Začasna izdaja
SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)
z dne 26. junija 2024(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatki – Dodatek za šolanje – Zavrnitev dodelitve – Člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Poklicno usposabljanje – Visokošolsko izobraževanje – Prenos pooblastil – Ponovni prevzem prenesenih pooblastil – Pristojni OI“
V zadevi T‑698/21,
Georgios Paraskevaidis, stanujoč v Wezembeek-Oppemu (Belgija), ki ga zastopajo S. Pappas, D.-A. Pappa in A. Pappas, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bauer in M. Alver, agenta,
in
Evropski komisiji, ki jo zastopata T. S. Bohr in I. Melo Sampaio, agenta,
toženi stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, L. Truchot, H. Kanninen, sodnika, R. Frendo (poročevalka), sodnica, in M. Sampol Pucurull, sodnik,
sodni tajnik: A. Marghelis, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:
– ugovora nedopustnosti, ki ga je Komisija z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 27. januarja 2022,
– sklepa z dne 15. julija 2020, da se odločanje o ugovoru nedopustnosti pridrži za končno odločbo,
na podlagi obravnave z dne 4. oktobra 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Georgios Paraskevaidis, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga razglasitev ničnosti, prvič, odločbe Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 4. februarja 2021, ki je bila potrjena v njegovem obvestilu z dne 1. marca 2021, v skladu s katerim tožeči stranki za usposabljanje, ki ga je njena hči opravljala v obdobju od novembra 2019 do avgusta 2020, ni treba plačati dodatka za šolanje, in odločbe o določitvi obročnega plačevanja neupravičeno prejetih zneskov, posredovane 9. marca 2021 (v nadaljevanju skupaj: odločbe PMO), in drugič, odločbe organa za imenovanja (v nadaljevanju: OI) pri Svetu Evropske unije z dne 19. julija 2021 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper navedene odločbe (v nadaljevanju: odločba o pritožbi).
I. Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je uradnik Sveta.
3 Svet je s Sklepom Sveta (EU) 2019/792 z dne 13. maja 2019 o tem, da se Evropski komisiji – Uradu za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) – zaupa izvajanje nekaterih pooblastil, prenesenih na organ za imenovanja in organ za sklepanje pogodb o zaposlitvi (UL 2019, L 129, str. 3, v nadaljevanju: sklep z dne 13. maja 2019) na PMO med drugim prenesel izvajanje pooblastil v zvezi z dodelitvijo in upravljanjem dodatka za šolanje. V skladu s členom 1(2) tega sklepa se PMO odreče izvajanju pooblastil, prenesenih nanj v korist Sveta, če v posameznem primeru to zahteva OI ali organ Sveta, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi.
4 Hči tožeče stranke je med 25. novembrom 2019 in 30. avgustom 2020 opravljala program usposabljanja na področju pedagoške psihologije (v nadaljevanju: program usposabljanja). V skladu s členom 3 Priloge VII h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) je bil tožeči stranki med programom usposabljanja izplačan dodatek za šolanje (v nadaljevanju: dodatek za šolanje).
5 PMO je 4. februarja 2021 tožeči stranki vročil odločbo, s katero ji je bila zavrnjena pravica do dodatka za šolanje, ker evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET), v okvir katerega je spadal program usposabljanja, ni bil na višji ravni. Zato je bilo treba zneske, ki so ji bili izplačani iz naslova dodatka za šolanje, izterjati.
6 PMO je 1. marca 2021 na podlagi zahteve za ponovno preučitev, ki jo je tožeča stranka vložila 27. februarja 2021, potrdil odločbo iz točke 5 zgoraj, pri čemer je poudaril, da je hči tožeče stranke prejela le 21 enot ECVET, medtem ko je bilo v revidiranemu sklepu 237/05 o dodelitvi dodatka za šolanje in razlagi pojma rednega šolanja v izobraževalni ustanovi v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki ga je kolegij vodij uprav potrdil na svojem 284. sestanku 1. julija 2020 (v nadaljevanju: revidirani sklep 237/05), ocenjeno, da pogoj rednega šolanja v izobraževalni ustanovi ustreza dodelitvi 30 kreditnih točk v okviru evropskega sistema prenašanja in zbiranja kreditnih točk (ECTS).
7 PMO je 9. marca 2021 tožeči stranki poslal načrt vračila neupravičeno prejetih zneskov iz naslova dodatka za šolanje.
8 Tožeča stranka je 31. marca 2021 prek spletnega obrazca, ki je bil poslan prek sistema Sveta za upravljanje osebja, pri Svetu vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbe PMO (v nadaljevanju: pritožba), pri čemer je med drugim izpodbijala uporabo revidiranega sklepa 237/05. Pri Komisiji je 21. aprila 2021 vložila pritožbo z enakim besedilom.
9 Svet je z dopisom z dne 23. aprila 2021 na podlagi člena 1(2) sklepa z dne 13. maja 2019 PMO predlagal, naj se odpove izvajanju pooblastil OI, prenesenih nanj, kar zadeva pritožbo tožeče stranke. PMO je temu predlogu ugodil v dopisu z dne 10. junija 2021 (v nadaljevanju: ponovni prevzem prenesenih pooblastil).
10 Svet je 19. julija 2021 tožečo stranko obvestil o ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil, pri čemer je pritožbo zavrnil. V bistvu je ugotovil, da dodatek za šolanje ni dolgovan na podlagi člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ker je program usposabljanja poklicne narave in ne vodi do diplome. Svet je dodal, da se v teh okoliščinah ni treba izreči o uporabi minimalnega praga 30 kreditnih točk ECTS, določenega z revidiranim sklepom 237/05.
II. Predlogi strank
11 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– odloči, da je tožba v celoti dopustna;
– odločbe PMO in odločbo o pritožbi razglasi za nične;
– toženi stranki naloži plačilo stroškov.
12 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno v delu, ki se nanaša nanjo;
– podredno, zavrne tožbo kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
13 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
A. Dopustnost
14 Tožba se nanaša na razglasitev ničnosti več odločb dveh različnih institucij, s katerimi je bila tožeči stranki zavrnjena dodelitev dodatka za šolanje. Za odločbe PMO je pristojna Komisija, medtem ko je odločbo o pritožbi sprejel OI pri Svetu po ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil v predhodnem postopku.
15 Komisija se sklicuje na nedopustnost tožbe v delu, v katerem je ta usmerjena proti njej, ker naj ona ne bi bila pristojni OI, ki sprejme odločbo o pritožbi, ki naj bi bila edini akt, ki posega v položaj tožeče stranke. Meni, da je glede na to, da je Svet ponovno prevzel prenesena pooblastila, in glede na spremembo pravnih trditev, ki utemeljujejo odločbo o pritožbi, ta odločba nadomestila odločbe PMO.
16 Svet je v odgovoru na tožbo navedel tudi, da je zaradi ponovnega prevzema prenesenih pooblastil tožbo mogoče vložiti le proti njemu.
17 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je ob upoštevanju samega cilja predhodnega postopka, ki je upravi omogočiti, da znova preuči svoje odločbe, ta postopek prilagodljiv, tako da je lahko uprava v sistemu pravnih sredstev iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ob zavrnitvi pritožbe prisiljena spremeniti obrazložitev, na podlagi katere je sprejela izpodbijani akt (glej sodbo z dne 26. marca 2014, CP/Parlament, F‑8/13, EU:T:2012:44, točka 21 in navedena sodna praksa). Cilj pritožbenega postopka je namreč omogočiti, da OI ponovno preuči izpodbijani akt glede na očitke pritožnika, po potrebi tako, da se spremeni obrazložitev, ki je podlaga za izrek tega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija, T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točki 32 in 33).
18 Tako je dodatna obrazložitev v fazi odločbe o pritožbi v skladu s ciljem člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ki določa prav to, da je treba odločbo obrazložiti. Ta določba pa nujno pomeni, da organ, ki odloča o pritožbi, ni vezan na obrazložitev odločbe, ki je predmet pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2017, Skareby/SEAE, T‑585/16, EU:T:2017:613, točka 19 in navedena sodna praksa).
19 V teh okoliščinah tožba, čeprav formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da se pri sodišču izpodbija akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe drugačno vsebino kot akt, zoper katerega je bila ta pritožba vložena. Mogoče je namreč, da izrecna odločba o zavrnitvi pritožbe glede na svojo vsebino ne potrjuje akta, ki ga tožeča stranka izpodbija. Tako je, če odločba o pritožbi vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev oziroma če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je predmet sodnega nadzora, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (glej sodbo z dne 21. maja 2014, Mocová/Komisija, T‑347/12 P, EU:T:2014:268, točka 34 in navedena sodna praksa).
20 V obravnavani zadevi je Svet odločbo o pritožbi sprejel po tem, ko je PMO pozval, naj se odpove pristojnostim, ki jih ima kot OI v skladu s členom 1(2) sklepa z dne 13. maja 2019. Svet potrjuje zavrnitev dodelitve dodatka za šolanje. Vendar se obrazložitev v utemeljitev odločbe o pritožbi razlikuje od obrazložitve v odločbah PMO. Torej, čeprav je PMO na podlagi revidiranega sklepa 237/05 ugotovil, da program usposabljanja ne izpolnjuje količinskega merila minimalnega praga 30 kreditnih točk ECTS, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot visokošolsko izobraževanje, je Svet navedeno merilo popolnoma zavrnil, da bi se oprl na kvalitativno merilo, ki se pri analizi osredotoča na samo naravo programa usposabljanja.
21 Zato je treba ugotoviti, da je Svet z odločbo o pritožbi v celoti spremenil razloge iz odločb PMO, tako da je položaj tožeče stranke ponovno preučil. Tako je vsebina navedene odločbe samostojna in ima drugačen obseg kot odločbe PMO ter je ni mogoče šteti zgolj za potrditev teh odločb.
22 Iz tega sledi, da je odločba o pritožbi nadomestila odločbi PMO in je v obravnavani zadevi akt, ki posega v položaj.
23 Zato tožba ni dopustna v delu, v katerem je usmerjena zoper odločbe PMO in s tem zoper Komisijo, ki je te odločbe izdala.
B. Utemeljenost
24 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge:
– prvič, kršitev načela zakonitosti zaradi, na eni strani, neobstoja pravne podlage ratione temporis in, na drugi strani, nezakonite retroaktivne uporabe revidiranega sklepa 237/05;
– drugič, ugovor nezakonitosti zoper revidirani sklep 237/05, s katerim je bilo uvedeno razlikovanje med programi poklicnega usposabljanja in programi, ki vodijo do diplome, ter nepristojnost vodij uprave za določitev navedenega razlikovanja;
– tretjič, kršitev člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
25 Tožeča stranka v fazi replike navaja četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost ponovnega prevzema prenesenih pooblastil, s čimer se posledično izpodbija pristojnost Sveta za sprejetje odločbe o pritožbi.
26 Splošno sodišče bo najprej skupaj preučilo prvi in drugi tožbeni razlog, nato četrti tožbeni razlog in nazadnje tretji tožbeni razlog.
1. Prvi in drugi tožbeni razlog: kršitev načela zakonitosti revidiranega sklepa 237/05 zaradi njegove retroaktivne uporabe in nezakonito razlikovanje med izobraževalnimi programi
27 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom v bistvu izpodbija retroaktivno uporabo revidiranega sklepa 237/05 in tako zatrjuje neobstoj pravne podlage ratione temporis za odločbi PMO.
28 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom uveljavlja ugovor nezakonitosti zoper revidirani sklep 237/05, ker naj bi se v njem razlikovalo med programi poklicnega usposabljanja in programi, ki vodijo do diplome. Tožeča stranka se sklicuje tudi na nepristojnost vodij uprave za vzpostavitev navedenega razlikovanja.
29 Svet trditve tožeče stranke zavrača.
30 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je razvidno iz točk 6 in 10 ter točk 19 in 20 zgoraj, da čeprav sta odločbi PMO temeljili na revidiranem sklepu 237/05, na katerega se nanašata prvi in drugi tožbeni razlog, je OI pri Svetu v odločbi o pritožbi v celoti spremenil pravne elemente, ki podpirajo analizo, da bi ugotovil, da dodatek za šolanje ni dolgovan.
31 Natančneje, z odločbo o pritožbi je bil zavrnjen revidirani sklep 237/05, ki je bil pravna podlaga odločb PMO, pri čemer je bilo poudarjeno, da se ni treba izreči o možnosti uporabe minimalnega praga 30 kreditnih točk ECTS iz navedenega revidiranega sklepa.
32 Iz tega sledi, da se prvi in drugi tožbeni razlog nanašata le na odločbi PMO.
33 Kot pa je bilo ugotovljeno v točki 23 zgoraj, je tožba nedopustna v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločb PMO, zato je treba prvi tožbeni razlog in drugi tožbeni razlog, ki je s prvim povezan, zavrniti kot brezpredmetna.
2. Četrti tožbeni razlog: nepristojnost Sveta za preklic prenosa pooblastil na PMO in izdajo odločbe o pritožbi
a) Dopustnost četrtega tožbenega razloga
34 Svet izpodbija dopustnost četrtega pritožbenega razloga in trdi, da v skladu s členom 84 Poslovnika Splošnega sodišča navajanje novega tožbenega razloga med postopkom, ki ne izhaja iz pravnih ali dejanskih okoliščin, ki so se pojavile po vložitvi tožbe, ni dovoljeno. Svet, ki je tožečo stranko obvestil o ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil v odločbi o pritožbi, meni, da je tožbeni razlog, ki ga je tožeča stranka navedla v fazi replike, prepozen in zato nedopusten.
35 V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav mora predložitev novega tožbenega razloga načeloma izpolnjevati zahteve iz člena 84 Poslovnika, te zahteve ne veljajo, če je tožbeni razlog, ki ga je sicer mogoče opredeliti kot novega, del javnega reda (glej v tem smislu sodbi z dne 15. septembra 2016, La Ferla/Komisija in ECHA, T‑392/13, EU:T:2016:478, točka 65, in z dne 24. septembra 2019, Yanukovych/Svet, T‑301/18, neobjavljena, EU:T:2019:676, točka 64).
36 Kot trdi tožeča stranka, je tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, del javnega reda, tako da se je nanj mogoče sklicevati v kateri koli fazi postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2018, Pipiliagkas/Komisija, T‑689/16, neobjavljena, EU:T:2018:925, točka 39 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. septembra 2022, Grieger/Komisija, T‑517/21, neobjavljena, EU:T:2022:588, točka 89 in navedena sodna praksa).
37 Četrti pritožbeni razlog je zato dopusten.
b) Utemeljenost četrtega pritožbenega razloga
38 Tožeča stranka trdi, da je odločba o pritožbi nezakonita zaradi nepristojnosti njenega avtorja. V zvezi s tem v bistvu navaja dva očitka.
39 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Svet lahko preklical prenos pooblastil na PMO le v celoti, in ne v posameznem primeru. V zvezi s tem trdi, da člena 90c in 91a Kadrovskih predpisov preprečujeta ponovni prevzem prenesenih pooblastil, če je PMO že izvajal pooblastila OI, ki so predmet prenosa. Dodaja tudi, da se ob navedenem ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil postavljajo vprašanja v zvezi z načelom pravne varnosti.
40 Na drugem mestu, tožeča stranka zatrjuje bistveno kršitev postopka zaradi neobjave posamične odločbe o ponovnem prevzemu pristojnosti Sveta po njeni pritožbi.
41 Svet te trditve prereka.
1) Prvi očitek: nepristojnost Sveta za ponovni prevzem prenesenih pooblastil v posameznem primeru
42 V skladu s členom 2(2) Kadrovskih predpisov lahko ena ali več institucij kateri koli izmed njih ali medinstitucionalnemu organu zaupa izvajanje nekaterih ali vseh pooblastil, dodeljenih OI, razen odločitev v zvezi z imenovanji, napredovanji ali premestitvami uradnikov. V obravnavani zadevi je Svet na podlagi člena 1(1)(a), prva alinea, sklepa z dne 13. maja 2019 to možnost uporabil tako, da je na PMO prenesel med drugim svoja pooblastila OI za dodelitev in upravljanje zahtev za dodatke za šolanje, ki so jih vložili njegovi zaposleni.
43 V zvezi s področji, za katera se uporablja člen 2(2) Kadrovskih predpisov, člen 90c Kadrovskih predpisov določa, da se pritožbe vložijo pri OI, ki izvaja pooblastila, medtem ko se v skladu s členom 91a Kadrovskih predpisov tožbe vložijo proti instituciji, ki ji je OI, ki izvaja pooblastila, podrejen.
44 Iz tega sledi, da je bil v obravnavanem primeru OI pri Komisiji načeloma pristojen za sprejetje kakršne koli odločbe o pritožbi, vloženi na področju dodatkov za šolanje v zvezi z osebjem Sveta.
45 Poleg tega je v skladu s sodno prakso prenos pristojnosti dejanje, ki organ, ki je pristojnost prenesel, razbremeni in ima zato učinek prenosa pooblastil, ki organu, ki je pristojnost prenesel, a priori prepoveduje sklicevanje na preneseno pristojnost, razen v utemeljitev svoje odločitve o nepristojnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2018, Janssen-Cases/Komisija, T‑688/16, EU:T:2018:822, točka 31 in navedena sodna praksa).
46 Vendar je treba po eni strani poudariti, da zakonodajalec v Kadrovskih predpisih ni izrecno izključil možnosti, da institucija, ki je prenesla pooblastila, ponovno prevzame prenesena pooblastila na podlagi člena 2(2) Kadrovskih predpisov.
47 Po drugi strani sodna praksa dopušča, da lahko organ, ki je prenesel pristojnost, pristojnost ponovno izvaja, pri čemer upošteva, da načelo pravne varnosti, na katerem temelji formalna narava prenosa pristojnosti, zahteva, da predhodno sprejme izrecni akt, na podlagi katerega preneseno pristojnost ponovno prevzame. Tako je treba, enako kot je za prenos pristojnosti potrebno sprejeti izrecni akt o prenosu zadevnega pooblastila, tudi ponovni prevzem prenesenih pooblastil opraviti s sprejetjem izrecnega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2018, Janssen-Cases/Komisija, T‑688/16, EU:T:2018:822, točka 31 in navedena sodna praksa).
48 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da načelo dobrega upravljanja med drugim predpostavlja, da je razdelitev pristojnosti na področju upravljanja kadrov jasno opredeljena in ustrezno objavljena (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 9. julija 2008, Kuchta/BCE, F‑89/07, EU:F:2008:97, točka 62).
49 Prvič, v tem primeru je v členu 1(2) sklepa z dne 13. maja 2019 PMO naloženo, da do 31. decembra 2021 Svet obvesti o vsaki morebitni pritožbi zoper odločbo, ki zadeva člana njegovega osebja. V isti določbi je pojasnjeno, da „[č]e v posameznem primeru tako zahteva organ za imenovanje ali organ za sklepanje pogodb pri Svetu, se PMO odreče izvajanju pooblastil, prenesenih nanj na podlagi odstavka 1 tega člena, in v tem primeru svoja pooblastila uresničuje organ za imenovanja ali organ za sklepanje pogodb pri Svetu“. Tako je bilo v skladu s to določbo Svetu izrecno dovoljeno, da od PMO zahteva, naj se odpove pooblastilom OI, ki so mu bila podeljena, da bi ponovno prevzel njihovo izvajanje.
50 Iz tega sledi, da je bil Svet s členom 1(2) sklepa z dne 13. maja 2019 izrecno pooblaščen za ponovni prevzem prenesenih pooblastil prav v posameznih primerih in po vložitvi pritožbe.
51 Drugič, ni sporno, da je bil sklep z dne 13. maja 2019 pravilno objavljen v Uradnem listu.
52 Tretjič, Svet je svojo pristojnost izvajal šele po izrecnem in predhodnem aktu, s katerim je PMO 23. aprila 2021 predlagal, naj se odpove izvajanju prenesenih pooblastil v obravnavani zadevi, ta pa je na ta predlog odgovoril 10. junija 2021 (glej točko 9 zgoraj).
53 Iz preudarkov v točkah od 49 do 52 zgoraj izhaja, da so bile pri ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil spoštovane zahteve, ki izhajajo iz načela pravne varnosti, zlasti v smislu sodne prakse, navedene v točkah 47 in 48 zgoraj.
54 V teh okoliščinah zlasti dejstva, da je v členu 90c Kadrovskih predpisov navedeno, da se zahteve in pritožbe, ki se nanašajo na prenesena pooblastila, vložijo pri organu, na katerega so pooblastila prenesena, ni mogoče enačiti z zakonodajno prepovedjo ponovnega prevzema takih pooblastil s strani njihovega imetnika, ne glede na to, ali je ta prevzem popoln ali posamičen. Prav tako ni mogoče šteti, da navedena določba prepoveduje ponovni prevzem prenesenih pooblastil med predhodnim postopkom, kot trdi tožeča stranka, zlasti ob upoštevanju razvoja tega pooblastila, kot je opozorjeno v sodni praksi, navedeni v točki 17 zgoraj.
55 Zato je treba prvi očitek, ki se nanaša na nepristojnost Sveta za ponovni prevzem prenesenih pooblastil za posamezni primer, zavrniti.
2) Drugi očitek: neobjava posamične odločbe o ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil
56 Tožeča stranka Svetu očita, da posamična odločba o ponovnem prevzemu pristojnosti po njeni pritožbi ni bila objavljena.
57 V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da mora tožba v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in členom 76(d) Poslovnika, kakor se razlagata v okviru ustaljene sodne prakse, vsebovati navedene tožbene razloge in trditve, ki so izraženi dovolj jasno in natančno, da se toženi stranki omogoči priprava obrambe, sodišču pa, da po potrebi odloči, ne da bi mu bilo treba zahtevati druge informacije. V nasprotnem primeru je nejasen ali pomanjkljiv očitek nedopusten (glej sodbo z dne 23. marca 2022, ON/Komisija, T‑730/20, neobjavljena, EU:T:2022:155, točka 44 in navedena sodna praksa).
58 V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da ni objavil sklepa o preklicu prenosa pooblastil v zvezi s pritožbo, bistveno kršil postopek. Vendar ni navedla pravne podlage, ki bi dokazovala kakršno koli obveznost Sveta, da objavi posamično odločbo ali da v zvezi s tem očitkom podrobneje ter dovolj jasno in natančno navede svoje trditve.
59 Zato je treba na podlagi člena 76(d) Poslovnika to trditev zavreči kot nedopustno.
60 Vsekakor je treba tudi ob predpostavki, da želi tožeča stranka z drugim očitkom trditi, da ji posamična odločba o ponovnem prevzemu prenesenih pooblastil v zvezi s pritožbo ni bila razkrita, navesti, da je bila ta pritožba vložena 10. junija 2021, ko je PMO Svetu z dopisom sporočil, da se strinja z odpovedjo izvajanja prenesenih pooblastil. Res je, da ta dopis tožeči stranki ni bil vročen, ta pa je bila o njem obveščena šele ob vročitvi odločbe o pritožbi, to je 19. julija 2021, kar je pet tednov in pol pozneje (glej točki 9 in 10 zgoraj).
61 Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso zamuda pri obvestitvi naslovnika o posamični odločbi ne more povzročiti ničnosti te odločbe, ker je obvestitev dejanje, ki sledi odločbi, in zato nikakor ne vpliva na njeno vsebino (sodbi z dne 29. oktobra 1981, Arning/Komisija, 125/80, EU:C:1981:248, točka 9, in z dne 7. februarja 2007, Caló/Komisija, T‑118/04 in T‑134/04, EU:T:2007:37, točka 79).
62 Poleg tega, kot je razvidno iz točke 8 zgoraj, je tožeča stranka pritožbo najprej vložila pri Svetu in šele tri tedne pozneje pri Komisiji, pri čemer ji je predložila kopijo pritožbe, vložene pri Svetu.
63 Poleg tega tožeča stranka ne trdi niti a fortiori ne dokazuje, da bi okoliščina, da je odločbo o pritožbi sprejel Svet, in ne Komisija, sama po sebi lahko ogrozila eno od jamstev, ki jih ima na podlagi Kadrovskih predpisov, ali pravila dobrega upravljanja na področju upravljanja osebja.
64 Zato je treba ugotoviti, da v zvezi s ponovnim prevzemom prenesenih pooblastil s strani Sveta ni podana nobena postopkovna nepravilnost, tako da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je odločbo o pritožbi sprejel nepristojni organ.
65 Četrti tožbeni razlog je treba torej zavrniti kot neutemeljen.
3. Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
66 Tretji tožbeni razlog, ki je razdeljen na dva dela, se nanaša na kršitev člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
67 Tožeča stranka v okviru prvega dela trdi, da je v smislu revidiranega sklepa 237/05 pogoj „rednega šolanja“ v izobraževalni ustanovi v bistvu izpolnjen le, če študij ustreza 30 kreditnim točkam ECTS. Z navedenim revidiranim sklepom naj bi bil tako naložen dodaten nezakonit pogoj, in sicer s tem, da se je uporaba člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom omejila le na programe akademskega usposabljanja, ne pa na vsakršno poklicno usposabljanje, ki daje pravico do dodelitve kreditnih točk ECVET.
68 Kot pa je razvidno iz točk od 30 do 32 zgoraj, je OI pri Svetu v celoti zavrnil revidirani sklep 237/05, ki je bil pravna podlaga odločb PMO, tako da je treba prvi del tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na ti odločbi, zavrniti kot brezpredmeten.
69 Tožeča stranka v utemeljitev drugega dela tretjega tožbenega razloga trdi, da je bil z odločbo o pritožbi kršen člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ker je bilo z njo uvedeno razlikovanje med visokošolskim in poklicnim izobraževanjem.
70 Svet te trditve prereka.
71 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom dodatek za šolanje izplača za vsakega vzdrževanega otroka, mlajšega od petih let, ki se redno šola v osnovni ali srednji šoli, ki zaračunava šolnino, ali v visokošolski ustanovi.
72 Svet pa je v odločbi o pritožbi ugotovil, da tožeči stranki ni dolžan izplačati dodatka za šolanje. Po eni strani je bil program usposabljanja poklicne narave in je omogočal pridobitev kreditnih točk ECVET, in ne kreditnih točk ECTS. Po drugi strani ni omogočal pridobitve univerzitetne diplome druge ali tretje stopnje in zato ni spadal v univerzitetno izobraževanje v smislu grškega izobraževalnega sistema. Svet je na podlagi tega sklenil, da programa usposabljanja ni mogoče šteti za „visokošolsko izobraževanje“ v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
73 Svet je v tem postopku trdil, da je treba člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki daje pravico do dodatka za šolanje, razlagati ob upoštevanju člena 2(3)(b) navedene priloge, ki določa dodelitev dodatka za vzdrževanega otroka, ki se šola ali poklicno usposablja.
74 Po mnenju Sveta dejstvo, da je pojem „poklicno usposabljanje“ naveden v členu 2(3)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša na otroški dodatek, vendar ga v členu 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki se nanaša na dodatek za šolanje, ni, dokazuje, da je pojem „poklicno usposabljanje“ samostojen pojem, ki se razlikuje od pojma „visokošolsko izobraževanje“, ki ga za dodelitev dodatka za šolanje med drugim določa člen 3(1) navedene priloge. Zato visokošolsko izobraževanje ne more vključevati poklicnega usposabljanja, tako da dodatek za šolanje ne bi bil dolgovan, če bi se zadevni otrok izobraževal na tak način.
75 V zvezi s tem Splošno sodišče poudarja, da – kot je razvidno iz točke 71 zgoraj – člen 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom med drugim zahteva tri pogoje za dodelitev dodatka za šolanje, in sicer, prvič, obiskovanje visokošolskega zavoda, drugič, rednost navedenega obiskovanja in, tretjič, dejstvo, da to obiskovanje poteka v polnem obsegu obveznega števila ur. Tako v členu 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom nikakor ni navedena narava usposabljanja kot takega.
76 V nasprotju s trditvami Sveta pa, čeprav zakonodajalec ni navedel narave usposabljanja, ki ga zagotavlja visokošolska ustanova v okviru člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, medtem ko je to storil v okviru člena 2(3)(b) iste priloge, ni naloga niti Sveta niti Splošnega sodišča, da to usposabljanje določita kot dodatni pogoj.
77 Tako je Splošno sodišče že ugotovilo, da razlikovanje med šolskim in poklicnim usposabljanjem iz člena 2(3)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom sicer omogoča izključitev izplačila dodatka za šolanje iz člena 3(1) navedene priloge, kadar vzdrževani otrok sodeluje pri poklicnem usposabljanju, ki ni povezano z izobraževalno ustanovo. Nasprotno pa to razlikovanje ne nasprotuje izplačilu dodatka za šolanje, kadar vzdrževani otrok sodeluje pri poklicnem usposabljanju, ki ga izvaja izobraževalna ustanova, ki jo redno obiskuje (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 29. januarja 1993, Wery/Parlament, T‑86/91, EU:T:1993:7, točke 44, 45, 50 in 51).
78 Zato poklicna narava usposabljanja ne vpliva na dodelitev dodatka za šolanje na podlagi člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, če to usposabljanje izvaja izobraževalna ustanova.
79 To razlago potrjuje uvodna izjava 3 Uredbe Komisije (EU) št. 317/2013 z dne 8. aprila 2013 o spremembi prilog k uredbam (ES) št. 1983/2003, (ES) št. 1738/2005, (ES) št. 698/2006, (ES) št. 377/2008 in (EU) št. 823/2010 glede mednarodne standardne klasifikacije izobrazbe (UL 2013, L 99, str. 1), v skladu s katero morajo institucije Unije uporabljati klasifikacije izobrazbe, ki so združljive z revidirano mednarodno standardno klasifikacijo izobrazbe ISCED 2011. Točka 2, drugi odstavek, revidiranega sklepa 237/05 se namreč sklicuje na ISCED za opredelitev pojma rednega obiskovanja visokošolske ustanove.
80 Svet pa je na obravnavi priznal, prvič, da je v ISCED visokošolsko izobraževanje opredeljeno tako, da zajema to, kar se običajno razume kot akademsko izobraževanje, in to, kar ustreza naprednemu poklicnemu izobraževanju, ter drugič, da je egejska univerza (Grčija), na kateri se je izvajal program usposabljanja, visokošolska ustanova.
81 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Svet tožeči stranki ni mogel zavrniti dodelitve dodatka za šolanje z obrazložitvijo, da programa usposabljanja ni mogoče šteti za „visokošolsko izobraževanje“ v smislu člena 3(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom.
82 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba po eni strani ugoditi drugemu delu tretjega tožbenega razloga in posledično odločbo o pritožbi razglasiti za nično, po drugi strani pa tožbo v preostalem zavrniti.
IV. Stroški
83 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
84 Tako lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(1) Poslovnika, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo, da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.
85 V obravnavani zadevi tožeča stranka ni uspela z dopustnostjo tožbe v delu, v katerem je ta usmerjena zoper odločbi PMO in s tem zoper Komisijo.
86 Vendar Splošno sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prehodna določba iz člena 1(2) sklepa z dne 13. maja 2019 v povezavi s členoma 90c in 91a Kadrovskih predpisov (glej točki 43 in 49 zgoraj) lahko v tem primeru ustvarila določeno dvoumnost glede akta, ki posega v položaj.
87 V teh okoliščinah, tudi če tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela v delih, ki se nanašajo na Komisijo, je treba na podlagi pravične presoje vseh okoliščin obravnavanega primera odločiti, da Komisija nosi svoje stroške.
88 Ker Svet z vsebinskimi razlogi ni uspel, se mu naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba je v delu, ki se nanaša na Evropsko komisijo, nedopustna.
2. Odločba Sveta Evropske unije z dne 19. julija 2021 o zavrnitvi pritožbe Georgiosa Paraskevaidisa zoper odločbe Urada Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic z dne 4. februarja 2021, z dne 1. marca 2021 in z dne 9. marca 2021 se razglasi za nično.
3. V preostalem se tožba zavrne.
4. Svet poleg svojih stroškov nosi plačilo stroškov G. Paraskevaidisa.
5. Komisija nosi svoje stroške.
Papasavvas | Truchot | Kanninen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. junija 2024.
Podpisi