SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 25. novembra 2021(*)
„Predhodno odločanje – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Ureditev brezplačne dodelitve pravic – Sklep 2011/278/EU – Člen 3(d) – Podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo – Pojma ‚zgorevanje‘ in ‚gorivo‘ – Proizvodnja primarnega bakra z avtogenim taljenjem – Zahtevek za dodelitev – Zahtevane in še nedodeljene pravice na dan izteka obdobja trgovanja – Možnost izdaje teh pravic v naslednjem trgovalnem obdobju na podlagi izvršitve sodne odločbe, izdane po tem datumu“
V zadevi C‑271/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 11. junija 2020, ki je na Sodišče prispela 19. junija 2020, v postopku
Aurubis AG
proti
Bundesrepublik Deutschland,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, C. Lycourgos (poročevalec), predsednik četrtega senata, I. Jarukaitis in M. Ilešič, sodnika,
generalni pravobranilec: G. Hogan,
sodna tajnica: M. Krausenböck, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. maja 2021,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Aurubis AG S. Altenschmidt in D. Helling, Rechtsanwälte,
– za Bundesrepublik Deutschland J. Steegmann in A. Leskovar, agentki,
– za Evropsko komisijo B. De Meester, C. Hermes in G. Wils, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 24. junija 2021
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(d) Sklepa Komisije z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2011/278/EU) (UL 2011, L 130, str. 1) na eni strani in časovnega področja uporabe tega sklepa za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020) na drugi.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Aurubis AG in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ki jo zastopa Umweltbundesamt, Deutsche Emissionshandelsstelle (zvezni urad za okolje, služba za trgovanje s pravicami do emisije, Nemčija) (v nadaljevanju: DEHSt), glede pravic do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju: pravice do emisije), ki se brezplačno dodelijo družbi Aurubis za dejavnost proizvodnje primarnega bakra.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2003/87
3 Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631) v različici, ki se je uporabljala ob sprejetju Sklepa 2011/278 in ki je upoštevna za preučitev prvega vprašanja, vsebuje spremembe, sprejete z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive [2003/87] z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL 2009, L 140, str. 63) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/87).
4 Direktiva 2003/87 je bila nato predmet drugih sprememb, med drugim tistih iz Sklepa (EU) 2015/1814 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 2015 o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga za sistem Unije za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov in spremembi Direktive 2003/87 (UL 2015, L 264, str. 1) in Direktive (EU) 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87 zaradi povečanja stroškovne učinkovitosti zmanjšanja emisij in spodbujanja naložb z nizko intenzivnostjo ogljika ter Sklepa 2015/1814 (UL 2018, L 76, str. 3). Člen 10(1), člen 10a(5) in (7) ter člen 13 Direktive 2003/87 v njihovi različici, ki izhaja iz Direktive 2018/410, so upoštevni za preučitev drugega vprašanja. Besedilo drugih določb Direktive 2003/87, kot je navedeno v nadaljevanju, je ob sprejetju Sklepa 2011/278 že veljalo in je trenutno še vedno v veljavi.
5 Člen 1 Direktive 2003/87, naslovljen „Predmet“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva vzpostavlja sistem trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov […], da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način.“
6 Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Ta direktiva se uporablja za emisije iz dejavnosti, naštetih v Prilogi I, in toplogredne pline, naštete v Prilogi II.“
7 Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:
„V tej direktivi izraz:
[…]
(t) ‚zgorevanje‘ pomeni oksidacijo goriv ne glede na to, kako se toplota, električna ali mehanska energija, proizvedene s tem postopkom, uporabljajo in vse druge neposredno povezane dejavnosti, vključno s čiščenjem odpadnih plinov;
[…]“.
8 Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Dražba pravic“, v odstavku 1, v različici, ki izhaja iz Direktive 2018/410, določa:
„Države članice od leta 2019 naprej ponudijo na dražbi vse pravice, ki niso dodeljene brezplačno v skladu s členoma 10a in 10c te direktive in ki niso vključene v rezervo za stabilnost trga, vzpostavljeno s Sklepom [2015/1814] ali ukinjene […]
[…]“.
9 Člen 10a Direktive 2003/87, naslovljen „Prehodna pravila na ravni [Unije] za usklajeno brezplačno dodelitev“, v odstavku 1 določa:
„[…]
[Usklajeni] ukrepi, [ki jih Evropska komisija sprejme za brezplačno dodelitev pravic do emisije], kolikor je mogoče, določijo ex-ante referenčne vrednosti celotne [Unije] za zagotovitev, da se dodelitev opravi na način, ki spodbuja tehnologije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in energetske učinkovitosti ob upoštevanju najučinkovitejših tehnologij […].
[…]“.
10 Poleg tega navedeni člen 10a(5) in (7) v različici, ki izhaja iz Direktive 2018/410, določa:
„5. Za upoštevanje deleža pravic, ki se prodajo na dražbi, določenega v členu 10, za vsako leto, v katerem znesek brezplačnih dodelitev ne doseže največje količine, ki upošteva delež pravic, ki se prodajo na dražbi, preostale pravice do navedene količine pa se uporabijo za preprečevanje ali omejevanje zmanjšanja brezplačne dodelitve, da se spoštuje delež pravic, ki se prodajo na dražbi v poznejših letih. Kadar se kljub temu doseže največja količina, se brezplačne dodelitve ustrezno prilagodijo. […]
[…]
7. Pravice iz največje količine iz odstavka 5 tega člena, ki niso bile brezplačno dodeljene do leta 2020, se prihranijo za nove udeležence skupaj z 200 milijoni pravic, vključenimi v rezervo za stabilnost trga v skladu s členom 1(3) Sklepa [2015/1814]. Od pravic, ki se prihranijo, se jih do 200 milijonov ob koncu obdobja 2021–2030 vrne v rezervo za stabilnost trga, če za to obdobje niso dodeljene.
Od leta 2021 se pravice, ki na podlagi odstavkov 19 in 20 napravam niso dodeljene, vključijo v količino pravic, prihranjenih v skladu s prvim stavkom prvega pododstavka tega odstavka.
[…]“.
11 Člen 13 Direktive 2003/87, naslovljen „Veljavnost pravic“, v različici, ki izhaja iz Direktive 2018/410, določa:
„Veljavnost pravic, izdanih od 1. januarja 2013 naprej, ni omejena. Za pravice, izdane od 1. januarja 2021 naprej, se navede, v katerem desetletnem obdobju, šteto od 1. januarja 2021, so bile izdane; te pravice veljajo za emisije od prvega leta navedenega obdobja naprej.“
12 Člen 19 Direktive 2003/87, naslovljen „Registri“, v odstavku 1 določa:
„Pravice, izdane od 1. januarja 2012 dalje, se vodijo v registru [Unije] za izvajanje postopkov vodenja računov, odprtih v državi članici, ter dodeljevanje, predajo in ukinitev pravic […].“
13 Člen 20 te direktive, naslovljen „Centralni administrator“, v odstavku 1 določa:
„Komisija imenuje centralnega administratorja za vodenje neodvisne evidence transakcij, v katere se zapisujejo izdaje, prenosi in ukinitve pravic.“
14 Priloga I k navedeni direktivi vsebuje preglednico vrst dejavnosti, za katere se ta direktiva uporablja. Med njimi je „[p]roizvodnja ali predelava barvnih kovin, vključno s proizvodno zlitin, rafinacija, litje itd., pri katerih obratujejo kurilne enote s skupno nazivno vhodno toplotno močjo (vključno z gorivi, ki se uporabljajo kot reducenti) nad 20 [megavatov (MW)]“.
15 V Prilogi II k isti direktivi so našteti zadevni toplogredni plini. Med drugim je v njej naveden ogljikov dioksid (CO2).
Direktiva 2009/29
16 V uvodni izjavi 37 Direktive 2009/29 je navedeno:
„Za pojasnitev vključitve vseh vrst kotlov, gorilnikov, turbin, grelnikov, industrijskih peči, sežigalnic, žgalnih peči, peči, sušilnih naprav, motorjev, gorivnih celic, enot CLC, bakel in toplotnega ali katalitičnega naknadnega zgorevanja v [Direktivo 2003/87] bi bilo treba dodati opredelitev pojma ‚zgorevanje‘.“
Sklep 2011/278
17 V točkah 1, 12 in 18 obrazložitve Sklepa 2011/278 je bilo navedeno:
„(1) Člen 10a [D]irektive [2003/87] določa, da morajo polno usklajeni izvedbeni ukrepi na ravni [Unije] za dodelitev brezplačnih pravic do emisije, kolikor je mogoče, določiti ex-ante referenčne vrednosti za zagotovitev, da se brezplačna dodelitev pravic do emisije opravi na način, ki spodbuja tehnologije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in energetsko učinkovite tehnologije ob upoštevanju najučinkovitejših tehnologij, nadomestnih proizvodov, alternativnih proizvodnih procesov, soproizvodnje z visokim izkoristkom, energetsko učinkovite predelave odpadnih plinov, uporabe biomase ter, kjer so takšne zmogljivosti na voljo, zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, in ne smejo spodbujati povečanja emisij. Dodelitve je treba določiti pred začetkom obdobja trgovanja, da se zagotovi pravilno delovanje trga.
[…]
(12) Če ni bilo mogoče oblikovati referenčne vrednosti za proizvod, nastajajo pa toplogredni plini, upravičeni do brezplačne dodelitve pravic do emisije, bi bilo treba te pravice dodeliti na podlagi generičnih nadomestnih pristopov. Oblikovana je bila hierarhija treh nadomestnih pristopov, da se vsaj za del zadevnih proizvodnih procesov čim bolj zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in povečajo prihranki energije. Referenčna vednost za toploto se uporablja za procese, v katerih se porablja toplota, če se pri njih uporablja prenosnik izmerljive toplote. Če se porablja neizmerljiva toplota, se uporablja referenčna vrednost za gorivo. […] Za emisije iz proizvodnih procesov je treba pravice dodeljevati na podlagi preteklih emisij. […]
[…]
(18) V izogib kakršnemu koli izkrivljanju konkurence in za zagotovitev urejenega delovanja trga ogljika morajo države članice zagotoviti, da pri določanju dodelitve za posamezne naprave ne prihaja do dvojnega štetja in dvojnih dodelitev. V tem okviru morajo biti države članice zlasti pozorne pri primerih, kjer se proizvod z referenčno vrednostjo proizvaja v več kot eni napravi, kjer ena naprava proizvaja več proizvodov z referenčnimi vrednostmi in kjer prihaja do izmenjav vmesnih proizvodov prek meja naprave.“
18 Člen 3 tega sklepa, naslovljen „Opredelitev pojmov“, je določal:
„V tem sklepu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(b) ‚podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode‘ pomeni vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije v zvezi s proizvodnjo proizvoda, za katerega je bila v Prilogi I določena referenčna vrednost;
(c) ‚podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto‘ pomeni vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije, ki niso zajeti v podnapravi z referenčno vrednostjo za proizvode v zvezi s proizvodnjo, dovod iz naprave ali drugega subjekta, ki je vključen v sistem Unije, ali oboje, izmerljive toplote, ki se
– porabi znotraj meja naprave za proizvodnjo izdelkov ali mehanske energije, ki ni uporabljena za proizvodnjo električne energije, za segrevanje ali hlajenje, z izjemo porabe za proizvodnjo električne energije, ali
– odvede napravi ali drugemu subjektu, ki ni zajet v sistem Unije, z izjemo odvajanja za proizvodnjo električne energije;
(d) ‚podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo‘ pomeni vhodne materiale, obseg proizvodnje in ustrezne emisije, ki niso zajeti v podnapravi z referenčno vrednostjo za proizvode v zvezi s proizvodnjo neizmerljive toplote z zgorevanjem goriva, ki se porabi za proizvodnjo izdelkov ali mehanske energije, ki ni uporabljena za proizvodnjo električne energije, za segrevanje ali hlajenje, z izjemo porabe za proizvodnjo električne energije, vključno s sežiganjem zaradi varnosti;
(e) ‚izmerljiva toplota‘ pomeni čisti toplotni pretok skozi določljive cevovode ali vode z uporabo prenosnika toplote, kot so zlasti para, vroč zrak, voda, olje, utekočinjene kovine in soli, za katere je nameščen merilnik toplotne energije oziroma bi ta lahko bil nameščen;
[…]
(g) ,neizmerljiva toplota‘ pomeni vso toploto, ki ni izmerljiva toplota;
(h) ‚podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov‘ pomeni emisije toplogrednih plinov iz Priloge I k Direktivi [2003/87] razen [CO2], do katerih prihaja izven meja sistema referenčne vrednosti za proizvode iz Priloge I, ali emisije [CO2], do katerih prihaja izven meja sistema referenčne vrednosti za proizvode iz Priloge I zaradi ene izmed naslednjih dejavnosti, in emisije, ki izhajajo iz izgorevanja nepopolno oksidiranega ogljika, proizvedenega kot posledica naslednjih dejavnosti zaradi proizvodnje izmerljive toplote, neizmerljive toplote ali električne energije, če bi se emisije, ki bi se pojavile pri izgorevanju količine zemeljskega plina, enakovredne tehnično uporabljivi vsebnosti energije izgorelega nepopolno oksidiranega ogljika, odštele:
(i) kemijska ali elektrolizna redukcija kovinskih spojin v rudah, koncentratih in sekundarnih snoveh;
(ii) odstranitev nečistoč iz kovin in kovinskih spojin;
(iii) razgradnja karbonatov, razen tistih za čiščenje izpušnih plinov;
(iv) kemična sinteza, pri kateri snov, ki vsebuje ogljik, sodeluje v reakciji, v primarni namen razen za proizvodnjo toplote;
(v) uporaba aditivov ali surovin, ki vsebujejo ogljik, v primarni namen razen za proizvodnjo toplote;
(vi) kemijska ali elektrolizna redukcija metaloidnih oksidov ali nekovinskih oksidov, kot so silicijevi oksidi in fosfati;
[…]“.
19 Člen 6 navedenega sklepa, naslovljen „Razdelitev na podnaprave“, je določal:
„1. Države članice za namene tega sklepa vsako napravo, ki je upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a Direktive [2003/87], razdelijo na eno ali več navedenih podnaprav, kakor je primerno:
(a) podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode;
(b) podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto;
(c) podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo;
(d) podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov.
Podnaprave v največji možni meri ustrezajo fizičnim delom naprave.
[…]
2. Vsota vhodnih materialov, obsega proizvodnje in emisij iz posameznih podnaprav ne sme presegati skupnih vhodnih materialov, obsega proizvodnje in emisij iz naprave.“
20 Sklep 2011/278 je bil z učinkom od 1. januarja 2021 razveljavljen z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2019/331 z dne 19. decembra 2018 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87 (UL 2019, L 59, str. 8).
21 Vendar se ta sklep v skladu s členom 27 te delegirane uredbe še naprej uporablja za dodelitve, ki se nanašajo na obdobje pred 1. januarjem 2021.
Uredba (EU) št. 389/2013
22 Člen 4 Uredbe Komisije (EU) št. 389/2013 z dne 2. maja 2013 o določitvi registra Unije v skladu z Direktivo 2003/87 ter odločbama št. 280/2004/ES in št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi uredb Komisije (EU) št. 920/2010 in št. 1193/2011 (UL 2013, L 122, str. 1), naslovljen „Register Unije“, je določal:
„1. Določi se register Unije za obdobje trgovanja sistema Unije trgovanja z emisijami z začetkom 1. januarja 2013 in za obdobja, ki mu bodo sledila.
2. Register Unije, vključno z njegovo tehnično infrastrukturo, upravlja in vzdržuje centralni administrator.
3. Države članice uporabijo register Unije za izpolnjevanje svojih obveznosti iz člena 19 Direktive [2003/87] […] ter za zagotovitev pravilnega obračunavanja pravic […]
[…]“.
23 Člen 6 te uredbe, naslovljen „Evidenca transakcij Evropske unije“, je določal:
„1. V skladu s členom 20 Direktive [2003/87] se za transakcije znotraj področja uporabe te uredbe vzpostavi evidenca transakcij Evropske unije (EUTL), ki ima obliko standardizirane elektronske podatkovne baze. […]
2. Centralni administrator upravlja in vzdržuje EUTL […]
[…]“.
24 Člen 16 navedene uredbe, naslovljen „Odpiranje računov upravljavcev v registru Unije“, je določal:
„1. Zadevni pristojni organ ali upravljavec v 20 delovnih dneh po začetku veljavnosti dovoljenja za emisije toplogrednih plinov zadevnemu nacionalnemu administratorju predloži [zahtevane] informacije […] in od njega zahteva, naj odpre račun upravljavca v registru Unije.
2. Nacionalni administrator v 20 delovnih dneh po prejemu [teh] informacij […] v registru Unije odpre račun upravljavca za vsako napravo ali obvesti osebo, ki zaprosi za račun, o zavrnitvi zahtevka za odprtje [tega] računa […]“.
25 Člen 41 iste uredbe, naslovljen „Ustvarjanje pravic“, je v odstavku 1 določal:
„Centralni administrator lahko ustvari račun za skupno količino pravic v EU, račun za skupno količino pravic za letalstvo v EU, račun za dražbe v EU, račun za dražbe za letalstvo v EU, račun za zamenjavo dobropisov v EU in račun za mednarodne dobropise v EU, kot je ustrezno, ter ustvari ali prekliče račune in pravice v skladu z določbami prava Unije […]“.
26 Člen 43 Uredbe št. 389/2013, naslovljen „Prenos splošnih pravic, ki bodo brezplačno dodeljene“, je določal:
„Centralni administrator pravočasno prenese splošne pravice z računa za skupno količino pravic v EU na račun za dodelitev pravic v EU v količini, ki ustreza vsoti brezplačno dodeljenih pravic v skladu s preglednicami nacionalnih dodelitev posameznih držav članic.“
27 Člen 51 te uredbe, naslovljen „Vnos [nacionalnih] preglednic […] dodelitev v EUTL“, je določal:
„1. Vse države članice do 31. decembra 2012 obvestijo Komisijo o svojih [nacionalnih] preglednicah […] dodelitev za obdobje 2013–2020 […]
2. Komisija centralnemu administratorju naroči, naj [nacionalno] preglednico […] dodelitev vnese v EUTL, če meni, da je skladna z Direktivo [2003/87], Sklepom [2011/278] in sklepi, ki jih Komisija sprejme na podlagi člena 10c(6) Direktive [2003/87] […]“.
28 Člen 52 navedene uredbe, naslovljen „Spremembe [nacionalnih] preglednic […] dodelitev“, je določal:
„1. Nacionalni administrator spremeni [nacionalno] preglednico […] dodelitev v EUTL, če:
(a) je bilo dovoljenje naprave preklicano ali mu je kakor koli drugače potekla veljavnost;
(b) je naprava prenehala opravljati dejavnosti;
(c) se je naprava razdelila na dve ali več naprav;
(d) sta se dve ali več naprav združili v eno.
2. Država članica Komisijo obvesti o spremembah v svoji [nacionalni] preglednici […] dodelitev v zvezi z:
(a) dodelitvami novim udeležencem ali dodelitvami novim udeležencem po znatnem povečanju zmogljivosti;
(b) delnim prenehanjem dejavnosti in znatnim zmanjšanjem zmogljivosti;
(c) brezplačno dodelitvijo v skladu s členom 10c Direktive [2003/87], upravičeno zaradi poteka naložb, ki so bile izvedene in o katerih je bilo Komisiji predloženo poročilo v skladu s členom 10c(1) navedene direktive;
(d) katero koli drugo spremembo, ki ni navedena v odstavku 1.
Komisija ob prejemu obvestila iz prvega pododstavka centralnemu administratorju naroči, naj [nacionalno] preglednico […] dodelitev v EUTL ustrezno spremeni, če meni, da so spremembe [nacionalne] preglednice […] dodelitev skladne z Direktivo [2003/87], Sklepom [2011/278] in sklepi, ki jih Komisija sprejme na podlagi člena 10c(6) Direktive [2003/87]. V nasprotnem primeru Komisija spremembe v razumnem roku zavrne in o tem nemudoma obvesti zadevno državo članico ter navede razloge za zavrnitev in opredeli merila, ki morajo biti izpolnjena, da bodo spremembe naslednjič sprejete.“
29 Člen 53 te uredbe, naslovljen „Brezplačna dodelitev splošnih pravic“, je določal:
„1. Nacionalni administrator v [nacionalni] preglednici […] dodelitev za vsakega upravljavca, za vsako leto in za vsako pravno podlago […] označi, ali je naprava upravičena do dodelitve za zadevno leto ali ne.
2. Centralni administrator od 1. februarja 2013 zagotovi, da register Unije samodejno prenaša splošne pravice z računa za dodelitev pravic v EU skladno z zadevno [nacionalno] preglednico […] dodelitev na […] račun upravljavca […]
[…]“.
30 Uredba št. 389/2013 je bila z učinkom od 1. januarja 2021 razveljavljena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2019/1122 z dne 12. marca 2019 o dopolnitvi Direktive 2003/87 glede delovanja registra Unije (UL 2019, L 177, str. 3).
31 Vendar Uredba št. 389/2013 v skladu s členom 88, drugi odstavek, te delegirane uredbe še naprej velja do 1. januarja 2026 za vse operacije, potrebne v zvezi s tretjim obdobjem trgovanja (od 2013 do 2020).
Sklep 2015/1814
32 V točki 7 obrazložitve Sklepa 2015/1814 je navedeno:
„[…] [D]a bi preprečili neravnovesje na trgu glede ponudbe pravic na koncu enega obdobja trgovanja in začetku naslednjega, saj bi lahko povzročilo motnje na trgu, bi bilo zato treba določiti, da se del znatnega povečanja ponudbe ob koncu enega obdobja trgovanja proda na dražbi v prvih dveh letih naslednjega obdobja. Da bi dodatno okrepili stabilnost evropskega trga ogljika in preprečili umetno povečanje ponudbe proti koncu obdobja trgovanja, ki se je začelo leta 2013, bi bilo treba pravice, ki se ne dodelijo napravam na podlagi člena 10a(7) Direktive [2003/87], in pravice, ki se ne dodelijo napravam zaradi uporabe člena 10a(19) in (20) navedene direktive (v nadaljnjem besedilu: nedodeljene pravice), vključiti v rezervo leta 2020. […]“.
33 Člen 1 tega sklepa, naslovljen „Rezerva za stabilnost trga“, določa:
„1. Rezerva za stabilnost trga se vzpostavi leta 2018, vključevanje pravic vanjo pa začne delovati 1. januarja 2019.
[…]
3. Pravice, ki se ne dodelijo napravam na podlagi člena 10a(7) Direktive [2003/87], in pravice, ki se ne dodelijo napravam zaradi uporabe člena 10a(19) in (20) navedene direktive, se vključijo v rezervo leta 2020. […]
[…]“.
Nemško pravo
34 Člen 9 Treibhausgas-Emissionshandelsgesetz (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1475) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:
„Upravljavcem naprav se brezplačno dodelijo pravice do emisije v skladu z načeli iz člena 10a Direktive [2003/87] v veljavni različici in v skladu z načeli iz Sklepa [2011/278].“
35 V členu 2 Verordnung über die Zuteilung von Treibhausgas-Emissionsberechtigungen in der Handelsperiode 2013 bis 2020 (uredba o dodelitvi pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od 2013 do 2020) z dne 26. septembra 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1921) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZuV 2020), sta v točkah 27 in 29 pojma „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“ in „podnaprava z referenčno vrednostjo za emisije iz proizvodnih procesov“ opredeljena podobno kot pojma iz člena 3(d) in (h) Sklepa 2011/278.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
36 Družba Aurubis v Hamburgu (Nemčija) upravlja napravo, ki proizvaja primarni baker. Ker ta dejavnost spada v kategorijo dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2003/87, in sicer „[p]roizvodnja ali predelava barvnih kovin […], pri katerih obratujejo kurilne enote s skupno nazivno vhodno toplotno močjo […] nad 20 MW“, mora družba Aurubis sodelovati v sistemu za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju: ETS).
37 Zadevna naprava je sestavljena iz dveh podnaprav, Rohhüttenwerk Nord in Rohhüttenwerk Ost. Predmet spora o glavni stvari je samo dejavnost zadnjenavedene podnaprave.
38 Rohhüttenwerk Ost je livarna, v kateri se po takoimenovanem postopku „Outokumpu“ z avtogenim taljenjem bakrovega koncentrata pridobiva primarni baker.
39 Bakrov koncentrat, ki se uporablja v tej livarni, je pretežno sestavljen iz bakra, žvepla in železa. Vsebuje tudi sledi ogljika in drugih snovi. Za pridobitev primarnega bakra se ta bakrov koncentrat najprej zmeša s peskom in drugimi finimi materiali. Tako dobljena mešanica se vstavi v peč za avtogeno taljenje z zmesjo zraka in kisika. Zaradi kemijske reakcije med kisikom in zlasti žveplenimi snovmi, ki so prisotne v navedenem bakrovem koncentratu, temperatura v peči preseže 1200 stopinj Celzija, kar povzroči utekočinjenje tega bakrovega koncentrata. Tako pridobljene snovi so bakrov kamen (mešanica bakrovega in železovega sulfida), železov silikat in žveplov dioksid (SO2). Nato se bakrov kamen vstavi v konverter, v katerem oksidirajo preostali deli žvepla in železa. Tudi pri tem se proizvaja toplota. Proizvod iz te faze se vnese v anodno peč, v kateri se preostali deli žvepla predelajo v SO2. Tako se nazadnje pridobi primarni baker.
40 Rohhüttenwerk Ost sprošča CO2 v ozračje, ker je vsebnost ogljika v uporabljenem bakrovem koncentratu približno 0,7 %. Ta livarna sprosti letno približno 29.000 ton CO2.
41 DEHSt je na podlagi zahtevka, ki ga je družba Aurubis vložila 20. januarja 2012, za dodelitev pravic za navedeno livarno z odločbo z dne 17. februarja 2014 tej livarni brezplačno dodelil 2.596.999 enot emisij za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020).
42 DEHSt je z odločbo z dne 3. aprila 2018, izdano v odgovor na pritožbo družbe Aurubis, delno preklical svojo odločbo z dne 17. februarja 2014 v delu, v katerem je dodelil število pravic, ki je bilo večje od 1.784.398 enot. DEHSt je v obrazložitvi navedel, da proizvodnje primarnega bakra iz bakrovega koncentrata ni mogoče upoštevati v okviru „podnaprave z referenčno vrednostjo za gorivo“, ampak jo je treba pripisati „podnapravi z emisijami iz proizvodnih procesov“.
43 Družba Aurubis je 30. aprila 2018 zoper to odločbo z dne 3. aprila 2018 vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. Trdi, da bi morala brezplačna dodelitev pravic do emisije temeljiti na členu 2, točka 27, ZuV 2020 in členu 3(d) Sklepa 2011/278. Proizvodnja primarnega bakra z avtogenim taljenjem naj ne bi spadala v nobeno od dejavnosti, navedenih v členu 2, točka 29, ZuV 2020 in členu 3(h) Sklepa 2011/278.
44 DEHSt meni, da gre za „podnapravo z referenčno vrednostjo za gorivo“ le, če je glavni namen uporabe materiala proizvodnja toplote. Bakrov koncentrat pa naj bi bil surovina in glavni cilj njegove uporabe naj bi bila proizvodnja primarnega bakra. Poleg tega naj ta koncentrat v nasprotju z zahtevo za uporabo referenčne vrednosti za gorivo ne bi bil predmet popolnega zgorevanja. Poleg tega naj bi bilo „gorivo“ v smislu člena 3(d) Sklepa 2011/278 gorivo, ki ga je mogoče nadomestiti z drugimi gorivi, zlasti z zemeljskim plinom. Bakrovega koncentrata naj tako ne bi bilo mogoče nadomestiti.
45 DEHSt tudi opozarja, da je kritje potreb družbe Aurubis po pravicah do emisije s stopnjo približno 130 % že presežno in da če bi bilo treba število pravic, ki se dodelijo družbi Aurubis, izračunati na podlagi referenčne vrednosti za gorivo, bi bilo temu podjetju zagotovljeno kritje približno 220 % njegovih potreb in bi tako lahko prodalo velik del dodeljenih pravic.
46 Predložitveno sodišče ugotavlja, da če bi bilo treba šteti, da je Rohhüttenwerk Ost „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“, bi to pomenilo, da se bakrov koncentrat ali vsaj žveplo, ki ga ta vsebuje, opredeli kot „gorivo“.
47 To sodišče opozarja, da je Sodišče v točki 53 sodbe z dne 20. junija 2019, ExxonMobil Production Deutschland (C‑682/17, EU:C:2019:518), razsodilo, da člen 3(t) Direktive 2003/87 pojma „zgorevanje“ ne omejuje zgolj na oksidacijske reakcije, ki same proizvajajo toplogredni plin. Vendar naj ta razlaga, ki jo je podalo Sodišče, ne bi bila nujno odločilna za razlago obsega pojma „gorivo“ v smislu člena 3(d) Sklepa 2011/278.
48 Glede na razloge iz odločbe o dodelitvi, ki jo je sprejel DEHSt, bi bilo treba ugotoviti, ali dodelitev na podlagi referenčne vrednosti za gorivo predpostavlja, kot trdi ta organ, da je glavni cilj zgorevanja proizvodnja toplote, pri čemer je treba pojasniti, da se v obravnavanem primeru uporabljeni bakrov koncentrat uporablja hkrati kot surovina in gorivo. Poleg tega bi bilo treba pojasniti, ali se člen 3(d) Sklepa 2011/278, kot trdi DEHSt, nanaša le na zgorevanje goriv, ki so zamenljiva z drugimi gorivi.
49 Navedeno sodišče se v preostalem sprašuje o posledicah izteka tretjega obdobja trgovanja 31. decembra 2020. Navaja, da je na podlagi nemške sodne prakse konec prvega in drugega obdobja trgovanja povzročil, da so pravice, ki se nanašajo na kvote, ki 30. aprila po izteku zadevnega obdobja trgovanja še niso bile dodeljene, ugasnile, ker v nemškem pravu ni izrecne prehodne določbe. Tudi v zvezi s tretjim obdobjem trgovanja naj to pravo ne bi vsebovalo prehodne določbe.
50 Noben upoštevni akt Unije naj ne bi vseboval določbe o kompenzaciji pravic med več obdobji. Poleg tega naj v pričakovanju sodnih odločb ne bi bila predvidena nobena posebna rezerva pravic. Kljub temu bi bilo mogoče indic v podporo tezi, da prehod s tretjega na četrto obdobje ne povzroči ugasnitve pravic do dodelitve, ki še niso bile dosežene 31. decembra 2020, najti v Sklepu 2015/1814, s katerim se zahteva, da se nekatere pravice, ki niso bile dodeljene 31. decembra 2020, vključijo v rezervo.
51 V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali so izpolnjeni pogoji za brezplačno dodelitev pravic do emisije na podlagi podnaprave z referenčno vrednostjo za gorivo, določeni v členu 3(d) Sklepa [2011/278], če se v napravi za proizvodnjo barvnih kovin iz Priloge I k Direktivi 2003/87/ES v peči za avtogeno taljenje za proizvodnjo primarnega bakra uporablja bakrov koncentrat, ki vsebuje žveplo, in se neizmerljiva toplota, potrebna za taljenje bakrove rude, ki jo vsebuje ta koncentrat, v bistvu proizvaja z oksidacijo v istem koncentratu vsebovanega žvepla, s čimer se bakrov koncentrat uporablja kot surovina in hkrati kot gorljiv material za proizvajanje toplote?
2. Če je odgovor Sodišča na prvo vprašanje pritrdilen:
Ali je mogoče upravičenost do dodatne brezplačne dodelitve pravic do emisije za tretje obdobje trgovanja doseči po koncu tretjega obdobja trgovanja s pravicami četrtega obdobja trgovanja, če upravičenost do take dodelitve ugotovi sodišče šele po izteku tretjega obdobja trgovanja, ali pa s koncem tretjega obdobja trgovanja pravice do dodelitve, ki še niso bile dosežene, prenehajo veljati?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
52 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(d) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“ v okviru naprave, ki proizvaja primarni baker in katere dejavnost spada v Prilogo I k Direktivi 2003/87, vključuje livarno s pečjo za avtogeno taljenje, ki zagotavlja oksidacijo žvepla, ki je prisoten v uporabljeni surovini, ki jo sestavlja bakrov koncentrat.
53 Opozoriti je treba, da Sklep 2011/278 vzpostavlja harmonizirana pravila za brezplačno dodelitev pravic do emisije in da ga je sprejela Komisija v skladu s členom 10a Direktive 2003/87. Ta člen za naprave v nekaterih sektorjih dejavnosti določa dodelitev takih pravic, katerih količina se v tretjem obdobju trgovanja (od 2013 do 2020) postopno zmanjšuje zato, da leta 2027 te pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2020, Ingredion Germany, C‑320/19, EU:C:2020:983, točki 41 in 43).
54 V obravnavanem primeru ni sporno, da se za napravo za proizvodnjo primarnega bakra, ki jo upravlja družba Aurubis, uporablja ta prehodna ureditev brezplačne dodelitve pravic do emisije.
55 V zvezi s tretjim obdobjem trgovanja, ki je edino obdobje, ki je sporno v postopku v glavni stvari, bi moral DEHSt, da bi določil število brezplačnih pravic do emisije, ki se dodelijo družbi Aurubis, na podlagi člena 6 Sklepa 2011/278 to napravo razdeliti na eno ali več „podnaprav“, ki v največji možni meri ustrezajo njenim fizičnim delom.
56 Ta sklep je v ta namen določal štiri kategorije podnaprav, ki so naštete v tem členu 6 in opredeljene v členu 3, od (b) do (d) in (h), tega sklepa. Te kategorije podnaprav, in sicer „podnaprave z referenčno vrednostjo za proizvode“, „podnaprave z referenčno vrednostjo za toploto“, „podnaprave z referenčno vrednostjo za gorivo“ in „podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov“, so se medsebojno izključevale, pri čemer je lahko ena in ista dejavnost spadala le v eno od navedenih kategorij (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točki 62 in 69).
57 Poleg tega je bilo v skladu s točko 12 obrazložitve Sklepa 2011/278 naštevanje kategorij podnaprav „z referenčno vrednostjo za toploto“, „z referenčno vrednostjo za gorivo“ in „z emisijami iz proizvodnih procesov“, ki so tako imenovani „nadomestni pristopi“ in se uporabljajo, če ni bilo mogoče oblikovati „referenčne vrednosti za proizvode“, vendar so nastajale emisije toplogrednih plinov, ki so lahko upravičene do brezplačne dodelitve pravic, hierarhično razvrščeno (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točki 67 in 68). Kategorija „podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov“ je bila v zvezi s tem le zadnji nadomestni pristop (sodba z dne 18. januarja 2018, INEOS, C‑58/17, EU:C:2018:19, točka 36).
58 DEHSt je moral zato, preden je podnapravo opredelil kot „podnapravo z emisijami iz proizvodnih procesov“, predhodno preveriti, ali zanjo obstaja „referenčna vrednost za proizvod“, in če to ni tako, preučiti, ali zadevna sredstva industrijske proizvodnje te naprave spadajo pod pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto“ ali pod pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“.
59 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da livarna iz postopka v glavni stvari kot surovino uporablja bakrov koncentrat, ki vsebuje žveplo. Žveplo, ki je prisotno v tem koncentratu, je zaporedoma oksidirano v peči za avtogeno taljenje, v konverterju in v anodni peči. Tako proizvedena toplota ni izmerljiva in omogoča taljenje bakrovih rud v navedenem koncentratu, kar privede do končnega proizvoda, primarnega bakra. Ker isti koncentrat vsebuje tudi ogljik, ta livarna sprošča CO2 v ozračje.
60 Iz tega izhaja, da ta livarna proizvaja toploto, ki ne spada pod pojem „izmerljiva toplota“ v smislu člena 3(e) Sklepa 2011/278, temveč pod pojem „neizmerljiva toplota“ iz člena 3(g) tega sklepa, in da se ta toplota porablja za proizvodnjo proizvoda, to je primarnega bakra, za katerega v Prilogi I k Sklepu 2011/278 ni določena nobena referenčna vrednost.
61 Iz tega sledi, da taka livarna ne spada niti pod pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za proizvode“ niti pod pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za toploto“.
62 Ker je DEHSt v obravnavanem primeru odločil, da livarna Rohhüttenwerk Ost spada pod pojem „podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov“ v smislu člena 3(h) Sklepa 2011/278, medtem ko družba Aurubis meni, da ta livarna spada pod pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“ v smislu člena 3(d) tega sklepa, je treba ugotoviti, ali opredelitev iz zadnjenavedene določbe, ki kadar se uporablja, prevlada nad tem členom 3(h), zajema tako livarno.
63 V zvezi s tem želi predložitveno sodišče glede vprašanja, ali se v livarni, ki ima značilnosti, navedene v točki 59 te sodbe, toplota proizvaja „z zgorevanjem goriva“ v smislu člena 3(d) navedenega sklepa, v bistvu izvedeti, ali je DEHSt lahko upravičeno menil, da se ta izraz nanaša le na popolno zgorevanje goriv, ki ne izhajajo iz uporabljene surovine in ki jih je mogoče v podnapravi iz postopka v glavni stvari nadomestiti z drugimi gorivi, kot je zemeljski plin.
64 V zvezi s tem je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 42 do 44 sklepnih predlogov, da niti člen 3(t) Direktive 2003/87 niti člen 3(d) Sklepa 2011/278 na tak način ne omejujeta obsega pojmov „zgorevanje“ in „goriva“.
65 Ker je zakonodajalec Unije z opredelitvijo v členu 3(t) Direktive 2003/87 jasno določil, da se pojem „zgorevanje“ na splošno nanaša na „oksidacijo goriv“, ni mogoče trditi, da do zgorevanja v smislu te direktive in aktov, sprejetih na njeni podlagi, pride le, če je gorivo oksidirano v celoti.
66 Taka ozka razlaga ne bi ustrezala nameri tega zakonodajalca, kot je izražena v uvodni izjavi 37 Direktive 2009/29. Kot izhaja iz te uvodne izjave, je bil cilj vključitve člena 3(t) v Direktivo 2003/87 „jasno navesti“, da ima pojem „zgorevanje“ posebej širok obseg, ki zajema dejavnost „vseh vrst kotlov, gorilnikov, turbin, grelnikov, industrijskih peči, sežigalnic, žgalnih peči, peči, sušilnih naprav, motorjev, gorivnih celic, enot CLC, bakel in toplotnega ali katalitičnega naknadnega zgorevanja“. Nobena določba, ki sta jo od takrat na podlagi svojih delegiranih pooblastil sprejela zakonodajalec Unije oziroma Komisija, ne kaže na to, da bi se izraz „zgorevanje“ nanašal samo na reakcije, ki v celoti oksidirajo vsako komponento vhodnih materialov, ki so vključeni v delovanje teh sredstev industrijske proizvodnje.
67 Ker navedeni zakonodajalec oziroma Komisija na podlagi svojih delegiranih pooblastil tudi pojma „gorivo“ nista opredelila ozko, se predpisi v zvezi z ETS ne morejo uporabljati tako, da bi se s področja uporabe izraza „zgorevanje goriv“ izvzelo zgorevanje snovi, ki so v surovini, katere vsebnost ogljika je manjša od vsebnosti drugih snovi, ki se pogosteje uporabljajo, in ki je v nekem tehnološkem postopku ni mogoče nadomestiti s takim materialom, ki ima večjo vsebnost ogljika.
68 Iz Direktive 2003/87 ali Sklepa 2011/278 namreč ne izhaja, da mora biti uporaba prehodne ureditve brezplačne dodelitve pravic do emisije omejena na dejavnosti, v katerih se uporablja snov, ki vsebuje veliko ogljika, in se tako z njo ustvarjajo emisije, katerih količine presegajo določen prag. V teh besedilih tudi ni navedeno, da je treba zgorevanje izključiti iz referenčne vrednosti za goriva, kadar so snovi, ki se uporabljajo kot goriva, prisotne v surovini, ki se uporablja v okviru zadevne industrijske dejavnosti.
69 Obsega opredelitve iz člena 3(d) Sklepa 2011/278 z razlago ni mogoče zmanjšati z dodajanjem zahtev ali izključitev, ki v njej niso navedene in ki jih tudi ni mogoče izpeljati iz drugih določb tega sklepa ali Direktive 2003/87. Tak pristop bi bil v nasprotju z načelom pravne varnosti, ki zahteva, da predpisi Unije zadevnim osebam omogočajo, da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2021, Jumbocarry Trading, C‑39/20, EU:C:2021:435, točka 48 in navedena sodna praksa).
70 Kot je poleg tega navedel generalni pravobranilec v točki 48 sklepnih predlogov s sklicevanjem na člen 10a(1) Direktive 2003/87 in točko 1 obrazložitve Sklepa 2011/278, je namen sistema brezplačne dodelitve pravic do emisije spodbuditi uporabo učinkovitih tehnologij za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Korist, ki lahko izhaja iz prodaje pravic, ki so bile dodeljene, pa se jih ne sme več vrniti, ker je zadevni upravljavec zmanjšal svoje emisije tako, da je investiral v inovativne tehnologije, je sestavni del te spodbude (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2018, PPC Power, C‑302/17, EU:C:2018:245, točka 27). Zato dejstvo, da ima ta upravljavec zaradi takih naložb večjo korist od brezplačno pridobljenih pravic na podlagi meril, določenih v veljavnih predpisih, ne škoduje namenu ETS.
71 Zato je treba ob neobstoju drugačnih pojasnil iz Sklepa 2011/278 izraz „zgorevanje goriv“, uporabljen v členu 3(d) tega sklepa, uporabiti glede na pomen, določen v členu 3(t) Direktive 2003/87, ki zajema vsakršno oksidacijo goriv. Ker ni sporno, da se v livarni, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, neizmerljiva toplota pridobiva predvsem z oksidacijo žveplenih snovi, ki so prisotne v koncentratu, ki je bil vnesen v peč, je treba šteti, da je dejavnost te livarne „proizvodnja neizmerljive toplote z zgorevanjem goriva, ki se porabi za proizvodnjo izdelkov“ v smislu tega člena 3(d).
72 Nazadnje, glede vprašanja, ali so vhodni materiali, obseg proizvodnje in ustrezne emisije take livarne „povezani“ s to proizvodnjo neizmerljive toplote, porabljene za proizvodnjo proizvodov, je treba poudariti, da teh izrazov prav tako ni mogoče razlagati tako, da bi bil opredelitvi Komisije dodan vsebinski pogoj, ki v tej opredelitvi ni predviden.
73 Tako člena 3(d) Sklepa 2011/278 glede na uporabo navedenih izrazov ni mogoče razlagati tako, da za uporabo referenčne vrednosti za gorivo zahteva, da je proizvodnja neizmerljive toplote „cilj“ ali celo „glavni cilj“ zadevne dejavnosti.
74 Nasprotno, iz besedila te določbe je razvidno, da se ta med drugim nanaša na podnaprave, katerih cilj je proizvodnja izdelka ali proizvodnja energije in ki v ta namen porabljajo neizmerljivo toploto. Proizvodnja te toplote zato ni cilj zadevnih podnaprav, ampak prej nepogrešljivo sredstvo za dosego tega cilja.
75 Zahteva iz opredelitve v členu 3(d) Sklepa 2011/278, v skladu s katero morajo biti vhodni materiali, obseg proizvodnje in ustrezne emisije „povezani“ s proizvodnjo – z izgorevanjem goriv – neizmerljive toplote, ki se porablja za proizvodnjo proizvodov, pomeni, da mora obstajati operativna povezava med temi vhodnimi materiali, obsegom proizvodnje in emisijami na eni strani ter tem zgorevanjem na drugi strani. Pod pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, je glede na značilnosti delovanja livarne iz postopka v glavni stvari, ki so opisane v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, očitno, da taka povezava obstaja tako med zadevnim bakrovim koncentratom kot vhodnim materialom in zgorevanjem, ki proizvaja neizmerljivo toploto, kot med tem zgorevanjem ter obsegom proizvodnje in emisijami iz te livarne.
76 Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da je treba število brezplačnih pravic do emisije, do katerih je bila upravičena družba Aurubis v tretjem obdobju trgovanja (od 2013 do 2020), popraviti, bi bilo treba v okviru tega popravka upoštevati število pravic, ki so ji bile že dodeljene, da bi se tako v skladu s točko 18 obrazložitve in členom 6(2) Sklepa 2011/278 zagotovilo, da nobena dejavnost, ki se opravlja v napravi iz postopka v glavni stvari, ni predmet dvojnega štetja.
77 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(d) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“ v okviru naprave, ki proizvaja primarni baker in katere dejavnost spada v Prilogo I k Direktivi 2003/87, obsega livarno s pečjo za avtogeno taljenje, ki zagotavlja oksidacijo žvepla, vsebovanega v uporabljeni surovini, ki je sestavljena iz bakrovega koncentrata.
Drugo vprašanje
78 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Sklep 2011/278 razlagati tako, da se lahko brezplačne pravice, do katerih je upravljavec naprave upravičen za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020), temu upravljavcu izdajo še po 31. decembru 2020 na podlagi izvršitve sodne odločbe, izdane po tem datumu.
79 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ima vsaka oseba, katere pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, so kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika, C‑896/19, EU:C:2021:311, točka 40 in navedena sodna praksa).
80 Zato mora vlagatelj zahtevka za brezplačno dodelitev pravic do emisije za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020), če je pravočasno in pravilno izpodbijal odločbo pristojnega nacionalnega organa o določitvi števila takih pravic, ki se dodelijo, tudi če nacionalno sodišče, ki odloča o zadevnem sporu, šele po izteku tega obdobja ugotovi, da je ta organ napačno uporabil predpise Unije v zvezi z ETS, imeti možnost uveljavljati svoje pravice. V nasprotnem primeru bi bila temu vlagatelju zahtevka odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva od trenutka, ko se izkaže, da sodne odločbe ni več mogoče izdati v zadevnem obdobju trgovanja.
81 Glede vprašanja, ali je v takih okoliščinah pravici do dodelitve za tretje obdobje trgovanja še vedno lahko ugodeno z izdajo brezplačnih pravic po sodni odločbi, izdani po izteku tega obdobja, je treba poudariti, da predpisi v zvezi z ETS za ta namen ne dopuščajo izdaje pravic za četrto obdobje trgovanja. Zadnjenavedene pravice, na katere se nanaša člen 13, drugi stavek, Direktive 2003/87, morajo biti v skladu s to določbo izdane na podlagi obdobja trgovanja po 31. decembru 2020 in veljajo samo za emisije, proizvedene od prvega leta tega novega obdobja dalje.
82 Nasprotno pa ti predpisi ne nasprotujejo temu, da se brezplačne pravice, ki spadajo v tretje obdobje trgovanja in ki so s kakršnim koli zakonsko določenim sredstvom še na voljo pristojnemu organu, na podlagi izvršitve sodne odločbe o ugotovitvi pravice do dodelitve takih pravic nakažejo na račun upravljavca zadevne naprave. Dejstvo, da so te pravice v takem primeru izdane po 31. decembru 2020, ne preprečuje, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot „pravice, izdane od 1. januarja 2013“ v smislu člena 13, prvi stavek, Direktive 2003/87. Ker so navedene pravice v skladu s to določbo veljavne za nedoločen čas, je lahko njihovo nakazilo na ta račun upravljavca del ukrepov, ki jih pristojni organ sprejme za uskladitev s sodno odločbo.
83 To razlago potrjuje Delegirana uredba 2019/331, ki je začela veljati 1. januarja 2021 in katere člen 27 določa, da se Sklep 2011/278 še naprej uporablja za dodelitve, ki se nanašajo na obdobje pred 1. januarjem 2021. Kot izhaja iz tega člena, je nujno, da Sklep 2011/278 po izteku tretjega obdobja trgovanja nima več pravnih učinkov za to obdobje.
84 Poleg tega določbe predpisov v zvezi z ETS, ki se nanašajo posebej na račune, register in EUTL na eni strani ter na nacionalne preglednice dodelitev na drugi strani, omogočajo popravek dodelitve za tretje obdobje trgovanja po 31. decembru 2020 in še izdajo pravic za to obdobje.
85 V zvezi s tem, prvič, iz člena 52(2)(d) Uredbe št. 389/2013 izhaja, da lahko pristojni nacionalni organ vsako spremembo, ki je določena v nacionalni preglednici dodelitev za tretje obdobje trgovanja iz člena 51(1) te uredbe, spremeni. Ker je Uredba št. 389/2013 v skladu s členom 88, drugi odstavek, Delegirane uredbe 2019/1122 za zahtevane operacije v zvezi s tem obdobjem veljala tudi po 31. decembru 2020, je treba šteti, da se lahko ta nacionalna preglednica dodelitev še spremeni.
86 Drugič, iz člena 53(2) Uredbe št. 389/2013 je treba sklepati, da mora centralni administrator, ki ga Komisija imenuje na podlagi člena 20 Direktive 2003/87 in ki je na podlagi členov 4 in 6 Uredbe št. 389/2013 odgovoren za upravljanje in posodabljanje registra in EUTL, zagotoviti, da vsaka sprememba nacionalne preglednice dodelitev vodi do izdaje tako popravljenega števila pravic s prenosom zadnjenavedenih z „računa za dodelitev pravic v EU“ na račun zadevnega upravljavca.
87 Člen 52(2) te uredbe, iz katerega izhaja, prvič, da je treba o spremembi nacionalne preglednice dodelitev, kakršna je ta, ki se zahteva v primeru sodne odločbe, ki je ugodna za vlagatelja zahtevka za dodelitev, obvestiti Komisijo, in drugič, da mora centralni administrator to spremembo vnesti v EUTL, namreč ne bi imel polnega učinka, če bi se člen 53(2) navedene uredbe razlagal tako, da centralni administrator na koncu ne sme zagotoviti, da je tako spremenjeno število pravic v nacionalni preglednici dodelitev in v registru EUTL dejansko nakazano na račun upravljavca zadevne naprave.
88 Tretjič, iz členov 41 in 43 iste uredbe je razvidno, da mora centralni administrator ustvariti pravice glede na potrebe, ki izhajajo iz veljavne ureditve, in na „račun za dodelitev pravic v EU“ prenesti količino pravic, ki ustreza številu brezplačno dodeljenih pravic v skladu z nacionalno preglednico dodelitev vsake države članice.
89 V skladu s to obveznostjo centralnega administratorja mora ta v primeru sodne odločbe, izdane po 31. decembru 2020 in na podlagi katere je prišlo do spremembe nacionalne preglednice dodelitev v korist upravljavca naprave, preveriti, ali so bile pravice, ki po pomoti niso bile izdane temu upravljavcu med tretjim obdobjem, v skladu s členom 10a(7) Direktive 2003/87 vključene v rezervo, vzpostavljeno s Sklepom 2015/1814, oziroma ali so bile v skladu s členom 10 Direktive 2003/87 dane na dražbo. Zato mora ta administrator nazadnje odločiti, ali se mora izdaja zadevnih pravic navedenemu upravljavcu opraviti tako, da se te pravice vključijo v to rezervo ali na kakršen koli drugi način, ki je skladen s proračunskimi pravili Unije.
90 Glede na vse zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Sklep 2011/278 razlagati tako, da se brezplačne pravice, do katerih je upravljavec naprave upravičen za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020), zadnjenavedenemu lahko izdajo po 31. decembru 2020 na podlagi izvršitve sodne odločbe, izdane po tem datumu.
Stroški
91 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Člen 3(d) Sklepa Komisije 2011/278/EU z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za gorivo“ v okviru naprave, ki proizvaja primarni baker in katere dejavnost spada v Prilogo I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87 z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, obsega livarno s pečjo za avtogeno taljenje, ki zagotavlja oksidacijo žvepla, vsebovanega v uporabljeni surovini, ki je sestavljena iz bakrovega koncentrata.
2. Sklep 2011/278 je treba razlagati tako, da se brezplačne pravice, do katerih je upravljavec naprave upravičen za tretje obdobje trgovanja (od 2013 do 2020), zadnjenavedenemu lahko izdajo po 31. decembru 2020 na podlagi izvršitve sodne odločbe, izdane po tem datumu.
Podpisi