Zadeva T-196/04

Ryanair Ltd

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Sporazuma, ki sta ju regija Valonija in letališče Charleroi Bruxelles Sud sklenila z letalsko družbo Ryanair – Gospodarska prednost – Uporaba merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja – Javni organ, ki upravlja letališke naprave v javni lasti

(člen 87(1) ES)

1.      Pri uporabi načela zasebnega vlagatelja je treba gospodarski posel presojati kot celoto, da bi preverili, ali sta državni subjekt in od njega odvisni subjekt, gledano skupaj, ravnala kot razumna udeleženca v tržnem gospodarstvu. Komisija je namreč pri presoji spornih ukrepov dolžna upoštevati vse upoštevne dejavnike in njihov kontekst, vključno s tistimi, ki se nanašajo na položaj organa oziroma organov, ki so sporne ukrepe odobrili.

(Glej točko 59.)

2.      Za ugotovitev, ali državni ukrep pomeni prednost v smislu člena 87(1) ES, je treba razlikovati med obveznostmi, ki jih mora država prevzeti kot podjetje, ki opravlja gospodarsko dejavnost, in obveznostmi, ki jih ima kot javni organ. Čeprav je treba, če država deluje kot podjetje, ki posluje kot zasebni vlagatelj, njeno ravnanje analizirati z vidika načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, pa je treba uporabo navedenega načela izključiti, če ta deluje kot javni organ. V tem zadnjem primeru namreč ravnanja države ni mogoče nikoli primerjati z ravnanjem gospodarskega subjekta ali zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

Gospodarska dejavnost je vsaka dejavnost, v okviru katere se na posameznem trgu ponujajo izdelki ali storitve. Določanje višine pristajalnih taks in s tem povezano odškodninsko jamstvo namreč pomenita dejavnost, ki je neposredno povezana z upravljanjem letališke infrastrukture, kar pa je gospodarska dejavnost. Letališke dajatve, ki jih določa javni organ, je treba obravnavati kot plačilo za storitve, ki se opravljajo v okviru letališča, ne glede na dejstvo, da je namreč neposredna in očitna zveza med višino dajatev in storitvami, ki se opravljajo, šibka.

Prav tako je treba zagotavljanje letaliških naprav, ki jih javni organ daje na voljo letalskim družbam, in njihovo upravljanje – pri čemer se za to plačuje taksa, katere višino prosto določa ta organ sam – opredeliti kot gospodarske dejavnosti, saj se take dejavnosti sicer opravljajo v javnem sektorju, vendar zgolj to ne pomeni, da gre za izvajanje javnih pooblastil. Pri teh dejavnostih namreč zaradi njihove narave, predmeta in pravil, ki jih urejajo, ne gre za izvajanje tipičnih javnih pooblastil.

Dejstvo, da je lastnik letaliških naprav v javni lasti javni organ, tako samo po sebi ne more pomeniti, da ga v tem primeru ni mogoče obravnavati kot subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost.

Ravno tako samo dejstvo, da ima javni organ v tem primeru regulativne pristojnosti na področju določanja letaliških taks, ne pomeni, da sistema popustov na navedene takse ni treba preizkusiti z vidika zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, saj bi tak sistem lahko vzpostavil tudi zasebni vlagatelj.

(Glej točke 84, 85, od 87 do 89, 91, 92 in 101.)