SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,

predstavljeni 25. februarja 2021(1)

Zadeva C12/20

DB Netz AG

proti

Bundesrepublik Deutschland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Železniški promet – Mednarodni koridorji za železniški tovorni promet – Uredba (EU) št. 913/2010 – Člen 13(1) – Vzpostavitev sistema ,vse na enem mestu‘ za vsak tovorni koridor – Člen 14 – Narava okvira, ki ga opredeli izvršni odbor – Člen 20 – Regulatorni organi – Direktiva 2012/34/EU – Člen 27 – Postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti – Vloga upravljavcev infrastrukture – Člena 56 in 57 – Naloge regulatornega organa in sodelovanje med regulatornimi organi“






I.      Uvod

1.        Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija), se nanaša na razlago Uredbe (EU) št. 913/2010,(2) katere cilj je vzpostavitev evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet, v povezavi z Direktivo 2012/34/EU(3) o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja. Da bi se zlasti izboljšali prevoz blaga in pogoji uporabe železniške infrastrukture v Evropi, je bilo z navedeno uredbo vzpostavljenih devet tovornih koridorjev in za vsakega od njih določen sistem „vse na enem mestu“,(4) to je ena kontaktna točka, prek katere lahko železniška podjetja Unije vlagajo svoje prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti za vlakovne poti,(5) ki prečkajo vsaj eno mejo.

2.        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med upravljavko železniške infrastrukture, družbo DB Netz AG, in Zvezno republiko Nemčijo, ki jo zastopa Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (zvezna agencija za omrežja električne energije, plina, telekomunikacij, pošte in železnic, Nemčija; v nadaljevanju: zvezna agencija za omrežja). Natančneje, zvezna agencija za omrežja kot nacionalni regulatorni organ nasprotuje predlogu spremembe družbe DB Netz AG v programu železniškega omrežja. Namen te spremembe je bil odpraviti možnost uporabe prijavnega obrazca za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema „vse na enem mestu“ v primeru tehnične okvare elektronskega orodja za oddajanje prošenj.

3.        Predložitveno sodišče želi v tem okviru v bistvu izvedeti, kateri organ je pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu. Navedeno sodišče želi tudi izvedeti, ali lahko nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja nekega upravljavca železniškega omrežja sprejme vsebinsko odločitev, ne da bi se posvetoval z drugimi zadevnimi nacionalnimi regulatornimi organi.

4.        V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da lahko postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu določijo zgolj upravljavci infrastrukture. Predlagal mu bom tudi, naj razsodi, da so nacionalni regulatorni organi zavezani, da se pred sprejetjem vsebinske odločitve med seboj posvetujejo.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

1.      Direktiva 2012/34

5.        Direktiva 2012/34 je razveljavila in nadomestila vrsto prejšnjih direktiv na področju železniškega prometa, zlasti direktivi 91/440/EGS(6) in 2001/14/ES(7).

6.        Člen 27(1) in (2) Direktive 2012/34 določa:

„1.      Upravljavec infrastrukture po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi izdela in objavi program omrežja […]

2.      Program omrežja določa vrsto infrastrukture, ki je na razpolago prevoznikom v železniškem prometu in vsebuje informacije o pogojih dostopa do zadevne železniške infrastrukture. […] Vsebina programa omrežja je določena v Prilogi IV.“

7.        Člen 57(1) te direktive določa:

„1.      Regulatorni organi […] tudi sicer sodelujejo zaradi usklajevanja svojega odločanja v celotni Uniji […]“

8.        Člen 65 navedene direktive določa:

„Direktiv[i] [91/440] in [2001/14], kakor [sta] bil[i] spremenjen[i] z direktivami, navedenimi v delu A Priloge XI, [sta] razveljavljen[i] z učinkom od [17. junija 2015] […]

Sklicevanja na razveljavljeni direktivi se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge X.“

9.        V Prilogi IV k tej direktivi je določeno:

„Program omrežja iz člena 27 vsebuje naslednje informacije:

[…]

3.      poglavje o načelih in merilih za dodeljevanje zmogljivosti. […] Vsebuje posebna merila, ki so pomembna za postopek in zlasti:

(a)      postopke, po katerih lahko prosilci pri upravljavcu infrastrukture vložijo prošnjo za dodelitev zmogljivosti;

[…]“

10.      Priloga X k Direktivi 2012/34 vsebuje korelacijsko tabelo njenih določb zlasti z določbami Direktive 2001/14.

2.      Uredba št. 913/2010

11.      V uvodni izjavi 7 Uredbe št. 913/2010 je navedeno:

„(7)      Če ni določeno drugače, ta uredba ne bi smela posegati v pravice in obveznosti upravljavcev infrastrukture iz direktiv [91/440] in [2001/14] […]“

12.      Člen 8(1) in (2) te uredbe določa:

„1.      Zadevne države članice za vsak tovorni koridor ustanovijo izvršni odbor, ki je odgovoren za določitev splošnih ciljev tovornega koridorja, nadzor in sprejemanje ukrepov, kakor je izrecno določeno v odstavku 7 tega člena ter v členih 9 in 11, členu 14(1) in členu 22. Izvršni odbor sestavljajo predstavniki organov zadevnih držav članic.

2.      Zadevni upravljavci infrastrukture, in kadar je potrebno organ za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti iz člena 14(2) Direktive [2001/14] za vsak tovorni koridor ustanovijo upravni odbor, pristojen za sprejemanje ukrepov, kot je to izrecno določeno v odstavkih 5, 7, 8 in 9 tega člena ter v členih 9 do 12, členu 13(1), členu 14(2), (6) in (9), členu 16(1), členu 17(1) in členih 18 in 19 te uredbe. Upravni odbor sestavljajo predstavniki upravljavcev infrastrukture.“

13.      Člen 13(1) navedene uredbe določa:

„1.      Upravni odbor tovornega koridorja določi ali oblikuje skupno telo, ki prosilcem omogoča, da na enem mestu in z enim samim postopkom zaprosijo in prejmejo vprašanja v zvezi z infrastrukturnimi zmogljivostmi za tovorne vlake, ki vzdolž tovornega koridorja prečkajo vsaj eno mejo (v nadaljnjem besedilu: sistem vse na enem mestu).“

14.      Člen 20(1) iste uredbe določa:

„1.      Regulatorni organi iz člena 30 Direktive [2001/14](8) sodelujejo pri preverjanju konkurence v železniškem tovornem koridorju. Zagotavljajo predvsem možnost dostopa brez diskriminacije do koridorja […]“

B.      Nemško pravo

1.      AEG

15.      Člen 14(1) Allgemeines Eisenbahngesetz (splošni zakon o železnicah) z dne 27. decembra 1993, v različici člena 1, točka 11, zakona z dne 27. aprila 2005 (BGBI, L 5, str. 1138, v nadaljevanju: AEG) določa:

„Družbe za železniško infrastrukturo zagotavljajo nediskriminatorno uporabo infrastrukture, ki jo upravljajo, in nediskriminatorno izvajanje storitev, ki jih ponujajo […]“

16.      Člen 14d AEG določa:

„Javna podjetja, ki upravljajo železniško infrastrukturo, regulatorni organ obvestijo o

[…]

6.      predlogu pregleda ali spremembe programa omrežja in pogojev uporabe objektov za izvajanje železniških storitev, vključno z načrtovanimi načeli in zneski zaračunavanja uporabnin.

[…]“

17.      Člen 14e tega zakona določa:

„1.      Regulatorni organ lahko v skladu s členom 14d ob prejemu uradnega obvestila nasprotuje pregledu ali spremembi, predlagani v skladu s členom 14d, prvi stavek, točka 6, v roku […] štirih tednov, če predvidene odločitve niso v skladu z železniškimi predpisi o dostopu do železniške infrastrukture […]“

2.      EIBV

18.      Člen 4 Eisenbahninfrastruktur‑Benutzungsverordnung (uredba o uporabi železniške infrastrukture z dne 3. junija 2005) (BGBl. I, str. 1566, v nadaljevanju: EIBV) določa:

„1.      Upravljavec železniških prog določi in […] objavi pogoje za uporabo železnice (pogoji za program omrežja), ki se uporabljajo pri izvajanju storitev iz Priloge 1, točka 1. Upravljavec železniških prog na prošnjo upravičencev do dostopa na njihove stroške objavi program omrežja.

2.      Program omrežja vsebuje vsaj navedbe iz Priloge 2 in drugih določb te uredbe ter splošne pogoje uporabe vlakovnih poti. […]“

19.      V Prilogi 2 k EIBV je navedeno:

„Program omrežja iz člena 4 vsebuje naslednje informacije:

[…]

3.      Načela in merila za dodeljevanje železniških zmogljivosti. Posredovati je treba informacije o splošnih značilnostih železniških zmogljivosti, ki so na voljo upravičencem do dostopa, in tudi o vseh omejitvah uporabe, vključno s potrebo po pričakovani zmogljivosti za namene vzdrževanja. Prav tako je treba posredovati informacije o poteku in rokih v postopku dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti, zlasti o

(a)      postopku, po katerem lahko upravičenci do dostopa pri upravljavcu železnice vložijo prošnjo za dodelitev vlakovnih poti;

[…]“

III. Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

20.      DB Netz je hčerinska družba v stoodstotni lasti skupine Deutsche Bahn AG in je javno podjetje, ki upravlja železniško infrastrukturo največjega nemškega železniškega omrežja.

21.      Kot upravljavka infrastrukture je na podlagi nacionalnega prava, s katerim je bil prenesen člen 27 Direktive 2012/34, zavezana, da določi in objavi program omrežja, ki med drugim vključuje informacije o postopku, po katerem upravičenci do dostopa pri upravljavcu železnic vlagajo prošnje za dodelitev vnaprej dogovorjenih vlakovnih poti.(9)

22.      Družba DB Netz sodeluje tudi pri upravljanju tovornih koridorjev na ravni Evropske unije v smislu Uredbe št. 913/2010, katere namen je razvoj evropskega železniškega omrežja za konkurenčen tovorni promet. Natančneje, uporablja šest tovornih koridorjev navedenega železniškega omrežja.(10)

23.      Vsak tovorni koridor upravljata izvršni odbor, ki ga sestavljajo predstavniki nacionalnih organov zadevnih držav članic, in upravni odbor, ki ga ustanovijo zadevni upravljavci infrastruktur. Upravni odbor tovornega koridorja med drugimi dejavnostmi določi ali oblikuje sistem vse na enem mestu za vsak tovorni koridor, ki njegovim uporabnikom omogoča, da vložijo prošnjo za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na enem mestu in z enim samim postopkom.

24.      Leta 2015 so upravni odbori tovornih koridorjev, v katerih je bila udeležena tudi družba DB Netz, sklenili, da se lahko prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na vnaprej dogovorjenih mednarodnih vlakovnih poteh v okviru posameznega sistema vse na enem mestu vložijo le prek elektronskega orodja za oddajanje prošenj, imenovanega „PCS“.(11)

25.      Družba DB Netz je po tej odločitvi 31. avgusta 2015 zvezno agencijo za omrežja kot pristojni nacionalni regulatorni organ obvestila o predlogu spremembe svojega programa omrežja. S to spremembo je družba DB Netz nameravala odpraviti možnost uporabe prijavnega obrazca za vložitev prošnje v primeru tehnične okvare sistema PCS, tako da bi dovolila le uporabo navedenega sistema elektronskega orodja. Menila je, da taka možnost ni bila določena v pravilih, ki so jih sprejeli upravni odbori.

26.      Zvezna agencija za omrežje je ta predlog spremembe zavrnila z določbo z dne 22. septembra 2015, ne da bi poznala posebne regulativne razmere, ki veljajo v drugih zadevnih državah članicah, in ne da bi se uskladila s pristojnimi nacionalnimi regulatornimi organi v teh državah. Po njenem mnenju je tak izbris v nasprotju z obveznostjo družbe DB Netz, ki izhaja iz nacionalnega prava, da zagotavlja nediskriminatorno uporabo železniške infrastrukture, ki jo upravlja, in nediskriminatorno izvajanje storitev, ki jih ponuja, vključno z obdelavo prošenj za dodelitev vlakovnih poti.

27.      Družba DB Netz je 15. marca 2016 pri Verwaltungsgericht Köln (upravno sodišče v Kölnu, Nemčija) vložila tožbo za razveljavitev odločbe o zavrnitvi zvezne agencije za omrežje. To je tožbo zavrnilo in družba DB Netz je vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

28.      Predložitveno sodišče v tem okviru meni, da je imela zvezna agencija za omrežje dovolj razlogov za domnevo, da lahko sprememba postopka za vlaganje prošenj na enem mestu pomeni morebitno diskriminacijo, če v primeru tehnične okvare tega sistema v tem elektronskem orodju PCS ni alternativne rešitve. Predložitveno sodišče namreč meni, da zaradi pomembnosti tega, kdaj natančno je bila vložena prošnja za dostop do infrastrukturnih zmogljivosti, in ob upoštevanju pravice do vložitve prošnje v vsakem trenutku, kot določa EIBV, tveganje za oviro dostopa do železniške infrastrukture v primeru tehnične okvare sistema PCS ni zanemarljivo.

29.      Vseeno se sprašuje, prvič, ali lahko družba DB Netz ta postopek ureja v svojem programu omrežja in je s tem predmet izčrpnega nadzora zvezne agencije za omrežje, ali pa je upravni odbor izključno pristojen na tem področju.

30.      To sodišče zlasti poudarja, da člen 13(1) Uredbe št. 913/2010 upravnega odbora sicer izrecno ne pooblašča za opredelitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, vendar pa bi bilo mogoče to določbo razlagati tudi tako, da mu zagotavlja polni učinek, saj bi bilo treba postopek za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti poenotiti. Vendar pa navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi dobesedne razlage ni mogoče izrecno sklepati, da je upravni odbor pristojen za določitev takega postopka.

31.      Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali mora v delu, v katerem naj bi ta postopek urejala družba DB Netz in v katerem naj bi bil predmet nadzora zvezne agencije za omrežje, ta nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja upoštevati določbe člena 20 Uredbe št. 913/2010, ki zahteva sodelovanje z drugimi regulatornimi organi, ali pa zanj veljajo le določbe Direktive 2012/34. Navedeno sodišče se tudi v tem zadnjem primeru sprašuje, ali je mogoče, da zvezna agencija za omrežje ukrepa, ne da bi se posvetovala z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi. Predložitveno sodišče meni, da bi tako nesodelovanje lahko skoraj povsem onemogočilo uresničevanje cilja iz člena 13(1) Uredbe št. 913/2010, in sicer možnost, da se prošnja za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti vloži na enem mestu in z enim samim postopkom.

32.      Tretjič, če bi bil upravni odbor tovornega koridorja pooblaščen, da sam določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, pa predložitveno sodišče meni, da je vprašljivo, ali lahko zvezna agencija za omrežje v programu omrežja družbe DB Netz preveri več kot zgolj to, ali je ta program vsebinsko v skladu s pravili, ki jih je sprejel ta odbor.

33.      Nazadnje, četrtič, ker so nacionalni regulatorni organi pooblaščeni za preverjanje postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu, se predložitveno sodišče sprašuje, ali okvir, ki ga izvršni odbor opredeli na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, pomeni določbo prava Unije, ki zavezuje države članice in njene regulatorne organe ter za katero velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča in ki nasprotuje odločbi nacionalnega regulatornega organa, kot je ta, ki je sprejeta v postopku v glavni stvari.

34.      V teh okoliščinah je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein-Westfalen (višje upravno sodišče za zvezno deželo Severno Porenje - Vestfalija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba [Uredbo št. 913/2010] zlasti glede nalog, ki so upravnemu odboru tovornega koridorja naložene v skladu s členom 13(1), členom 14(9) in členom 18(c) te uredbe, razlagati tako, da je upravni odbor pooblaščen, da za tovorni koridor sam opredeli postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema ,vse na enem mestu‘ iz člena 13(1) navedene uredbe in pri tem morda – tako kot v obravnavanem primeru – predpiše izključno uporabo elektronskega orodja za oddajanje prošenj, ali pa veljajo za ta postopek splošne določbe iz člena 27(1) in (2) Direktive [2012/34] v povezavi s Prilogo IV, točka 3(a), k tej direktivi, tako da ga smejo v svojih programih omrežja opredeliti izključno upravljavci infrastrukture, ki jih zadeva posamezni tovorni koridor?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje, da se sme postopek, naveden v [tem prvem vprašanju], opredeliti samo v programu omrežja upravljavcev infrastrukture, ki jih zadeva posamezni tovorni koridor: ali temelji nadzor nad programom omrežja, ki ga v zvezi s tem izvede nacionalni regulatorni organ, na členu 20 Uredbe [št. 913/2010] ali pa ravno tako izključno na določbah Direktive [2012/34] in nacionalnih predpisih, s katerimi je bila ta prenesena?

(a)      Če nadzor temelji na členu 20 Uredbe [št. 913/2010]: ali je z določbami tega člena združljivo, da nacionalni regulatorni organ oporeka določbi programa omrežja, kakršna je navedena v [prvem vprašanju], ne da bi pri tem deloval skupaj in vsebinsko enotno z regulatornimi organi drugih držav članic, ki jih zadeva posamezni tovorni koridor, ali se z njimi v prizadevanju za enotno delovanje vsaj predhodno posvetoval?

(b)      Če nadzor temelji na določbah Direktive [2012/34] in nacionalnih predpisih, s katerimi je bila ta prenesena: ali je z njimi, zlasti s splošno obveznostjo usklajevanja, ki je določena v členu 57(1), drugi stavek, te direktive, združljivo, da nacionalni regulatorni organ takšni določbi oporeka, ne da bi pri tem deloval skupaj in vsebinsko enotno z regulatornimi organi drugih držav članic, ki jih zadeva posamezni tovorni koridor, ali se z njimi v prizadevanju za enotno delovanje vsaj predhodno posvetoval?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje, da je upravni odbor pooblaščen, da za tovorni koridor sam opredeli postopek, naveden v [tem prvem vprašanju]: ali je nacionalni regulatorni organ, kadar program omrežja upravljavca infrastrukture vsebuje določbe o postopku, ki ga je opredelil upravni odbor, v skladu s členom 20 Uredbe št. 913/2010 ali z določbami Direktive [2012/34] in predpisi, s katerimi je bila prenesena, pooblaščen za to, da v programu omrežja upravljavca infrastrukture preveri več kot zgolj to, ali je ta program vsebinsko v skladu s tem postopkom, in da mu po potrebi ugovarja? Če je odgovor na to pritrdilen: kakšen je odgovor na drugo vprašanje, točki (a) in (b), glede tega pooblastila regulatornega organa?

4.      Če iz odgovorov na zgornja vprašanja izhaja, da je nacionalni regulatorni organ pooblaščen za preveritev postopka, navedenega v [prvem vprašanju]: ali je treba člen 14(1) [Uredbe št. 913/2010] razlagati tako, da gre pri okviru, ki ga v skladu s to določbo opredeli izvršni odbor, za pravo Unije, ki zavezuje nacionalne regulatorne organe in nacionalna sodišča, ki se uporablja prednostno pred nacionalnim pravom, in za katerega velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča?

5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: ali določba iz člena 8(2) posameznega regulativnega okvira, ki so jo v skladu s členom 14(1) [Uredbe št. 913/2010] določili izvršni odbori vseh tovornih koridorjev in v skladu s katero je treba zmogljivost koridorja objavljati in dodeljevati prek mednarodnega sistema za prošnje, ki naj bi bil čim bolj usklajen z drugimi tovornimi koridorji, nasprotuje odločbi, s katero nacionalni regulatorni organ upravljavcu infrastrukture, ki ga zadeva posamezni tovorni koridor, postavlja zahteve v zvezi z ureditvijo tega sistema, ki niso usklajene z nacionalnimi regulatornimi organi drugih držav članic, ki jih tudi zadeva ta tovorni koridor?“

35.      Družba DB Netz, zvezna agencija za omrežje, zastopnik Zvezne republike Nemčije in Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča. Obravnave ni bilo.

IV.    Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

36.      Kot sem navedel v točki 3 teh sklepnih predlogov, je Sodišče s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu pozvano, naj odloči o vprašanju, kateri organ je pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu. Poleg tega je sodišče pozvano, da pojasni, ali se mora regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja nekega upravljavca železniškega omrežja pred sprejetjem odločitve posvetovati z drugimi zadevnimi regulatornimi organi.

37.      Preden preučim vsebino vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba pojasniti povezavo med Uredbo št. 913/2010 in Direktivo 2012/34.

38.      Najprej poudarjam, da iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 913/2010 izhaja, tako kot sta trdili Komisija in zvezna agencija za omrežje, da če ni določeno drugače, ta uredba ne bi smela posegati v pravice in obveznosti upravljavcev infrastrukture iz Direktive 91/440 in Direktive 2001/14. Ker pa sta bili ti direktivi razveljavljeni z Direktivo 2012/34, iz člena 65 te direktive izhaja, da [se] „[s]klicevanja na razveljavljene direktive […] štejejo za sklicevanja na to direktivo“.

39.      Iz tega sledi, da je Direktiva 2012/34 v ozadju določb Uredbe št. 913/2010 in jih je zato treba razumeti ob upoštevanju te direktive.

40.      Prvič, ugotavljam, da se v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 913/2010 opredelitvi pojmov „upravljavec infrastrukture“ in „program omrežja“ iz Direktive 2012/34 uporabljata za navedeno uredbo.

41.      Drugič, ugotavljam, da mora v skladu s členom 27(1) Direktive 2012/34 vsak upravljavec(12) določiti in objaviti program nacionalnega omrežja. Ta program pomeni podrobno obrazložitev splošnih pravil, rokov, postopkov in meril za ureditve zaračunavanja uporabnin in dodeljevanja infrastrukturnih zmogljivosti, vključno z dodatnimi informacijami, potrebnimi za prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti.(13) Poleg tega v skladu s členom 27(2) te direktive v povezavi s Prilogo IV, točka 3(a), k navedeni direktivi program omrežja vsebuje „postopke, po katerih lahko prosilci pri upravljavcu infrastrukture vložijo prošnjo za dodelitev zmogljivosti“.

42.      Zadevni program omrežja preverja nacionalni regulatorni organ v smislu člena 55(1) Direktive 2012/34, ki ga ustanovi vsaka država članica in je samostojen ter povsem neodvisen organ.(14) Ta organ je med drugim pristojen za preverjanje, ali program omrežja vsebuje diskriminatorne določbe.(15) Poleg tega člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 določa, da je isti organ pristojen tudi za zagotavljanje dostopa brez diskriminacije do tovornega koridorja.

43.      Poleg tega opozarjam, da je bila, da bi se za mednarodne železniške tovorne storitve olajšalo vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, z Uredbo št. 913/2010 uvedena možnost vlaganja teh prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, to je prek ene kontaktne točke na posameznem tovornem koridorju, ki prosilcem omogoča, da rezervirajo vnaprej določene vlakovne poti.

44.      Poleg tega sta bila z Uredbo št. 913/2010 ustanovljena po en upravni in po en izvršni odbor za vsak tovorni koridor. Ti odbori, določeni v členu 8(1) in (2) te uredbe, se razlikujejo po tem, da so ustanovljeni in sestavljeni drugače.

45.      Po eni strani zadevne države članice za vsak tovorni koridor ustanovijo izvršni odbor, sestavljajo pa ga predstavniki organov teh držav članic.(16) Ta je med drugim odgovoren za določitev splošnih ciljev tovornega koridorja in okvir za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivost tega koridorja.(17)

46.      Po drugi strani pa upravljavci infrastrukture ustanovijo upravni odbor, ki ga sestavljajo njihovi predstavniki.(18) Ta odbor je med drugimi dejavnostmi odgovoren za določitev ali vzpostavitev sistema vse na enem mestu za vsak tovorni koridor, zagotovitev optimalne usklajenosti dodeljevanja zmogljivosti med upravljavci infrastrukture ter pripravo in objavo dokumenta, (imenovanega „CID“(19)), ki vsebuje informacije o pogojih posameznega tovornega koridorja.(20)

47.      Najprej bom predstavil razloge, iz katerih v nasprotju s trditvami družbe DB Netz menim, da mora postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem samem mestu opredeliti upravljavec infrastrukture v programu omrežja (razdelek B). Nato bom v nasprotju s trditvami zvezne agencije za omrežje zagovarjal, da se mora nacionalni regulatorni organ pred sprejetjem vsebinske odločitve posvetovati z drugimi zadevnimi organi v prizadevanju za čim bolj enotno delovanje (razdelek C). Nazadnje bom ugotovil, da okvir za dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti, ki ga opredeli izvršni odbor za posamezni tovorni koridor, ne spada v pravo Unije in tega regulatornega organa ne zavezuje (razdelek D).

B.      Organ, pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu (prvo vprašanje)

48.      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali je organ, pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema iz člena 13(1) Uredbe št. 913/2010, upravni odbor tovornega koridorja ali nacionalni upravljavec infrastrukture.

49.      Spomniti je treba, da Uredba št. 913/2010 v členu 13 za določitev enotnih predpisov v zvezi s tovornimi koridorji(21) določa sistem vse na enem mestu, ki ga ustvari ali določi upravni odbor zadevnega koridorja. Te prošnje se zlasti nanašajo na dodelitev vnaprej določenih vlakovnih poti, imenovanih „Pre‑arranged Train Paths“ (ali „PaPs“).(22)

50.      Vendar družba DB Netz trdi, da je vzpostavitev sistema vse na enem mestu neločljivo povezana z določitvijo postopka za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti v tem sistemu in da zato pooblastilo za določitev ali vzpostavitev sistema vse na enem mestu, ki ga upravnemu odboru daje člen 13(1) Uredbe št. 913/2010, pomeni tudi, da je ta odbor pristojen za določitev podrobnih pravil v zvezi s prošnjo, vloženo v okviru tega sistema. Družba DB Netz namreč meni, da bi lahko možnost, da upravljavci infrastrukture urejajo postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu v svojem programu omrežja, privedla do protislovja predpisov, kar bi bilo v nasprotju s ciljem Uredbe št. 913/2010 harmonizacije tega postopka.

51.      Vendar podobno kot Komisija menim, da je pooblastilo, dodeljeno upravnemu odboru tovornega koridorja z Uredbo št. 913/2010, omejeno na ukrepe, ki so tam izrecno navedeni in ki ne določajo pristojnosti za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Nasprotno pa, kot je razvidno iz Direktive 2012/34, so za to pristojni upravljavci infrastrukture. Kot bom dokazal v nadaljevanju, je taka razlaga med drugim utemeljena s cilji Uredbe št. 913/2010.(23)

52.      V skladu z ustaljeno sodno prakso(24) se moja analiza opira na besedilo Uredbe št. 913/2010 in Direktive 2012/34 ter na pripravljalno gradivo in cilje te uredbe.

1.      Dobesedna razlaga Uredbe št. 913/2010 in Direktive 2012/34

53.      V zvezi z besedilom Uredbe št. 913/2020 se je najprej treba sklicevati na člen 8(2) te uredbe, ki določa, da je upravni odbor za tovorni koridor „pristojen za sprejemanje ukrepov, kot je to izrecno določeno“ v določenem številu določb, vključno s členoma 8(9) in 14(9) te uredbe.

54.      Člen 8(9) Uredbe št. 913/2010 zlasti določa, da upravni odbor „usklajuje […] uporabo interoperabilnih računalniških aplikacij ali alternativnih rešitev, ki bodo morda v prihodnosti na voljo kot vmesniki za obdelavo prošenj za mednarodne vlakovne poti […].“ Poleg tega v skladu s členom 14(9) te uredbe ta odbor vzpostavi „postopke za zagotovitev optimalne usklajenosti dodeljevanja zmogljivosti med upravljavci infrastrukture […] za vloge iz člena 13(1) […]“.(25)

55.      Sodišče je namreč ugotovilo, da je cilj vzpostaviti poenostavljeno dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornih koridorjih s sistemom vse na enem mestu „potrjen z uvedbo organov za upravljanje, ki so pristojni za usklajevanje upravljanja železniškega prometa na vsakem tovornem koridorju“.(26)

56.      Menim, da iz tega izhaja, da ima upravni odbor zgolj usklajevalno vlogo, ki se med drugim nanaša na prošnje za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, potem ko so bile te vložene.(27) Nasprotno pa ni pristojen za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Za to so v skladu z Direktivo 2012/34 pristojni upravljavci infrastrukture.

57.      Naj spomnim, da je iz člena 27(1) in (2) Direktive 2012/34 v povezavi s Prilogo IV, točka 3(a), k tej direktivi razvidno, da upravljavec infrastrukture izdela in objavi program omrežja, ki vsebuje zlasti postopke, po katerih lahko prosilci pri upravljavcu infrastrukture vložijo prošnjo za dodelitev zmogljivosti.(28) Tako morajo biti predpisi o teh postopkih vsebovani v programu omrežja, ki ga izdela upravljavec. Zato je za določitev postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu pristojen zgolj upravljavec.(29)

58.      Te razlage ne omaje dejstvo, da se Priloga IV, točka 3(a), k Direktivi 2012/34 izrecno nanaša na prošnje, vložene pri „upravljavcu infrastrukture“, in ne na prošnje, vložene v okviru sistema vse na enem mestu. Kot je namreč poudarila zvezna agencija za omrežje, tudi če prosilci vložijo svoje prošnje po sistemu vse na enem mestu, se v praksi obračajo na upravljavce infrastrukture, ki upravljajo tovorni koridor. V tem okviru je ta sistem le sredstvo, ki prosilcem omogoča, da vlagajo svoje prošnje, ne da bi se jim bilo treba obrniti na upravljavce infrastrukture, ki upravljajo zadevni tovorni koridor.(30)

59.      Zdi se mi torej, kot je poudarila zvezna agencija za omrežje, da pomeni postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu obvezen element programa omrežja in zato zanj kot takega ne more veljati samostojna regulativna ureditev, za katero je pristojen upravni odbor.

60.      Menim, da to razlago potrjuje tudi sodba SJ(31) o postopkih za oddajo javnih naročil v transportnem sektorju, v kateri je Sodišče razlagalo Prilogo IV k Direktivi 2012/34 in iz tega sklepalo, da mora „[t]ako […] prevoznik v železniškem prometu na podlagi Direktiv 2012/34 vse prošnje za infrastrukturne zmogljivosti vložiti pri upravljavcu infrastrukture v skladu s programom omrežja, ki ga je izdelal ta upravljavec, ter mora izpolnjevati načela in merila iz tega programa“.

61.      Glede na zgornje preudarke menim, da iz besedila Uredbe št. 913/2010 ali Direktive 2012/34 niti izrecno niti implicitno ne izhaja, da je pristojnost za določanje postopka za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu podeljena upravnemu odboru. Nasprotno pa dobesedna razlaga teh predpisov nakazuje, da je ta pristojnost podeljena upravljavcem infrastrukture, ki morajo v svojem programu omrežja določiti pogoje dostopa do železniške infrastrukture, vključno s postopkom za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu.

2.      Pripravljalno gradivo za Uredbo št. 913/2010

62.      Menim, da to razlago potrjujejo pripravljalni dokumenti za Uredbo št. 913/2010. Iz teh dokumentov je namreč razvidno, da je bil namen zakonodajalca upravljavcem infrastrukture omogočiti, da imajo v sistemu vse na enem mestu vodilno vlogo.

63.      Čeprav iz prvotnega predloga uredbe Komisije(32) ni mogoče sklepati na tak namen, pa je iz stališča Evropskega parlamenta iz prve obravnave razvidno, da so upravljavci infrastrukture „[…] lahko določeni za sprejemanje prošenj za vlakovne poti po sistemu ,vse na enem mestu‘“.(33) Parlament je v poročilu o predlogu uredbe tudi izrecno poudaril, da ni zaželeno, da bi bil sistem vse na enem mestu ločen in brez povezave z upravljavci.(34) Poleg tega je Svet Evropske unije v skupnem stališču pojasnil, da ta sistem „temelji na sodelovanju med upravljavci infrastrukture“.(35)

64.      Namen, da se sistem vse na enem mestu ne bi ločil od upravljavcev infrastrukture, izhaja tudi iz mnenja Komisije o spremembah, ki jih predlaga Parlament, k stališču Sveta, v katerem je izrecno navedeno, da lahko funkcijo sistema vse na enem mestu izvaja „tehnični organ v upravni strukturi koridorja ali eden izmed zadevnih upravljavcev infrastrukture“.(36)

65.      Tako je iz pripravljalnega gradiva Uredbe št. 913/2010 razvidno, da je bil sistem vse na enem mestu zasnovan kot organ, ki je tesno povezan z upravljavci infrastrukture, in da zakonodajalec zadnjenavedenih ni nameraval izključiti iz pristojnosti za določitev postopkov za vlaganje prošenj v okviru tega sistema.

66.      Zato ugotavljam, da razvoj sprejetja Uredbe št. 913/2010 podpira dobesedno razlago, ki sem jo predlagal zgoraj, da so za določitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu pristojni upravljavci infrastrukture.(37)

3.      Cilji Uredbe št. 913/2010

67.      V zvezi s cilji Uredbe št. 913/2010 menim, da tukaj predlagana razlaga omogoča uresničitev zlasti cilja krepitve sodelovanja med upravljavci infrastrukture in vpeljave predpisov, ki se med drugim nanašajo na vzpostavitev sistema vse na enem mestu, ki prosilcem omogoča vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti na enem mestu in z enim samim postopkom.

68.      Družba DB Netz pa trdi, da bi bil ta cilj lahko ogrožen, če bi upravljavci lahko urejali postopek vlaganja prošenj v svojem programu omrežja. Natančneje, taka rešitev bi lahko privedla do nedoslednosti pravil med različnimi nacionalnimi programi.

69.      Vendar pa postopek, vsebovan v programu omrežja, kaže na sodelovanje med upravljavci infrastrukture v skladu z določbami Direktive 2012/34.(38) Poleg tega poudarjam, da je vloga upravnega odbora, določena v Uredbi št. 913/2010, prav sodelovanje z upravljavci infrastrukture in njihovo usklajevanje, da se v nacionalnih programih omrežja prepreči protislovje predpisov.

70.      V zvezi s tem naj spomnim, kot sem že navedel v točkah od 53 do 56 teh sklepnih predlogov, da so naloge, ki jih opravlja upravni odbor tovornega koridorja, omejene z nekaterimi določbami Uredbe št. 913/2010 in da nobena od teh določb temu odboru ne podeljuje pristojnosti, da sam določi postopek za vlaganje prošenj iz člena 13(1) te uredbe. Nasprotno pa iz navedene uredbe izhaja, da mora upravni odbor zagotoviti optimalno usklajenost med upravljavci infrastrukture.(39)

71.      Naj dodam, da take razlage ne omaje člen 18(c) Uredbe št. 913/2010, ki določa, da upravni odbor pripravi, redno posodablja in objavi dokument („CID“), ki vsebuje informacije v zvezi s postopki iz člena 13(1) te uredbe.(40) Kot namreč trdi zvezna agencija za omrežje, je ta program izključno informativen in upravnega odbora ne pooblašča, da zavezujoče določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu.(41)

72.      Ob upoštevanju teh preudarkov menim, da se lahko s tako razlago Uredbe št. 913/2010 v povezavi z Direktivo 2012/34, da so upravljavci infrastrukture pristojni za opredelitev postopka za vlaganje prošenj za dodelitev zmogljivosti infrastrukture v svojih programih omrežja, zagotovi polni učinek člena 13(1) te uredbe in se z njo ne preprečuje harmonizacija takega postopka.

73.      Iz navedenega ugotavljam, da je v obravnavani zadevi družba DB Netz kot upravljavka železniške infrastrukture pristojna, da skupaj z drugimi upravljavci infrastrukture določi postopek za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu, vendar ne, kot trdi družba DB Netz, prek odločbe upravnega odbora za tovorni koridor, ki se na njo nanaša.

74.      Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba Uredbo št. 913/2010 v povezavi s členom 27(1) in (2) Direktive 2012/34 ter Prilogo IV, točka 3(a), k tej direktivi razlagati tako, da morajo postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu iz člena 13(1) opredeliti upravljavci infrastrukture v svojem programu omrežja.

C.      Dolžnost sodelovanja med regulatornimi organi (drugo vprašanje)

75.      Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem izvedeti, ali nadzor nad programom omrežja, ki ga izvede nacionalni regulatorni organ, temelji na členu 20 Uredbe št. 913/2010 ali zgolj na določbah Direktive 2012/34, zlasti določbah iz člena 57(1), in ali dolžnost sodelovanja med nacionalnimi regulatornimi organi izhaja iz regulativnega okvira, ki velja v obravnavani zadevi.

76.      Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali si mora nacionalni regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja prizadevati za enotno delovanje z drugimi zadevnimi organi pred sprejetjem odločitve, ali pa je pristojen, da tako odločitev sprejme brez posvetovanja z njimi.

77.      Prvič, poudarjam, da pristojnost nacionalnih regulatornih organov za nadzor nad programi omrežja izhaja hkrati iz člena 56(1) in (2) Direktive 2012/34(42) v povezavi s členom 57 te direktive(43) ter iz člena 20(1) in (3) Uredbe št. 913/2010(44). Iz teh določb namreč izhaja, da ti organi nadzorujejo konkurenco na tovornih koridorjih in lahko zato ukrepajo na lastno pobudo z namenom preprečevanja diskriminacije prosilcev.

78.      Člena 56 in 57 Direktive 2012/34 se nanašata na trge storitev železniškega prometa na splošno, medtem kot se člen 20 Uredbe št. 913/2010, ki odraža te določbe na področju konkurence, nanaša posebej na trg železniškega tovornega prometa.

79.      Drugič, opozarjam, da je zvezna agencija za omrežje v sporu o glavni stvari nameravala ukrepati, ker je družba DB Netz spremenila program omrežja v zvezi s postopkom za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu. Natančneje, zvezna agencija za omrežje je domnevala, da obstaja diskriminacija kot posledica odprave vseh alternativnih možnosti za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu v primeru tehnične okvare elektronskega orodja za oddajanje prošenj.(45)

80.      Ker se spor o glavni stvari nanaša na težavo diskriminacije na železniškem omrežju za tovorni promet, menim, da je člen 20(1) Uredbe št. 913/2010, ki določa prav možnost, da regulatorni organi ukrepajo glede diskriminacije v zvezi s takim koridorjem, določba, ki se uporablja v tem sporu. Poleg tega v skladu s to določbo navedeni organi sodelujejo za zagotavljanje dostopa do koridorja brez diskriminacije. V obravnavani zadevi se zdi, da tega sodelovanja ni bilo, ker je zvezna agencija za omrežje glede na predložitveno določbo sprejela vsebinsko odločbo brez posvetovanja z drugimi zadevnimi organi.

81.      Ta agencija v zvezi s tem trdi, da se člen 20 Uredbe št. 913/2010 v obravnavanem primeru ne uporablja, ker naj bi se uporabljal le v natančno določenih primerih, zlasti kadar so posebni incidenti v okviru dejavnosti sistema vse na enem mestu predloženi nacionalnemu regulatornemu organu.(46) Ta člen naj se ne bi uporabljal v okviru splošnega nadzora programa omrežja.

82.      V nasprotju s trditvijo zvezne agencije za omrežje menim, da je člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 formuliran dovolj široko, da se uporablja v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na splošno težavo diskriminacije. Poleg tega menim, da je iz te določbe razvidna dolžnost sodelovanja med nacionalnimi regulatornimi organi, ki jih zavezuje k prizadevanju za enoten pristop pri sprejemanju vsebinske odločbe.

83.      Člen 20(1) Uredbe št. 913/2010 namreč določa splošno obveznost sodelovanja med regulatornimi organi glede konkurence v okviru tovornega koridorja. Kot je poudarila Komisija, ima ta določba širši obseg, ki ni omejen na spremljanje dejavnosti v okviru sistema vse na enem mestu.

84.      Ta preudarek je utemeljen z uvodno izjavo 25 Uredbe št. 913/2010, v kateri je navedeno, da „[d]a bi zagotovili dostop do mednarodnih storitev brez diskriminacije, si je treba prizadevati za dobro usklajenost med organi za nadzor železniškega prometa glede različnih omrežij zajetih v tovornem koridorju“.(47)

85.      Podobno kot Komisija torej menim, da je iz tega člena 20(1) razvidno, da je zakonodajalec Unije predvidel sodelovanje med regulatornimi organi v obliki usklajevanja, ki bi moralo logično privesti do posvetovanja z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi, da se čim bolj doseže skupno stališče. Nasprotno pa v nobeni določbi Uredbe št. 913/2010 ni navedeno, da bi moral regulatorni organ za svoje odločitve pridobiti soglasje drugih regulatornih organov, ali da ga odločitve zadnjenavedenih zavezujejo.

86.      Iz tega sledi, da regulatorni organ ne bi mogel sprejeti odločbe, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne da bi se posvetoval z drugimi zadevnimi organi.

87.      Zato menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da mora regulatorni organ pri nadzoru nad programom omrežja upoštevati člen 20 Uredbe št. 913/2010 in se pred sprejetjem svoje odločitve posvetovati z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi v prizadevanju za čim bolj enotno delovanje.

88.      Ob upoštevanju odgovora na prvo in drugo vprašanje tretjega vprašanja ni treba preučiti.

D.      Narava okvira, določenega za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, in posledice za nacionalne regulatorne organe, ki iz tega izhajajo (četrto in peto vprašanje)

89.      Kot sem ugotovil v prejšnjem oddelku, so nacionalni regulatorni organi pooblaščeni za nadzor nad programom omrežja, ki vsebuje postopke za vlaganje prošenj v okviru sistema vse na enem mestu.

90.      Predložitveno sodišče ima v takih okoliščinah pomisleke glede narave okvira za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornem koridorju, ki ga opredeli izvršni odbor na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010. Navedeno sodišče želi zlasti izvedeti, ali gre pri tem okviru za akt prava Unije, ki zavezuje regulatorne nacionalne organe in nacionalna sodišča, pri čemer zanj velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča, in nasprotuje enostranski odločbi takega regulativnega organa, katere namen je naložiti sistem za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, ki ni bil predmet usklajevanja z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi.

91.      Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da člen 8(1) in (4) Uredbe št. 913/2010 določa, da izvršni odbor tovornega koridorja ustanovijo „zadevne države članice“ in „sprejema odločitve s soglasjem predstavnikov organov zadevnih držav članic“.(48)

92.      Poleg tega je iz člena 14(1) Uredbe št. 913/2010 razvidno, da izvršni odbor opredeli zadevni okvir v skladu s členom 39 Direktive 2012/34. V zadnjenavedeni določbi pa je navedeno, da države članice vzpostavijo okvir za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, če je zagotovljena neodvisnost upravljavcev infrastrukture.

93.      Podobno kot Komisija menim, da iz navedenega izhaja, da izvršni odbor ni institucija, organ, urad ali agencija Unije, ampak organ, ki ga ustanovijo zadevne države članice.

94.      Namen predpisov, ki sestavljajo ta okvir in ki jih ta odbor kolektivno sprejme, je izvajati pravo Unije, kot je določeno v Direktivi 2012/34 in Uredbi št. 913/2010.

95.      Iz tega sledi, kot je navedla Komisija, da okvir, ki ga opredeli izvršni odbor na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, ni akt prava Unije in nima posebnih značilnosti zadnjenavedenega, da zavezuje nacionalne organe in sodišča, da ima prednost pred nacionalnim pravom(49) in da zanj velja dokončna in zavezujoča razlaga Sodišča.

96.      Tako ta okvir ne zavezuje nacionalnega regulatornega organa in ne nasprotuje njegovemu ukrepanju v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, da bi odpravil težavo diskriminacije, ki se nanaša na postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, kakršen je v programu omrežja upravljavca infrastrukture.

97.      Dodajam, da pristojnosti za ukrepanje tega organa vseeno ureja zlasti člen 20 Uredbe št. 913/2010. Kot izhaja iz odgovora na drugo vprašanje, nacionalni regulatorni organ upravljavki infrastrukture, kot je družba DB Netz, ne more postavljati zahteve v zvezi s postopkom za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti, če se v zvezi s tem ni posvetoval z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi. Ta omejitev ne izhaja iz pravne narave okvira, ki ga opredeli izvršni odbor, kot je predložitveno sodišče predvidelo v petem vprašanju, ampak iz obsega pristojnosti, podeljenih regulatornim organom z Direktivo 2012/34 in Uredbo št. 913/2010.

98.      Zato Sodišču predlagam, naj na četrto in peto vprašanje odgovori, da okvir za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornem koridorju, ki ga izvršni odbor opredeli na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, ni akt prava Unije in nacionalnega regulatornega organa ne zavezuje.

V.      Predlog

99.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen (višje upravno sodišče dežele Severno Porenje - Vestfalija), odgovori:

1.      Uredbo (EU) št. 913/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, v povezavi s členom 27(1) in (2) ter Prilogo IV, točka 3(a), Direktive 2012/34 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja je treba razlagati tako, da morajo postopek za vlaganje prošenj za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti v okviru sistema vse na enem mestu iz člena 13(1) opredeliti upravljavci infrastrukture v svojem programu omrežja.

2.      Regulatorni organ mora pri nadzoru nad programom omrežja upoštevati člen 20 Uredbe št. 913/2010, pred sprejetjem svoje odločitve pa je zavezan posvetovati se z drugimi nacionalnimi regulatornimi organi v prizadevanju za čim bolj enotno delovanje.

3.      Okvir za dodelitev infrastrukturnih zmogljivosti na tovornem koridorju, ki ga izvršni odbor opredeli na podlagi člena 14(1) Uredbe št. 913/2010, ni akt prava Unije in nacionalnega regulatornega organa ne zavezuje.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. septembra 2010 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (UL 2010, L 276, str. 22), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 (UL 2013, L 348, str. 129) (v nadaljevanju: Uredba št. 913/2010).


3      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 (UL 2012, L 343, str. 32).


4      V angleščini imenovan tudi „Corridor One Stop“ ali „C‑OSS“.


5      V skladu s členom 3, točke od 24 do 27, Direktive 2012/34 „infrastrukturne zmogljivosti“ pomenijo „možnost načrtovanja zahtevanih vlakovnih poti za en del infrastrukture za določeno obdobje“, „vlakovna pot“ pa „infrastrukturne zmogljivosti, ki so potrebne za vožnjo vlaka med dvema krajema v določenem obdobju“.


6      Direktiva Sveta z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 341).


7      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 404).


8      Člen 30 Direktive 2001/14 je povzet v členu 55 in členu 56(1) Direktive 2012/34.


9      Ti upravičenci so „prosilci“, določeni v členu 3(19) Direktive 2012/34, in sicer zlasti prevozniki v železniškem prometu, ki uporabljajo tovorne koridorje. Poudarjam, da je v obravnavani zadevi Deutsche Bahn „integrirana“ družba, ker je hkrati uporabnica in upravljavka železniške infrastrukture (zadnjenavedeno dejavnost opravlja družba DB Netz.) Za organizacijo vnaprej dogovorjenih vlakovnih poti glej opombo 22 teh sklepnih predlogov.


10      Seznam tovornih koridorjev je v Prilogi k Uredbi št. 913/2010. Družba DB Netz uporablja naslednjih šest koridorjev: „Ren – Alpe“, „Skandinavija – Sredozemlje“, „Atlantik“, „"Orient/Vzhodno Sredozemlje«, „Severno morje – Baltik“ in „Ren – Donava“.


11      PCS je kratica za „Path Coordination System“ (sistem za usklajevanje vlakovnih poti). Zadevne prošnje se vložijo prek spleta na naslednjem spletišču: https://pcs.rne.eu/.


12      V skladu s členom 3(2) Direktive 2012/34 upravljavec infrastrukture pomeni „vsak organ ali podjetje, ki je pristojno oziroma odgovorno zlasti za vzpostavitev, upravljanje in vzdrževanje železniške infrastrukture.“ Drugače povedano, upravljavec je zgolj družba, pristojna za upravljanje nacionalnega železniškega omrežja. tako da zagotavlja vzdrževanje in upravljanje tega omrežja.


13      Glej člen 3(26) in člen (27)(2) Direktive 2012/34.


14      Zvezna agencija za omrežje je tak organ.


15      Glej člen 56(2) Direktive 2012/34.


16      Glej člen 8(1) Uredbe št. 913/2010.


17      Glej člen 8(1) in člen 14(1) Uredbe št. 913/2010.


18      Glej člen 8(2) Uredbe št. 913/2010.


19      Glej člen 13(1), člen 14(9) in člen 18 Uredbe št. 913/2010.


20      CID je kratica za „Corridor Information Document“ (dokument z informacijami o koridorju).


21      Glej v tem smislu uvodno izjavo 10 Uredbe št. 913/2010.


22      Člen 14(3) Uredbe št. 913/2010 določa, da so te vnaprej določene vlakovne poti za tovorne vlake organizirane v skladu s postopkom iz člena 40 Direkt ive 2012/34 za učinkovito dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti, ki prečkajo več kot eno omrežje železniškega sistema v Uniji. Za opredelitev pojmov „vlakovna pot“ in „infrastrukturne zmogljivosti“ glej opombo 5 teh sklepnih predlogov.


23      Glej poddel 3 teh sklepnih predlogov, zlasti točko 67.


24      Glej na primer sodbo z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi (C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 47).


25      Moj poudarek.


26      Glej sodbo z dne 12. novembra 2015 Združeno kraljestvo/Parlament in Svet (C‑121/14, EU:C:2015:749, točka 57). Moj poudarek.


27      Pomen te usklajevalne vloge upravnega odbora izhaja tudi iz člena 12, člena 14(6) in člena 16(1) Uredbe št. 913/2010.


28      Glej točko 41 teh sklepnih predlogov.


29      V istem smislu glej člen 18(a) Uredbe št. 913/2010, v skladu s katerim je program omrežja za nacionalna omrežja, ki se nanaša na tovorni koridor, izdelan v skladu s postopkom iz člena 27 Direktive 2012/34.


30      Zdi se mi, da ta preudarek potrjuje člen 13(3) Uredbe št. 913/2010, ki določa, da se v okviru sistema vse na enem mestu odloča tudi o uporabi vnaprej določenih vlakovnih pot in da se „[o] tej uporabi in sprejetih odločitvah […] nemudoma obvestijo pristojni upravljavci infrastrukture.“


31      Sodba z dne 28. februarja 2019 (C‑388/17, EU:C:2019:161, točka 38).


32      Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2008 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (COM(2008) 852 final)).


33      Glej točko 10(2) stališča Evropskega parlamenta, sprejetega na prvi obravnavi dne 23. aprila 2009 z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. […]/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (UL 2010, C 184 E, str. 354).


34      Glej spremembo 49 poročila o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 2. aprila 2009 o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (A6‑0220/2009).


35      Glej člen 12(1) stališča Sveta z dne 22. februarja 2010, sprejetega na prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (UL 2010, C 114 E, str. 1).


36      Glej Mnenje Komisije o spremembah Evropskega parlamenta na drugi obravnavi k stališču Sveta o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskem železniškem omrežju za konkurenčen tovorni promet (COM(2010) 457final, str. 3)).


37      Glej točke od 53 do 61 teh sklepnih predlogov.


38      Glej v tem smislu člen 40 Direktive 2012/34.


39      Glej člen 14(9) Uredbe št. 913/2010.


40      Glej točko 46 teh sklepnih predlogov.


41      Glej tudi uvodno izjavo 26 Uredbe št. 913/2010.


42      V skladu s tem členom 56 je regulatorni organ pooblaščen, da po potrebi na lastno pobudo preverja program omrežja z namenom preprečevanja diskriminacije prosilcev.


43      Člen 57(1) in (2) Direktive 2012/34 določa splošno obveznost sodelovanja med regulatornimi organi, medtem ko je v odstavku 3 tega člena določena obveznost preverjanja, če gre za mednarodno vlakovno pot, vendar pa se obravnavana zadeva ne nanaša na ta položaj.


44      Člen 20(1) Uredbe št. 913/2010, ki napotuje na člen 56(1) Direktive 2012/34 določa, da regulatorni organi sodelujejo pri preverjanju konkurence v železniškem tovornem koridorju in zagotavljajo možnost dostopa brez diskriminacije do koridorja, po potrebi na podlagi preiskave na lastno pobudo. Člen 20(3) Uredbe št. 913/2010 o težavah s konkurenco pri „mednarodni vlakovni poti za zadevni tovorni vlak“ se nanaša na že opredeljene posebne primere, na katere pa se obravnavana zadeva ne nanaša.


45      Glej točki 25 in 26 teh sklepnih predlogov.


46      Glej člen 13(5) Uredbe št. 913/2010.


47      Moj poudarek.


48      Glej tudi točko 45 teh sklepnih predlogov.


49      Glej sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 53).