SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)

z dne 14. aprila 2021(*)

„Državne pomoči – Švedski trg zračnega prevoza – Pomoč, ki jo je Švedska dodelila letalski družbi v okviru pandemije COVID-19 – Poroštvo – Sklep o nenasprotovanju – Zaveze, s katerimi je pogojena združljivost pomoči z notranjim trgom – Pomoč za povrnitev škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Enako obravnavanje – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑379/20,

Ryanair DAC, s sedežem v Swordsu (Irska), ki jo zastopajo E. Vahida, F.-C. Laprévote, S. Rating in I.-G. Metaxas-Maranghidis in V. Blanc, odvetniki

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. Tomat, D. Zukowska, L. Flynn in S. Noë, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki jo zastopata E. de Moustier in P. Dodeller, agenta,


Kraljevine Švedske, ki jo zastopajo C. Meyer-Seitz, A. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, H. Shev, H. Eklinder, R. Shahsavan Eriksson, O. Simonsson in J. Lundberg, agenti,

in

SAS AB, s sedežem v Stockholmu (Švedska), ki jo zastopa F. Sjövall, odvetnik,


intervenientke,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2020) 2784 z dne 24. aprila 2020 v zvezi z državno pomočjo SA.57061 (2020/N) – Švedska – Nadomestilo za škodo, ki je zaradi pandemije COVID-19 nastala družbi SAS,

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, A. Kornezov, E. Buttigieg, sodnika, K. Kowalik-Bańczyk (poročevalka), sodnica, in G. Hesse, sodnik,

sodna tajnica: E. Artemiou, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 27. novembra 2020,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Evropska komisija je 11. aprila 2020 sprejela Sklep C(2020) 2366 final v zvezi z državno pomočjo SA.56812 (2020/N) – Švedska – COVID-19: Shema jamstev za posojila letalskim družbam, s katerim je štela, da ukrep pomoči v obliki sheme jamstev za posojila, namenjen nekaterim letalskim družbam (v nadaljevanju: švedska shema pomoči), ki ga je Kraljevina Švedska v skladu s členom 108(3) PDEU priglasila 3. aprila 2020, na eni strani pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in na drugi, da je ta ukrep združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU. Namen te sheme je letalskim družbam, ki so pomembne za zagotavljanje povezanosti Švedske in ki so jim operativno licenco izdali švedski organi, z državnim poroštvom zagotoviti zadostna likvidna sredstva za vzdrževanje njihovih gospodarskih dejavnosti med pandemijo COVID-19 in po njej.

2        Kraljevina Švedska je 21. aprila 2020 Komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU priglasila ukrep pomoči (v nadaljevanju: zadevni ukrep) v obliki poroštva za obnovljivo kreditno linijo v višini največ 1,5 milijarde švedskih kron (SEK) za družbo SAS AB, ker je zadnjenavedena družba imela težave pri pridobivanju posojil pri kreditnih institucijah v okviru švedske sheme pomoči. Namen tega ukrepa je družbi SAS delno nadomestiti škodo, nastalo zaradi odpovedi ali sprememb datumov njenih letov zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19.

3        Komisija je 24. aprila 2020 sprejela Sklep C(2020) 2784 final v zvezi z državno pomočjo SA.57061 (2020/N) – Švedska – Nadomestilo za škodo, ki je zaradi pandemije COVID-19 nastala družbi SAS (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je na eni strani štela, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in na drugi, da je ta ukrep združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(2)(b) PDEU.

 Postopek in predlogi strank

4        Tožeča stranka, družba Ryanair DAC, je 19. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

5        Tožeča stranka je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela istega dne, predlagala, naj se ta tožba obravnava po hitrem postopku v skladu s členoma 151 in 152 Poslovnika Splošnega sodišča. Splošno sodišče (deseti senat) je s sklepom z dne 15. julija 2020 predlogu za obravnavanje po hitrem postopku ugodilo.

6        Splošno sodišče je na predlog desetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

7        Komisija je 29. julija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.

8        Tožeča stranka je na podlagi člena 106(2) Poslovnika 13. avgusta 2020 vložila obrazložen predlog za obravnavo.

9        Družba SAS 4., Kraljevina Švedska 7. in Francoska republika 21. septembra 2020 so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Tožeča stranka je 9., 15. in 30. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 144(7) Poslovnika predlagala, naj se nekateri podatki iz tožbe in skrajšane različice tožbe ne posredujejo družbi SAS, Kraljevini Švedski in Francoski republiki.

10      Predsednik desetega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepi z dne 7. oktobra 2020 dovolil intervencijo Francoske republike, Kraljevine Švedske in družbe SAS in posredovanje tožbe in skrajšane različice tožbe začasno omejil na nezaupni različici, ki jih je predložila tožeča stranka, dokler te intervenientke ne predložijo morebitnih stališč glede predloga za zaupno obravnavanje.

11      Francoski republiki, Kraljevini Švedski in družbi SAS je bila z ukrepi procesnega vodstva z dne 7. oktobra 2020 na podlagi člena 154(3) Poslovnika dovoljena vložitev intervencijske vloge.

12      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

13      Komisija in družba SAS Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

14      Francoska republika in Kraljevina Švedska Splošnemu sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.

 Pravo

15      Opozoriti je treba, da lahko sodišče Evropske unije glede na okoliščine posameznega primera presoja, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje meritorno zavrnitev tožbe, ne da bi bilo treba prej odločati o njeni nedopustnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, ter z dne 14. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 84). Zato je treba zlasti ob upoštevanju preudarkov, ki so vodili do odobritve hitrega obravnavanja tega postopka, in pomena, ki ga ima hiter odgovor glede utemeljenosti tako za tožečo stranko kot za Komisijo in Kraljevino Švedsko, kar takoj preučiti utemeljenost tožbe, ne da bi bilo predhodno odločeno o njeni dopustnosti.

16      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na to, da je Komisija kršila zahtevo, da pomoč, dodeljena na podlagi člena 107(2)(b) PDEU, ni namenjena povrnitvi škode, ki je nastala samo enemu oškodovancu, drugi na to, da zadevni ukrep ne temelji na členu 107(2)(b) PDEU in da je Komisija napačno štela, da je zadevni ukrep sorazmeren glede na škodo, ki je družbi SAS nastala zaradi pandemije COVID-19, tretji na to, da je Komisija kršila različne določbe glede liberalizacije zračnega prevoza znotraj Unije, četrti na to, da je Komisija s tem, da je kljub resnim težavam zavrnila uvedbo formalnega postopka preiskave, kršila procesne pravice tožeče stranke, peti pa na to, da je Komisija kršila člen 296, drugi odstavek, PDEU.

 Prvi tožbeni razlog: Komisija je kršila zahtevo, da pomoč, dodeljena na podlagi člena 107(2)(b) PDEU, ni namenjena povrnitvi škode, ki je nastala samo enemu oškodovancu

17      Tožeča stranka trdi, da izjemni dogodki v smislu člena 107(2)(b) PDEU načeloma vplivajo na celotna področja ali sektorje ali celo na celotno gospodarstvo. Ta določba naj bi bila zato namenjena povrnitvi škode, ki je nastala vsem oškodovancem teh dogodkov, in ne le nekaterim izmed njih.

18      Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

19      Glede tega je treba spomniti, da je v skladu s členom 107(2)(b) Pogodbe z notranjim trgom združljiva pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki.

20      V obravnavani zadevi tožeča stranka ne prereka presoje Komisije iz izpodbijanega sklepa, da je treba pandemijo COVID-19 šteti za „izjemen dogodek“ v smislu člena 107(2)(b) PDEU. Poleg tega je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je pandemija COVID-19 vodila do prekinitve večine letalskega prevoza potnikov, zlasti glede na zaprtje meja več držav članic Unije in priporočila švedskih organov o izogibanju nebistvenim potovanjem.

21      Iz tega izhaja, da tožeča stranka pravilno navaja, da družba SAS ni edino podjetje, niti edina letalska družba, ki je bila prizadeta z zadevnim izjemnim dogodkom.

22      Vendar, kot Komisija pravilno navaja v odgovoru na tožbo, države članice nimajo nobene obveznosti, da dodelijo pomoč za povrnitev škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek v smislu člena 107(2)(b) PDEU.

23      Natančneje, na eni strani, čeprav člen 108(3) PDEU državam članicam nalaga, da morajo Komisijo obvestiti o svojih načrtih na področju državnih pomoči, preden jih začnejo izvajati, pa jih, nasprotno, ne zavezuje k dodelitvi pomoči (sklep z dne 30. maja 2018, Yanchev, C‑481/17, neobjavljen, EU:C:2018:352, točka 22).

24      Na drugi strani je lahko pomoč v skladu s členom 107(2)(b) PDEU za povrnitev škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek, namenjena ne glede na to, ali se z njo povrne celotna škoda.

25      Zato niti iz člena 108(3) PDEU niti iz člena 107(2)(b) PDEU ne izhaja, da bi morale države članice povrniti celotno škodo, ki jo je povzročil izjemen dogodek, zato tudi niso dolžne dodeliti pomoči vsem oškodovancem te škode.

26      V teh okoliščinah tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je Komisija napačno uporabila pravo samo zato, ker vsi oškodovanci škode, povzročene s pandemijo COVID-19, niso bili upravičenci zadevnega ukrepa.

27      Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: zadevni ukrep ne temelji na členu 107(2)(b) PDEU in Komisija je napačno štela, da je zadevni ukrep sorazmeren glede na škodo, ki je družbi SAS nastala zaradi pandemije COVID-19

28      Drugi tožbeni razlog se v bistvu deli na dva dela, od katerih se prvi nanaša na to, da zadevni ukrep ne temelji na členu 107(2)(b) PDEU, drugi pa na to, da je Komisija napačno štela, da je zadevni ukrep sorazmeren glede na škodo, nastalo zaradi pandemije COVID-19.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: zadevni ukrep ne temelji na členu 107(2)(b) PDEU

29      Tožeča stranka poudarja, da švedska shema pomoči tako kot zadevni ukrep določa bančno poroštvo za družbo SAS, ki ne sme presegati 1,5 milijarde SEK, in trdi, da je ta ukrep subsidiaren glede na navedeno shemo. Ker pa je cilj tega ukrepa odprava resne motnje v gospodarstvu v smislu člena 107(3)(b) PDEU, naj cilj navedenega ukrepa ne bi bil odprava škode, povzročene z izjemnim dogodkom v smislu člena 107(2)(b) PDEU.

30      Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

31      V zvezi s tem je Komisija v Sklepu C(2020) 2366 z dne 11. aprila 2020, s katerim je bila švedska shema pomoči razglašena za združljivo z notranjim trgom, ki temelji na členu 107(3)(b) PDEU in je naveden v točki 1 zgoraj, pojasnila, da bi lahko od 5 milijard SEK, ki bi lahko bile predmet državnega poroštva, družba SAS bila upravičena le do 1,5 milijarde SEK. Ta znesek, kot pravilno poudarja tožeča stranka, ustreza znesku zadevnega ukrepa.

32      Komisija je v izpodbijanem sklepu pojasnila, da je Kraljevina Švedska nameravala dodeliti individualne pomoči letalskim družbam, ki bi bile upravičene do švedske sheme pomoči, ker naj te družbe ob upoštevanju zmanjšanja povpraševanja ne bi bile v dovolj ugodnem finančnem položaju za pogajanja o posojilih pri zadevnih kreditnih institucijah. Zadevni ukrep je ena od teh individualnih pomoči. Komisija je pojasnila, da družba SAS ne more biti hkratno upravičena do navedene sheme in do navedenega ukrepa. Zadnjenavedeni ukrep je bil sprejet na podlagi člena 107(2)(b) PDEU.

33      Iz izpodbijanega sklepa in sklepa, navedenega v točki 31 zgoraj, tako izhaja, da je zadevni ukrep, kot pravilno trdi tožeča stranka, subsidiaren glede na švedsko shemo pomoči, čeprav ta ukrep in ta shema ne temeljita na istih določbah člena 107 PDEU.

34      Vendar se v skladu s členom 107(3)(b) PDEU kot združljiva z notranjim trgom lahko šteje pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice. Pogodba DEU pa ne nasprotuje hkratni uporabi člena 107(2)(b) in člena 107(3)(b) PDEU, če so izpolnjeni pogoji iz obeh določb. To zlasti velja, kadar so dejstva in okoliščine, ki povzročijo resno motnjo v gospodarstvu, posledica izrednega dogodka.

35      Iz tega izhaja, da ni mogoče šteti, da je Komisija napačno uporabila pravo samo zato, ker je bila švedska shema pomoči za združljivo z notranjim trgom razglašena na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, zadevni ukrep pa na podlagi člena 107(2)(b) PDEU.

36      V teh okoliščinah je treba prvi del drugega tožbenega razloga tožeče stranke zavrniti.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: Komisija je napačno štela, da je zadevni ukrep sorazmeren glede na škodo, nastalo zaradi pandemije COVID-19

37      Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 107(2)(b) PDEU, ker je odobrila možno čezmerno nadomestilo za škodo, ki je nastala družbi SAS.

38      Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

39      V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba člen 107(2)(b) PDEU, ker gre za izjemo od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom iz člena 107(1) PDEU, razlagati ozko. V smislu te določbe se zato lahko povrne le gospodarska škoda, ki so jo neposredno povzročile naravne nesreče ali drugi izjemni dogodki (sodba z dne 23. februarja 2006, Atzeni in drugi, C‑346/03 in C‑529/03, EU:C:2006:130, točka 79).

40      Iz tega izhaja, da pomoči, ki so lahko večje od izgub, ki so jih utrpeli njihovi upravičenci, ne spadajo na področje uporabe člena 107(2)(b) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2004, Španija/Komisija, C‑73/03, neobjavljena, EU:C:2004:711, točki 40 in 41).

41      Komisija je v izpodbijanem sklepu štela, da je namen zadevnega ukrepa družbi SAS delno nadomestiti škodo, nastalo zaradi odpovedi ali sprememb datumov njenih letov zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19. Čeprav je navedla, da obseg škode, ki je nastala družbi SAS, ob sprejetju tega sklepa še ni znan, je vseeno pojasnila, da gre za „izgubo dodane vrednosti“, ki je razlika med prihodki v obdobju od marca 2019 do februarja 2020 in prihodki v obdobju od marca 2020 do februarja 2021, od katere so bili na eni strani odšteti variabilni stroški, ki se jim je ta družba izognila in ki so bili izračunani na podlagi stroškov, nastalih med marcem 2019 in februarjem 2020, in na drugi stopnja dobička v zvezi z izgubo prihodkov. Znesek škode je bil začasno ocenjen ob upoštevanju zmanjšanja zračnega prometa za od 50 % do 60 % v obdobju od marca 2020 do februarja 2021 v primerjavi z obdobjem od marca 2019 do februarja 2020 in naj bi ustrezal znesku med 5 in 15 milijardami SEK.

42      V teh okoliščinah je Komisija menila, da tudi če bi znesek pomoči, ki izhaja iz zadevnega ukrepa, ustrezal zajamčenemu znesku, to je 1,5 milijardam SEK, bi bil ta znesek še vedno nižji od škode, ki je nastala družbi SAS. V zvezi s tem je pojasnila, da bi bilo enako tudi, če bi bil temu znesku dodan znesek pomoči, ki je v bistvu enaka zadevnemu ukrepu, ki jo je Kraljevina Danska predhodno dodelila družbi SAS, tako da bi skupni znesek pomoči, dodeljenih družbi SAS, znašal 3 milijarde SEK. Poleg tega je Komisija pojasnila, da se je Kraljevina Švedska zavezala, da bo najpozneje do 30. junija 2021 naknadno ocenila škodo, ki je dejansko nastala družbi SAS, in zahtevala vračilo prejete pomoči, če bo ta ob upoštevanju vseh pomoči, ki se lahko družbi SAS dodelijo zaradi pandemije COVID-19, vključno s strani tujih organov, presegala navedeno škodo.

43      Na prvem mestu, prvič, tožeča stranka trdi, da metoda izračuna za oceno škode, ki je nastala družbi SAS in ki je predstavljena v izpodbijanem sklepu, ni dovolj natančna in ne omogoča pravilne ocene škode, ki je nastala temu podjetju. Natančneje, Komisiji očita, da ni pojasnila razlogov za izbiro referenčnega obdobja (od marca 2019 do februarja 2020), da ni opredelila stroškov, ki jih je treba šteti za variabilne ali fiksne, in da ni navedla, na podlagi česa bi bilo mogoče zagotoviti, da so izgube prihodkov neposredno povezane s pandemijo COVID-19, ne pa z odločitvami družbe SAS o zmanjšanju prometa, ki bi jih vodili drugi finančni razlogi. Trdi, da je Komisija v teh okoliščinah napačno uporabila pravo in storila napako pri presoji.

44      Drugič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija upoštevati škodo, ki je nastala drugim letalskim družbam na Švedskem.

45      Kar zadeva, prvič, oceno škode, ki je nastala družbi SAS, je iz točke 41 zgoraj razvidno, da je Komisija v izpodbijanem sklepu opredelila elemente, ki bi jih bilo treba upoštevati za količinsko opredelitev škode, in sicer izgubo prihodkov, variabilne stroške, ki se jim je zadevna družba izognila, in prilagoditev stopnje dobička ter obdobje, v katerem bi lahko ta škoda nastala. Poleg tega je pojasnilo, da je treba izgubo prihodka določiti ob upoštevanju vseh prihodkov družbe SAS, in ne le prihodkov iz letalskega prevoza potnikov, in je navedla neizčrpen seznam stroškov, ki so nastali družbi SAS. Poleg tega je Komisija, kot je razvidno iz točk od 35 do 38 izpodbijanega sklepa, navedla zavezo švedskih organov, da bodo na eni strani naknadno podrobno in konkretno količinsko opredelili škodo, ki je nastala družbi SAS, in znesek pomoči, ki jo je ta družba na koncu prejela, in da bodo na drugi strani zagotovili, da družba SAS povrne morebitno čezmerno nadomestilo za navedeno škodo.

46      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija glede na okoliščine obravnavane zadeve, za katere je značilen izjemen dogodek v smislu člena 107(2)(b) PDEU, ki je pandemija COVID-19, njegovo spremenljivost in nujno vnaprejšnjost količinske opredelitve povzročene škode in zneska pomoči, ki je na koncu dodeljena, v izpodbijanem sklepu dovolj natančno predstavila metodo izračuna za oceno škode, ki je nastala družbi SAS.

47      Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče dokazati, da metoda izračuna, kot je opredeljena v izpodbijanem sklepu, omogoča izplačilo državne pomoči, višje od škode, ki je dejansko nastala družbi SAS. V zvezi s tem z okoliščino, na katero se sklicuje tožeča stranka – in sicer, da Komisija v dokumentu z naslovom „Pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče (člen 107(2)(b) PDEU) Kontrolni seznam za države članice“, države članice poziva, naj predložijo „podroben program, ki določa metodo izračuna za oceno škode“ – v primeru, da taka metoda v nacionalnem pravu zadevne države članice že obstaja, ni mogoče dokazati, da metoda izračuna, opredeljena v izpodbijanem sklepu, ni dovolj natančna za namene uporabe člena 107(2)(b) PDEU.

48      Poleg tega tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi lahko Komisija zaradi upoštevanja zadnjih dvanajstih mesecev pred uvedbo omejitev zaradi pandemije COVID-19 za oceno škode, ki je nastala družbi SAS, to škodo precenila. Poleg tega tožeča stranka, čeprav Komisiji očita, da v izpodbijanem sklepu ni natančno opredelila fiksnih in variabilnih stroškov, in čeprav so ti stroški pomemben podatek za izračun škode, ki je nastala družbi SAS, kot je opredeljena v izpodbijanem sklepu, ne pojasnjuje, v kakšnem obsegu bi ta nenatančnost lahko vodila do izplačila pomoči, višje od škode, ki je dejansko nastala družbi SAS.

49      Nazadnje, čeprav je treba navesti, da z metodo, ki jo je opredelila Komisija, ni mogoče popolnoma preprečiti, da bi ocena navedene škode vključevala tudi posledice odločitev, ki jih je družba SAS sprejela brez neposredne povezave s pandemijo COVID-19, je treba poudariti, da tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da bi se prihodki družbe SAS brez te pandemije v obdobju od marca 2020 do februarja 2021 v primerjavi z obdobjem od marca 2019 do februarja 2020 verjetno znižali.

50      V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotoviti, da Komisija pri oceni škode, ki je nastala družbi SAS, ni napačno uporabila prava niti ni storila napake pri presoji.

51      Drugič, tožeča stranka glede škode, ki je nastala drugim letalskim družbam na Švedskem, ob opiranju na razlogovanje, navedeno v okviru prvega tožbenega razloga, trdi, da bi morala Komisija upoštevati vse oškodovance zadevnega izjemnega dogodka iz člena 107(2)(b) PDEU. Vendar je treba opozoriti, da, kot je bilo navedeno v točki 25 zgoraj, države članice niso dolžne dodeliti pomoči vsem oškodovancem škode, ki jo povzroči tak izjemen dogodek. Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dodelitev pomoči zgolj družbi SAS ni bila odvisna od dokaza Komisije, da je škoda, ki jo je povzročil ta dogodek, nastala le temu podjetju.

52      Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da naj Komisija sorazmernosti zadevnega ukrepa ne bi mogla nadzorovati pred marcem 2021. Trdi, da je družba SAS celotno pomoč prejela skoraj takoj po sprejetju izpodbijanega sklepa, medtem ko naj bi škoda, ki jo je utrpela družba SAS, nastajala le postopoma do marca 2021, in da naj bi znesek te škode ostal hipotetičen, zlasti ob upoštevanju neobstoja metode za njen izračun.

53      V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da je zadevni ukrep poroštvo za obnovljivo kreditno linijo. Iz tega izhaja, da bo najvišji znesek pomoči, in sicer zagotovljen znesek 1,5 milijarde SEK, izplačan le, če družba SAS ne bi mogla vrniti vseh zneskov, ki ji bodo posojeni. Tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi morala Komisija ob sprejetju izpodbijanega sklepa vedeti, da bo družba SAS nujno v takem položaju nezmožnosti.

54      Iz tega izhaja, da je, kot je razvidno tudi iz Obvestila Komisije o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev (UL 2008, C 155, str. 10), znesek pomoči v korist družbe SAS dejansko ustrezal razliki v obrestni meri, odobreni tej družbi, ob zadevnem ukrepu ali brez zadevnega ukrepa ob sprejetju izpodbijanega sklepa.

55      Komisija je maksimalno obrestno mero ocenila na 10,26 %, če zadevnega ukrepa ne bi bilo, tožeča stranka pa tega ni izpodbijala. Zato znesek pomoči, izplačane družbi SAS, ne more preseči 153,9 milijonov SEK v prvem letu, od katerih bi bilo treba poleg tega odšteti ceno tega ukrepa, zaračunano družbi SAS, ki v skladu z izpodbijanim sklepom znaša najmanj 15 milijonov SEK letno, in obrestno mero, za katero se je ob upoštevanju sprejetja navedenega ukrepa dogovorila družba SAS.

56      Iz tega izhaja, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da lahko družba SAS celotno pomoč prejme že ob sprejetju izpodbijanega sklepa.

57      Drugič, Komisija je vsekakor menila, da bo škoda, nastala družbi SAS, ki je bila ocenjena na najmanj 5 milijard SEK, višja od zneska, zajamčenega z zadevnim ukrepom, in sicer 1,5 milijarde SEK. Čeprav je ocena škode odvisna od napovedi v zvezi z zmanjšanjem zračnega prometa, tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi omajal to presojo. Natančneje, ne izpodbija trditve Komisije o zmanjšanju zračnega prometa za od 50 % do 60 % v obdobju od marca 2020 do februarja 2021 v primerjavi z obdobjem od marca 2019 do februarja 2020. Prav tako ne izpodbija, da škoda, ki je družbi SAS nastala zaradi pandemije COVID-19, znaša najmanj 5 milijard SEK.

58      V teh okoliščinah tožeča stranka ne more utemeljeno izpodbijati sorazmernosti zadevnega ukrepa.

59      Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala pomoči, ki sta ju dodelili Kraljevina Norveška in Kraljevina Danska, niti pomoči, ki bi lahko bila dodeljena pred marcem 2021.

60      V zvezi s tem je dovolj navesti, da je na eni strani Komisija v izpodbijanem sklepu ugotovila, da bo škoda, nastala družbi SAS, ki je bila ocenjena na najmanj 5 milijard SEK, višja od skupnega zajamčenega zneska, ki izhaja iz zadevnega ukrepa in ukrepa, ki ga je v korist družbe SAS predhodno sprejela Kraljevina Danska, in sicer 3 milijard SEK. Na drugi strani se je Komisija izrecno sklicevala na vse pomoči, ki bi se družbi SAS lahko odobrile zaradi škode, nastale pred prvim četrtletjem leta 2021 zaradi pandemije COVID-19. Kraljevina Švedska se je tako zavezala, da bo zahtevala vračilo pomoči, ki izhaja iz zadevnega ukrepa, če bi ta skupaj z drugimi, vključno s tistimi, ki so jih dodelili tuji organi, presegla škodo, ki je družbi SAS dejansko nastala.

61      Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da Komisija ni upoštevala pomoči, ki sta ju dodelili Kraljevina Norveška in Kraljevina Danska, niti pomoči, ki bi lahko bila dodeljena pred marcem 2021.

62      Na četrtem mestu tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala konkurenčne prednosti, ki izhaja iz diskriminatornosti zadevnega ukrepa.

63      V zvezi s tem je treba poudariti, da za presojo združljivosti pomoči z notranjim trgom prednost, ki jo je z njo dobil upravičenec, ne vključuje morebitne gospodarske koristi, ki jo je ta pridobil z izkoriščanjem te prednosti. Taka korist morda ni enaka prednosti, ki pomeni navedeno pomoč, ali celo ne obstaja, ne da bi ta okoliščina lahko upravičila drugačno presojo združljivosti te pomoči z notranjim trgom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2016, Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity, C‑164/15 P in C‑165/15 P, EU:C:2016:990, točka 92).

64      Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno upoštevala prednost, zagotovljeno družbi SAS, kakor izhaja iz zadevnega ukrepa, kot je razvidno iz točk od 52 do 58 zgoraj. Komisiji pa ni mogoče očitati, da ni ugotovila obstoja morebitne gospodarske koristi, ki bi izhajala iz te prednosti.

65      V teh okoliščinah tožeča stranka Komisiji ne more utemeljeno očitati, da ni upoštevala morebitne konkurenčne prednosti, ki naj bi izhajala iz diskriminatornosti, ki jo zatrjuje.

66      Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga tožeče stranke in posledično ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: Komisija je kršila različne določbe glede liberalizacije zračnega prevoza znotraj Unije

67      Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo prepovedi diskriminacije ter svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja, ker naj bi zadevni ukrep ponujal ugodnejše pogoje za podjetja s sedežem na Švedskem.

68      Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

69      Opozoriti je treba, da državne pomoči, ki krši določbe ali splošna načela prava Unije, ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom (sodba z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija, C‑594/18 P, EU:C:2020:742, točka 44; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točki 50 in 51).

 Kršitev načela prepovedi diskriminacije

70      Načelo prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 66; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 49).

71      Značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost je treba zlasti določiti in presojati ob upoštevanju predmeta in namena akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, iz katerega izhaja zadevni akt (sodba z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, EU:C:2008:728, točka 26).

72      Poleg tega je treba opozoriti, da načelo sorazmernosti, ki je eno od temeljnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev (sodba z dne 17. maja 1984, Denkavit Nederland, 15/83, EU:C:1984:183, točka 25), pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 55).

73      Tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep dovoljuje diskriminatorno obravnavanje, ki naj ne bi bilo potrebno za dosego cilja zadevnega ukrepa, in sicer za povrnitev škode, povzročene s pandemijo COVID-19. Meni, da je cilj ohranitve povezljivosti Švedske in povezljivosti znotraj Skandinavije, ki je prav tako naveden v tem sklepu, v nasprotju s členom 107(2)(b) PDEU. Poleg tega naj bi ta cilj in cilj ohranitve strukture trga zahteval upoštevanje drugih letalskih družb, saj predstavlja družba SAS manj kot polovico celotnega notranjega in mednarodnega letalskega prevoza potnikov na Švedskem. Tožeča stranka poleg tega pojasnjuje, da švedska shema pomoči zagotavlja povezljivost Švedske in da zadevni ukrep povzroča diskriminacijo v korist družbe SAS v primerjavi z drugimi letalskimi družbami, ki bi lahko bile upravičene do navedene sheme. Poleg tega naj bi cilj ohranitve povezljivosti znotraj Skandinavije pomenil diskriminacijo na podlagi državljanstva.

74      V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke cilj zadevnega ukrepa ni – poleg delne povrnitve škode, ki je družbi SAS nastala zaradi pandemije COVID-19 – ohranitev povezljivosti Švedske, „dostopnosti znotraj Skandinavije“ ali švedskega gospodarstva.

75      Na eni strani je namreč treba poudariti, da se tožeča stranka v zvezi s tem sklicuje na točko 26 izpodbijanega sklepa. Ta točka pa je v razdelku, naslovljenem „Upravičenec“, v katerem je zgolj opisan upravičenec zadevnega ukrepa, to je družba SAS. Na drugi strani iz razdelka, naslovljenega „Cilj ukrepa“ tega sklepa, natančneje iz njegove točke 9, izhaja, da je namen zadevnega ukrepa zgolj to, da se družbi SAS delno nadomesti škoda, nastala zaradi odpovedi ali sprememb datumov njenih letov zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19.

76      Iz tega izhaja, da tožeča stranka tudi ne more utemeljeno trditi, da je cilj zadevnega ukrepa ohranitev strukture trga. V zvezi s tem je treba sicer poudariti, da Komisija na prvi strani dokumenta z naslovom „Pregled pravil o državni pomoči in obveznostih javne službe, ki se med pandemijo COVID-19 uporabljajo v letalskem sektorju“ pojasnjuje, da morajo „[d]ržave članice […] v interesu gospodarstva in potrošnikov Unije svoje ukrepe pripraviti na nediskriminatorni podlagi in na način, ki ohranja strukture trga pred krizo in omogoča hitro gospodarsko okrevanje“. Vendar, čeprav je lahko z vidika konkurence bolj priporočljivo pomagati vsem gospodarskim subjektom, da bi se preprečilo zmanjšanje njihovega števila, je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 25 zgoraj, da državam članicam ni treba povrniti celotne škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek iz člena 107(2)(b) PDEU, in posledično dodeliti pomoči vsem oškodovancem te škode.

77      Na drugem mestu je treba poudariti, da individualna pomoč, kakršna je obravnavana, po definiciji koristi le enemu podjetju, ne pa tudi vsem drugim podjetjem, vključno s podjetji, ki so v primerljivem položaju kot upravičenec te pomoči. S tako individualno pomočjo se tako po njeni naravi uvaja različno obravnavanje ali celo diskriminacija, ki pa je neločljivo povezana z individualno naravo navedenega ukrepa. Trditev, kot je trditev tožeče stranke, da je zadevna individualna pomoč v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, pa v bistvu pomeni sistematično izpodbijanje združljivosti vsake individualne pomoči z notranjim trgom zgolj zato, ker je nujno izključna in s tem diskriminatorna, čeprav pravo Unije državam članicam omogoča, da, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 107 PDEU, dodelijo individualne pomoči.

78      V zvezi s tem je bilo poleg tega v točki 25 zgoraj, zlasti v zvezi s členom 107(2)(b) PDEU, navedeno, da državam članicam ni treba povrniti celotne škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek, in posledično dodeliti pomoči vsem oškodovancem te škode.

79      Na tretjem mestu je treba poudariti, da tožeča stranka glede na sodno prakso, navedeno v točki 71 zgoraj, upravičeno trdi, da so omejitve v zvezi s pandemijo COVID-19 vplivale na vse letalske družbe, ki delujejo na Švedskem, in da so zato vse, tako kot družba SAS, utrpele škodo, nastalo zaradi odpovedi ali sprememb datumov njihovih letov zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19.

80      Vendar je treba ob predpostavki, da je, kot trdi tožeča stranka, različno obravnavanje, uvedeno z zadevnim ukrepom, ker je do njega upravičena le družba SAS, mogoče izenačiti z diskriminacijo, preveriti, ali je upravičeno z legitimnim ciljem in ali je potrebno, primerno in sorazmerno za dosego tega cilja (glej točki 70 in 72 zgoraj). Prav tako je treba v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na člen 18, prvi odstavek, PDEU, poudariti, da je v skladu s to določbo prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo, kjer se uporabljata Pogodbi in „brez poseganja v njune posebne določbe“. Zato je treba preveriti, ali je to različno obravnavanje dovoljeno glede na člen 107(2)(b) PDEU, ki je pravna podlaga izpodbijanega sklepa. Ta preizkus na eni strani zahteva, da cilj zadevnega ukrepa pomoči izpolnjuje zahteve iz zadnjenavedene določbe, in na drugi, da podrobna pravila za dodelitev zadevnega ukrepa, in sicer v obravnavanem primeru to, da je do njega upravičena le družba SAS, omogočajo dosego tega cilja in ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo dosego.

81      V zvezi s ciljem zadevnega ukrepa tožeča stranka ne izpodbija, da nadomestitev škode, nastale zaradi odpovedi ali sprememb datumov letov letalske družbe zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19, omogoča povrnitev škode, povzročene s to pandemijo. Kot je bilo navedeno v točki 20 zgoraj, tožeča stranka ne prereka niti tega, da je pandemija COVID-19 izjemen dogodek v smislu člena 107(2)(b) PDEU.

82      Komisija je v zvezi s podrobnimi pravili za dodelitev zadevnega ukrepa v izpodbijanem sklepu navedla, da je družba SAS, katere dejavnosti so osredotočene na Dansko, Švedsko in Norveško, opravljala 67 % zračnega prometa znotraj Skandinavije in skoraj polovico notranjega prometa na Švedskem (49,2 %). Tožeča stranka pa sama priznava, da je „[t]ržni delež […] sprejemljiv pokazatelj škode, ki je nastala letalskim družbam“.

83      Tožeča stranka kljub temu trdi, da taka okoliščina ne more upravičiti različnega obravnavanja, ki izhaja iz zadevnega ukrepa. Meni namreč, da to različno obravnavanje ni sorazmerno, ker ta ukrep družbi SAS zagotavlja celotno pomoč za povrnitev škode, povzročene s pandemijo COVID-19, čeprav naj bi družba SAS utrpela le 35 % te škode.

84      V zvezi s tem iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so omejitve v zvezi s pandemijo COVID-19 zaradi večjih tržnih deležev družbe SAS na to družbo vplivale bolj kot na druge letalske družbe, prisotne na Švedskem. To je potrjeno tudi s podatki iz priloge A.3.2 k tožbi, iz katerih je razvidno, da je imela družba SAS največji tržni delež na Švedskem, in sicer v višini 35 %, in da je bil ta tržni delež bistveno večji od tržnega deleža njenega najbližjega konkurenta in tožeče stranke, ki sta imeli samo 19 % oziroma 5 % tržni delež.

85      Poleg tega je iz podatkov, navedenih v točki 82 zgoraj, natančneje razvidno, da so te omejitve družbo SAS sorazmerno bistveno bolj prizadele kot tožečo stranko, ki je, kot je razvidno iz priloge A.3.2 k tožbi, le majhen del svoje dejavnosti opravljala na Švedsko in iz te države, drugače od družbe SAS, za katero je ta del veliko večji.

86      Zato je treba ugotoviti, da je različno obravnavanje v korist družbe SAS v skladu z razlogi, ki so bili navedeni že v točkah od 52 do 61 zgoraj, primerno za povrnitev škode, ki je posledica teh omejitev, in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja.

87      Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, da ob upoštevanju majhnosti zneska zadevnega ukrepa, navedenega v točki 55 zgoraj, glede na oceno škode, ki je nastala družbi SAS in na katero je bilo opozorjeno v točki 41 zgoraj, razdelitev navedenega zneska med vse letalske družbe na Švedskem navedenemu ukrepu ne bi odvzelo polnega učinka.

88      Nazadnje, čeprav iz izpodbijanega sklepa dejansko izhaja, da je bil zadevni ukrep družbi SAS odobren zlasti zato, ker je ta družba upravičena tudi do švedske sheme pomoči in posledično, ker je imetnica licence, ki jo je izdala Kraljevina Švedska, je treba poudariti, da je cilj tega ukrepa le povrnitev škode, ki je nastala družbi SAS, ne pa vsem letalskim družbam, upravičenim do navedene sheme. Ker so omejitve v zvezi s pandemijo COVID-19 na družbo SAS vplivale bolj kot na vse druge družbe, ki so prisotne na Švedskem, vključno s tistimi, ki imajo licenco, ki jo je izdala država članica, ki ni Švedska, je treba ugotoviti, da z merili za upravičenost do švedske sheme pomoči ni mogoče omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa.

89      Iz tega izhaja, da je bilo upravičeno, da se ugodnost zadevnega ukrepa odobri samo družbi SAS, in da zadevni ukrep ne krši načela prepovedi diskriminacije.

 Kršitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev

90      Na eni strani je treba opozoriti, da je namen določb Pogodbe DEU v zvezi s svobodo ustanavljanja zagotoviti, da so tuji državljani in družbe v državi članici gostiteljici obravnavani enako kot državljani in družbe iz te države (glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Finanzamt Linz, C‑66/14, EU:C:2015:661, točka 26 in navedena sodna praksa.

91      Na drugi strani svoboda opravljanja storitev nasprotuje uporabi vsakršne nacionalne ureditve, zaradi katere bi opravljanje storitev med državami članicami postala težavnejše od opravljanja storitev znotraj države članice, neodvisno od obstoja diskriminacije glede na državljanstvo ali prebivališče (glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2003, Stylianakis, C‑92/01, EU:C:2003:72, točka 25). Vendar je treba ugotoviti, da je na podlagi člena 58(1) PDEU svobodno opravljanje prevoznih storitev urejeno v določbah iz naslova o prevozu, in sicer naslova VI Pogodbe DEU. V primarni zakonodaji velja torej za svobodno opravljanje prevoznih storitev poseben pravni sistem (sodba z dne 18. marca 2014, International Jet Management, C‑628/11, EU:C:2014:171, točka 36). Zato se člen 56 PDEU, ki zagotavlja svobodno opravljanje storitev, ne uporablja na področju zračnega prometa (sodba z dne 25. januarja 2011, Neukirchinger, C‑382/08, EU:C:2011:27, točka 22).

92      Ukrepi liberalizacije letalskega prevoza so torej lahko sprejeti le na podlagi člena 100(2) PDEU (sodba z dne 18. marca 2014, International Jet Management, C‑628/11, EU:C:2014:171, točka 38). Kot pa pravilno navaja tožeča stranka, je zakonodajalec Unije je na podlagi te določbe sprejel Uredbo (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL 2008, L 293, str. 3), katere namen je prav opredelitev pogojev za uporabo načela svobode opravljanja storitev v sektorju zračnega prometa (glej po analogiji sodbo z dne 6. februarja 2003, Stylianakis, C‑92/01, EU:C:2003:72, točki 23 in 24).

93      V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tožeča stranka v bistvu trdi, da zadevni ukrep zaradi svoje diskriminatornosti pomeni oviro za svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

94      Čeprav je res, da se zadevni ukrep nanaša na individualno pomoč, katere edini upravičenec je družba SAS, pa tožeča stranka ni dokazala, kako bi jo ta izključnost lahko odvrnila od ustanavljanja na Švedskem ali od opravljanja storitev iz te države ali v to državo. Tožeča stranka zlasti ni opredelila dejanskih ali pravnih okoliščin, zaradi katerih naj bi ta ukrep imel omejevalne učinke, ki naj bi presegali tiste, zaradi katerih nastopi prepoved iz člena 107(1) PDEU, vendar so, kot je bilo razsojeno v točkah od 70 do 89 zgoraj, v skladu z zahtevami iz člena 107(2)(b) PDEU vendarle potrebni in sorazmerni za povrnitev škode, ki jo je družbi SAS povzročil izjemen dogodek, ki je pandemija COVID-19.

95      Zato zadevni ukrep ne more pomeniti ovire za svobodo ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev. Iz tega izhaja, da tožeča stranka Komisiji ne more utemeljeno očitati, da ni preučila združljivosti tega ukrepa s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.

96      V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je kljub resnim težavam zavrnila uvedbo formalnega postopka preiskave, kršila procesne pravice tožeče stranke

97      Tožeča stranka trdi, da preučitev, ki jo je opravila Komisija, ni bila zadostna, zlasti glede sorazmernosti zadevnega ukrepa ter njegove združljivosti z načelom prepovedi diskriminacije in načel svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja. Nezadostnost te preiskave pa naj bi dokazovala obstoj resnih težav, zaradi katerih bi morala Komisija uvesti formalni postopek preiskave in tožeči stranki omogočiti, da predloži pripombe in tako vpliva na navedeno preiskavo.

98      Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

99      Poudariti je treba, kot v bistvu trdi Komisija, da je četrti tožbeni razlog dejansko podreden, če Splošno sodišče ne bi preučilo utemeljenosti presoje pomoči kot take. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je namen takega tožbenega razloga zadevni stranki omogočiti, da se kot taka šteje za upravičeno vložiti tožbo na podlagi člena 263 PDEU, kar bi ji bilo sicer zavrnjeno (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 48, in z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi, C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 44). Splošno sodišče pa je preučilo prve tri tožbene razloge, ki se nanašajo na utemeljenost presoje pomoči kot tako, zato tak tožbeni razlog nima navedenega namena.

100    Poleg tega je treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog nima samostojne vsebine. V okviru takega tožbenega razloga lahko namreč tožeča stranka za varstvo postopkovnih pravic, ki jih ima v okviru formalnega postopka preiskave, navaja le tožbene razloge, ki kažejo na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi Komisija je ali bi lahko razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbe z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 81; z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točka 35, in z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 59), kot so nezadostnost ali nepopolnost preučitve, ki jo je Komisija opravila med postopkom predhodne preučitve, ali obstoj pritožb tretjih oseb. Poudariti pa je treba, da so v četrtem tožbenem razlogu strnjeno povzete trditve, navedene v okviru prvega, drugega in tretjega tožbenega razloga, ne da bi bili navedeni posebni elementi v zvezi z morebitnimi resnimi težavami.

101    Iz teh razlogov je treba ugotoviti, da ker je Splošno sodišče preučilo utemeljenost navedenih tožbenih razlogov, utemeljenosti tega tožbenega razloga ni treba preučiti.

 Peti tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 296, drugi odstavek, PDEU

102    Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 296, drugi odstavek, PDEU, ker ni preučila konkurenčne prednosti, dodeljene družbi SAS, ni pojasnila, kako je določila znesek zadevnega ukrepa, ni ocenila škode, povzročene s pandemijo COVID-19, ni preverila, ali je ta ukrep skladen z načelom prepovedi diskriminacije ter z načeloma svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja, ni upoštevala, da je ta ukrep subsidiaren glede na švedsko shemo pomoči, in ni preverila, ali je navedeni ukrep v skladu s členom 107(3)(b) PDEU. Zato naj razlogovanje Komisije bodisi ne bi obstajalo, bodisi naj bi bilo tavtološko ali protislovno.

103    Tožeča stranka je na obravnavi v bistvu dodala, da izredni dogodek v smislu člena 107(2)(b) PDEU v obravnavani zadevi v izpodbijanem sklepu ni jasno opredeljen. Trdila je, da se točka 9 izpodbijanega sklepa sklicuje na omejitve potovanj, ki naj bi bile odpravljene sredi junija 2020, medtem ko se točka 29 tega sklepa sklicuje na pandemijo COVID-19 v celoti in predvideva škodo, ki naj bi nastajala do marca 2021. Nazadnje pojasnjuje, da naj bi Komisija poleg tega, da naj bi kršila obveznost obrazložitve, kršila tudi bistveno postopkovno zahtevo.

104    Komisija, Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS prerekajo trditve tožeče stranke.

105    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je obrazložitev, ki se zahteva v členu 296 PDEU, bistvena postopkovna zahteva (sodba z dne 18. junija 2015, Ipatau/Svet, C‑535/14 P, EU:C:2015:407, točka 37) in da mora biti prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je zato treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes, ki ga imajo lahko naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša, da prejmejo pojasnila. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi akta natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 22. junija 2004, Portugalska/Komisija, C‑42/01, EU:C:2004:379, točka 66, in z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 79).

106    Kar v obravnavanem primeru, prvič, zadeva naravo zadevnega akta, je bil izpodbijani sklep sprejet na koncu predhodne faze preizkusa pomoči na podlagi člena 108(3) PDEU, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti obravnavane pomoči, ne da bi se začel formalni postopek preiskave iz odstavka 2 navedenega člena, katerega namen je Komisiji omogočiti, da se v celoti seznani z vsemi podatki o tej pomoči.

107    Tak sklep, ki je sprejet v kratkem roku, mora zajemati le razloge, iz katerih je Komisija menila, da ne gre za resne težave pri presoji združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom (sodba z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 65).

108    V zvezi s tem je treba, prvič, v zvezi z vrednostjo konkurenčne prednosti in zneska pomoči navesti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu pojasnila, da Kraljevina Švedska ne more določiti zneska zadevnega ukrepa, ker se družba SAS ob sprejetju tega sklepa še ni dogovorila o obnovljivi kreditni liniji na podlagi upravičenosti do tega ukrepa. Vseeno pa je ocenila obrestno mero, ki bi ji bila naložena, če ne bi bilo navedenega ukrepa, kot je bilo navedeno v točki 55 zgoraj. Poleg tega je ob upoštevanju njegove nominalne vrednosti ocenila združljivost tega ukrepa z notranjim trgom.

109    Dalje, v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na konkurenčno prednost, ki izhaja iz diskriminatornosti zadevnega ukrepa, zadostuje, kot izhaja iz točke 64 zgoraj, ugotovitev, da Komisiji za presojo združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom ni bilo treba upoštevati take prednosti, tako da ji je tudi ni bilo treba navesti v izpodbijanem sklepu.

110    Nazadnje, Komisija je na eni strani škodo, nastalo družbi SAS, ocenila na od 5 do 15 milijard SEK, in na drugi navedla elemente, na katere je bilo opozorjeno v točki 45 zgoraj, ki jih bo Kraljevina Švedska morala upoštevati za izračun te škode.

111    Drugič, v zvezi z načelom prepovedi diskriminacije in načeloma svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja je treba sicer opozoriti, da kadar so upravičenci akta in drugi izključeni subjekti v primerljivem položaju, mora institucija Unije, ki je akt izdala, v okviru posebne obrazložitve navesti, s čim je tako določeno različno obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 82). Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da izpodbijani sklep vsebuje elemente, navedene v točki 82 zgoraj, na podlagi katerih je mogoče razumeti, zakaj je Komisija štela, da je upravičeno, da je družba SAS edina lahko upravičena do zadevnega ukrepa.

112    Tretjič, glede združljivosti zadevnega ukrepa s členom 107(3)(b) PDEU zadostuje ugotovitev, da je bil ta ukrep za združljiv z notranjim trgom razglašen na podlagi člena 107(2)(b) PDEU. Izpodbijani sklep pa bi bil nezadostno obrazložen le, če bi morala Komisija uporabiti člen 107(3)(b) PDEU (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 8. marca 2017, Viasat Broadcasting UK/Komisija, C‑660/15 P, EU:C:2017:178, točka 45), kar pa, kot je bilo navedeno v točki 34 zgoraj, v obravnavani zadevi ni tako.

113    Četrtič, v zvezi z izjemnim dogodkom v tej zadevi je treba poudariti, kot je bilo navedeno v točki 20 zgoraj in kot izhaja iz točk od 53 do 58 izpodbijanega sklepa, da je Komisija štela, da je pandemija COVID-19 tak dogodek.

114    Poleg tega, čeprav je v točki 3 izpodbijanega sklepa res navedeno, da se bo priporočilo švedskih organov o izogibanju nebistvenim potovanjem uporabljalo „vsaj do 15. junija 2020“, je treba poudariti, da je cilj zadevnega ukrepa, navedenega v točki 9 tega sklepa, družbi SAS delno nadomestiti škodo, nastalo zaradi odpovedi ali sprememb datumov njenih letov zaradi uvedbe omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19, ne da bi bile te omejitve natančno opredeljene. Zato iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da škoda, ki je nastala družbi SAS, ne bi mogla izhajati tudi iz omejitev, ki bi se še naprej uporabljale ali ki bi bile sprejete po umiku priporočila švedskih organov, glede katerega je sicer iz izrecnega besedila točke 3 tega sklepa razvidno, da se bi lahko po 15. juniju 2020 še naprej uporabljalo. Zato je treba poudariti, da ni bilo protislovja med tem, da se je hkratno štelo, da je škoda, ki je nastala družbi SAS, izhajala iz omejitev potovanj v okviru pandemije COVID-19 in da bi ta škoda lahko nastala po 15. juniju 2020 in do leta 2021.

115    Iz tega izhaja, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen in da je zato treba peti tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

116    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o njeni dopustnosti.

 Stroški

117    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije, v skladu s predlogi zadnjenavedene, vključno s stroški, nastalimi v okviru predloga za zaupno obravnavanje.

118    Francoska republika in Kraljevina Švedska na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosita svoje stroške.

119    Družba SAS na podlagi člena 138(3) Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi Ryanair DAC se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije, vključno s stroški, nastalimi v okviru predloga za zaupno obravnavanje.

3.      Francoska republika, Kraljevina Švedska in družba SAS AB nosijo svoje stroške.

Van der Woude

Kornezov

Buttigieg

Kowalik-Bańczyk

 

      Hesse

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. aprila 2021.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina