SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)

z dne 13. marca 2013

Zadeva F‑91/10

AK

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Člen 43, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov – Prepozna priprava kariernih ocenjevalnih poročil – Nepremoženjska škoda – Izguba priložnosti za napredovanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero AK predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije Evropskih skupnosti z dne 24. novembra 2009, ki se nanaša na zavrnitev njenega predloga ki se, na eni strani, nanaša na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi nepriprave kariernih ocenjevalnih poročil (v nadaljevanju: KOP), za obdobja 2001/2002, 2004, 2005 in 2008, in na drugi strani na začetek upravne preiskave glede trditev o psihičnem nadlegovanju; drugič, naložitev Komisiji, naj povrne škodo.

Odločitev: Komisiji se naloži, naj AK izplača 15.000 EUR odškodnine za njeno nepremoženjsko škodo. Komisiji se naloži, naj AK izplača 4000 EUR odškodnine za izgubo priložnosti za napredovanje v naziv, višji od naziva A 5, ali enakovreden naziv pred 1. marcem 2008. Tožba se v preostalem zavrne. Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov AK.

Povzetek

1.      Pritožbe uradnikov – Pravni interes – Odškodninska tožba – Prepozna priprava kariernih ocenjevalnih poročil – Upokojitev uradnika zaradi trajne in popolne invalidnosti – Ohranitev pravnega interesa

(Kadrovski predpisi, členi 53, 78, 90 in 91)

2.      Uradniki – Ocena – Poročilo o kariernem napredovanju – Priprava – Zamuda – Napaka službe, ki je povzročila nepremoženjsko škodo – Pogoji – Upokojitev uradnika zaradi trajne in popolne invalidnosti – Obseg škode

(Kadrovski predpisi, člen 43)

3.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neobstoj obveznosti izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti v razumnem roku – Napaka pri izvrševanju javnih nalog

(člen 266 PDEU)

4.      Pritožbe uradnikov – Neomejena (sodna) pristojnost – Povračilo premoženjske škode, povezane z izgubo priložnosti – Ocenjevanje – Merila

(Kadrovski predpisi, člen 91(1))

1.      Uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, ne glede na to, ali je možnost njegove vrnitve na delo hipotetična ali dejanska, načeloma ohrani interes za izplačilo odškodnine za škodo, ki mu je dejansko nastala zaradi zamude pri pripravi njegovih kariernih ocenjevalnih poročil. Vendar to ne odpravlja obveznosti navedenega uradnika, da spoštuje pravila glede uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Evropske unije in zlasti pogoj, da mora za pridobitev odškodnine dokazati, da mu je nastala dejanska in gotova škoda.

(Glej točki 33 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. januar 1982, Birra Wührer in drugi proti Svetu in Komisiji, 256/80, 257/80, 265/80, 267/80 in 5/81, točka 9; 22. december 2008, Gordon proti Komisiji, C‑198/07 P;

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, Stott proti Komisiji, T‑99/95, točka 72;

Sodišče za uslužbence: 12. maj 2011, Missir Mamachi di Lusignano proti Komisiji, F‑50/09, točka 117, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑401/11 P; 13. september 2011, AA proti Komisiji, F‑101/09, točka 78.

2.      Uprava mora zagotavljati periodično pripravo in redno sestavljanje kariernih ocenjevalnih poročil v rokih, določenih s kadrovskimi predpisi ali s pravili, sprejetimi v skladu z njimi, tako zaradi dobrega upravljanja kot zaradi varstva interesov uradnikov. Če niso podane posebne okoliščine torej uprava ravna nepravilno, če z zamudo pripravi karierna ocenjevalna poročila, zaradi česar odgovarja.

Pozna sestava ocenjevalnega poročila škodi uradniku zgolj iz razloga, da neobstoj takega poročila lahko vpliva na potek njegove kariere v trenutku, ko je treba sprejeti odločitve v zvezi z njim. S tega vidika je mogoče priznati, da uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, zahteva odškodnino za dejansko in gotovo nepremoženjsko škodo zaradi negotovosti in tesnobe glede njegove poklicne prihodnosti, ki mu jo je utegnil povzročiti neobstoj kariernega ocenjevalnega poročila, ko je bil aktiven. To velja še toliko bolj, ker karierno ocenjevalno poročilo pomeni pisni in formalni dokaz o kakovosti dela, ki ga je navedeni uradnik opravljal v zadevnem obdobju.

Nasprotno, če je možnost vrnitve na delo uradnika, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, zgolj hipotetična, za tekoče obdobje od njegove obvezne upokojitve ne more več sklicevati na dejansko in gotovo nepremoženjsko škodo zaradi negotovosti in zaskrbljenosti glede njegove poklicne prihodnosti, saj je prav ta poklicna prihodnost hipotetična.

(Glej točke 49, 60 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. maj 1997, Burban proti Parlamentu, T‑59/96, točka 68; 23. oktober 2003, Lebedef proti Komisiji, T‑279/01, točki 55 in 56; 30. september 2004, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑246/02, točka 68.

3.      Institucija, ki je izdala akt, ki je bil razglašen za ničen, mora sprejeti ukrepe za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti. V zvezi s tem, ker je za izvršitev take sodbe nujno sprejetje več upravnih ukrepov, ima institucija na voljo razumni rok za uskladitev z navedeno sodbo. Institucija bi zato kršila člen 266 PDEU in storila napako, zaradi katere bi lahko odgovarjala Unija, če v razumnem roku ne bi sprejela konkretnih ukrepov za izvršitev te sodbe, čeprav ne bi obstajale posebne težave v zvezi z razlago ničnostne sodbe ali praktične težave.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1997, Apostolidis in drugi proti Komisiji, T‑81/96, točka 37;

Sodišče za uslužbence: 17. april 2007, C in F proti Komisiji, F‑44/06 in F‑94/06, točke 60 in od 63 do 67.

4.      Če je izguba priložnosti, kakršna je ta, zlasti za hitrejše napredovanje, dovolj dokazana, pomeni premoženjsko škodo, za katero je mogoče dodeliti odškodnino. Uradnik, ki je bil obvezno upokojen zaradi invalidnosti, ohrani pravico do odškodninskega zahtevka zaradi izgubljene priložnosti za napredovanje, tudi če so možnosti njegove vrnitve na delo hipotetične, saj mu je ta izguba priložnosti utegnila škodovati, ko je bil aktiven, in ker lahko vpliva na znesek invalidnine, ki se mu izplačuje, in na znesek starostne pokojnine, ki mu bo nazadnje dodeljena.

Za ugotovitev višine odškodnine, ki jo je treba izplačati zaradi izgube priložnosti, po opredelitvi vrste priložnosti, ki jo je uradnik izgubil, je treba določiti datum, od katerega bi lahko imel korist od te priložnosti, nato ovrednotiti to priložnost, nazadnje pa natančno določiti, kakšne finančne posledice je utrpel zaradi te izgube priložnosti. Poleg tega je treba priložnost, ki jo je uradnik izgubil, po možnosti določiti objektivno, v obliki matematičnega koeficienta, ki izvira iz natančne analize. Če pa navedene priložnosti ni mogoče tako ovrednotiti, je dopustno, da se nastala škoda oceni ex æquo et bono.

(Glej točke 69, 91 in 92.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 10. november 2010, UUNT proti Simõesu Dos Santosu, T‑260/09 P, točka 104;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena zadeva AA proti Komisiji, točke 81, 83, 93 in 94.