2015:157, točka 43 in navedena sodna praksa).
62 Zato morajo carinski organi, kadar v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, uporabijo nacionalno zakonodajo, ki mora biti v skladu z načeli, navedenimi v točkah 59 in 60 te sodbe, tako pri pravni kvalifikaciji morebitne kršitve kot pri določitvi, po potrebi, kazni zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, ki jo je treba naložiti, upoštevati vse ustrezne elemente, po potrebi vključno z dobro vero deklaranta, da bi zagotovili, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
63 Glede na zgoraj navedeno je treba carinski zakonik Unije, zlasti člen 42, člen 139(1) in člen 158(1) tega zakonika, razlagati tako, da kadar deklarant po prepustitvi blaga ugotovi, da je količina uvoženega blaga večja od tiste, ki je navedena v njegovi carinski deklaraciji, mora v zvezi s to presežno količino vložiti novo deklaracijo. Če carinski organi v primeru take prepozne deklaracije uporabijo nacionalno zakonodajo, ki določa kazni v skladu s členom 42 tega zakonika, morajo za pravno kvalifikacijo morebitne kršitve in za določitev kazni zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, ki jo je treba naložiti, upoštevati vse ustrezne elemente, po potrebi vključno z dobro vero deklaranta, da bi zagotovili, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
Stroški
64 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člena 173 in 174 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije
je treba razlagati tako, da
se ne uporabljata v primeru, ko deklarant po predložitvi carinske deklaracije in po prepustitvi blaga ugotovi, da bi morala biti z navedeno deklaracijo zajeta tudi količina blaga, ki presega količino, ki je bila prvotno zajeta s to deklaracijo, če:
– prvič, zahtevku za popravek carinske deklaracije na podlagi prve od teh določb ni mogoče ugoditi, ker se želi z njim spremeniti ta deklaracija, da bi se ta nanašala na količino blaga, ki je presežna glede na količino, navedeno v njej, in
– drugič, zahtevku za razglasitev neveljavnosti carinske deklaracije na podlagi druge od teh določb ni mogoče ugoditi, ker je bil ta zahtevek vložen po prepustitvi blaga, ne da bi šlo za enega od primerov, ki jih je Komisija določila na podlagi člena 175 te uredbe.
2. Uredbo št. 952/2013, zlasti člen 42, člen 139(1) in člen 158(1) te uredbe,
je treba razlagati tako, da
kadar deklarant po prepustitvi blaga ugotovi, da je količina uvoženega blaga večja od tiste, ki je navedena v njegovi carinski deklaraciji, mora v zvezi s to presežno količino vložiti novo deklaracijo. Če carinski organi v primeru take prepozne deklaracije uporabijo nacionalno zakonodajo, ki določa kazni v skladu s členom 42 te uredbe, morajo za pravno kvalifikacijo morebitne kršitve in za določitev kazni zaradi nespoštovanja carinske zakonodaje, ki jo je treba naložiti, upoštevati vse ustrezne elemente, po potrebi vključno z dobro vero deklaranta, da bi zagotovili, da so te kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne.
Podpisi