SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)
z dne 5. novembra 2013(*)
„Damping – Uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Kitajske – Pristop Armenije k STO – Tržnogospodarska obravnava podjetja – Člen 2(7) Uredbe (ES) št. 384/96 – Skladnost s protidampinškim sporazumom – Člen 277 PDEU“
V zadevi T‑512/09,
Rusal Armenal ZAO, s sedežem v Erevanu (Armenija), ki jo zastopa B. Evtimov, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga je sprva zastopal J.‑P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem in G. Wolfom, odvetnikoma, nato J.‑P. Hix in B. Driessen, zastopnika, skupaj z G. Berrischem, nato J.‑P. Hix in B. Driessen,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata M. França in C. Clyne, zastopnika,
intervenientka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 925/2009 z dne 24. septembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske (UL L 262, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),
v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, F. Dehousse, sodnik, I. Wiszniewska‑Białecka, sodnica, M. Prek in J. Schwarcz, sodnika,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Rusal Armenal ZAO, je družba proizvajalka in izvoznica izdelkov iz aluminija, ustanovljena leta 2000 v Armeniji. Republika Armenija je 5. februarja 2003 pristopila k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82).
2 Na podlagi pritožbe, vložene 28. maja 2008, je Evropska komisija začela protidampinški postopek v zvezi z uvozom nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske. Obvestilo o začetku tega postopka je bilo objavljeno v Uradnem listu Evropske Unije z dne 12. julija 2008 (UL C 177, str. 13).
3 Tožeča stranka je z dopisoma z dne 25. julija in z dne 1. septembra 2008 izpodbijala zlasti uporabo člena 2(7) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: osnovna uredba) (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22)), v obravnavani zadevi ob upoštevanju, prvič, pristopa Republike Armenije k STO z letom 2003, drugič, tega, da pogoji za uporabo druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (v nadaljevanju: GATT) niso bili izpolnjeni, in tretjič, tega, da instrumenti pristopa Armenije k STO niso določali možnosti odstopanja od pravil Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189; v nadaljevanju: protidampinški sporazum). Poleg tega se je tožeča stranka v okviru analize nelojalnega nižanja cen ali nelojalnega nižanja referenčnih cen sklicevala na pomanjkljivosti, povezane z njenimi izdelki, o čemer je predložila dodatne informacije v dopisu z dne 7. oktobra 2008.
4 Poleg tega je tožeča stranka zahtevala, naj se ji odobri tržnogospodarska obravnava ali, če ta ne bi bila odobrena, individualna obravnava (v nadaljevanju: zahteva za TGO/IO). Komisija je v zvezi s tem z dopisom z dne 19. decembra 2008 tožečo stranko obvestila o preudarkih, na podlagi katerih je ugotovila, da merili glede računovodskih evidenc in proizvodnih stroškov iz člena 2(7)(c), druga in tretja alinea, osnovne uredbe (postal člen 2(7)(c), druga in tretja alinea, Uredbe št. 1225/2009) nista bili izpolnjeni. Tožeča stranka je z dopisom z dne 5. januarja 2009 ponovila svoje očitke glede uporabe člena 2(7) osnovne uredbe za Armenijo in izpodbijala presojo Komisije v zvezi z meriloma, za kateri je ta štela, da nista izpolnjeni. Komisija je z dopisom z dne 19. januarja 2009 odgovorila na ta dopis, pri čemer je med drugim navedla dodatne obrazložitve glede statusa Armenije kot tržnega gospodarstva. Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. marca 2009 Komisiji predložila dodatne dokaze v zvezi s svojo zahtevo za TGO/IO.
Začasna uredba in izpodbijana uredba
5 Komisija je 7. aprila 2009 sprejela Uredbo (ES) št. 287/2009 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske (UL L 94, str. 17, v nadaljevanju: začasna uredba). Komisija je na podlagi člena 14(2) in člena 20(1) osnovne uredbe (postala člena 14(2) in 20(1) Uredbe št. 1225/2009) z dopisom z dne 8. aprila 2009 tožeči stranki poslala začasno uredbo in ugotovitve glede izračuna stopenj dampinga in škode v zvezi s tožečo stranko.
6 Kot primerljiva država za izračun normalne vrednosti za proizvajalce izvoznike, ki naj jim tržnogospodarska obravnava ne bi bila odobrena, je bila določena Turčija. Vprašalnik, ki ga je poslala Komisija, je izpolnil turški proizvajalec podobnih izdelkov (uvodne izjave 10, 12 in 52 začasne uredbe).
7 V skladu z navedenim v uvodni izjavi 13 začasne uredbe je preiskava dampinga in škode zajela obdobje od 1. julija 2007 do 30. junija 2008. Preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, se je nanašala na obdobje od 1. januarja 2005 do 30. junija 2008.
8 V skladu z navedenim v uvodni izjavi 19 začasne uredbe je zadevni izdelek aluminijasta folija debeline najmanj 0,008 mm in ne več kot 0,018 mm, brez podlage, samo valjana, vendar dalje neobdelana, za zvitke širine največ 650 mm in teže več kot 10 kg s poreklom iz Armenije, Brazilije in Kitajske, uvrščena pod oznako KN ex7607 11 19. V zvezi s podobnim izdelkom je v uvodni izjavi 20 začasne uredbe navedeno, da imajo aluminijasta folija, ki jo industrija Skupnosti proizvaja in prodaja v Skupnosti, tista, ki se proizvaja in prodaja na notranjih trgih v Armeniji, Braziliji in na Kitajskem, tista, ki se uvaža iz teh držav v Skupnost, ter tista, ki se proizvaja in prodaja v Turčiji, iste osnovne fizikalne in tehnične značilnosti ter iste osnovne končne uporabe.
9 Komisija je v zvezi z odobritvijo tržnogospodarske obravnave najprej ugotovila, da Armenije ni mogoče obravnavati kot tržno gospodarstvo, ker je navedena v opombi k členu 2(7)(a) osnovne uredbe (postal člen 2(7)(a) Uredbe št. 1225/2009). Komisija je dalje navedla, da tožeča stranka ne ustreza merilom glede računovodskih evidenc in proizvodnih stroškov iz člena 2(7)(c), druga in tretja alinea, osnovne uredbe. V zvezi s tem so, prvič, računovodske evidence tožeče stranke za leto 2006 vsebovale negativno mnenje revizorjev, medtem ko naj tožeča stranka ustrezno revidiranih računovodskih evidenc za leto 2007 ne bi predložila. Drugič, cena, plačana armenski državi za pridobitev deležev podjetja, ki gospodarsko izkorišča star proizvodni obrat, naj bi ustrezala približno tretjini njihove nominalne vrednosti, pri čemer naj bi tožeča stranka med drugim neodplačno pridobila posest nad nepremičninami (uvodne izjave 24, 25 in od 27 do 31 začasne uredbe).
10 Glede izračuna stopnje dampinga je Komisija v prilogi k dopisu z dne 8. aprila 2009 (glej točko 5 zgoraj) navedla, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za individualno obravnavo. Poleg tega je primerjava tehtanih povprečnih normalnih vrednosti za vsako vrsto zadevnih izdelkov, ki so se izvažali v Skupnost in jih je proizvajal turški proizvajalec, ki je odgovoril na vprašalnik v zvezi s tem, z ustreznimi tehtanimi povprečnimi izvoznimi cenami tožeče stranke pokazala stopnjo dampinga v višini 37 %. Ti podatki so povzeti v uvodnih izjavah 42, 74 in 77 začasne uredbe.
11 Ker je Komisija presodila, da so pogoji glede škode, vzročne zveze in interesa Unije izpolnjeni, je uvedla začasno protidampinško dajatev v višini stopnje odprave škode ob upoštevanju neškodljive cene, ki bi jo morala pridobiti industrija Skupnosti. Tako je bila začasna protidampinška dajatev za izdelke tožeče stranke določena na 20 % (uvodne izjave od 91 do 94, od 119 do 138 in od 164 do 170 začasne uredbe).
12 Komisija je na podlagi člena 20, od (2) do (4), osnovne uredbe (postal člen 20, od (2) do (4), Uredbe št. 1225/2009) z dopisom z dne 15. julija 2009 tožeči stranki poslala dokument o dokončnem razkritju bistvenih dejstev in ugotovitev, na katerih je temeljil predlog za uvedbo dokončnih protidampinških dajatev. Komisija je pozvala tožečo stranko, naj ji do 30. julija 2009 posreduje pripombe glede dokumenta o dokončnem razkritju.
13 Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. julija 2009 predložila pripombe na dokument o dokončnem razkritju in predlagala zavezo v smislu člena 8(1) osnovne uredbe (postal člen 8(1) Uredbe št. 1225/2009).
14 Svet Evropske unije je 24. septembra 2009 sprejel Uredbo (ES) št. 925/2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske (UL L 262, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
15 Svet je v zvezi z zahtevo tožeče stranke za TGO/IO v uvodnih izjavah od 18 do 26 in 32 izpodbijane uredbe potrdil ugotovitve iz začasne uredbe glede statusa Armenije, meril, za katera je Komisija presodila, da jim tožeča stranka ne ustreza, in odobritve individualne obravnave tožeči stranki (glej točki 9 in 10 zgoraj). V teh okoliščinah je bila stopnja dampinga tožeče stranke določena na 33,4 % (točka 4.4 izpodbijane uredbe). Poleg tega je Svet v uvodnih izjavah 55 in 56 izpodbijane uredbe potrdil presojo iz začasne uredbe v zvezi s kumulativno oceno učinkov zadevnega uvoza. Svet je nazadnje potrdil tudi ugotovitve iz začasne uredbe glede škode in interesa Skupnosti ter določil stopnjo odprave škode, povzročene z uvozom izdelkov tožeče stranke, v višini 13,4 %.
16 V teh okoliščinah je Svet na podlagi člena 1(2) izpodbijane uredbe uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz izdelkov tožeče stranke v višini 13,4 %.
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 21. decembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
18 Komisija je 25. marca 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta.
19 S sklepom z dne 4. maja 2010 je predsednik sedmega senata Splošnega sodišča ugodil predlogu za intervencijo Komisije, ki je intervencijsko vlogo vložila 21. junija 2010. Tožeča stranka je svoja stališča o tej vlogi predložila 23. avgusta 2010.
20 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v drugi senat, ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva. S sklepom z dne 16. maja 2012 je Splošno sodišče odstopilo zadevo v odločanje drugemu razširjenemu senatu.
21 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
22 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša nanjo;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
23 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
24 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
25 Tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov:
– kršitev člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe (postal člen 2, od (1) do (6), Uredbe št. 1225/2009) ter členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma;
– kršitev člena 2(7)(c) osnovne uredbe;
– kršitev člena 3(4) osnovne uredbe (postal člen 3(4) Uredbe št. 1225/2009) in neobstoj obrazložitve;
– kršitev načela enakega obravnavanja in očitno napako pri presoji;
– kršitev načela dobrega upravljanja.
26 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga, ki ga je treba najprej preučiti, trdi, da je treba razglasiti, da se člen 2(7) osnovne uredbe zanjo ne uporablja v delu, v katerem je bila ta določba pravna podlaga za uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom v izpodbijani uredbi. Z uporabo te metodologije na podlagi člena 2(7) osnovne uredbe za tožečo stranko v obravnavani zadevi naj bi se kršili člena 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma ter člen 2, od (1) do (6), osnovne uredbe. V teh okoliščinah naj bi bilo treba razglasiti, da se člen 2(7) osnovne uredbe v delu, upoštevnem v obravnavani zadevi, v skladu s členom 277 PDEU ne uporablja za tožečo stranko, in posledično razglasiti izpodbijano uredbo za nično.
27 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da se v skladu s sistemom, določenim glede normalne vrednosti s protidampinškim sporazumom, ta vrednost izračuna na podlagi členov 2.1 in 2.2 navedenega sporazuma z dvema izjemama. Prva je uporaba druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT v skladu s členom 2.7 protidampinškega sporazuma. Druga je uporaba instrumentov pristopa določenih držav k Sporazumu o ustanovitvi STO, ki vsebujejo posebna pravila v zvezi s tem.
28 Ker naj tožeča stranka kot podjetje s sedežem v Armeniji ne bi spadala na področje uporabe druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT in ker naj, v nasprotju s primeroma Ljudske republike Kitajske in Socialistične republike Vietnam, dokumenti, ki se nanašajo na pristop Republike Armenije k Sporazumu o ustanovitvi STO, ne bi določali odstopanj od členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, naj bi zadnjenavedeni določbi od navedenega pristopa naprej onemogočali uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom na podlagi člena 2(7) osnovne uredbe za izvoz tožeče stranke ob sklicevanju bodisi na opombo k točki (a) te določbe, kot je bila vnesena z Uredbo Sveta (ES) št. 905/98 z dne 27. aprila 1998 o spremembah [osnovne uredbe] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 111), bodisi na katero koli drugo določilo te določbe. Zgoraj navedene določbe GATT in protidampinškega sporazuma naj ne bi omogočale oblikovanja „vmesnih“ kategorij med državami s pretežno državno trgovino in državami s tržnim gospodarstvom, poleg tega pa Republika Armenija ni nikoli pristala na tak status. Iz tega naj bi izhajalo, da institucije ne bi smele določiti normalne vrednosti za tožečo stranko z uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom, kakršna je bila nazadnje uporabljena v obravnavani zadevi na podlagi člena 2(7)(a) osnovne uredbe. V teh okoliščinah naj bi institucije prekoračile pravni okvir, določen s protidampinškim sporazumom v povezavi z določbami primarnega prava, kot je člen 216(2) PDEU, in sodno prakso v zvezi z uporabo osnovne uredbe z vidika protidampinškega sporazuma. Zato bi bilo po njeni presoji treba razglasiti, da se člen 2(7) osnovne uredbe za obravnavano zadevo ne uporablja, izpodbijano uredbo pa bi bilo treba razglasiti za nično zaradi kršitve členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma in člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe. To naj nikakor ne bi škodovalo položaju Evropske unije kot pogajalke v okviru STO.
29 Svet najprej navaja, da vključitev Armenije v opombo k členu 2(7)(a) osnovne uredbe izključuje uporabo odstavkov od 1 do 6 te določbe za izvoz tožeče stranke. Poleg tega naj nastalega položaja ne bi bilo mogoče odpraviti z razlago v skladu z GATT ali protidampinškim sporazumom. Vendar meni, da bi bilo treba po eni strani priznati, da je sodna praksa omejena na uporabo sredstev za razlago, ki so na voljo, po drugi pa, da namen osnovne uredbe ni bil naložitev kakršne koli obvezne uporabe členov 2.1 in 2.2 za uvoz s poreklom iz Armenije. Svet dodaja, da člen 2(7) osnovne uredbe ne dovoljuje odobritve tržnogospodarske obravnave podjetju, ki ne izpolnjuje meril iz točke (c) te določbe.
30 Svet ob podpori Komisije trdi, da nikakor niti GATT niti protidampinški sporazum institucijam Unije ne nalagata, da morajo za namene preiskav na področju dampinga Armenijo obravnavati kot tržno gospodarstvo. Poleg tega je prehod na tržno gospodarstvo postopen in lahko zahteva dolgotrajne reforme in prilagoditve. Ob tem naj se Republika Armenija o tem ne bi pogajala v okviru pristopa k STO niti naj take obravnave ne bi zahtevala v okviru zahteve za spremembo statusa v okviru uporabe osnovne uredbe. Svet nazadnje poudarja škodo, ki bi lahko nastala položaju Unije v okviru večstranskih pogajanj, če bi bilo mogoče izpodbijati člen 2(7) osnovne uredbe z vidika pravil STO. V zvezi s tem Svet navaja, da tudi nekatere druge članice STO Armenije ne obravnavajo kot tržno gospodarstvo in da v nasprotju z Ljudsko republiko Kitajsko in Socialistično republiko Vietnam Republika Armenija ni izpogajala roka, po katerem jo morajo druge članice STO uvrstiti med tržna gospodarstva.
Uvodne ugotovitve
31 Kot je tožeča stranka v pisnih vlogah večkrat navedla, se ta tožbeni razlog nanaša na vprašanje, ali je člen 2(7) osnovne uredbe v obravnavani zadevi lahko veljavna podlaga za uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom za izračun normalne vrednosti izdelkov tožeče stranke, obravnavanih v sporni protidampinški preiskavi.
32 Tožeča stranka glede tega meni, da je treba ob upoštevanju pravila o izračunavanju normalne vrednosti iz protidampinškega sporazuma in pravil GATT, na katera zadnjenavedeni sporazum napotuje, razglasiti, da se člen 2(7) osnovne uredbe v skladu s členom 277 PDEU ne uporablja v delu, v katerem instituciji v obravnavani zadevi nanj opirata uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom.
33 Za analizo utemeljenosti trditev tožeče stranke v okviru tega tožbenega razloga je treba najprej spomniti, kako sta instituciji v obravnavani zadevi uporabili člen 2(7) osnovne uredbe.
34 V zvezi s tem iz uvodnih izjav od 22 do 25 začasne uredbe ter 19 in 20 izpodbijane uredbe in prve strani dopisa Komisije z dne 19. januarja 2009 (glej točko 4 zgoraj) izhaja, da se instituciji opirata na vključitev Armenije na seznam držav iz opombe k členu 2(7)(a) osnovne uredbe. Instituciji sta nato šteli, da se je, ker je bila Armenija ob začetku preiskave poleg tega članica STO, uporabljal člen 2(7)(b) osnovne uredbe, tako da bi se tožeča stranka lahko sklicevala na člen 2, od (1) do (6), te uredbe le, če bi Komisija sprejela njeno zahtevo za odobritev tržnogospodarske obravnave. Glede tega je iz uvodnih izjav od 27 do 31 in od 43 do 52 začasne uredbe ter iz uvodnih izjav od 21 do 26 in 35 izpodbijane uredbe razvidno, da je bila zahteva za odobritev tržnogospodarske obravnavezavrnjena. Poleg tega iz teh uvodnih izjav izhaja, da je bila z uporabo zadnjega stavka člena 2(7)(b) osnovne uredbe normalna vrednost nazadnje določena s primerjanjem s podatki iz Turčije, ki je bila opredeljena kot primerljiva tretja država s tržnim gospodarstvom v skladu s členom 2(7)(a) te uredbe.
35 V teh okoliščinah mora Splošno sodišče preučiti, ali in pod katerimi pogoji lahko instituciji štejeta, da je država članica STO država, ki nima tržnega gospodarstva, in posledično uporabita metodologijo za izračun normalne vrednosti, kakršna je opisana v prejšnji točki zgoraj. Za tako preučitev je treba upoštevati položaj protidampinškega sporazuma v sistematiki pravnega reda Unije in razložiti navedeni sporazum v tistem delu, ki se nanaša na možnosti, da se članicam STO dovolijo odstopanja od pravil iz členov 2.1 in 2.2 tega sporazuma.
36 Glede položaja protidampinškega sporazuma v sistematiki pravnega reda Unije je treba opozoriti, da Sporazum o ustanovitvi STO in sporazumi ter memorandumi iz prilog k njemu ob upoštevanju njihove narave in sistematike načeloma niso del pravil, ob upoštevanju katerih sodišče Unije nadzira zakonitost aktov institucij Skupnosti na podlagi člena 263, prvi odstavek, PDEU. Vendar mora sodišče Unije, če namerava Skupnost izpolniti posebno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO, ali če akt Skupnosti izrecno napotuje na določene določbe sporazumov in memorandumov iz prilog k Sporazumu o ustanovitvi STO, nadzorovati zakonitost zadevnega akta Skupnosti glede na pravila STO. V zvezi s tem je iz uvodnih izjav, natančneje iz uvodne izjave 5, osnovne uredbe razvidno, da je cilj navedene uredbe zlasti ta, da se v pravo Skupnosti prenesejo nova in podrobna pravila, določena v protidampinškem sporazumu, med katera sodijo zlasti pravila v zvezi z izračunom stopnje dampinga, in sicer z namenom zagotovitve ustrezne in pregledne uporabe navedenih pravil. Zato ni sporno, da je Skupnost sprejela osnovno uredbo, da bi izpolnila svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz protidampinškega sporazuma (glej sodbo Sodišča z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točke od 53 do 56 in navedena sodna praksa), in sicer z izvajanjem člena 18(4) navedenega sporazuma (sodba Splošnega sodišča z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, ZOdl., str. II‑315, točka 160). Poleg tega je Skupnost s členom 2 te uredbe, naslovljenim „Določitev dampinga“, nameravala izpolniti določene obveznosti iz člena 2 tega sporazuma, ki se nanašajo tudi na ugotovitev obstoja dampinga.
37 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je treba razglasiti, da se člen 2(7) osnovne uredbe v skladu s členom 277 PDEU ne uporablja v delu, v katerem v obravnavani zadevi na njem temelji taka uporaba metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom, s kakršno se kršita člena 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma. Pri taki metodologiji se normalna vrednost določi na podlagi podatkov podjetij iz tretje države, čeprav gre za uvoz s poreklom iz članic STO, kakršna je Armenija, ki ne izpolnjujejo meril iz druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT.
Sistem, uveden s protidampinškim sporazumom in drugo dopolnilno določbo k odstavku 1 člena VI GATT
38 Glede razlage protidampinškega sporazuma je treba ugotoviti, da trditve, ki jih v obrambo navaja Svet in se po eni strani nanašajo na to, da niti GATT niti protidampinški sporazum ne ustvarjata nikakršne posebne zaveze, da bi se Armenija obravnavala kot tržno gospodarstvo, po drugi pa na postopek prehoda na tržno gospodarstvo, ki med drugim pomeni razširitev analize Komisije iz dopisa z dne 19. januarja 2009 (glej točko 4 zgoraj), temeljijo na napačnem razumevanju določb GATT in protidampinškega sporazuma o izračunavanju normalne vrednosti.
39 Zlasti se, najprej, v skladu z odstavkom 1 člena VI GATT „za izdelek, ki se izvaža iz ene v drugo državo, […] šteje, da je na ozemlje države uvoznice uvožen po ceni, ki je nižja od njegove normalne vrednosti, če je cena tega izdelka: a) nižja od primerljive cene v redni trgovini za podoben izdelek, ki je namenjen porabi v državi izvoza; b) kadar take cene ni na domačem trgu države izvoza, če je cena izvoženega izdelka i) nižja od najvišje primerljive cene za izvoz primerljivega izdelka v tretjo državo v redni trgovini ali ii) nižja od stroškov proizvodnje tega izdelka v državi porekla ob dodanem razumnem znesku prodajnih stroškov in dobička“.
40 Iz te določbe izhaja, da je normalna vrednost sestavljena bodisi iz primerljive cene v redni trgovini za podoben izdelek, ki je namenjen porabi v državi izvoza, bodisi iz najvišje primerljive cene za izvoz primerljivega izdelka v tretjo državo v redni trgovini, bodisi iz stroškov proizvodnje tega izdelka v državi porekla ob dodanem razumnem znesku prodajnih stroškov in dobička.
41 Ta pravila se na ravni STO izvajajo s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, ki določata podrobnejša pravila, vendar ostajata v okviru teh treh možnosti, izčrpno naštetih v členu VI GATT.
42 Dalje, v skladu s členom 2.7 protidampinškega sporazuma ta člen ne posega v drugo dopolnilno določbo k odstavku 1 člena VI GATT. V skladu z zadnjenavedeno določbo je „[s]plošno […] znano, da pri uvozu s poreklom iz države s popolnoma ali skoraj popolnoma monopolno trgovino, ko država določa notranje cene, primerljivost cen za namene […] odstavka [1] lahko povzroča posebne težave in da v takih primerih pogodbenice uvoznice lahko ocenijo, da je treba upoštevati možnost, da natančna primerjava z notranjimi cenami navedene države ni vedno ustrezna“.
43 V nasprotju z mnenjema institucij člena 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma po eni strani in člen 2.7 ter druga dopolnilna določba k odstavku 1 člena VI GATT po drugi ne predstavljata dveh skrajnih možnosti (država s tržnim gospodarstvom in državni monopol nad trgovino), med katerima je mogoče predvideti celoten niz položajev, v zvezi s katerimi protidampinški sporazum članicam STO dopušča uvedbo pravil, ki jih te članice presojajo za ustrezne za izračunavanje normalne vrednosti, kot je oblikovanje normalne vrednosti na podlagi podatkov podjetij iz tretje države, če zadevni proizvajalec ne dokaže, da pri njegovi proizvodnji in prodaji podobnega izdelka veljajo pogoji tržnega gospodarstva.
44 Protidampinški sporazum namreč s členoma 2.1 in 2.2 uvaja pravila za izračunavanje normalne vrednosti, ne da bi kakor koli določal, da se ta pravila uporabljajo za uvoz s poreklom iz držav s „tržnim gospodarstvom“. Zlasti, kot je to na obravnavi sprejel Svet, protidampinški sporazum in člen VI GATT nikjer ne navajata pojma „tržno gospodarstvo“ kot pogoja za uporabo njunih členov 2.1 in 2.2 oziroma VI.
45 Poleg tega se stranki strinjata, da instrumenti pristopa Republike Armenije k STO ne določajo nobene izjeme, ki bi pogodbenice odvezovala od uporabe pravil, skladnih s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, pri določanju normalne vrednosti izdelkov s poreklom iz te države.
46 Stališče Sveta, da je vključitev izjem od členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma in pripadajočih rokov v instrumente pristopa Ljudske republike Kitajske in Socialistične republike Vietnam k STO le izraz volje, da se časovno omeji pravica članic, da pri izračunavanju normalne vrednosti ne uporabljajo pravil, skladnih z navedenima členoma, ne ustreza dejstvom.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, da del I, točka 15, Protokola o pristopu Ljudske republike Kitajske k STO izrecno določa možnost drugih članic STO, da ne uporabljajo člena 2 protidampinškega sporazuma, kadar zadevni proizvajalec(-ci) ne dokaže(-jo), da glede izdelave, proizvodnje in prodaje podobnega izdelka obratuje(-jo) pod tržnogospodarskimi pogoji. Enako velja za del I, točko 3, Protokola o pristopu Socialistične republike Vietnam k STO, ki s sklicevanjem na točki 527 in 255 poročila delovne skupine o pristopu te države uvaja enako izjemo. Poudariti je treba, da v nasprotju s trditvami Sveta in Komisije zadevnih izjem nista zahtevali državi kandidatki za pristop v zameno za določitev roka, po izteku katerega bosta izjemi razveljavljeni. Kot je razvidno iz točke 150 poročila delovne skupine o pristopu Ljudske republike Kitajske in točke 254 poročila delovne skupine o pristopu Socialistične republike Vietnam, so vprašanje primerljivosti cen v državah kandidatkah sprožile članice STO, ki so tudi izpogajale zgoraj navedeni zavezi kandidatk, skupaj z ustreznima rokoma, po izteku katerih navedeni zavezi prenehata veljati. Torej, če bi bilo treba člena 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma in drugo dopolnilno določbo k odstavku 1 člena VI GATT razlagati, kot predlagata instituciji, ne bi bilo razloga za izjeme v obliki „zavez“ držav pristopnic, uvedene na podlagi protokolov o pristopu Ljudske republike Kitajske in Socialistične republike Vietnam, ker bi obstoječi pravni okvir že dovoljeval to, kar določata navedeni izjemi.
48 Zato je treba ugotoviti, da se uporabljajo pravila iz členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, ki se nanašajo na normalno vrednost in s katerimi se izvajajo določbe odstavka 1 člena VI GATT (glej točki 39 in 40 zgoraj), razen kadar so izjeme od teh pravil določene v samem protidampinškem sporazumu, v GATT, kot je druga dopolnilna določba k odstavku 1 člena VI GATT, ali v instrumentih pristopa članice k tej organizaciji.
49 Zato lahko članica STO ob upoštevanju člena VI GATT in protidampinškega sporazuma v zvezi z uvozom s poreklom iz druge članice STO uporabi metodo za izračun normalne vrednosti, ki odstopa od metod iz členov 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, le na podlagi člena 2.7 tega sporazuma in, posledično, druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT, oziroma na podlagi posebne določbe o tem iz instrumentov pristopa zadnjenavedene članice k STO.
50 V teh okoliščinah ni mogoče potrditi stališča institucij, da jima člen 2(7) osnovne uredbe omogoča, da brez kršitve protidampinškega sporazuma ne uporabita pravil za izračunavanje normalne vrednosti, skladnih s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, čeprav se ne uporablja druga dopolnilna določba k odstavku 1 člena VI GATT in instrumenti pristopa države izvoznice ne določajo take možnosti. Iz zgornje preučitve je tudi razvidno, da trditev institucij, da niti protidampinški sporazum niti GATT ne ustvarjata nikakršne posebne zaveze, da bi se Armenija obravnavala kot tržno gospodarstvo, ni upoštevna, ker obveznost, ki izhaja iz teh sporazumov, vključuje to, da se za druge članice STO, kot je Republika Armenija, uporabljajo pravila, skladna s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, razen v primerih, navedenih v točkah 48 in 49 zgoraj. V zvezi s tem je treba poudariti, da navedena člena obsegata skupek jasnih, natančnih in podrobnih pravil, ki določajo postopek za izračun normalne vrednosti podobnega izdelka (glej točko 36 zgoraj), ne da bi na ta pravila vezala pogoje, na podlagi katerih bi imele članice STO prosto presojo glede njihove uporabe. Poleg tega je možnost odstopanja od teh pravil na podlagi druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT, na katero napotuje člen 2.7 protidampinškega sporazuma, natančno omejena. Na področje uporabe te določbe spadajo zlasti „države s popolnoma ali skoraj popolnoma monopolno trgovino, v katerih vse cene določa država“. To pravno pravilo je torej jasno glede obsega položajev, ki jih ureja, tako da lahko Komisija in Svet presodita, ali članica STO ustreza opisu, ki se nanjo nanaša, sodišče Unije pa lahko to ugotovitev preveri in po potrebi ukrepa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 36 zgoraj.
51 V zvezi s trditvijo Sveta v podporo svoji razlagi protidampinškega sporazuma, da so Združene države Amerike in Kanada Armenijo obravnavale kot državo, ki nima tržnega gospodarstva, tudi po njenem pristopu k STO, zadostuje navesti, da Svet ni izpodbijal podrobnega oporekanja tožeče stranke, podprtega s sklicevanjem na upoštevno zakonodajo teh držav, tako da ta institucija nikakor ni dokazala pravilnosti svoje trditve.
Pravila, določena z osnovno uredbo, in njihova uporaba v obravnavani zadevi
52 V kontekstu, kakršen je ta iz točk od 39 do 50 zgoraj, kadar zakonodajalec Unije sprejme določbe v zvezi z državami, „ki nimajo tržnega gospodarstva“, ki se uporabljajo za članico STO s seznama takih držav, kot je seznam iz opombe k členu 2(7)(a) osnovne uredbe, spada to na področje uporabe druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT, zato je treba ugotoviti, ali ta članica STO izpolnjuje pogoje iz zadevne določbe.
53 Poleg tega je treba spomniti, da je bila sestava seznama držav, za katere se šteje, da nimajo tržnega gospodarstva, uvedena s členom 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 1681/79 z dne 1. avgusta 1979 o spremembi Uredbe (EGS) št. 459/68 o zaščiti proti dampingu, premijam ali subvencijam držav nečlanic Evropske gospodarske skupnosti (UL L 196, str 1). V skladu s šesto uvodno izjavo Uredbe št. 1681/79 gre pri sestavi tega seznama za kodifikacijo dotedanje prakse, nastale na podlagi člena 3(6) Uredbe Sveta (EGS) št. 459/68 z dne 5. aprila 1968 o zaščiti proti dampingu, premijam ali subvencijam držav nečlanic Evropske gospodarske skupnosti (UL L 93, str. 1). Zadnjenavedena določba je v bistvu ponovitev opredelitve držav, ki nimajo tržnega gospodarstva, iz druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT (glej, v zvezi s prakso, ki se je glede tega razvila na podlagi Uredbe št. 459/68, šesto uvodno izjavo Uredbe Sveta (EGS) št. 955/79 z dne 15. maja 1979 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na določen tip herbicida s poreklom iz Romunije (UL L 121, str. 5)).
54 Svet je stalno sledil zakonodajni praksi sestavljanja seznama držav, za katere se šteje, da nimajo tržnega gospodarstva, s sklicevanjem na seznam držav, priložen uredbam o skupnih pravilih za uvoz iz držav z državno trgovino, kar je razvidno iz člena 2(5) Uredbe Sveta (EGS) št. 3017/79 z dne 20. decembra 1979 o zaščiti proti „dampinškemu“ ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL L 339, str. 1), člena 2(5) Uredbe Sveta (EGS) št. 2176/84 z dne 23. julija 1984 o zaščiti proti dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL L 201, str. 1), člena 2(5) Uredbe Sveta (EGS) št. 2423/88 z dne 11. julija 1988 o zaščiti proti dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL L 209, str. 1), člena 2(7) Uredbe Sveta (ES) št. 3283/94 z dne 22. decembra 1994 o zaščiti proti dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 349, str. 1) in člena 2(7) osnovne uredbe v prvotni različici.
55 Poleg tega so v skladu s točkama 4 in 5 Sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu (COM(97) 677 final) z dne 12. decembra 1997 iste ugotovitve, povezane z verodostojnostjo cen v centraliziranih gospodarstvih, privedle do tega, da je Skupnost sprejela določbe, podobne členu 2(7) osnovne uredbe, in do sprejetja druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT.
56 Zato mora – čeprav sestavljanje seznama držav, za katere se šteje, da nimajo tržnega gospodarstva, na podlagi katerega se normalna vrednost izračuna po drugačni metodologiji, kot je določena s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma, samo po sebi ni kršitev zadnjenavedenega sporazuma – ohranjanje države, ki je medtem pristopila k STO, na tem seznamu temeljiti na tehtnih ugotovitvah, ki dokazujejo, da ta država ustreza merilom iz druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT.
57 Vendar v obravnavani zadevi niti izpodbijana uredba niti trditve Sveta ne dokazujejo, da Armenija ustreza merilom iz druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT.
58 Zlasti, kot je navedeno v točki 34 zgoraj, sta instituciji uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom iz člena 2(7)(a) osnovne uredbe za tožečo stranko utemeljevali zgolj s tem, da je Armenija navedena v seznamu iz opombe k navedeni določbi, pri čemer se je ta metodologija nazadnje uporabila na podlagi zadnjega stavka člena 2(7)(b) osnovne uredbe, potem ko je bila zahteva tožeče stranke za tržnogospodarsko obravnavo zavrnjena. Poleg tega iz dopisa Komisije z dne 19. januarja 2009 (glej točko 4 zgoraj) izhaja, da je ta institucija menila, da je uporaba člena 2(7) osnovne uredbe v obravnavani zadevi v skladu s protidampinškim sporazumom, ker člena 2.1 in 2.2 navedenega sporazuma po eni strani in druga dopolnilna določba k odstavku 1 člena VI GATT po drugi predstavljajo skrajni možnosti, med katerima je lahko niz položajev, kot je položaj, ko članica STO ne ustreza pogojem zadnjenavedene določbe in jo je mogoče obravnavati kot državo, ki nima tržnega gospodarstva. Vendar trditev, da je Armenija gospodarstvo na prehodu med tržnim gospodarstvom in državnim monopolom, kot je opisano z drugo dopolnilno določbo k odstavku 1 člena VI GATT, sama po sebi temelji na predpostavki, da Armenija ne izpolnjuje pogojev za uporabo te določbe.
59 Zato je treba ugotoviti, da vključitev Armenije na seznam iz opombe k členu 2(7)(a) osnovne uredbe po njenem pristopu k STO ni več skladna s sistemom pravil, določenim s členoma 2.1 in 2.2. protidampinškega sporazuma ter drugo dopolnilno določbo k členu VI GATT, ker je zaradi take vključitve uporaba člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe pogojena s predhodno odobritvijo zahteve zadevnega podjetja za tržnogospodarsko obravnavo in ker ima v primeru zavrnitve navedene zahteve za posledico uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom.
60 Zato, kot to trdi tožeča stranka, ob neobstoju kakršnih koli dokazov v utemeljitev ugotovitve, da Armenija ustreza merilom iz druge dopolnilne določbe k odstavku 1 člena VI GATT, in ob upoštevanju tega, da v skladu s presojo Komisije v upravnem postopku ta država ne izpolnjuje pogojev iz te določbe (glej točko 58 zgoraj), navedba Armenije v seznamu iz opombe k členu 2(7)(a) osnovne uredbe ni veljavna podlaga za uporabo metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom v skladu s členom 2(7), (a) in (b), te uredbe v obravnavani zadevi, zato je treba razglasiti, da se v skladu s členom 277 PDEU ne uporablja. Zato instituciji nista upravičeno pogojevali uporabe člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe z odobritvijo zahteve za tržnogospodarsko obravnavo, ki jo je tožeča stranka po njunem mnenju morala za tako obravnavo vložiti v skladu s členom 2(7)(b) te uredbe, in po zavrnitvi navedene zahteve nista upravičeno uporabili metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom.
61 V teh okoliščinah se je z izpodbijano uredbo zaradi sklicevanja na navedbo Armenije v opombi k členu 2(7)(a) osnovne uredbe in uporabe metodologije tretje države s tržnim gospodarstvom po zavrnitvi zahteve za odobritev tržnogospodarske obravnave, ki jo je tožeča stranka vložila v skladu s členom 2(7)(b) te uredbe, izvajala metoda za izračun normalne vrednosti, ki ni skladna s členoma 2.1 in 2.2 protidampinškega sporazuma in drugo dopolnilno določbo k odstavku 1 člena VI GATT, pri čemer je bil prav tako kršen člen 2, od (1) do (6), osnovne uredbe.
62 Zato je treba ugotoviti, da je prvi tožbeni razlog utemeljen, in izpodbijano uredbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preučiti preostale tožbene razloge, navedene v utemeljitev tožbe.
Stroški
63 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Svet s predlogi ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
64 Komisija v skladu s členom 87(4) Poslovnika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Uredba Sveta (ES) št. 925/2009 z dne 24. septembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Ljudske republike Kitajske se v delu, ki se nanaša na družbo Rusal Armenal ZAO, razglasi za nično.
2. Svetu Evropske unije se naloži plačilo stroškov družbe Rusal Armenal.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
Forwood | Dehousse | Wiszniewska‑Białecka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. novembra 2013.
Podpisi