Zadeva T‑393/21
(Objava odlomkov)
Max Heinr. Sutor OHG
proti
Enotnemu odboru za reševanje (EOR)
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 8. maja 2024
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje bank (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2021 – Obveznost obrazložitve – Ugovor nezakonitosti – Časovna omejitev učinkov sodbe“
1. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Upoštevanje obveznosti iz fiduciarnih razmerij kreditne institucije, ki ima dovoljenje za opravljanje investicijskih dejavnosti, pri izračunu navedenih prispevkov – Dopustnost
(Uredba Komisije 2015/63, člen 5(1)(e); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59, člen 2(2), točka 3)
(Glej točke 41, 45, 51 in 147.)
2. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Upoštevanje obveznosti iz fiduciarnih razmerij kreditne institucije, ki ima dovoljenje za opravljanje investicijskih dejavnosti, pri izračunu navedenih prispevkov – Izpostavljenost navedenih obveznosti enakim tveganjem, kot jih imajo investicijska podjetja v primeru reševanja – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, uvodna izjava 12; Uredba Komisije 2015/63, člen 5(1)(e))
(Glej točke od 89 do 92 in 95.)
3. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Upoštevanje obveznosti iz fiduciarnih razmerij kreditne institucije, ki ima dovoljenje za opravljanje investicijskih dejavnosti, pri izračunu navedenih prispevkov – Načelo knjiženja teh obveznosti v bilanco stanja zadevne institucije – Možnost odstopanja, ki je na voljo državam članicam in ki institucijam omogoča, da navedene obveznosti prikažejo zunajbilančno – Kršitev načela enakega obravnavanja, ki izhaja iz razlik med nacionalnimi zakonodajami – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, člen 70(2), drugi pododstavek, točka (b); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59, člen 103(2); Direktiva Sveta 86/635, člen 10(1))
(Glej točke od 98 do 100, 104, 106 in 107.)
Povzetek
Splošno sodišče je na podlagi ničnostne tožbe, ki ji je ugodilo, razglasilo ničnost sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov za leto 2021(1) v Enotni sklad za reševanje (ESR), in sicer zaradi kršitve obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Poleg tega se je Splošno sodišče izreklo o obsegu člena 5(1)(e) Delegirane uredbe 2015/63(2) in o ugovoru nezakonitosti, navedenem zoper to uredbo. Nazadnje je preučilo tudi zatrjevano kršitev člena 5(1)(e) navedene uredbe.
Max Heinr. Sutor OHG, ki je tožeča stranka, je kreditna institucija s sedežem v Nemčiji. EOR je 14. aprila 2021 sprejel sklep, v katerem je določil(3) predhodne prispevke za leto 2021 v ESR kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij, med katerimi je tožeča stranka.
Presoja Splošnega sodišča
Na prvem mestu, Splošno sodišče je v zvezi z obsegom člena 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 opozorilo, da je treba v skladu s sodno prakso odstopanje iz te določbe, ki omogoča izključitev nekaterih obveznosti iz izračuna predhodnih prispevkov, razlagati ozko. Navedlo je tudi, da člen 5(1)(e) te delegirane uredbe določa tri kumulativne pogoje za izključitev zadevnih obveznosti, in sicer, iti mora za obveznosti investicijskega podjetja, biti morajo posledica dejstva, da podjetje drži sredstva ali denar strank, in poleg tega morajo biti te stranke zaščitene z veljavnim insolvenčnim pravom.
V zvezi s prvim pogojem je Splošno sodišče ugotovilo, da se v skladu z Delegirano uredbo 2015/63(4) in Direktivo 2014/59(5) odstopanje iz člena 5(1)(e) te delegirane uredbe ob sprejetju izpodbijanega sklepa ni uporabljalo za subjekte, ki so bili hkrati kreditne institucije in investicijska podjetja, kot je bilo v primeru tožeče stranke. Menilo je, da če bi se Komisija nameravala sklicevati na kreditne institucije, ki so tudi investicijska podjetja, bi se v členu 5(1)(e) navedene delegirane uredbe sklicevala na „institucije“, in ne na „investicijska podjetja“(6), medtem ko je za omejitev uporabe izjeme na nekatere subjekte uporabila natančnejše formulacije(7).
V zvezi s tem je Splošno sodišče opozorilo, da je bila opredelitev pojma „investicijsko podjetje“ iz Direktive 2014/59 spremenjena z Direktivo 2019/2034(8), ki nazadnje napotuje na pojem „investicijsko podjetje“ iz Direktive 2014/65. Vendar se je sprememba te opredelitve uporabljala šele od 26. junija 2021(9). Zato je treba člen 5(1)(e) Delegirane uredbe 2015/63 v različici, ki se je uporabljala ob sprejetju izpodbijanega sklepa 14. aprila 2021, razlagati tako, da ne dopušča, da se iz izračuna obveznosti, uporabljenih za določitev njihovega predhodnega prispevka, izključijo obveznosti kreditnih institucij, kot je tožeča stranka. Tako obveznosti iz fiduciarnih razmerij tožeče stranke ne izpolnjujejo prvega od treh kumulativnih pogojev iz člena 5(1)(e) navedene delegirane uredbe in je Splošno sodišče ta tožbeni razlog v celoti zavrnilo.
Na drugem mestu, tožeča stranka v zvezi s kršitvijo člena 103(7) Direktive 2014/59 trdi, po eni strani, da so njene obveznosti iz fiduciarnih razmerij netvegane in, po drugi strani, da to, da te obveznosti niso izključene iz izračuna predhodnega prispevka, pomeni kršitev načela enakega obravnavanja.
Prvič, Splošno sodišče je najprej navedlo, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri določitvi meril za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja in da se mora nadzor sodišča Unije omejiti na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastil oziroma ali niso bile očitno prekoračene meje te diskrecijske pravice. Primarno je najprej opozorilo, da člen 103(7) Direktive 2014/59 določa osem elementov, ki jih mora Komisija upoštevati pri prilagoditvi navedenih prispevkov glede na profil tveganja institucij. Dalje, nič v tej določbi ne kaže na to, da bi morala dati Komisija prevladujoč pomen enemu ali več od navedenih elementov, kot je izpostavljenost tveganju institucije, ali na to, kako naj Komisija upošteva to izpostavljenost. Nazadnje, tožeča stranka v nobenem primeru ni dokazala, da obveznosti iz fiduciarnih razmerij v primeru reševanja ne bi bile izpostavljene nobenemu tveganju. Po eni strani namreč nemško pravo v primeru insolventnosti ne zagotavlja posebne zaščite sredstev strank, dokler so ta na skupnem računu, ki ga je tožeča stranka ustvarila in upravljala v svojem imenu, ampak za račun strank (v nadaljevanju: prehodni račun), po drugi strani pa je za to, da so ta sredstva zaščitena s sistemom jamstva za vloge, potrebno, da imajo zadevne evropske kreditne institucije (v nadaljevanju: institucije, ki ponujajo finančne produkte) sedež v državi članici in da stranke v take institucije ne vložijo več kot 100.000 EUR, tako da je navedena zaščita teritorialno in kvantitativno omejena.
Drugič, Splošno sodišče je v zvezi s predmetom in ciljem Direktive 2014/59, Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63 pojasnilo, da ti akti spadajo na področje enotnega mehanizma za reševanje, katerega vzpostavitev je namenjena(10) zlasti zagotavljanju nevtralnega pristopa pri obravnavanju propadajočih institucij. Splošno sodišče je za preučitev, ali so kreditne institucije, ki imajo tudi dovoljenje za opravljanje investicijskih dejavnosti, kot je tožeča stranka, glede upoštevanja obveznosti iz fiduciarnih razmerij pri izračunu predhodnih prispevkov v položaju, ki je primerljiv s položajem investicijskih podjetij(11), najprej navedlo, da je namen teh predhodnih prispevkov financiranje ukrepov za reševanje, za sprejetje katerih je določen pogoj, da mora biti tak ukrep potreben zaradi javnega interesa(12). Kreditne institucije in investicijska podjetja pa ne predstavljajo primerljivega tveganja glede škodljivih vplivov, ki bi jih njihov propad lahko imel na finančno stabilnost, saj investicijska podjetja nimajo velikih portfeljev posojil prebivalstvu in podjetjem ter ne sprejemajo vlog. To velja še toliko bolj, ker so stranke kreditnih institucij in investicijskih podjetij različne.
V teh okoliščinah je verjetnost, da bo predmet reševanja kreditna institucija, kot je tožeča stranka, večja kot v primeru investicijskega podjetja, tako da ti kategoriji institucij nista v primerljivem položaju.
Prav tako njihov položaj ni primerljiv glede obravnave obveznosti iz fiduciarnih razmerij. V skladu z nemškim pravom morajo investicijska podjetja takoj ločiti sredstva, prejeta od strank, na fiduciarnih računih, odprtih pri kreditnih institucijah. Kreditni instituciji, kot je tožeča stranka, pa navedenih sredstev ni treba takoj prenesti s prehodnega računa na institucije, ki ponujajo finančne produkte.
Zato tožeča stranka ni dokazala, da so bile obveznosti iz fiduciarnih razmerij, ki jih imajo investicijska podjetja, izpostavljene ravni tveganja, ki bi bila primerljiva ravni tveganja obveznosti iz fiduciarnih razmerij kreditnih institucij, ki imajo tudi dovoljenje za opravljanje investicijskih dejavnosti.
Nadalje, glede neenake obravnave, ki naj bi v bistvu temeljila na tem, da je EOR za izračun osnovnega letnega prispevka za vse institucije uporabil enako metodo, ne da bi upošteval dejstvo, da so nekatere države članice izkoristile odstopanje, ki omogoča, da se obveznosti v zvezi s sredstvi, ki jih institucije upravljajo v svojem imenu, vendar za račun tretje stranke, prikažejo zunajbilančno(13), pa je Splošno sodišče opozorilo, da so v zvezi z določitvijo obveznosti, ki jih je treba upoštevati pri izračunu predhodnega prispevka, v Delegirani uredbi 2015/63 „celotne obveznosti“ opredeljene kot obveznosti, kot so opredeljene v Direktivi 86/635 ali v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja iz Uredbe št. 1606/2002(14). Poleg tega, čeprav morajo biti sredstva, ki jih institucija upravlja v svojem imenu, vendar za račun tretje stranke, praviloma prikazana v bilanci stanja te institucije, če institucija pridobi pravni naslov za ta sredstva, kot to velja v Nemčiji, so se nekatere države članice odločile za odstopanje iz Direktive 86/635, ki omogoča, da se te obveznosti prikažejo zunajbilančno. Ta položaj pa izhaja iz skupne uporabe določb Uredbe št. 806/2014 in Direktive 2014/59 v povezavi z Direktivo 86/635, katerih veljavnosti tožeča stranka z vidika načela enakega obravnavanja ni izpodbijala.
V zvezi z neupoštevanjem razlik med računovodskimi pravili različnih držav članic glede vključitve obveznosti iz fiduciarnih razmerij v bilanco stanja institucij je Splošno sodišče opozorilo, da načelo enakega obravnavanja Komisiji ne omogoča, da pri sprejemanju delegiranih aktov preseže pooblastilo, ki ga je podelil zakonodajalec Unije. V obravnavanem primeru niti Direktiva 2014/59 niti Uredba št. 806/2014 Komisije nista pooblastili za harmonizacijo nacionalnih računovodskih pravil na tem področju. Tako ji ni mogoče očitati, da je kršila načelo enakega obravnavanja, ker teh razlik ni odpravila. Poleg tega prepoved diskriminacije ne velja za razlike med predpisi različnih držav članic, če ti predpisi na vse osebe, za katere se uporabljajo, vplivajo enako. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni trdila, še manj pa dokazala, da nemška zakonodaja ne vpliva enako na vse osebe, ki spadajo na njeno področje uporabe. Poleg tega ima lahko sprejetje ureditve Unije na določenem področju delovanja drugačne učinke na nekatere gospodarske subjekte glede na njihov posamični položaj ali glede na nacionalna pravila, ki poleg tega veljajo zanje, pri čemer take posledice ni mogoče šteti za kršitev načela enakega obravnavanja, če navedena ureditev temelji na objektivnih merilih in ustreza ciljem, ki jim sledi. Splošnemu sodišču ni bil predložen noben element, ki bi dokazoval, da člen 3, točka 11, Delegirane uredbe 2015/63 ni temeljil na objektivnih merilih, ki ustrezajo ciljem Delegirane uredbe 2015/63.
Nazadnje, glede neenakega obravnavanja tožeče stranke in kreditnih institucij, ki svoje bilance stanja sestavljajo v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, medtem ko je po nemškem pravu ta metoda dovoljena le za matične družbe, je Splošno sodišče navedlo, prvič, da je ta položaj posledica uporabe pravila nemškega prava, in ne Delegirane uredbe 2015/63, in drugič, da bi tožeča stranka računovodske izkaze lahko pripravila v skladu s temi računovodskimi standardi, vendar se je odločila, da tega ne bo storila iz upravnih in finančnih razlogov. Zato se tožeča stranka iz tega razloga ne more sklicevati na neenako obravnavanje.
Na tretjem in zadnjem mestu, v zvezi s kršitvijo člena 5(1)(e) Delegirane uredbe 2015/63, ker ta ne omogoča izključitve obveznosti iz fiduciarnih razmerij tožeče stranke iz izračuna njenega predhodnega prispevka, je Splošno sodišče presodilo, prvič, da EOR ni napačno uporabil prava, ker zneska teh obveznosti ni izključil iz navedenega izračuna.
Drugič, opozorilo je, da je Sodišče že razsodilo, da člen 5(1)(e) Delegirane uredbe 2015/63 pristojnim organom ne daje diskrecijske pravice, da v okviru prilagoditve, ki temelji na tveganju, iz predhodnih prispevkov izključijo nekatere obveznosti, temveč, nasprotno, natančno našteva pogoje, pod katerimi so lahko nekatere obveznosti predmet take izključitve. EOR zato s tem, da ni po analogiji uporabil člena 5(1)(e) te delegirane uredbe, ni napačno uporabil prava. Poleg tega je navedena delegirana uredba glede upoštevanja načela enakega obravnavanja razlikovala med položaji s posebnimi značilnostmi, neposredno povezanimi s tveganji, ki jih pomenijo zadevne obveznosti. Glede na te preudarke neuporaba člena 5(1)(e) navedene delegirane uredbe po analogiji ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Enako velja za načelo sorazmernosti, v zvezi s katerim je Splošno sodišče ocenilo, da je tožeča stranka navedla le neutemeljene trditve.
Tretjič, v zvezi z očitkom, da bi upoštevanje obveznosti iz fiduciarnih razmerij tožeče stranke pri izračunu njenega predhodnega prispevka povzročilo njihovo morebitno dvojno upoštevanje v okviru tega izračuna, je Splošno sodišče najprej ugotovilo, da tožeča stranka ni pojasnila, katera konkretna metoda izračuna predhodnih prispevkov bi bila za institucije manj omejujoča, hkrati pa primerna za enako učinkovito doseganje ciljev Uredbe. Poleg tega v vsakem primeru ni bil naveden noben element, s katerim bi bilo mogoče ovreči trditev EOR v zvezi s pogoji za upravičenost do varstva iz sistema zajamčenih vlog. Nazadnje, navedena ni bila nobena trditev, ki bi kazala na to, da je Komisija nameravala v celoti odpraviti vse oblike dvojnega štetja obveznosti.
Četrtič, v zvezi s trditvijo, da upoštevanje fiduciarnih obveznosti pri izračunu predhodnega prispevka tožeče stranke ne izpolnjuje merila nujnosti, saj naj bi imele stranke v primeru insolventnosti pravico do izločitve fiduciarnih sredstev, ki jih upravlja tožeča stranka, kar naj bi dokazovalo, da obstajajo zadostna jamstva za zaščito teh strank, je Splošno sodišče poudarilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bili premoženje in likvidna sredstva njenih strank v primeru insolventnosti kriti z jamstvi, ki so primerljiva z jamstvi, ki krijejo premoženje in likvidna sredstva strank investicijskih podjetij.
Petič, Splošno sodišče je ugotovilo, da mu ni bil predložen noben konkreten element, s katerim bi se dokazalo, da bi vključitev obveznosti iz fiduciarnih razmerij v izračun predhodnega prispevka povzročila neugodnosti, ki so glede na cilje Direktive 2014/59 očitno nesorazmerne.