SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(občna seja)
z dne 13. januarja 2010
Združeni zadevi F‑124/05 in F‑96/06
A in G
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Uradniki – Ničnostna tožba – Ustavitev postopka – Odškodninska tožba – Dopustnost – Privilegiji in imunitete – Odvzem imunitete pred sodnimi postopki – Zaupnost preiskav OLAF – Preiskave IDOC – Dostop do dokumentov zdravniške narave – Dostop do osebnega spisa – Disciplinski postopek – Razumni rok“
Predmet: Tožeča stranka s tožbama, ki ju je vložila na podlagi členov 236 ES in 152 AE, v zadevi 124/05 na eni strani predlaga, naj se za nično razglasi med drugim odločba Komisije z dne 28. februarja 2005 o zavrnitvi njenega predloga z dne 22. oktobra 2004, naj se konča disciplinski postopek proti njej, ki se je začel z odločbo z dne 16. januarja 2004, na drugi pa, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine; ista tožeča stranka s tožbo v zadevi F‑96/06 predlaga, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine zaradi različnih napak, ki naj bi jih storila.
Odločitev: O predlogih tožeče stranke iz tožbe v zadevi A proti Komisiji, evidentirane pod opravilno številko F‑124/05, ni treba več odločati. Komisiji se naloži, naj tožeči stranki kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji jo je povzročila, izplača 30.000 EUR. Komisija nosi poleg svojih stroškov še polovico stroškov tožeče stranke, nastalih v tožbi A proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑124/05, in tožbi G proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov, nastalih v tožbi A proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑124/05, in tožbi G proti Komisiji, evidentirani pod opravilno številko F‑96/06.
Povzetek
1. Uradniki – Odškodninska tožba – Predlogi za povrnitev nepremoženjske škode zaradi predolgega disciplinskega postopka
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)
2. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Pavšalna odškodnina na podlagi ureditve iz Kadrovskih predpisov – Predlog za dodatno odškodnino na podlagi napake, zaradi katere je mogoče uveljavljati odgovornost institucije – Pogoji
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)
3. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Stopnja invalidnosti – Določitev s strani zdravniške komisije
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 19(3))
4. Uradniki – Disciplinska ureditev – Preiskava pred uvedbo disciplinskega postopka
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
5. Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Pritožbe, ki temeljijo na istih razlogih s pravno drugačnim predmetom – Dopustnost
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
6. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
7. Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki uradniku ali uslužbencu – Vključitev
(Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti, člen 12; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
8. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Določitev poklicne narave bolezni
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73)
9. Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Ugotovitev obstoja poklicne narave bolezni
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 26 in 73; pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 21)
10. Evropske skupnosti – Institucije – Pravica dostopa javnosti do dokumentov – Uredba št. 1049/2001
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 26; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člen 4(2))
11. Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Kratek povzetek tožbenih razlogov – Sklicevanje na tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka na istem sodišču v drugi zadevi – Nedopustnost – Izjeme
(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 44(1))
12. Uradniki – Disciplinska ureditev – Odločba o uvedbi disciplinskega postopka
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
13. Uradniki – Disciplinska ureditev – Uvedba disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
14. Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Omejitve
15. Uradniki – Disciplinska ureditev – Disciplinski postopek – Roki
(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga IX)
1. Disciplinski postopek za vsakega uradnika pomeni negotovost v zvezi z njegovo poklicno prihodnostjo in mu zato nujno povzroči nekaj stresa in tesnobe. Če ta negotovost traja predolgo, stres in tesnoba, ki sta s tem povzročena uradniku, nista več upravičena. Zato je treba predpostaviti, da je zainteresirani osebi zaradi predolgega trajanja disciplinskega postopka povzročena nepremoženjska škoda. V zvezi s tem je treba razločevati med, na eni strani, nepremoženjsko škodo, ki se povzroči vsakemu uradniku ali uslužbencu ne glede na morebitno bolezen, in na drugi strani, škodo, ki jo povzroči morebitna duševna bolezen – ali poslabšanje take bolezni –, ki bi lahko nastala zaradi predolgega trajanja takega postopka. Tako je odškodninski zahtevek za povrnitev prve vrste škode dopusten ne glede na fazo, v kateri je morebitni postopek, ki bi ga lahko uradnik poleg tega začel na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Nasprotno pa uradnikov odškodninski zahtevek, katerega namen je povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu jo je povzročila poklicna bolezen, na splošno ni dopusten, dokler ni končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
(Glej točke 147 in od 149 do 151.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, ZOdl. JU, str. I–A‑1‑121 in II‑A‑1‑657, točke od 197 do 202.
2. Tožba, s katero uradnik zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu bila povzročena zaradi poklicne bolezni, in jo je vložil, preden je bil končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, je na splošno prezgodnja, ker ob vložitvi tožbe ni mogoče oceniti primernosti odškodnine, do katere bi bila na podlagi Kadrovskih predpisov lahko zainteresirana oseba upravičena. V večini primerov je namreč za opredelitev vzročne zveze med razmerami pri opravljanju delovnih nalog in zatrjevano škodo ter za oceno zadevne škode potrebno zdravniško izvedensko mnenje, zato ne bi bilo smiselno – ali bi bilo celo nemogoče –, da bi sodišče zadevno vzročno zvezo in zadevno škodo opredelilo pred koncem postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.
Vendar na podlagi okoliščine, da zdravniški postopek še ni končan, ni mogoče sistematično sklepati o tem, da je bil odškodninski zahtevek zaradi domnevnega nepravilnega ravnanja institucije vložen prezgodaj. Kar zadeva ekonomičnost postopka, torej načelo, ki zahteva uravnoteženje različnih dejavnikov iz vsakega posameznega primera, lahko sodišče med drugim upošteva to, da za ocenitev utrpljene nepremoženjske škode ni potrebno zdravniško izvedensko mnenje.
(Glej točke 153, 154, 156 in 158.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. december 1999, Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točki 94 in 95; 10. december 2008, Nardone proti Komisiji, T‑57/99, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑83 in II‑A‑2‑505, točki 56 in 57.
3. Člen 19(3), drugi pododstavek, pravil o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ki določa, da je treba v poročilu zdravniške komisije, kadar po končanem zdravljenju še ni mogoče dokončno določiti stopnje invalidnosti, določiti najpoznejši datum za ponovno preučitev zavarovančevega primera, je treba nujno razlagati ozko. Če bi namreč lahko zdravniška komisija večkrat prestavila datum, ko je treba znova preučiti zavarovančev primer, nekateri zavarovanci ne bi nikoli doživeli izplačila zneska iz člena 73 Kadrovskih predpisov. Poleg tega bi bila široka razlaga te določbe v nasprotju s pojmom stabilizacije, kot je opredeljen v členu 19(3) pravil o zavarovanju in v skladu s katerim se posledice nezgode ali poklicne bolezni štejejo za stabilne, ko se stabilizirajo ali če se bodo zmanjševale zelo počasi in v zelo omejenem obsegu. Pojem stabilizacije zdravstvenega stanja torej ne izključuje vsakršnega razvoja stanja pacienta, temveč pomeni stabilizacijo ali zelo počasen razvoj.
(Glej točko 161.)
4. Institucija ima široko diskrecijsko pravico, kar zadeva uvedbo in vodenje upravnih preiskav, pod pogojem, da obstaja utemeljen sum, da je bil storjen disciplinski prekršek.
(Glej točki 173 in 188.)
5. Vendar se lahko uradnik na isti tožbeni razlog, isti argument ali isto dejstvo sklicuje v več pritožbah s pravno drugačnim predmetom.
(Glej točko 205.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 19. september 2008, Chassagne proti Komisiji, T‑253/06 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑43 in II‑B‑1‑295, točka 149.
6. Tožeča stranka mora v okviru odškodninske tožbe dokazati, da so pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Evropske unije izpolnjeni. Vendar obstaja izjema od tega pravila, ko je škodni dogodek lahko nastal iz več različnih vzrokov in ko tožena institucija ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomagal ugotoviti, zaradi katerega od teh vzrokov je ta dogodek nastal, čeprav je imela največ možnosti, da bi priskrbela dokaze v zvezi s tem, zato mora ona nositi odgovornost za to negotovost.
(Glej točko 213.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točki 182 in 183.
7. Imuniteta pred sodnimi postopki iz člena 12 Protokola o privilegijih in imunitetah uradnike in uslužbence varuje pred tem, da bi jih organi držav članic kazensko preganjali zaradi dejanj, storjenih pri opravljanju uradnih dolžnosti. Zato sklep o odvzemu imunitete uradniku ali uslužbencu že z učinkom ukinitve tega varstva spremeni njegov pravni položaj, tako da ima ta spet status osebe, za katero velja splošno pravo držav članic, in je, ne da bi bilo potrebno kakršno koli vmesno pravilo, tako izpostavljena ukrepom, ki jih to splošno pravo vzpostavlja, zlasti priporu in sodnemu postopku.
Diskrecijska pravica glede nadaljevanja ali opustitve postopka, uvedenega proti uradniku ali uslužbencu, ki je prepuščena nacionalnim organom po odvzemu imunitete, ne vpliva na neposredno poseganje v njegov pravni položaj, ker je posledica sklepa o odvzemu imunitete omejena na ukinitev varstva, do katerega je bil upravičen kot uradnik ali uslužbenec, in ne vključuje nobenega dopolnilnega izvedbenega ukrepa.
Iz zgoraj navedenega izhaja, da je sklep, s katerim je institucija uradniku ali uslužbencu odvzela imuniteto pred sodnimi postopki, akt, ki posega v njegov položaj.
(Glej točke od 231 do 233.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. oktober 2008, Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl. JU, str. II‑2849, točki 34 in 35.
8. Namen upravne preiskave na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov je objektivno pridobiti vse potrebne podatke, na podlagi katerih se ugotovi, ali je bolezen poklicne narave, in se določijo okoliščine, v katerih se je pojavila. Če se ugotavljanje tega, ali je bolezen zadevnega uradnika poklicne narave, osredotoči na njegove delovne razmere, mora preiskava zajemati podrobno objektivno analizo delovnih razmer zainteresirane osebe in njene bolezni kot take.
(Glej točko 263.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 3. marec 2004, Vainker proti Parlamentu, T‑48/01, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑197, točka 129.
9. Člen 26 Kadrovskih predpisov določa, da se za vsakega uradnika sestavi osebni spis, ki vsebuje vse dokumente v zvezi z njegovim upravnim statusom in vsa poročila glede njegovih sposobnosti, učinkovitosti in vedenja ter vse uradnikove pripombe k tem dokumentom. Institucija dokumentov ne more uporabiti proti uradniku ali se nanje sklicevati, če z njimi ni bil seznanjen pred vložitvijo. Namen teh določb je zagotoviti pravico uradnika do obrambe.
Kar zadeva dostop do dokumentov zdravniške narave v okviru postopka za priznanje poklicne bolezni, je bil s pravili o zavarovanju določen poseben postopek, po katerem se celotno zdravniško poročilo, na katerem temelji odločitev, ki jo namerava sprejeti organ, pristojen za imenovanja, predloži zdravniku, ki ga je izbral uradnik, če ta to zahteva, in sicer po vročitvi osnutka sklepa iz člena 21 pravil o zavarovanju ter obravnavi zdravniške komisije, katere član je zdravnik, ki ga je imenoval uradnik.
Spoštovanje pravic uradnika namreč zahteva, da mu je treba priznati dostop do dokumentov zdravniške narave. Vendar je treba to možnost, ki se priznava uradniku, uskladiti s potrebami, ki izhajajo iz zdravniške molčečnosti in v skladu s katerimi vsak zdravnik sam presodi o možnostih za to, da osebe, ki jih zdravi ali pregleduje, obvesti o vrsti njihovih morebitnih bolezni. V pravilih o zavarovanju so bile z določbo o posrednem dostopu do dokumentov zdravniške narave prek zdravnika, ki ga je imenoval uradnik in mu torej zaupa, usklajene pravice uradnika s potrebami, ki izhajajo iz zdravniške molčečnosti.
Zaradi spoštovanja njegovih pravic je treba uradniku poleg dostopa do dokumentov zdravniške narave priznati tudi dostop do ugotovitve dejstev, na podlagi katerih naj bi bila sprejeta odločitev v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov. Zato je treba zdravniško naravo priznati tudi dokumentom, ki zadevajo dejanske ugotovitve v zvezi z incidentom, ki se je zgodil med delom, in jih je mogoče uporabiti kot podlago za postopek za priznanje obstoja poškodbe pri delu ali poklicne bolezni v smislu pravil o zavarovanju.
Celotno zdravniško poročilo, glede katerega lahko uradnik zahteva, da se predloži zdravniku po njegovi izbiri in ga je treba predložiti članom zdravniške komisije, ki jo določajo pravila o zavarovanju, mora nujno vključevati morebitno poročilo o upravni preiskavi. Tako lahko uradnik, če je vložil tako zahtevo, prek izbranega zdravnika poda stališče glede ugotovitev iz poročila o preiskavi in presodi, ali je smotrno pridobiti mnenje zdravniške komisije.
Poleg tega dejstvo, da so nekateri dokumenti zdravniške narave, še ne pomeni, da ne morejo, če je to potrebno, zadevati tudi upravnega statusa uradnika. V tem primeru je treba te dokumente vložiti v osebni spis zainteresirane osebe.
Tako je po eni strani spis, na podlagi katerega zdravnik, ki ga imenuje institucija, ali zdravniška komisija ocenita, ali je bolezen poklicna bolezen, zdravniške narave in je zato vpogled vanj mogoč le s posredovanjem zdravnika, ki ga imenuje uradnik, po drugi strani pa je treba elemente upravne narave, ki bi jih lahko vseboval ta spis in bi lahko vplivali na upravni status uradnika, vnesti tudi v osebni spis, do katerega ima uradnik na podlagi člena 26 Kadrovskih predpisov neposreden dostop.
Vsi dokumenti, ki se predložijo zdravniku, ki ga imenuje institucija, ali zdravniški komisiji, torej spadajo v sistem, določen s pravili o zavarovanju. Nekatere od teh dokumentov je treba vložiti v osebni spis uradnika, ta pa mora imeti možnost, da se seznani z njimi, če jih uprava, v pristojnost katere spada, uporabi za oceno ali spremembo njegovega upravnega statusa.
(Glej točke od 275 do 282.)
Napotitev na:
Sodišče: 28. junij 1972, Brasseur proti Parlamentu, 88/71, Recueil, str. 499, točka 11; 7. oktober 1987, Strack proti Komisiji, 140/86, Recueil, str. 3939, točke 7, 9, 10, točka 11 in navedena sodna praksa, ter točki 12 in 13; 1. oktober 1991, Vidrányi proti Komisiji, C‑283/90 P, Recueil, str. I‑4339, točke od 20 do 22 ter 24 in 25;
Sodišče prve stopnje: 12. julij 1990, Vidrányi proti Komisiji, T‑154/89, Recueil, str. II‑445, točke od 33 do 36; zgoraj navedena sodba Vainker proti Parlamentu, točki 136 in 137.
10. Iz samega naslova Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, katere člen 4(2), tretja alinea, institucijam omogoča zavrnitev dostopa do dokumenta, kadar bi razkritje lahko škodovalo varstvu ciljev in dejavnosti inšpekcij, preiskav in revizij, izhaja, da njegovo področje uporabe zadeva dostop javnosti do dokumentov Parlamenta, Sveta in Komisije. Vendar pravice uradnika ali uslužbenca, ki zahteva predložitev dokumenta v zvezi z njegovim upravnim statusom, niso enake pravicam katerega koli drugega predstavnika javnosti, ki zahteva dostop do dokumentov institucije. Pravice uradnikov in uslužbencev na tem področju namreč izhajajo iz posebnih določb člena 26 Kadrovskih predpisov, v katerih so določene posebne obveznosti institucij, s katerimi se zagotovijo pravice do obrambe zainteresirane osebe. Uradnikom torej pripada posebna pravica, ki temelji na členu 26 Kadrovskih predpisov. Poleg tega je mogoče, če je to potrebno, za zahtevo uradnika uporabiti posebne določbe v zvezi z javnimi uslužbenci, ki se nanašajo na dostop do posebnih vrst dokumentov, kot so na primer dokumenti zdravniške narave. Izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 ne more ovirati uporabe določb iz člena 26 Kadrovskih predpisov.
(Glej točke 289 in od 291 do 296.)
11. Namen člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča je sodišču omogočiti, da odloča na podlagi dovolj natančno opredeljenih tožbenih razlogov. Vendar te določbe ne smemo razlagati tako, da se strankam naloži preveč formalnih obveznosti, zaradi katerih bi se le upočasnil sodni postopek.
Zato je ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve mogoče razlog iz tožbe na Sodišču za uslužbence, ki napotuje na vse razloge, navedene v okviru druge tožbe, ki jo je na Sodišču za uslužbence vložila ista tožeča stranka, ko sta bili navedeni zadevi zaradi povezanosti združeni, šteti za dopusten, saj je namen takega napotovanja izognitev temu, da bi tožeča stranka znova obširno razlagala in znova predložila priloge z več sto stranmi.
(Glej točke od 314 do 318.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 11. junij 2009, Othman proti Svetu in Komisiji, T‑318/01, ZOdl., str. II‑1627, točka 57.
12. Ker je treba zakonitost izpodbijanega akta presojati glede na dejanske in pravne elemente ob sprejetju akta, morebitni dejavniki, ki jih je preiskava disciplinskega postopka pokazala po sprejetju sklepa o uvedbi zadevnega postopka, ne morejo vplivati na zakonitost tega sklepa, ker je bil cilj preiskave zlasti ugotoviti, ali so bili prvotni sumi utemeljeni. Poleg tega ob upoštevanju predmeta in cilja disciplinskega postopka za pravilno uvedbo disciplinskega postopka ni treba, da so dejstva, ki se očitajo zainteresirani osebi, dokazana. Cilj disciplinskega postopka je prav razjasniti dejstva, ki se očitajo zainteresirani osebi.
(Glej točki 351 in 360.)
Napotitev na:
Sodišče: 7. februar 1979, Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Giraudy proti Komisiji, točka 145.
13. To, da je bil disciplinski postopek končan, ne da bi bila v zvezi z zadevnim uradnikom izrečena disciplinska kazen, še ne pomeni, da sodišče ne sme izvajati nadzora nad zakonitostjo sklepa o uvedbi disciplinskega postopka proti zainteresirani osebi. Če bi namreč organu, pristojnemu za imenovanja, priznali absolutno in neomejeno pristojnost za uvedbo disciplinskega postopka proti uradniku in nato njegovo končanje brez izreka kazni – pri čemer zadevni uradnik v danem trenutku sklepa o uvedbi postopka ne bi mogel izpodbijati, ker ni bila izrečena kazen, ki bi jo lahko izpodbijal s pravnimi sredstvi –, bi obstajala nevarnost samovolje. Torej mora obstajati pravna omejitev diskrecijske pravice organa, pristojnega za imenovanja, ko ta sprejme sklep o uvedbi disciplinskega postopka. Taka omejitev mora biti pod nadzorom sodišča.
Če bi poleg tega dopustili, da je sklep o uvedbi disciplinskega postopka proti uradniku nezakonit le, če se v zvezi z njim ugotovi zloraba pooblastil, bi tvegali pojav samovolje. Treba je šteti, da organ, pristojen za imenovanja, nezakonito izvaja svoja pooblastila, če je dokazana zloraba teh pooblastil, pa tudi, če niso na voljo dovolj natančni in ustrezni elementi, ki bi kazali na to, da je zainteresirana oseba storila disciplinsko kršitev.
Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, podeljene organu, pristojnemu za imenovanja, in omejitev, ki jih je treba uporabiti, je treba sodni nadzor omejiti na preverjanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja elementov, ki jih je uprava ob uvedbi disciplinskega postopka upoštevala, neobstoja očitnih napak pri presoji očitanih dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil.
(Glej točke od 352 do 354 ter od 365 do 367.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. maj 1997, N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 125; 17. maj 2000, Tzikis proti Komisiji, T‑203/98, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑393, točka 50; zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, točka 352.
14. Dolžnost skrbnega ravnanja odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb. Ta dolžnost obsega zlasti to, da mora organ, pristojen za imenovanja, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva le interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika.
Zahtev v zvezi z dolžnostjo skrbnega ravnanja ni mogoče razlagati, kot da same po sebi preprečujejo, da bi organ, pristojen za imenovanja, uvedel in izvedel disciplinski postopek proti uradniku. Taka odločitev se namreč sprejme zlasti v interesu institucije, da se ugotovi morebitno neizpolnjevanje obveznosti, ki jih ima uradnik na podlagi Kadrovskih predpisov, in se, če je to primerno, tako neizpolnjevanje tudi sankcionira. Torej instituciji samo zaradi dejstva, da je uvedla disciplinski postopek proti uradniku, ni mogoče očitati, da je kršila dolžnost skrbnega ravnanja.
(Glej točke od 376 do 378.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 20. junij 1990, Burban proti Parlamentu, T‑133/89, Recueil, str. II‑245, točka 27; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točka 147.
15. Iz načela dobrega upravljanja izhaja, da so disciplinski organi zavezani, da disciplinski postopek vodijo skrbno in da vsako dejanje v postopku izvedejo v primernem časovnem razmiku glede na prejšnji ukrep. Ta dolžnost skrbnega ravnanja in upoštevanja razumnega roka velja tudi za uvedbo disciplinskega postopka, zlasti če je uprava izvedela za dejstva in ravnanje, ki bi lahko pomenili kršitve obveznosti, ki so za uradnika določene v Kadrovskih predpisih, in sicer od trenutka, ko je zanje izvedela.
Disciplinski postopek lahko traja nerazumno dolgo zaradi izvedbe predhodnih upravnih preiskav ali pa zaradi poteka samega disciplinskega postopka. Obdobje, ki ga je treba upoštevati pri oceni, ali disciplinski postopek traja razumno dolgo, ni le obdobje od sprejetja sklepa o uvedbi zadevnega postopka. Na vprašanje, ali je bil disciplinski postopek, ko je bil uveden, izpeljan dovolj skrbno, vpliva to, koliko časa je poteklo med pojavom domnevne disciplinske kršitve in sprejetjem sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.
O tem, ali je postopek trajal razumno dolgo, je treba presojati na podlagi okoliščin posamezne zadeve, še zlasti na podlagi pomena spora za zainteresirano osebo, zapletenosti zadeve ter ravnanja tožeče stranke in pristojnih organov. Noben poseben dejavnik ni odločujoč. Vsakega od njih je treba preučiti ločeno, nato pa oceniti njihov kumulativni učinek. Nekatere zamude, za katere je odgovoren organ, pristojen za imenovanja, se morda ne zdijo nerazumne vsaka zase, vendar lahko postanejo take, če se jih obravnava skupaj. Vendar pa zahteve v zvezi s skrbnim ravnanjem pri vodenju postopka ne presegajo tistih, ki so združljive z načelom dobrega upravljanja.
Če zaradi odločitev, ki jih sprejme organ, pristojen za imenovanja, postopek traja dlje, kot bi običajno šteli za razumen rok, mora ta organ dokazati obstoj posebnih okoliščin, s katerimi je mogoče utemeljiti tako podaljšanje.
(Glej točke od 390 do 395.)
Napotitev na:
Sodišče: 17. december 1998, Baustahlgewerbe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 29 in navedena sodna praksa; 5. maj 1983, Ditterich proti Komisiji, 207/81, Recueil, str. 1359, točka 26;
Sodišče prve stopnje: 10. junij 2004, François proti Komisiji, T‑307/01, ZOdl., str. II‑1669, točka 47;
Sodišče za uslužbence: 8. november 2007, Andreasen proti Komisiji, F‑40/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑337 in II‑A‑1‑1859, točka 194 in navedena sodna praksa, predmet pritožbe, ki jo trenutno obravnava Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑17/08 P.