SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 22. maja 2014(*)
„Člen 32(1) Poslovnika – Ogrožanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti – Izključitev zastopnika stranke iz postopka“
V zadevi F‑58/13,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
Luigi Marcuccio, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Tricaseju (Italija), ki ga zastopa A, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata C. Berardis-Kayser in G. Gattinara, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi M. I. Rofes i Pujol, predsednica, K. Bradley (poročevalec) in J. Svenningsen, sodnika,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
sprejema naslednji
Sklep
1 Če Sodišče za uslužbence v skladu s členom 32(1) Poslovnika predvsem oceni, „da vedenje zastopnika stranke pred Sodiščem za uslužbence […] ni združljivo z dostojanstvom Sodišča za uslužbence ali z zahtevami dobrega delovanja sodnega organa“, o tem obvesti zadevno osebo. Iz istih razlogov „lahko […] kadar koli po opredelitvi zadevne osebe zadevno osebo s sklepom izključi iz postopka. Sklep postane izvršljiv takoj.“
Prejšnji sodni postopki zastopane stranke
2 Uvodoma je treba pojasniti, da je tožeča stranka, ki jo v obravnavani zadevi zastopa A, od leta 2002 na različnih sodiščih Evropske unije vložila posebej veliko število pravnih sredstev zoper svojega nekdanjega delodajalca, Evropsko komisijo, in sicer tako na prvi stopnji kot na pritožbeni stopnji. Trenutno se vsi spori, ki jih je začela tožeča stranka, obravnavajo v več kot 190 zadevah.
3 Ta pravna sredstva so bila v zelo veliki večini primerov zavrnjena kot očitno neutemeljena ali zavržena kot očitno nedopustna. Tudi Sodišče Evropske unije je v treh sklepih z dne 28. februarja 2013, Komisija/Marcuccio (C‑432/08 P‑DEP, C‑513/08 P‑DEP in C‑528/08 P‑DEP), opozorilo na „posebej veliko število in sistematičnost pravnih sredstev, ki jih pri različnih sodiščih Unije vlaga L. Marcuccio“. Splošno sodišče Evropske unije je v sklepu z dne 21. oktobra 2013, Marcuccio/Komisija (T‑226/13 P, točka 42), poudarilo, da „se tožeča stranka sistematično in brez razlikovanja odloča za sodne postopke“, pri čemer „povsem brez premisleka“ navaja tožbene razloge in trditve, ki jih lahko sodišče Unije „na podlagi ustaljene sodne prakse“ le zavrne kot očitno neutemeljene ali zavrže kot očitno nedopustne. Splošno sodišče Evropske unije je v točki 44 istega sklepa ugotovilo tudi, da „vedenje tožeče stranke po nepotrebnem obremenjuje Splošno sodišče [Evropske unije], kar nesorazmerno škodi učinkovitemu izvajanju sodne oblasti“.
4 Sodišče za uslužbence je bilo zaradi tega položaja zelo zaskrbljeno, zato je 7. decembra 2012 takratnemu zastopniku tožeče stranke po telefaksu poslalo dopis – katerega izvirnik je zadevna oseba prejela 4. januarja 2013 – v katerem ga je opozorilo na „vlogo odvetnika, ki mu zakon kot pravosodnemu delavcu nalaga, da mora tožečo stranko zastopati v skladu z veljavnimi postopkovnimi pravili“, in na to, da mora „v prvi vrsti ravno on preprečiti vlaganje ponavljajočih se pravnih sredstev, ki jih bo treba nato v številnih primerih zavreči kot očitno nedopustna ali zavrniti kot očitno neutemeljena“. V istem dopisu je poleg tega še navedlo, da je mogoče dvomiti o tem, da je vsa pravna sredstva, ki jih je vložil L. Marcuccio, res pripravil odvetnik.
5 Ker zastopnik tožeče stranke na navedeni dopis ni odgovoril ali v zvezi z njim kakor koli nadalje ukrepal, število sporov pa se je, nasprotno, odtlej samo še povečevalo, se je bilo Sodišče za uslužbence z dopisom z dne 16. aprila 2013 prisiljeno obrniti na predsednika odvetniške zbornice v Lecceju (Italija), v katero je bil včlanjen navedeni zastopnik, pri katerem se je pritožilo nad ravnanjem zadnjenavedenega, predsednika sveta zbornice pa je pozvalo, naj sprejme potrebne ukrepe za odpravo tega stanja, ki je posebej škodljivo za delovanje Sodišča za uslužbence in obravnavanje drugih zadev. Na ta dopis prav tako ni bilo odgovora.
6 Tožeča stranka je nekaj časa po posredovanju tega dopisa za obrambo svojih interesov pooblastila A. Ugotovljeno je bilo, da je A v obdobju štirih mesecev, in sicer med junijem in septembrom 2013, na Sodišče za uslužbence v imenu L. Marcuccia vložil to in še štiri druge tožbe (vpisane v vpisnik pod opravilne številke F‑62/13, F‑65/13, F‑89/13 in F‑90/13), s čimer je dejavno prispeval k nadaljevanju ravnanja tožeče stranke, ki so ga grajala vsa tri sodišča Evropske unije.
7 Sodišče za uslužbence je menilo, da ravnanje A v vlogi odvetnika v tej zadevi ni združljivo z zahtevami učinkovitega izvajanja sodne oblasti glede na dolžnosti dostojanstva, korektnosti, svetovanja in informiranja, ki so mu naložene kot pravosodnemu sodelavcu, in je v teh okoliščinah zoper njega nameravalo uporabiti člen 32(1) Poslovnika, o svoji nameri, da bo uporabilo navedeno določbo, pa je z dopisom dne 4. decembra 2013 obvestilo A in ga pozvalo, naj mu predloži svoja stališča in se s tem se opredeli.
8 A je v dopisu z dne 23. decembra 2013 izpodbijal to, da v obravnavani zadevi ni izpolnil svojih dolžnosti dostojanstva in korektnosti, pri tem pa je poudaril, da stališče Sodišča za uslužbence temelji zgolj na „namigovanjih“, ki niso podkrepljena z objektivnimi in upoštevnimi dokazi, da je torej le rezultat „nesporazuma in površne presoje okoliščin zadeve“ ter da ga je mogoče razumeti kot „slabo prikrit poskus ustrahovanja“ „zagovornikov“ tožeče stranke. A meni, da „grožnje“ iz dopisa z dne 4. decembra 2013 niso „sad“ „jasne in objektivne presoje dejstev in okoliščin, ki neposredno izhajajo iz [njegove] poklicne dejavnosti“, temveč so sad „neke vrste ‚preventivnega‘ (in negativnega) […] mnenja“ o tem, kako tožeča stranka izvaja „svoje pravice“, in tem, „ali so te iztožljive“.
Ogrožanje učinkovitega izvajanja sodne oblasti
9 A je navedel, da „je podpisan samo pod pet […] od vseh 192 zadev, ki jih je od leta 2002 vložila [tožeča stranka]“, in da s preostalimi pravnimi sredstvi „nima nobenega opravka“. Tožeča stranka naj bi ga namreč prosila, naj prevzame zadevnih pet tožb, razlogov za to pa „ne pozna“ niti ni njegova dolžnost, da bi jih „kritiziral“. Tako naj bi šele iz dopisa Sodišča za uslužbence z dne 4. decembra 2013 „izvedel za obseg“ sporov med tožečo stranko in Komisijo.
10 Dalje, A je trditev, da predloženih aktov, pod katerimi je podpisan, mogoče ni pripravil sam, štel za „skrajno obrekljivo“ in „tvegano“, poleg tega pa tudi za „nepremišljeno in neutemeljeno“.
11 Nazadnje, A meni, da so „pripombe“ Sodišča za uslužbence o njegovem „delu tako nejasne in posplošene,“ da mu preprečujejo, da bi se „kakor koli branil“.
12 Toda ugotoviti je treba, da A v svojih stališčih nikakor ne izpodbija niti dejstva, da nagnjenje tožeče stranke, da se sistematično in brez razlikovanja odloča za sodne postopke, ovira delovanje sodne oblasti, niti okoliščine, da njegovo lastno ravnanje v obravnavani zadevi neposredno prispeva k temu, da tožeča stranka nadaljuje grajano ravnanje.
13 A je v svojih stališčih v odgovor na dopis z dne 4. decembra 2013 v bistvu zgolj poudaril okoliščino, da je, potem ko je zamenjal prejšnjega zagovornika tožeče stranke – torej kmalu po posredovanju Splošnega sodišča pri odvetniški zbornici v Lecceju – pri Sodišču za uslužbence s svojim podpisom vložil samo pet tožb, pri tem pa je trdil, da o drugih zadevah ne ve ničesar.
14 Toda taka okoliščina ne more upravičiti njegovega ravnanja, kar zadeva učinkovito izvajanje sodne oblasti.
15 Najprej, zadevnih pet tožb je bilo namreč vloženih v samo štirih mesecih, in sicer med junijem in septembrom 2013.
16 Dalje, A priznava, da je poleg še enega odvetnika zastopal L. Marcuccia v zadevi F‑56/09. V sodbi, s katero se je ta zadeva končala, so navedena nekatera druga pravna sredstva, ki jih je zadevna oseba že vložila, poudarjeno pa je tudi, da je predložila precej veliko število predlogov in da so bili njeni odškodninski zahtevki pretirani. Ugotoviti je treba, da se A za zastopanje svoje stranke v tej zadevi sicer res sklicuje na članstvo v odvetniški zbornici v Madridu (Španija) – v dopisu je navedel, da je bil v odvetniško zbornico v Milanu (Italija) včlanjen samo „postransko“ – vendar je bil kljub temu ob vložitvi tožbe njegov naslov za vročanje procesnih aktov v Galatoneju (Italija), ki je pod krajevno pristojnostjo odvetniške zbornice v Lecceju, in sicer v tem primeru na istem naslovu, kot ga je imel prejšnji odvetnik tožeče stranke, s katerim si med drugim deli tudi isto številko telefona in telefaksa. V teh okoliščinah trditev A, da je za obseg sporov, ki jih je začel L. Marcuccio, izvedel šele iz dopisa sodnega tajništva Sodišča za uslužbence z dne 4. decembra 2013, očitno ni dovolj verodostojna.
17 Če bi bilo treba priznati, da A ni mogel oceniti obsega sporov, v katerih je tožeča stranka v preteklosti nasprotovala Komisiji, bi bilo treba torej ugotoviti, da ni izpolnil svojih poklicnih dolžnosti, saj se ni pozanimal o ozadju tožb, ki jih je vložil v imenu L. Marcuccia, čeprav so odločbe, izdane v zvezi s številnimi pravnimi sredstvi, ki jih je vložila njegova stranka, preprosto dostopne pod imenom te stranke na spletnem mestu Sodišča v razdelku „Sodna praksa“. Pravzaprav je že iz opisa dejanskega stanja v tožbi popolnoma jasno razvidno, da ni mogoče, da A ne bi poznal sodne zgodovine svoje stranke na sodiščih Unije.
18 Okoliščina, da ta tožba, vložena s podpisom A, prvič, temelji na dejstvih, ki so skoraj enaka tistim, na podlagi katerih je bila vložena tožba v zadevi F‑67/12, Marcuccio/Komisija, in se, drugič, opira na iste tožbene razloge, je posebej značilna za nagnjenje tožeče stranke, da se sistematično in brez razlikovanja odloča za sodne postopke. Toda tožba v zadevi F‑67/12 je bila s sklepom z dne 6. februarja 2013, torej precej pred vložitvijo te zadeve, zavrnjena kot očitno neutemeljena. Pritožba, vložena zoper ta sklep, je bila nato z zgoraj navedenim sklepom Marcuccio/Komisija z dne 21. oktobra 2013 delno zavržena kot očitno nedopustna in delno zavrnjena kot očitno neutemeljena, tožeči stranki pa je bilo na podlagi člena 90 Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije naloženo povračilo stroškov v višini 2000 EUR, saj se je pritožba štela za zlorabo.
19 Ob upoštevanju navedenega je dovolj dokazov, da je A s svojim ravnanjem v tej zadevi brez premisleka prispeval k temu, da se nadaljuje kverulantstvo tožeče stranke, ki se je glede na posebej veliko število tožb, ki jih je vložila pri sodiščih Unije – ki ga običajno skrben odvetnik ne more prezreti – izkazalo za posebej škodljivo za učinkovito izvajanje sodne oblasti.
20 V zvezi z dopisom A z dne 23. decembra 2013 so poleg tega potrebne spodaj navedene pripombe. V tem dopisu trdi, da so „dvomi o tem, da je sam pripravil akte z [njegovim] podpisom, skrajno obrekljivi, poleg tega pa tudi nepremišljeni in neutemeljeni“, ter da je „nenavadno, da [Sodišče za uslužbence] poda tako resno in tvegano trditev, ne da bi opravilo kakršno koli preverjanje ali navedlo [kakršen koli] element v podporo takemu stališču“.
21 Sodišče za uslužbence v zvezi s tem ugotavlja, da:
– se točke 14, 17, 24, 25, 28, od 32 do 38 in 42 iz tožbe v tej zadevi dobesedno ujemajo s točkami 4, 7, 14, 15, 18, od 26 do 32 oziroma 36 iz tožbe, ki jo je v zadevi F‑67/12, Marcuccio/Komisija, vložil prejšnji odvetnik tožeče stranke;
– da so z manjšimi spremembami točke 13, 16, 18, 20, 22, 26 (druga polovica), 27 (prva vrstica), 29, 30, 31, 39 (s štirimi dodanimi vrsticami), 40 (prvi stavek) in 41 (z dodatki) v bistvu enake točkam 3, 6 (prvi stavek in pododstavek (c)), 8, 9, 13, 16, 17, 19 (prve štiri vrstice), 24, 25, 33, 34 oziroma 35 iz tožbe v zadevi F‑67/12.
22 To pomeni, da sta razen nekaj dodanih ali izbrisanih stavkov ves pravni del v utemeljitev tožbe (in sicer točke od 26 do 42) v tej zadevi in velik del dejanskega stanja (točke od 1 do 25) enaka ali v bistvu enaka pravnim in dejanskim navedbam iz tožbe, ki je bila vložena pred tem v zadevi, v kateri tožeče stranke ni zastopal A. Glede na navedeno se zdi verjetneje, da A v nasprotju s svojimi trditvami ni pripravil tožbe v tej zadevi.
23 V dopisu je A še navedel, da „se zdi, da je iz preudarkov [Sodišča za uslužbence] […] razvidno neke vrste prejudiciranje izida [še nerešenih zadev pred Sodiščem za uslužbence], ravno s tem mnenjem pa se zdi, da se napoveduje njihova zavrnitev, in to brez upoštevne in vsebinske presoje, s čimer se očitno kršijo skupna načela, ki izhajajo iz ustavnih tradicij držav članic“.
24 V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da ta trditev A nima dejanske podlage. Izključitev pravnega zastopnika stranke na podlagi člena 32(1) Poslovnika zadevno stranko sicer res zavezuje k zamenjavi pravnega zastopnika, vendar nikakor ne posega v presojo, ki jo bo Sodišče za uslužbence opravilo glede vsebine tožbe, ki jo še vedno obravnava, dokler tožeča stranka od nje ne odstopi.
25 Sodišče za uslužbence glede na navedeno meni, da je treba ob upoštevanju vsebine tožbe, vložene v tej zadevi, in z njo povezanih okoliščin v obravnavani zadevi uporabiti člen 32(1) Poslovnika ter izključiti A iz postopka, kopijo tega sklepa pa poslati pristojnim španskim in italijanskim organom, ki jim pripada zadevna oseba.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
sklenilo:
1. A je v skladu s členom 32(1) Poslovnika izključen iz postopka.
2. Kopija tega sklepa se pošlje pristojnim španskim in italijanskim organom, ki jim pripada A.
V Luxembourgu, 22. maja 2014
Sodna tajnica | | Predsednica |
W. Hakenberg | | M. I. Rofes i Pujol |