SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 8. oktobra 2013

Zadeva T‑167/12 P

Svet Evropske unije

proti

AY

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2010 – Primerjalna ocena uspešnosti – Nadaljnje usposabljanje – Uspešno opravljeni izpiti v okviru izobraževalnega programa za uradnike iz skupine AST za dostop do skupine AD – Izkrivljanje dokazov“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence (prvi senat) z dne 8. februarja 2012 v zadevi AY proti Svetu (F‑23/11) in zahteva za delno razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 8. februarja 2012 v zadevi AY proti Svetu (F‑23/11) se razveljavi v delu, v katerem je Sodišče za uslužbence za ničnega razglasilo sklep, s katerim je Svet Evropske unije zavrnil napredovanje AY do AST 9 v napredovalnem obdobju 2010 in v delu, v katerem je bilo Svetu v celoti naloženo plačilo stroškov (točki 1 in 4 izreka te sodbe). Zadeva se vrne v odločanje Sodišču za uslužbence Evropske unije. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave – Elementi, ki se lahko upoštevajo – Uspešno opravljeni preizkusi za potrditev usposobljenosti

(Kadrovski predpisi, členi 24a, 41 in 45(1))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 25 in 28.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa.

2.      Diskrecijska pravica, ki jo ima uprava pri oceni uspešnosti, ki jo mora upoštevati v okviru odločanja o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, je omejena s tem, da je treba skrbno in nepristransko opraviti primerjalno oceno prijav v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. Ta dolžnost skrbnega ravnanja uprave zlasti pomeni, da organ za imenovanja pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in pri tem upošteva ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika.

Zato organa za imenovanja v okviru primerjalne ocene uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, mora upoštevati dejstvo, da je bil eden od uradnikov izbran za sodelovanje v izobraževalnem programu za potrditev njegove usposobljenosti in da je uspešno opravil preizkuse, iz katerih je razvidno, da je uspešno sledil temu programu, čeprav mu to dejstvo samo po sebi ne daje nobene pravice do napredovanja v višji razred v skupini AST, niti vsaj nikakršne samodejne prednosti.

V tem okviru mora organ za imenovanja na podlagi člena 24a Kadrovskih predpisov upoštevati strokovno usposabljanje, ki se ga je udeležil uradnik, pri poteku njegove poklicne poti kot sestavni del njegove uspešnosti.

Vendar je organ za imenovanja na podlagi Kadrovskih predpisov pristojen, da oceno uspešnosti, ki je določena v členu 45 Kadrovskih predpisov, izvede po postopku ali metodi, ki se mu zdi najprimernejša.

Glede tega se obveznost upoštevanja strokovnega usposabljanja uradnika odraža zlasti v vsebini ocenjevalnega poročila, nanašajoč se na sposobnost, učinkovitost in ravnanje v službi, ki se pripravi na podlagi člena 43 Kadrovskih predpisov in pomeni enega od treh elementov, na katere se izrecno nanaša člen 45(1) Kadrovskih predpisov, ki jih je treba upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti za namene napredovanja.

Zato lahko uprava pri izvajanju primerjalne ocene uspešnosti uradnika, v okviru upoštevanja poročila, pripravljenega zanj, ki odraža njegovo uspešnost, upošteva tudi potrdilo o usposobljenosti.

(Glej točke od 33 do 38.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točke od 52 do 54; 27. september 2006, Lantzoni proti Sodišču, T‑156/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑189 in II‑A‑2‑969, točka 88 in navedena sodna praksa; 2. april 2009, Komisija proti Berrisfordu, T‑473/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑17 in II‑B‑1‑85, točka 42; 30. november 2011, Komisija proti Dittertu, T‑51/08 P, točka 54.