SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 28. aprila 2015(*)
„Damping – Uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije – Delni vmesni pregled – Izračun stopnje dampinga – Spremenjene okoliščine – Trajnost“
V zadevi T‑169/12,
Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (CHEMK) s sedežem v Čeljabinsku (Rusija),
Kuzneckie ferrosplavy OAO (KF) s sedežem v Novokuznecku (Rusija),
ki ju zastopa B. Evtimov, odvetnik,
tožeči stranki,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo J.‑P. Hix, zastopnik, sprva skupaj z G. Berrischem in A. Polcynom, odvetnikoma, nato z G. Berrischem in N. Chesaites, barrister, in na koncu z D. Gerardinom, odvetnikom,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki so jo sprva zastopali H. van Vliet, M. França in A. Stobiecka-Kuik, nato M. França, A. Stobiecka-Kuik in J.‑F. Brakeland, zastopniki,
in
Euroalliages s sedežem v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata O. Prost in M.‑S. Dibling, odvetnika,
intervenienta,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 60/2012 z dne 16. januarja 2012 o zaključku delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 1225/2009 protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije (UL L 22, str. 1), v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni in L. Madise (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. marca 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Temeljna protidampinška ureditev Evropske unije je uvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL L 7, str. 22, v nadaljevanju: temeljna uredba), ki je nadomestila Uredbo Sveta (ES) z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena.
2 Člen 2 temeljne uredbe določa pravila za določitev dampinga. Odstavka 11 in 12 člena 2 temeljne uredbe se nanašata na določitev stopnje dampinga med obdobjem preiskave. V skladu s členom 2(12) temeljne uredbe je „stopnja dampinga […] znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno“.
3 Člen 11(3) temeljne uredbe določa postopek vmesnega pregleda. Ta določba določa:
„Potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov je mogoče pregledati, kjer je to upravičeno, na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali pa, pod pogojem, da je minilo smiselno dolgo časovno obdobje vsaj enega leta od uvedbe dokončnega ukrepa, na zahtevo katerega koli izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu.
Vmesni pregled se začne, če zahteva vsebuje dovolj dokazov, da nadaljnje izvajanje ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga in/ali da bi se škoda verjetno ne nadaljevala oz. se ne bi spet pojavljala, če se ukrep odstrani ali spremeni, ali pa, da obstoječi ukrep ni ali pa ni več zadosten, da prepreči damping, ki povzroča škodo.
Pri izvajanju preiskave, o kateri govori ta odstavek, Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dampinga in škode bistveno spremenile, ali če obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate pri odstranjevanju škode, ki je bila prej ugotovljena v zvezi s členom 3. V tem pogledu se pri končnem odločanju upoštevajo vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi.“
4 Člen 11(9) temeljne uredbe določa:
„Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo v skladu s tem členom, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, še posebej odstavka 11 in 12, ter člena 17.“
Dejansko stanje
5 Tožeči stranki, družbi Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (v nadaljevanju: CHEMK) in Kuzneckie ferrosplavy OAO (v nadaljevanju: KF), ki imata sedeže v Rusiji, proizvajata fero-silicij, zlitino, ki se uporablja za izdelavo jekla in železa. Družba RFA International, LP (v nadaljevanju: RFAI) je gospodarski subjekt, povezan s tožečima strankama. Družba RFAI, ki ima sedež v Kanadi in podružnico v Švici, je zadolžena za prodajo tožečih strank v Uniji.
6 Svet Evropske unije je 25. februarja 2008, po pritožbi odbora za povezovanje industrije železnih litin (Euroalliages), sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 172/2008 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz fero-silicija s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Egipta, Kazahstana, Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije in Rusije (UL L 55, str. 6, v nadaljevanju: prvotna uredba). V skladu s členom 1 prvotne uredbe je stopnja protidampinške dajatve, ki se uporablja za neto ceno franko meja Skupnosti pred plačilom dajatve za izdelke, ki jih proizvajata tožeči stranki, 22,7 %.
7 Tožeči stranki sta 30. novembra 2009 na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe vložili zahtevo za delni vmesni pregled, ki se nanaša zgolj na damping. Tožeči stranki sta v svoji zahtevi trdili, da so se okoliščine, na podlagi katerih je bila sprejeta prvotna uredba, spremenile in da so zadevne spremembe trajne.
8 Evropska komisija je 27. oktobra 2010 izdala Obvestilo o začetku delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije (UL C 290, str. 15), ki se nanaša zgolj na damping. Obdobje preiskave v zvezi s pregledom je trajalo od 1. oktobra 2009 do 30. septembra 2010 (v nadaljevanju: obdobje preiskave v zvezi s pregledom).
9 Tožeči stranki sta z dopisoma z dne 12. januarja in 24. marca 2011 Komisiji predložili pojasnila glede strukture skupine, ki ji pripadata skupaj z družbo RFAI, in glede vprašanja trajnosti spremenjenih okoliščin, ki so navedene v zahtevi za vmesni pregled.
10 Komisija je 28. oktobra 2011 tožečima strankama poslala dokument z bistvenimi dejstvi in ugotovitvami, na podlagi katerih je nameravala predlagati, naj se vmesni pregled zaključi brez sprememb protidampinških ukrepov, naloženih s prvotno uredbo (v nadaljevanju: dokument o splošnem razkritju). Komisija je v tem dokumentu navedla na eni strani izračun višine stopnje dampinga za obdobje preiskave v zvezi s pregledom, in na drugi strani, da spremenjenih okoliščin, ki jih tožeči stranki navajata v svoji zahtevi za vmesni pregled, ni mogoče šteti za trajne.
11 Tožeči stranki sta 14. oktobra 2011 Komisiji sporočili pripombe na dokument o splošnem razkritju.
12 Svet je delni vmesni pregled zaključil s sprejetjem Izvedbene uredbe sveta (EU) št. 60/2012 z dne 16. januarja 2012 o zaključku delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) Uredbe (ES) št. 1225/2009 protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz fero-silicija s poreklom med drugim iz Rusije (UL L 22, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba). Svet je v tej uredbi pod naslovom „2. Trajna narava spremenjenih okoliščin“ obravnaval, ali so bile spremenjene okoliščine, ki jih tožeči stranki navajata v svoji zahtevi za vmesni pregled, ki se nanaša izključno na damping, trajne in torej zmožne upravičiti znižanje ali celo ukinitev zadevnih ukrepov.
13 Prvič, opozoril je, da imajo institucije Unije v skladu s členom 11(3) temeljne uredbe široko diskrecijsko pravico pri oceni potrebe po ohranitvi obstoječih ukrepov, ki vključuje možnost sklicevanja na oceno politike cen zadevnih izvoznikov v prihodnosti. Tako je navedel, da je treba trditve tožečih strank o trajnosti spremenjenih okoliščin, na katere se sklicujeta v obravnavanem primeru, presojati v tem okviru.
14 Drugič, Svet je v okviru preizkusa trajnosti spremenjenih okoliščin, ki sta jo zatrjevali tožeči stranki, najprej na eni strani ugotovil, da je primerno opisati pomisleke institucij Unije glede vprašanja, ali sta tožeči stranki v obdobju preiskave v zvezi s pregledom še vedno izvajali damping na trgu Unije, in na drugi strani v zvezi s tem stopnjo dampinga v okviru postopka pregleda ocenil na „približno [13 odstotkov]“. Svet je nato obravnaval različne trditve tožečih strank glede domnevne trajnosti spremenjenih okoliščin, na katero sta se ti sklicevali. Na koncu te obravnave je v uvodni izjavi 54 izpodbijane uredbe, ki spada pod naslov „2.5 Sklep: dokazi o trajnosti spremenjenih okoliščin so nezadostni“, ugotovil, da ni dovolj dokazov, da bi bile kakršne koli spremembe zadevnih okoliščin trajne“, in da je bilo zato prezgodaj in takrat neupravičeno zmanjšati zadevne dajatve. Poleg te ugotovitve je Svet, kot je razvidno iz uvodnih izjav 38 in 40 izpodbijane uredbe, izrecno navedel, da ne glede na višino stopnje dampinga v obdobju preiskave v zvezi s pregledom „v vsakem primeru“ ni bilo zadostnih dokazov za ugotovitev, da je bila ta višina v navedenem obdobju trajna. Svet je zato v členu 1 izpodbijane uredbe odločil, da višine protidampinške dajatve, določene v prvotni uredbi, ni bilo treba spremeniti.
15 Družba RFAI je sočasno z zahtevo za vmesni pregled vložila prošnje za vračilo plačanih protidampinških dajatev na podlagi člena 11(8) temeljne uredbe. Prošnje za vračilo so se nanašale na obdobje med 1. oktobrom 2008 in 30. septembrom 2010. Komisija je obdobje preiskave, na podlagi katere je bilo zaprošeno za vračilo, razdelila na podobdobji: od 1. oktobra 2008 do 30. septembra 2009 (v nadaljevanju: OP1) in od 1. oktobra 2009 do 30. septembra 2010 (v nadaljevanju: OP2), pri čemer je bilo OP2 opredeljeno kot obdobje preiskave v zvezi s pregledom.
16 Komisija je 9. novembra 2011 tožeči stranki obvestila o svojih ugotovitvah glede prošenj za vračilo, ki se nanašajo na obdobje OP1. Glede OP2 je Komisija tožeči stranki napotila na dokument o splošnem razkritju, izdelan v okviru vmesnega pregleda.
17 Tožeči stranki sta v elektronskem sporočilu z dne 26. januarja 2012 zahtevali posredovanje izračuna stopnje dampinga, kot je navedena v izpodbijani uredbi. Komisija je v elektronskem sporočilu isti dan odgovorila, da jima bo sporočila podrobnosti o navedenem izračunu v okviru prošenj za vračilo, ki se nanašata na OP2.
18 Komisija je 6. junija 2012 tožečima strankama v okviru preiskave vračila, ki zajema izračun stopnje dampinga za OP2, posredovala dokument o končnem razkritju.
Postopek in predlogi strank
19 Tožeči stranki sta 10. aprila 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
20 Komisija in Euroalliages sta z aktoma, ki sta ju v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 1. junija in 18. julija 2012, predlagali intervencijo v obravnavani zadevi v podporo predlogom Sveta.
21 Tožeči stranki sta z aktoma, ki sta ju v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 6. avgusta in 21. septembra 2012 ter 1. marca 2014, predlagali, naj se v skladu s členom 116(2) Poslovnika Splošnega sodišča nekateri zaupni podatki iz tožbe, odgovora na tožbo, replike in stališč Komisije ne sporočijo Euroalliages. Za sporočanje teh podatkov sta Svet in Komisija pripravila nezaupno različico zadevnih vlog.
22 S sklepom z dne 5. septembra 2012 je predsednik četrtega senata Splošnega sodišča ugodil predlogoma za intervencijo Komisije in Euroalliages.
23 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v drugi senat, ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.
24 Komisija je bila z ukrepom procesnega vodstva pozvana, naj predloži nek dokument. Tej zahtevi je bilo ugodeno v predpisanem roku.
25 Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na ustna vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 28. marca 2014.
26 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanju;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
27 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
28 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.
29 Euroalliages Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbene razloge tožečih strank zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
30 Tožeči stranki v podporo predlogu za razglasitev ničnosti navajata tri tožbene razloge.
31 V okviru prvega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da sta Komisija in Svet (v nadaljevanju: instituciji), prvič, kršila člen 11(9) v povezavi s členom 2(12), prvi stavek, temeljne uredbe, drugič, napačno uporabila pravo in prekoračila meje svoje diskrecijske pravice v okviru pristojnosti pri uporabi člena 11(3) temeljne uredbe, in tretjič, kršila njuno pravico do obrambe. V bistvu trdita, da Svet v izpodbijani uredbi ni natančno izračunal stopnje dampinga.
32 V okviru drugega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji pri izračunu izvozne cene za namen določitve stopnje dampinga v obdobju preiskave v zvezi s pregledom.
33 V okviru tretjega tožbenega razloga tožeči stranki zatrjujeta kršitev člena 11(3) temeljne uredbe in očitno napako pri presoji. V bistvu izpodbijata ugotovitev institucij, da spremenjene okoliščine, navedene v podporo njuni zahtevi za vmesni pregled, niso bile trajne.
34 Najprej, Splošno sodišče meni, da je treba določiti pogoje, pod katerimi je treba preizkusiti tri tožbene razloge, ki jih tožeči stranki navajata v podporo tej tožbi. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila izpodbijana uredba sprejeta na koncu vmesnega pregleda na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe, katere določbe imajo namen določiti pogoje za začetek in procesne cilje takega pregleda (sodba z dne 17. novembra 2009, MTZ Polyfilms/Svet, T‑143/06, ZOdl., EU:T:2009:441, točka 40).
35 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da je v skladu s členom 11(3), prvi pododstavek, temeljne uredbe potrebo po nadaljevanju izvajanja ukrepov mogoče pregledati, med drugim na podlagi zahteve izvoznika ali uvoznika ali proizvajalcev Skupnosti, če ta zahteva vsebuje dovolj dokazov, ki utemeljujejo potrebo po takšnem vmesnem pregledu. V obravnavanem primeru sta zahtevo vložili tožeči stranki kot izvoznici. Poleg tega med strankami ni sporno, da se je navedena zahteva nanašala izključno na damping.
36 Dalje, iz določb člena 11(3), drugi pododstavek, temeljne uredbe je v bistvu razvidno, da če zahtevo, ki se nanaša izključno na damping, vloži izvoznik ali uvoznik, je pogoj za potrebo po vmesnem pregledu to, da navedena zahteva vsebuje zadostne elemente in dokaze, ki izkazujejo, da nadaljevanje izvajanja ukrepa ni več potrebno za preprečevanje dampinga.
37 Glede zahteve za pregled, ki se nanaša izključno na damping, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da lahko Svet na podlagi navedenih določb ugotovi obstoj bistvenih sprememb okoliščin glede dampinga in lahko, potem ko je potrdil trajnost teh sprememb, odloči, da je treba spremeniti protidampinške dajatve (zgoraj v točki 34 navedena sodba MTZ Polyfilms/Svet, EU:T:2009:441, točka 41).
38 Glede na poudarke, navedene v točkah od 34 do 37 zgoraj, je treba najprej skupaj preučiti prvi in tretji tožbeni razlog, s katerima se Svetu v bistvu očita, da je kršil, prvič, določbe člena 11(3) temeljne uredbe, drugič, določbe člena 11(9) te uredbe v povezavi z njenim členom 2(12), in tretjič, pravico tožečih strank do obrambe. Nato je treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na izračun izvozne cene v okviru določitve stopnje dampinga, ob upoštevanju ugotovitev v zvezi s prvim in tretjim tožbenim razlogom.
Prvi in tretji tožbeni razlog skupaj: kršitev člena 11(3) temeljne uredbe in člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12) ter kršitev pravice tožečih strank do obrambe
39 V okviru prvega in tretjega tožbenega razloga skupaj tožeči stranki zatrjujta kršitev, prvič, člena 11(3) temeljne uredbe, drugič, člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12), in tretjič, pravice tožečih strank do obrambe.
Kršitev člena 11(3) temeljne uredbe
40 Tožeči stranki v podporo prvemu in tretjemu tožbenemu razlogu zatrjujeta kršitev člena 11(3) temeljne uredbe. V bistvu navajata očitka, s katerima zatrjujeta, prvič, da sta instituciji napačno uporabili pravo glede obsega diskrecijske pravice na podlagi navedenega člena, in drugič, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji s tem, da sta v zvezi s stopnjo dampinga ugotovili, da spremenjene okoliščine niso bile trajne.
– Prvi očitek, naveden v okviru prvega tožbenega razloga: instituciji sta napačno uporabili pravo glede obsega diskrecijske pravice na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe
41 Tožeči stranki v bistvu trdita, da sta instituciji s tem, da nista natančno izračunali stopnje dampinga v skladu z določbami člena 11(9) temeljne uredbe, ker spremenjene okoliščine, na katere se sklicujta, niso bile trajne, napačno uporabili pravo in v okviru ocene prihodnega stanja prekoračili meje diskrecijske pravice na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe.
42 Svet in Komisija izpodbijata argumentacijo tožečih strank.
43 Prvič, kot je razvidno iz točk od 34 do 37 zgoraj, je iz člena 11(3), drugi in tretji pododstavek, temeljne uredbe razvidno, da je cilj vmesnega pregleda preveriti nujnost ohranitve protidampinških ukrepov in da morajo institucije v zvezi s tem, kadar se zahteva pregleda izvoznika nanaša zgolj na damping, najprej oceniti potrebo ohranitve obstoječega ukrepa in v zvezi s tem ugotoviti obstoj ne le bistvenih, ampak tudi trajnih spremenjenih okoliščin, ki se nanašajo na damping (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo MTZ Polyfilms/Svet, EU:T:2009:441, točka 41). Šele ko je bil preizkus potrebe po ohranitvi obstoječih ukrepov opravljen in če so se institucije odločile spremeniti obstoječe ukrepe, jih pri opredelitvi novih ukrepov zavezujejo določbe člena 11(9) temeljne uredbe, ki jim podeljuje izrecno pravico in dolžnost, da načeloma uporabijo metodologijo, kot je ta, uporabljena v prvotni preiskavi, na podlagi katere je bila naložena protidampinška dajatev (zgoraj v točki 34 navedena sodba MTZ Polyfilms/Svet, EU:T:2009:441, točka 49).
44 Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso in kot je navedeno v uvodni izjavi 11 izpodbijane uredbe, imajo institucije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico. Sodni nadzor nad tako presojo mora biti tako omejen na preverjanje spoštovanja procesnih pravil, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja in neobstoja zlorabe pooblastil (sodba z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 63; glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., EU:C:2007:547, točki 40 in 41).
45 Ti preudarki veljajo predvsem za presojo, ki jo opravijo institucije v okviru postopkov pregleda. Pri vmesnem pregledu na podlagi člena 11(3) te uredbe lahko Komisija, če se zahteva za pregled nanaša izključno na damping, zato da predlaga, naj se protidampinška dajatev, določena na koncu prvotne preiskave, odpravi, spremeni ali ohrani, med drugim preuči, ali so se okoliščine glede dampinga bistveno spremenile oziroma ali obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate.
46 Tretjič, ugotoviti je treba, da člen 11(3) temeljne uredbe ne določa posebnih metodologij ali podrobnih pravil, ki jih morajo institucije uporabiti pri izvedbi preučitev, določenih v tem členu. V skladu z besedilom člena 11(3), tretji pododstavek, navedene uredbe se za ugotovitev, ali so se okoliščine glede dampinga in škode bistveno spremenile, zgolj upoštevajo „vsi relevantni in ustrezno dokumentirani dokazi“.
47 Četrtič, poudariti je treba, da mora Komisija zaradi nadzora, ki ga mora opraviti v zvezi s tem, opraviti ne le retrospektivno analizo razvoja zadevnega položaja od uvedbe prvotnega dokončnega ukrepa naprej, da oceni potrebo po ohranitvi ali spremembi tega ukrepa za preprečitev dampinga, ki povzroča škodo, ampak tudi analizo verjetnega prihodnjega razvoja položaja od sprejetja ukrepa za pregled naprej, da bi ocenila verjeten vpliv odprave ali spremembe navedenega ukrepa.
48 Glede dampinga je iz določb člena 11(3), drugi pododstavek, temeljne uredbe in med drugim uporabe izraza „nadaljnje izvajanje“ razvidno, da mora zadevna institucija v okviru ocene prihodnjega stanja ob upoštevanju dokazov, ki jih predloži vlagatelj zahteve za pregled, preveriti, da se damping v prihodnosti ne bo ponovno pojavil ali se povečal, tako da ukrepi za njegovo preprečevanje niso več potrebni. Drugače povedano, kot je razvidno iz točke 36 zgoraj, mora predlagatelj vmesnega pregleda, ki se nanaša na damping, dokazati, da so se okoliščine, ki so bile vzrok za damping, trajno spremenile.
49 Vmesni pregled zahteve, ki se nanaša na damping, mora zato zajeti retrospektivni pregled in oceno prihodnjega stanja, ki morata kumulativno dokazovati, da nadaljnje izvajanje ukrepa v veljavi ni več potrebno. Kot je razvidno iz ugotovitev, navedenih v točki 43 zgoraj, je potreba po pregledu ukrepa v veljavi pogojena z ugotovitvijo, prvič, da so se okoliščine, ki se nanašajo na damping, bistveno spremenile, in drugič, da so te spremembe trajne. Neizpolnitev enega od teh kumulativnih pogojev zato zadošča, da lahko instituciji ugotovita potrebo po nadaljnjem izvajanju navedenega ukrepa v veljavi.
50 V zvezi s tem je treba poudariti, da v členu 11(3), prvi in drugi pododstavek, nikakor ni določen vrstni red, v katerem morata biti ta preizkusa opravljena. Iz ustaljene sodne prakse je v bistvu razvidno, da je polni učinek člena 11(3) temeljne uredbe zagotovljen z dejstvom, da imajo institucije v okviru presoje potrebe po nadaljnjem izvajanju obstoječih ukrepov široko diskrecijsko pravico, ki vključuje možnost sklicevanja na oceno prihodnjega stanja (zgoraj v točki 34 navedena sodba MTZ Polyfilms/Svet, EU:T:2009:441, točka 48). Iz tega je razvidno, da če ocena prihodnjega stanja ne izkazuje potrebe po ohranitvi ukrepov, institucijama ni treba opraviti podrobne retrospektivne analize in torej glede dampinga opraviti natančnega izračuna njegove stopnje.
51 Iz ugotovitev, navedenih v točkah od 43 do 50 zgoraj, je razvidno, da institucije glede na široko diskrecijsko pravico, ki jo imajo v zvezi z vmesnim pregledom na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe in ki je omejena na damping, lahko, če menijo da je to primerno, začnejo z oceno prihodnjega stanja in torej, če ugotovijo, da spremenjene okoliščine, ki jih navaja vlagatelj zahteve za pregled in ki kažejo na zmanjšanje ali odpravo dampinga, ugotovljenega v postopku prvotne preiskave, niso trajne, ne izračunajo natančne stopnje dampinga v okviru postopka pregleda.
52 V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz uvodne izjave 11 izpodbijane uredbe, sta instituciji v okviru te analize prihodnega stanja preučili trditve tožečih strank, s katerimi sta ti želeli dokazati, da je bilo glede na trajnost spremenjenih okoliščin, na katere sta se sklicevali in ki so se nanašale izključno na damping, znižanje ali odprava ukrepa v veljavi upravičeno.
53 Gleda na široko diskrecijsko pravico, ki jo imata instituciji v zvezi s presojo zahteve za vmesni pregled ukrepa iz postopka v glavni stvari, je treba ugotoviti, da sta pravilno najprej navedeno zahtevo ocenili z vidika prihodnjega stanja in torej, ker se je ta nanašala izključno na damping, presodili, ali so bile zatrjevane spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na damping, trajne. Ker sta instituciji, kot je razvidno iz uvodne izjave 54 izpodbijane uredbe, ugotovili, da zatrjevane spremenjene okoliščine, ki se nanašajo izključno na damping, niso bile trajne, nista napačno uporabili prava ali prekoračili meje diskrecijske pravice na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe s tem, da sta, ne da bi najprej natančno izračunali stopnjo dampinga, sklenili, da je treba zadevne ukrepe ohraniti.
54 Trditve tožečih strank ne morejo izpodbiti te ugotovitve.
55 Prvič, glede trditev tožečih strank, ki se nanašajo na zaporedne faze, ki sestavljajo vmesni pregled, ti trdita, da obstajata glavni fazi, ki ju je treba opraviti v določenem vrstnem redu, torej, najprej, določitev nove stopnje dampinga na podlagi ugotovitve obstoja spremenjenih okoliščin, ki zahteva natančen izračun navedene stopnje, in nato, oceno trajnosti navedene spremembe. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so navedene trditve povsem v nasprotju z ugotovitvami, navedenimi v točkah od 43 do 50 zgoraj, ter z ugotovitvami iz točke 51 zgoraj, tako da jih je treba zavrniti kot neutemeljene.
56 Drugič, glede trditve, da instituciji nista izpolnili obveznosti ocene potrebe po spremembi stopnje ukrepov v veljavi, ker je bila stopnja dampinga, če je ta obstajal v obdobju preiskave v zvezi s pregledom, takrat nižja, je treba ugotoviti, da je ta povsem v nasprotju z ugotovitvami, navedenimi v točkah 35 in 43 zgoraj. Na eni strani je namreč cilj vmesnega pregleda preveriti nujnost ohranitve protidampinških ukrepov, na drugi strani pa se mora v navedenem pregledu, da bi bila na njegovi podlagi lahko sprejeta morebitna odločba o spremembi prvotno naložene protidampinške dajatve, na podlagi dokazov, ki jih predloži vlagatelj zahteve za pregled, ugotoviti ne zgolj, da se okoliščine, pomembne za damping, spremenile, ampak tudi, da je navedena sprememba trajna. Vendar, ker sta instituciji v obravnavanem primeru ugotovili neobstoj take trajnosti, to, da je bil lahko damping, kot trdita toženi stranki, v obdobju pregleda nižji od dampinga, ugotovljenega ob koncu postopka prvotne preiskave, ne more zadoščati za utemeljitev spremembe ukrepa v veljavi.
57 Tretjič, s trditvijo tožečih strank, ki se nanašajo na zgoraj v točki 34 navedeno sodbo MTZ Polyfilms/Svet, (EU:T:2009:441), da torej med drugim, na eni strani, točke 49 navedene sodbe ob upoštevanju določb členov 11(9) in 2 temeljne uredbe ni mogoče razlagati tako, da institucijam omogoča, da ne določijo natančne stopnje dampinga, kadar ugotovijo, da spremenjene okoliščine niso trajne, in na drugi strani, na podlagi take razlage ugotovitve institucij v preiskavah v zvezi s pregledom pogosto ne bi bile niti nepristranske niti objektivne, ni mogoče uspeti.
58 Na eni strani so te trditve povesem v nasprotju z ugotovitvami, navedenimi v točki 51 zgoraj.
59 Na drugi strani tožeči stranki niti v pisnih stališčih niti na obravnavi v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča nista pojasnili, zakaj menita, da razlaga točke 49 zgoraj v točki 34 navedene sodbe MTZ Polyfilms/Svet, (EU:T:2009:441), kot je navedena v točki 57 zgoraj in kot jo izpodbijata, pomeni pomanjkanje objektivnosti in nepristranskosti prihodnjih preiskav v zvezi s pregledom. Vsekakor je treba ugotoviti, da je treba tako trditev zavrniti kot neutemeljeno. Opozoriti je namreč treba, da se postopek pregleda načeloma razlikuje od postopka prvotne preiskave, ki je urejen z drugimi določbami temeljne uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2005, Europe Chemi-Con (Deutschland)/Svet, C‑422/02 P, ZOdl., EU:C:2005:56, točka 49, in z dne 11. februarja 2010, Hoesch Metals and Alloys, C‑373/08, ZOdl., EU:C:2010:68, točka 65), pri čemer je Sodišče že presodilo, da namen nekaterih od teh določb ob upoštevanju splošne ureditve in ciljev sistema ni, da bi se uporabile za postopek pregleda (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Hoesch Metals and Alloys, EU:C:2010:68, točka 77).
60 Objektivna razlika med tema vrstama postopkov namreč temelji na dejstvu, da je uvoz, ki je predmet postopka pregleda, tisti, za katerega so bili že uvedeni dokončni protidampinški ukrepi in v zvezi s katerim je bilo načeloma predloženo dovolj dokaznega gradiva za ugotovitev, da bi ukinitev teh ukrepov verjetno spodbudila nadaljevanje ali ponovni pojav dampinga in škode. Nasprotno pa je, ko je uvoz predmet začetne preiskave, namen te preiskave ravno ugotoviti obstoj, stopnjo in učinek vsakega zatrjevanega dampinga (zgoraj v točki 59 navedena sodba Europe Chemi-Con (Deutschland)/Svet, (EU:C:2005:56), točka 50).
61 Glede na razlike med prvotnim postopkom in postopkom pregleda zato institucijama ni mogoče očitati pomanjkanja objektivnosti in nepristranskosti, ker sta v okviru preiskave v zvezi s pregledom vmesni pregled začeli z oceno prihodnjega stanja.
62 Četrtič, glede argumenta, da so ugotovitve institucij glede zahteve za pregled tožečih strank v nasprotju s cilji člena 11(1) temeljne uredbe, je treba ugotoviti, da uporaba določb člena 11(3) temeljne uredbe, kot so razložene v točkah od 43 do 50 zgoraj, nikakor ne more vplivati na navedene cilje.
63 Cilj člena 11(1) temeljne uredbe je namreč zagotoviti, da protidampinški ukrep ostane v veljavi, le dokler je potrebno za preprečevanje dampinga. Cilj člena 11(3) te uredbe pa je, kot je navedeno v točki 43 zgoraj, da se preveri potreba po ohranitvi protidampinškega ukrepa. V obravnavanem primeru je zato treba ugotoviti, da sta instituciji, ker sta menili, da spremenjene okoliščine niso bile trajne, pravilno in ne da bi ogrozili cilj člena 11(1) temeljne uredbe ugotovili, da je bilo treba ukrep ohraniti v veljavi.
64 Petič, s trditvijo, ki se nanaša na to, da so bile ugotovitve o dampingu v izpodbijani uredbi navedene pod naslovom, ki se nanaša na preizkus „trajne narave spremenjenih okoliščin“, ni mogoče uspeti. Taka trditev namreč ni upoštevna za dokaz napačne uporabe prava ali tega, da so institucije prekoračile meje svoje diskrecijske pravice. Poleg tega to velja še toliko bolj, ker v obravnavanem primeru ni sporno, da Svet ni natančno izračunal stopnje dampinga, ker je ugotovil, kot je poudarjeno v točki 53 zgoraj, da sprememba okoliščin, zatrjevana v zvezi z dampingom, ni bila trajna.
65 Glede na navedeno je treba prvi očitek, naveden v okviru prvega tožbenega razloga, zavrniti kot neutemeljen.
– Drugi očitek, naveden v okviru tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji, ker sta instituciji glede stopnje dampinga ugotovili, da spremenjene okoliščine niso bile trajne
66 Na prvem mestu, tožeči stranki menita, da bi morali instituciji upoštevati štiri dokaze, ki sta jih predložili v zvezi s trajnostjo spremenjenih okoliščin, torej, prvič, ugotovitve po koncu postopka vračila v zvezi z OP1, v skladu s katerimi je bila stopnja dampinga tožečih strank nič, drugič, da ponderirane povprečne izvozne cene popolnoma ustrezajo protidampinški dajatvi 22,7 %, naloženi ob koncu prvotne preiskave, tretjič, da so bile izvozne cene v obdobju preiskave v zvezi s pregledom očitno višje kot v obdobju prvotne preiskave, in četrtič, da je bila stopnja dampinga v obdobju preiskave v zvezi s pregledom bistveno znižana, saj je bila, kot je navedeno v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe, „približno 13‑odstotna“ ali celo manj kot 10‑odstotna, če bi Splošno sodišče ugotovilo očitno napako pri presoji, storjeno pri izračunu izvozne cene, kot je navedeno v okviru drugega tožbenega razloga.
67 Na drugem mestu tožeči stranki trdita, da uvodna izjava 42 izpodbijane uredbe vsebuje očitno napako pri presoji. Navajata namreč, da sta instituciji v njej ugotovili izredno nestabilnost izvoznih cen, zaradi česar nista mogli ugotoviti, da so spremenjene okoliščine trajne. Vendar menita, da ta nestabilnost institucijama ni onemogočila, da ugotovita na eni strani, da damping v OP1 ni obstajal, in na drugi strani, da so bile izvozne cene v OP2 znatno višje od cen, ugotovljenih v prvotni preiskavi.
68 Svet in Komisija izpodbijata argumentacijo tožečih strank.
69 Glede ocene prihodnjega stanja dampinga morajo institucije – kot je razvidno iz ugotovitev, navedenih v točki 46 zgoraj, ob neobstoju posebnih metodologij ali podrobnih pravil, ki bi jih morale upoštevati pri preverjanju dokazov iz člena 11(3) temeljne uredbe – v tej fazi preučitve zahteve za vmesni pregled, namen katerega je ugotoviti, ali je treba spremeniti protidampinško dajatev, zgolj upoštevati „vse relevantne in ustrezno dokumentirane dokaze“. Institucije se morajo torej opredeliti izključno glede vseh dokazov, ki jih vlagatelj zahteve za pregled predloži v zvezi s trajnostjo spremenjenih okoliščin, ki jih zatrjuje.
70 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da sta tožeči stranki v svoji zahtevi za vmesni pregled trdili, da so bile spremenjene okoliščine, ki so povzročile znižanje stopnje dampinga, trajne iz štirih razlogov, ki jih je Svet po analizi, navedeni v uvodnih izjavah od 41 do 53 izpodbijane uredbe, zavrnil.
71 V zvezi s tem, prvič, tožeči stranki sta trdili, da se je struktura njune prodaje po prvotni uredbi razvila. Na eni strani naj bi bil uvoz v Unijo prenesen na švicarsko podružnico RFAI, pri čemer naj bi bila na drugi strani ta nova prodajna struktura povezana z raziskovanjem novih trgov v razvoju. Tožeči stranki sta trdili, da je ta strukturna sprememba povzročila zvišanje izvoznih cen fero-silicija na vseh izvoznih trgih, vključno s trgom Unije. Vendar je Svet v uvodnih izjavah 42 in 43 izpodbijane uredbe navedel, da tožeči stranki nista predložili konkretnih dokazov, ki bi dokazovali obstoječo povezavo med novo strukturo podjetja, raziskovanjem novih trgov v razvoju in zvišanjem cene na trgu Unije. Nasprotno, Svet je menil, da je bilo v preiskavi dokazano, da so bile izvozne cene zelo nestabilne tako v obdobju preiskave v zvezi s pregledom kot v OP1 in da so sledile cenam na svetovnih trgih. Zato je sklenil, da tožeči stranki nista zadostno dokazali ne samo, da je bila ta strukturna sprememba vzrok za domnevno zvišanje cen na trgu, ampak tudi, da navedeno zvišanje lahko ostane na podobni ravni v prihodnje.
72 Drugič, tožeči stranki sta navedli, na eni strani, da so izvozne cene na trge tretjih držav primerljive ali celo višje od njunih prodajnih cen v Uniji in da so bila za boljšo oskrbo teh trgov opravljena velika vlaganja. Znižanje ali odprava protidampinških ukrepov naj ju torej ne bi spodbudila k povečanju izvoza v Unijo ali k znižanju njunih cen. Na drugi strani sta trdili, da obstajajo nove prodajne možnosti na trgih zunaj Unije. Vendar je Svet v uvodnih izjavah 45 in 46 izpodbijane uredbe najprej navedel, da tožeči stranki glede na to, da se je damping v obdobju preiskave v zvezi s pregledom še vedno izvajal in da je Unija ostala eden od njunih tradicionalnih trgov, nista predložili nobenega bistvenega dokaza v podporo trditvam v zvezi z njunimi tržnimi strategijami, usmerjenimi v tretje države, in nato, da so bile cene izvozne prodaje na mednarodne trge nestabilne, tako da odprava ali zmanjšanje ukrepov v veljavi ni bilo mogoče.
73 Tretjič, tožeči stranki sta trdili, da ruski notranji trg ostaja eden od njunih glavnih trgov in da bi moralo povpraševanje po podobnih izdelkih v Rusiji naraščati. Vendar je Svet v točkah 48 in 50 izpodbijane uredbe najprej ugotovil, da sta tožeči stranki, tudi če so te trditve utemeljene, v obdobju preiskave v zvezi s pregledom izvajali damping po znatni stopnji in nestabilnih cenah, in da prodajne količine tožečih strank v Uniji v obdobju preiskave v zvezi s pregledom niso dopuščale ugotovitve, da sta se s tega trga umaknili ali da sta se nameravali umakniti v bližnji prihodnosti. Dalje, Svet je navedel, da tožeči stranki nista predložili nobenih dokončnih podatkov v podporo trditvi, da se povpraševanje po zadevnem izdelku lahko poveča in da bi se morale izvozne cene skupine, ki ji pripadata tožeči stranki, višati veliko hitreje kot stroški proizvodnje.
74 Četrtič, tožeči stranki sta nazadnje trdili, da več let nista obratovali s polnimi zmogljivostmi, da svojih proizvodnih kapacitet fero-silicija nista nameravali povečati in da nič ne dopušča domneve, da je dejansko stanje drugačno. Vendar je Svet v uvodnih izjavah 52 in 53 izpodbijane uredbe v bistvu ugotovil, da so te trditve v nasprotju z nekaterimi informacijami, ki sta jih pridobili instituciji. Na eni strani naj bi namreč ti instituciji ugotovili, da so se proizvodne zmogljivosti tožečih strank po finančni krizi 2009 znatno povečale v primerjavi z letom 2007, na drugi strani pa naj bi tožeči stranki sami navedli povečanje navedenih zmogljivosti v razponu od 10 do 20 % v primerjavi z obdobjem pred finančno krizo 2009. Svet je v odgovor na trditev tožečih strank, da sta pričakovali finančno krizo, do katere je prišlo leta 2009, in zato zmanjšali svoje proizvodne zmogljivosti, navedel, da finančna kriza, do katere je prišlo leta 2009, ni mogla vplivati na proizvodne zmogljivosti že od leta 2007.
75 Svet je na podlagi preučitve štirih razlogov, ki sta jih tožeči stranki navedli, da bi dokazali trajnost spremenjenih okoliščin, na katere sta se sklicevali, v uvodni izjavi 54 izpodbijane uredbe navedel, da ni bilo dovolj dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile morebitne spremenjene okoliščine, ki se nanašajo na politiko cen tožečih strank, trajne. Zato je sklenil, da je bilo za znižanje dajatev v veljavi še prezgodaj in da takšno znižanje torej ni bilo utemeljeno.
76 Tožeči stranki v podporo tožbi Svetu glede njegovih ugotovitev, kot so navedene v točkah od 71 do 75 zgoraj, o neobstoju trajnosti spremenjenih okoliščin, na katere se sklicujeta, očitata, na prvem mestu, da pri obravnavani trajnosti sprememb, na katere se sklicujeta, ni upošteval dokazov, navedenih v točki 66 zgoraj.
77 Kot je razvidno iz ugotovitev, navedenih v točki 36 zgoraj, sta morali tožeči stranki predložiti zadostne dokaze glede tega, da so bile spremenjene okoliščine, ki so bile vzrok za domnevno znižanje dampinga, trajne. Vendar je treba ugotoviti, da z dokazi iz točke 66 zgoraj, čeprav jih je mogoče upoštevati v okviru analize spremenjenih okoliščin, ni mogoče dokazati trajnosti zatrjevanih spremenjenih okoliščin. Noben od teh elementov, torej, najprej, stopnja dampinga, izračunana po koncu postopka vračila med OP1, nato raven izvoznih cen, navedena kvečjemu v postopku pregleda, in nazadnje, približna ocena stopnje dampinga v postopku pregleda, namreč ne omogočajo presoje trajnosti zatrjevanih spremenjenih okoliščin, še manj pa dokazujejo njen obstoj. Tožeči stranki glede na neobstoj zadostnih dokazov v zvezi s trajnostjo navedene spremembe zato nista dokazali, da sta instituciji napačno ugotovili, da zatrjevana sprememba okoliščin ni bila trajna v smislu člena 11(3) temeljne uredbe. Tudi s prvo trditvijo, navedeno v podporo drugemu očitku, navedenemu v okviru tretjega tožbenega razloga, zato ni mogoče dokazati, da je bila v zvezi z analizo prihodnega stanja, ki jo je Svet navedel v uvodnih izjavah od 41 do 53 izpodbijane uredbe in v kateri je ugotovil, da tožeči stranki nista predložiti zadostnih dokazov v zvezi s trajnostjo zatrjevanih spremenjenih okoliščin, storjena očitna napaka pri presoji. Sledi, da je treba navedeno trditev zavrniti, ne da bi bilo treba ugotavljati, ali je Svet upošteval navedene elemente.
78 Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da je bila v zvezi z uvodno izjavo 42 izpodbijane uredbe, ki se nanaša na ugotovitve, ki sta jih instituciji sklenili iz nestabilnosti cen, glede trajnosti zatrjevanih spremenjenih okoliščin, storjena očitna napaka pri presoji. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditve, ki sta jih tožeči stranki navedli v utemeljitev obstoja take napake – torej, da navedena nestabilnost institucijama ni preprečevala ugotoviti, da dampinga v OP1 ni bilo in da so bile izvozne cene v OP2 znatno višje od cen, ugotovljenih v prvotni preiskavi – ne vsebujejo elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v okviru zahteve za vmesni pregled presojati, še manj pa dokazati, trajnost zatrjevanih spremenjenih okoliščin.
79 Prvič, postopek vračila iz člena 11(8) temeljne uredbe dejansko omogoča vračilo že plačanih dajatev, če se dokaže, da je bila stopnja dampinga, na podlagi katere so bile dajatve plačane, odpravljena ali znižana na raven, nižjo od uporabljene ravni. Je torej izključno retrospektiven, saj se uporabi izključno v okoliščinah, v katerih je bila protidampinška dajatev plačana, čeprav pri zadevnem uvozu ni šlo za damping ali pa je bil damping pri njem manjši. V obravnavanem primeru ob neobstoju dodatnih dokazov tožečih strank ugotovitve institucij glede zahtev za vračilo, ki se nanašajo na OP1, torej ne morejo vplivati na presojo trajnosti spremenjenih okoliščin, zatrjevanih v zahtevi za vmesni pregled.
80 Drugič, glede OP2, ki je enak obdobju preiskave v zvezi s pregledom, je treba ugotoviti, da se instituciji v uvodnih izjavah 42 in 43 izpodbijane uredbe nista zadovoljili z ugotovitvijo, da so bile izvozne cene v tem obdobju znatno višje od cen, ugotovljenih v obdobju prvotne preiskave, ampak sta izrecno dodali, so bile te cene „zelo nestabilne“, tako da ni bilo mogoče ugotoviti, da „bodo izvozne cene […] v prihodnosti višje in da ne bodo povzročile dampinga“. Tožeči stranki sta torej ob neobstoju dokazov glede tega, da so bile kljub izredni nestabilnosti izvoznih cen zatrjevane spremenjene okoliščine trajne v smislu člena 11(3) temeljne uredbe, institucijama napačno očitali, da sta ugotovili, da navedene spremembe niso bile trajne. Navedeno trditev je torej treba zavrniti kot neutemeljeno.
81 Ker trditev v podporo drugemu očitku, navedenemu v okviru tretjega tožbenega razloga, ni mogoče sprejeti, je treba navedeni očitek v celoti zavrniti.
82 Glede na ugotovitve, navedene v točkah 65 in 81 zgoraj, je treba prvi in tretji tožbeni razlog v delu, v katerem tožeči stranki zatrjujeta kršitev člena 11(3) temeljne uredbe, zavrniti kot neutemeljen.
Kršitev člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12)
83 Tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga trdita, da sta instituciji s tem, da nista določili natančne višine stopnje dampinga, kršili člen 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12), prvi stavek.
84 V zvezi s tem pojasnjujeta, prvič, da člen 11(9) temeljne uredbe napotuje na njen člen 2(12), ki v prvem stavku določa kogentno pravilo, ki opredeljuje stopnjo dampinga. Drugič, trdita, da sta se instituciji v izpodbijani uredbi, namesto da bi ugotovili natančno stopnjo dampinga, osredotočili na vprašanje, ali tožeči stranki nadaljujeta s prodajo po dampinških cenah. Tretjič, instituciji naj ne bi skušali dokazati obstoja spremenjenih okoliščin, kot so določene v členu 11(9) temeljne uredbe, ki bi jima omogočile uporabo izjeme, v ozkem pomenu, od pravila, določenega v navedenem členu, v skladu s katerim imajo institucije obveznost določitve višine stopnje dampinga, če je mogoče to določitev šteti za metodologijo v smislu te določbe. Četrtič, instituciji naj bi ravnali napačno s tem, da sta v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe navedli, da jima ni treba sprejeti dokončnega stališča glede metodologije, primerne za izračun stopnje dampinga, in torej s tem, da v nasprotju s členom 11(9) temeljne uredbe nista izbrali med metodologijo, uporabljeno v prvotni preiskavi, in novo metodologijo izračuna, uporabljeno v dokumentu o splošnem razkritju.
85 Tožeči stranki v repliki navajata, da pojem trajnosti v temeljni uredbi ni določen ter da zato ta pojem in ugotovitve, sklenjene na njegovi podlagi, ne morejo vplivati na uporabo izrecnih in kogentnih določb, kot so te iz členov 11(9) in 2(12) temeljne uredbe, torej na obveznosti, da institucije na koncu vmesnega pregleda določijo stopnjo dampinga.
86 Svet in Komisija izpodbijata argumentacijo tožečih strank.
87 Prvič, poudariti je treba, da je Svet v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe navedel, da sprejetje stališča glede potrebe po natančnem izračunu stopnje dampinga ni koristno. Svet je med drugim namreč navedel, da ni bilo zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile v zvezi s stopnjo dampinga spremenjene okoliščine v obdobju preiskave v zvezi s pregledom trajne.
88 Drugič, vprašanje, ki ga postavljata tožeči stranki, je v bistvu, ali pristop Sveta v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe krši člen 11(9) temeljne uredbe v povezavi s členom 2(12) te uredbe. Ugotoviti je torej treba, ali ti določbi nasprotujeta pristopu, ki pa je, kot je bilo ugotovljeno v točki 50 zgoraj, dovoljen na podlagi člena 11(3) te uredbe.
89 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se člen 2(11) in (12) temeljne uredbe nanaša na metodo izračuna stopnje dampinga. Natančneje, v skladu s členom 2(12) temeljne uredbe je stopnja dampinga znesek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno.
90 Glede razmerja med členom 11(3) temeljne uredbe in členom 11(9) te uredbe je treba na eni strani poudariti, da se v njiju navedene spremenjene okoliščine razlikujejo glede na njun cilj. Spremenjene okoliščine v smislu člena 11(3) temeljne uredbe se nanašajo na damping in škodo. Spremenjene okoliščine iz določb člena 11(9) navedene uredbe pa se nanašajo na parametre, uporabljene med drugim v skladu z določbami člena 2(11) in (12) te uredbe, v okviru metode, ki je bila v prvotni preiskavi, na podlagi katere je bila naložena dajatev, uporabljena za izračun stopnje dampinga. Ugotovljene spremenjene okoliščine lahko v skladu s členom 11(9) temeljne uredbe med drugim pomenijo, da parameter, uporabljen v prvotni preiskavi, ni več zanesljiv.
91 Na drugi strani, kot je poudarjeno v točkah 43, 44 in 50 zgoraj, imajo institucije v okviru preučitve potrebe po nadaljnjem izvajanju obstoječih ukrepov široko diskrecijsko pravico, ki vključuje možnost sklicevanja na oceno prihodnjega stanja. Zgolj če je bil preizkus te potrebe izveden in če so se institucije odločile spremeniti obstoječe ukrepe, jih pri opredelitvi novih ukrepov zavezuje člen 11(9) temeljne uredbe, ki jim nalaga uporabo metodologije, določene v členu 2 iste uredbe.
92 Kot je razvidno iz točke 49 zgoraj v točki 34 navedene sodbe MTZ Polyfilms/Svet (EU:T:2009:441), kot je navedena v točki 43 zgoraj, se člen 11(9) temeljne uredbe uporabi šele po tem, ko je bil v skladu s členom 11(3) navedene uredbe ugotovljen obstoj trajnih spremenjenih okoliščin in ko je bilo na podlagi navedenih določb odločeno, da se obstoječe ukrepe spremeni, tako da je potrebno izračunati novo stopnjo dampinga. Če pa so institucije ugotovile neobstoj trajnih spremenjenih okoliščin, se člen 11(9) temeljne uredbe ne uporabi. Sledi, da se ta določba v obravnavanem primeru ne uporabi, saj sta instituciji ugotovili, da spremenjene okoliščine, ki jih uveljavljata tožeči stranki, niso bile trajne, ter da na podlagi uveljavljanja te določbe vsekakor ni mogoče razveljaviti pristopa Sveta, kot je opisan v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe.
93 Tožeči stranki institucijama torej očitno napačno očitata, da na eni strani v vmesnem pregledu nista natančno določili stopnje dampinga in na drugi strani nista izbrali med metodologijo izračuna, uporabljeno v prvotni preiskavi, in metodologijo, uporabljeno v dokumentu o splošnem razkritju. Navedene trditve namreč temeljijo na določbah člena 11(9) temeljne uredbe, čeprav se te določbe v obravnavanem primeru ne uporabijo.
94 Poleg tega je treba poudariti, da okoliščina, da pojem trajnosti v členu 11(3) temeljne uredbe ni izrecno uporabljen, ni pomembna v zvezi z vprašanjem, ali člen 11(9) temeljne uredbe v povezavi s členom 2(12) navedene uredbe institucijama nalaga obveznost natančnega izračuna stopnje dampinga v vmesnem pregledu. Kot je razvidno iz razlage določb člena 11(3) temeljne uredbe, kot je bila navedena v točka od 43 do 50 zgoraj, je to določbo glede dampinga namreč treba razlagati tako, da instituciji pooblašča, da izvedeta tako retrospektivno oceno kot tudi oceno prihodnjega stanja. Kot je razvidno iz ugotovitev, navedenih v točkah 50 in 51 zgoraj, institucijama, če po oceni prihodnjega stanja ugotovita neobstoj trajnosti spremenjenih okoliščin, ni treba natančno določiti stopnje dampinga.
95 Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog v delu, v katerem tožeči stranki zatrjujeta kršitev člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi s členom 2(12) te uredbe, zavrniti kot neutemeljen.
Kršitev pravice do obrambe
96 Tožeči stranki trdita, da sta Svet in Komisija kršila njuno pravico do obrambe, ker jima Komisija na dan vložitve te tožbe ni sporočila končnega izračuna stopnje dampinga, čeprav naj bi navedeni izračun pomenil podlago za ugotovitve v zvezi z nadaljevanjem in obstojem dampinga, trajnostjo spremenjenih okoliščin ter končne ugotovitve delnega vmesnega pregleda. Navajata, da bi lahko, če bi jima Komisija navedeni izračun sporočila, bolje branila svoje pravice v zvezi z izračunom dampinga in celotnimi ugotovitvami, ki se nanašajo na damping, vključno z razlago, ki se nanaša na metodologijo izračuna, uporabljeno v prvotni preiskavi, kar bi lahko znatno vplivalo na njun pravni položaj.
97 Svet izpodbija argumentacijo tožečih strank.
98 Iz sodne prakse izhaja, da zahtev, ki izhajajo iz spoštovanja pravice do obrambe, ni treba upoštevati samo med postopki, ki lahko privedejo do naložitve kazni, ampak tudi v postopkih preiskave pred sprejetjem protidampinških uredb, ki lahko neposredno in posamično zadevajo zadevna podjetja in imajo za njih neugodne posledice (sodba z dne 27. junija 1991, Al-Jubail Fertilizer/Svet, C‑49/88, Recueil, EU:C:1991:276, točka 15). Zlasti mora biti zainteresiranim podjetjem med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, na katerih temelji trditev Komisije o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (zgoraj navedena sodba Al-Jubail Fertilizer/Svet, EU:C:1991:276, točka 17). Te zahteve so bile natančno določene tudi v členu 20 temeljne uredbe, katerega odstavek 2 določa, da lahko pritožniki, uvozniki in izvozniki ter njihova predstavniška združenja in predstavniki države izvoznice „zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in preudarkov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov“.
99 V obravnavanem primeru zadošča ugotoviti, da končni izračun dampinške dajatve ni bistvena ugotovitev ali dejstvo. Kot je bilo poudarjeno v točki 87 zgoraj, je Svet v uvodni izjavi 38 izpodbijane uredbe namreč navedel, da odgovor na vprašanje, ali je izračun posamične stopnje dampinga za vsako od tožečih strank potreben, ni koristen, ker vsekakor ni bilo zadostnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bile v zvezi s stopnjo dampinga spremenjene okoliščine v obdobju preiskave v zvezi s pregledom trajne. Ker tožeči stranki, kot je razvidno iz točk 76 in 78 zgoraj, nista predložili ustreznih elementov, ki bi dokazovali, da so zatrjevane spremenjene okoliščine trajne, ta ugotovitev Sveta ni nezakonita, tako da je lahko odločil, da se ukrepi v veljavi ohranijo. Ugotoviti je torej treba, da morebitna kršitev pravice, ki jo zatrjujeta tožeči stranki, tudi če bi bila dokazana, glede na to, da se nanaša na način izračuna stopnje dampinga, ne bi mogla razveljaviti izpodbijane uredbe, saj je Svet, kot je poudarjeno zgoraj, svojo odločitev oprl na ugotovitev neobstoja trajnosti zatrjevanih spremenjenih okoliščin.
100 Ugotoviti je treba tudi, da je Komisija 28. oktobra 2011 tožečima strankama sporočila izračun stopnje dampinga v dokumentu o splošnem razkritju. Tožeči stranki sta pripombe glede tega dokumenta podali v dopisu z dne 14. novembra 2011. V teh pripombah sta tožeči stranki navedi bistvene trditve glede izračuna stopnje dampinga. Zato je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki uveljavili pravico do obrambe, čeprav se je Svet odločil, da ne bo določil končne stopnje dampinga.
101 Glede na zgornje ugotovitve je treba prvi očitek v delu, v katerem tožeči stranki zatrjujeta kršitev svoje pravice do obrambe, zavrniti kot neutemeljen.
102 Glede na ugotovitve, navedene v točkah 82, 95 in 101 zgoraj, je treba prvi in tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: izračun izvozne cene
103 Tožeči stranki v bistvu trdita, da sta instituciji storili očitno napako pri presoji s tem, da sta na eni strani navedli, da v skladu z ustaljeno sodno prakso ne tvorita ene gospodarske enote z družbo RFAI, in na drugi strani posledično s tem, da sta ugotovili, da bi bilo treba prilagoditev izvozne cene, ki ustreza stroškom prodaje, upravnim in drugim splošnim stroškom, ter maržo družbe RFAI izračunati v skladu s členom 2(9) temeljne uredbe.
104 Svet in Euroalliages izpodbijata argumentacijo tožečih strank.
105 Ker sta instituciji, kot je navedeno zgoraj, ravnali pravilno s tem, da nista natančno določili stopnje dampinga, je treba ugotoviti, da je drugi tožbeni razlog brezpredmeten. Drugi tožbeni razlog se namreč v bistvu nanaša na nezakonitost izračuna izvozne cene v okviru določitve stopnje dampinga.
106 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.
107 Glede na ugotovitve, navedene v točkah 102 in 106 zgoraj, je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
108 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
109 Dalje, v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika institucije, ki se kot intervenienti udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Zato Komisija, ki je intervenirala v podporo predlogom Sveta, nosi svoje stroške.
110 Nazadnje, v skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika Euroalliages nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Chelyabinsk electrometallurgical integrated plant OAO (CHEMK) in Kuzneckie ferrosplavy OAO (KF) nosita svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
4. Euroalliages nosi svoje stroške.
Martins Ribeiro | Gervasoni | Madise |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. aprila 2015.
Podpisi
Kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi in tretji tožbeni razlog skupaj: kršitev člena 11(3) temeljne uredbe in člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12) ter kršitev pravice tožečih strank do obrambe
Kršitev člena 11(3) temeljne uredbe
– Prvi očitek, naveden v okviru prvega tožbenega razloga: instituciji sta napačno uporabili pravo glede obsega diskrecijske pravice na podlagi člena 11(3) temeljne uredbe
– Drugi očitek, naveden v okviru tretjega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji, ker sta instituciji glede stopnje dampinga ugotovili, da spremenjene okoliščine niso bile trajne
Kršitev člena 11(9) temeljne uredbe v povezavi z njenim členom 2(12)
Kršitev pravice do obrambe
Drugi tožbeni razlog: izračun izvozne cene
Stroški