Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 18. aprila 2024(1)
Zadeva C‑760/22
FP,
QV,
IN,
YL,
VD,
JF,
OL,
ob udeležbi
Sofiyska gradska prokuratura
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 47 in 48 – Direktiva (EU) 2016/343 – Pravica biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku – Udeležba na sojenju na daljavo prek videokonference med pandemijo covida-19 – Obveznost biti navzoč na sojenju“
I. Uvod
1. Digitalizacija pravosodja pomembno vpliva na temeljne procesne pravice v kazenskem postopku, zlasti na pravico biti navzoč na svojem sojenju in na spoštovanje pravice do obrambe. Potreba, da se med pandemijo covida-19 zagotovi neprekinjeno delovanje pravosodja, in javni interes varovanja javnega zdravja sta države članice in države po svetu spodbudila, da so v svoje sisteme uvedle uporabo videokonferenc v kazenskem postopku ali pa so videokonference uporabljale več in splošneje.(2) Ponovni pojav izzivov v zvezi z „obdolžencem, navzočim na daljavo“(3) odpira občutljiva vprašanja glede tega, kako najti ustrezno ravnovesje med uveljavljanjem temeljnih procesnih pravic v kazenskem postopku in uporabo digitalnih sredstev za učinkovito delovanje pravosodja.
2. V pravu Unije je s členom 8(1) Direktive (EU) 2016/343(4) določena procesna pravica osumljenih in obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, kar je bistven element temeljne pravice do poštenega sojenja iz členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina). V zadevi v glavni stvari se postavlja vprašanje, ali ta določba nasprotuje odločitvi, ki jo sprejme kazensko sodišče, da obdolženi osebi omogoči udeležbo v postopku prek videokonference, čeprav v nacionalnem pravu ne obstaja posebna pravna podlaga, s katero bi bil določen tak način udeležbe. Tako je Sodišču dana možnost, da prvič poda razlago pravice biti navzoč na sojenju v okviru uporabe videokonferenc ali drugih tehnologij za komunikacijo na daljavo.
II. Pravni okvir
Pravo Evropske unije
Direktiva 2016/343
3. V uvodnih izjavah 9, 33, 35 in 48 Direktive 2016/343 je navedeno:
„(9) Namen te direktive je okrepiti pravico do poštenega sojenja v kazenskem postopku z določitvijo skupnih minimalnih pravil glede nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju.
[…]
(33) Pravica do poštenega sojenja je eno od osnovnih načel v demokratični družbi. Pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na navedeni pravici in bi morala biti zagotovljena po vsej Uniji.
[…]
(35) Pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, ni absolutna. Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti možnost, da se pod nekaterimi pogoji izrecno ali molče, vendar nedvoumno, odpovejo tej pravici.
[…]
(48) Glede na to, da direktiva določa minimalna pravila, bi države članice morale imeti možnost razširiti pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Raven varstva, ki jo zagotavljajo države članice, nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni v Listini oziroma [Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)], kakor ju razlagata Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice.“
4. Člen 1 Direktive 2016/343, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Ta direktiva določa skupna minimalna pravila o:
[…];
(b) pravici biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku.“
5. Člen 8 ter direktive, naslovljen „Pravica biti navzoč na sojenju“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.
2. Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:
(a) je bila osumljena ali obdolžena oseba pravočasno obveščena o sojenju in o posledicah izostanka; ali
(b) osumljeno ali obdolženo osebo, ki je bila o sojenju obveščena, zastopa pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenovala osumljena ali obdolžena oseba ali država.“
Bolgarsko pravo
6. Člen 6a(2) zakon za merkite i deystviyata po vreme na izvanrednoto polozhenie, obyaveno s reshenie na Narodnoto sabranie ot 13.03.2020 i za preodolyavane na posleditsite (zakon o ukrepih in ravnanjih v času izrednega stanja, uvedenega s sklepom narodne skupščine z dne 13. marca 2020, in o spopadanju s posledicami, v nadaljevanju: zakon o ukrepih med izrednim stanjem), ki se je uporabljal do 31. maja 2022, je določal:
„Med izrednim stanjem ali izrednimi razmerami zaradi epidemije in dva meseca po njihovi odpravi lahko javne sodne obravnave […] potekajo na daljavo, če je zagotovljena neposredna in virtualna udeležba strank na sojenju ali v postopku. O opravljenih sodnih obravnavah se sestavi zapisnik, ki se nemudoma objavi, posnetek sodne obravnave pa se hrani do izteka roka za popravek in dopolnitev zapisnika, razen če zakon o postopku ne določa drugače. Sodišče […] obvesti stranke, če bo sodna obravnava potekala na daljavo.“
7. Člen 55 Nakazatelno‑protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) določa:
„[…] Obdolžena oseba ima naslednje pravice: […] da sodeluje v kazenskem postopku.“
8. Člen 269 NPK določa:
„(1) V zadevah, v katerih se obdolženi osebi sodi za hudo kaznivo dejanje, je njena navzočnost na glavni obravnavi obvezna.
(2) Sodišče lahko odredi, da je obdolžena oseba navzoča tudi v zadevah, v katerih njena navzočnost ni obvezna, če je to potrebno za odkritje objektivne resnice.
(3) Če to ne preprečuje razkritja objektivne resnice, se zadeva lahko obravnava brez navzočnosti obdolžene osebe, če:
1. ta ni na naslovu, ki ga je navedla, ali pa je naslov spremenila, ne da bi o tem obvestila pristojni organ;
2. njeno prebivališče v Bolgariji ni znano in ni bilo ugotovljeno niti z obsežno preiskavo;
3. je bila pravilno vabljena, vendar ni navedla utemeljenih razlogov, ki bi upravičevali njen izostanek, in je bil spoštovan postopek iz člena 247c(1) NPK;
4. je zunaj ozemlja Republike Bolgarije in:
(a) njeno prebivališče ni znano;
(b) je ni mogoče povabiti iz drugih razlogov;
(c) je bila pravilno vabljena in ni navedla opravičljivega razloga za svoj izostanek.“
9. Člen 115(2) NPK določa:
„Obdolžene osebe ne sme zaslišati pristojni sodnik oziroma ne sme biti zaslišana prek videokonference, razen če je v tujini in ni ovir za ugotavljanje objektivne resnice.“
10. Člen 474(1) NPK določa:
„Pravosodni organ druge države lahko opravi zaslišanje osebe, ki je priča ali izvedenec v kazenskem postopku in se nahaja v Republiki Bolgariji, prek videokonference ali telefonske konference, pa tudi zaslišanje z udeležbo obdolžene osebe, le če to ni v nasprotju s temeljnimi načeli bolgarskega pravnega reda. Zaslišanje prek videokonference z udeležbo obdolžene osebe se lahko izvede le z njenim soglasjem in po tem, ko se zadevni bolgarski pravosodni organi in pravosodni organi druge države dogovorijo o načinu izvedbe videokonference.“
III. Kratka predstavitev dejanskega stanja in postopka v glavni stvari
11. FP preganjajo zaradi članstva v hudodelski združbi, organizirani zaradi obogatitve in skupnega izvrševanja davčnih kaznivih dejanj iz člena 255 Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik, v nadaljevanju: NK). V skladu z NK je to hudo kaznivo dejanje.
12. FP je že na začetku postopka pooblastil zagovornika.
13. Nekdanje Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) je s sodbo z dne 11. aprila 2019 FP spoznalo za krivega in ga obsodilo na šest mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta. Ta sodba je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. Zadeva je bila vrnjena v ponovno sojenje drugemu senatu nekdanjega Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče. Ponovna obravnava zadeve se je začela 30. junija 2021.
14. Ob javnem materialnem preizkusu obtožnega akta 12. oktobra 2021 je FP zaprosil, da bi v postopku sodeloval na daljavo prek spletne komunikacijske povezave, ki omogoča prenos slike in zvoka, saj živi in dela v Združenem kraljestvu. Navedel je, da je seznanjen z vsemi postopkovnimi dokumenti in da meni, da zaradi udeležbe na daljavo ne bodo kršene njegove pravice.
15. Odvetnik FP je bil fizično navzoč v sodni dvorani in je izjavil, da se lahko FB vsa nova gradiva posredujejo v elektronski obliki, tako da jih bo ta lahko pravočasno pregledal. Odvetnik FP je tudi navedel, da je mogoče posvetovanja z njegovo stranko organizirati prek ločene povezave, pri kateri bi se prekinil prenos slike, in zunaj sodne dvorane.
16. Predložitveno sodišče je na podlagi člena 6a(2) zakona o ukrepih med izrednim stanjem dovolilo FP, da se na daljavo udeleži javne obravnave 12. oktobra 2021 ob upoštevanju jamstev in pogojev, ki jih je določilo sodišče. Naslednjih obravnav, razen obravnave z dne 28. februarja 2022, na kateri je bil fizično navzoč, se je FP udeležil prek videokonference.
17. Na obravnavi, razpisani za 13. junij 2022, je FP izrazil željo, da se postopka še naprej udeležuje na daljavo. Vendar je predložitveno sodišče dvomilo, ali ta možnost na podlagi bolgarskega prava še obstaja, saj se je člen 6a(2) zakona o ukrepih med izrednim stanjem 31. maja 2022 prenehal uporabljati. Predložitveno sodišče ugotavlja, da NPK ne določa možnosti, da bi se obdolžena oseba sodnega postopka udeleževala prek videokonference, razen v nekaterih posebnih primerih, od katerih se noben ne nanaša na ta postopek. Vendar po mnenju predložitvenega sodišča z bolgarsko zakonodajo uporaba videokonference ni izrecno prepovedana.
18. Ker ne obstaja posebna pravna podlaga, je zagovornik FP predlagal, da bi se njegova stranka obravnave lahko udeležila na daljavo, pri čemer bi se štela za nenavzočo.
19. Predložitveno sodišče ni sprejelo predloga, da bi FP štelo za nenavzočega. Štelo je, da čeprav FP ni fizično navzoč v sodni dvorani, lahko učinkovito sodeluje na sojenju.
20. Ker v nacionalnem pravu ne obstaja pravna podlaga, ki bi dovoljevala uporabo videokonference, je predložitveno sodišče menilo, da je treba preveriti, ali je združljivo z Direktivo 2016/343, da se obdolženi osebi omogoči, da se odloči, kako bo izpolnila obveznost biti navzoča v kazenskem postopku. V zvezi s tem predložitveno sodišče dvomi, ali je FP treba šteti za navzočega, če njegove pravice niso bile kršene in so bili sprejeti vsi ukrepi za zagotovitev, da ni bistvene razlike med njegovo fizično navzočnostjo v sodni dvorani in njegovo udeležbo v postopku prek spletne povezave.
21. Glede na te ugotovitve je Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali bi bila kršena obdolženčeva pravica do navzočnosti na sojenju v skladu s členom 8(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 44 [Direktive 2016/343], če se na svojo izrecno željo udeleži sodnih obravnav v kazenski zadevi prek spletne povezave, če ga zagovarja pooblaščeni odvetnik, ki je navzoč v sodni dvorani, in če mu ta povezava omogoča spremljanje poteka postopka, navajanje dokazov in seznanjanje z njimi, če ga je mogoče slišati brez tehničnih ovir in če mu je zagotovljena učinkovita in zaupna komunikacija z odvetnikom?“
22. Pisna stališča so predložili FP, madžarska in latvijska vlada ter Evropska komisija.
IV. Presoja
A. Preoblikovanje vprašanja, predloženega v predhodno odločanje
23. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena.(5)
24. V obravnavani zadevi izhaja vprašanje predložitvenega sodišča iz tega, da z NPK ni zahtevana navzočnost obdolžene osebe v kazenskem postopku, če je ta oseba obtožena hudega kaznivega dejanja, čeprav ta zakon ne določa možnosti udeležbe v tem postopku prek videokonference. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da obstajajo nekateri primeri, v katerih je spletna udeležba mogoča, in sicer v predkazenskem postopku in v drugih posebnih postopkih. Vendar se ti primeri ne uporabljajo za zadevo v glavni stvari.(6)
25. FP, obdolženi osebi iz postopka v glavni stvari, je bilo dovoljeno, da na sojenju sodeluje do neke faze postopka, medtem ko se je uporabljal zakon o ukrepih med izrednim stanjem. Ko se je ta zakon nehal uporabljati – in ker ni bilo druge zakonske določbe, ki bi omogočala spletno udeležbo na obravnavi – je FP predlagal, da bi se še naprej sojenja udeleževal na daljavo, pri čemer naj bi se ga štelo za nenavzočega. Predložitveno sodišče temu predlogu ni ugodilo, saj je menilo, da to, da bi FP štelo za nenavzočega, ne bi bilo v skladu z njegovo dejansko udeležbo v postopku. Predložitveno sodišče je ocenilo, da bi lahko FP dovolilo, da se odloči, kako bo izpolnil obveznost biti navzoč v kazenskem postopku (določeno v členu 269(1) NPK), in tej osebi omogočilo spletno udeležbo, če bi zagotovilo, da bi obdolžena oseba v celoti sodelovala v postopku. Vendar dvomi, ali je ta odločitev združljiva s členom 8(1) Direktive 2016/343.
26. Glede na navedeno predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotuje temu, da kazensko sodišče obdolženi osebi, ki mora biti v skladu z nacionalnim pravom navzoča na sojenju, omogoči, da se postopka udeležuje prek videokonference, čeprav v nacionalnem pravu ni izrecne določbe, ki bi omogočala tak način udeležbe.
B. Splošna načela o pravici obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju
27. Člen 8(1) Direktive 2016/343 določa, da morajo države članice zagotoviti, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.
28. Splošna načela glede uveljavljanja pravice biti navzoč na sojenju so bila razvita v sodni praksi Sodišča, ki izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
29. Sodišče je natančneje spomnilo, da Direktiva 2016/343 v skladu s svojo uvodno izjavo 47 podpira temeljne pravice in načela, kot so priznani z Listino ter EKČP, vključno s pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe.(7)
30. Kot je razvidno iz uvodne izjave 33 te direktive, pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na pravici do poštenega sojenja, ki je določena v členu 6 EKČP in ki ji, kot je navedeno v Pojasnilih k Listini, ustrezata člen 47, drugi in tretji odstavek, ter člen 48 te listine. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago zadnjenavedenih določb, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, ki je zagotovljena s členom 6 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.(8)
31. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je razvidno, da je navzočnost obdolžene osebe bistvena za pošteno sojenje ter da je obveznost zagotoviti obdolženi osebi pravico do navzočnosti v sodni dvorani eden od bistvenih elementov člena 6 EKČP.(9)
32. Dalje, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice je s členom 6(3)(c) EKČP sicer vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja, dana pravica, da „se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri […]“, vendar ni določen način uveljavljanja te pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako ponovilo, da EKČP „daje državam pogodbenicam pravico, da izberejo načine za zagotovitev, da je v njihovih pravosodnih sistemih [ta pravica] zagotovljena, naloga tega sodišča pa je, da preveri, ali je izbrana metoda skladna z zahtevami poštenega sojenja“.(10)
33. V zvezi s tem je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da ob upoštevanju pravice do obrambe, ki je zagotovljena med drugim s členom 6(3)(c) EKČP, možnost obdolžene osebe, da se udeleži obravnave, vključuje pravico te osebe, da učinkovito sodeluje v kazenskem postopku, ki se vodi zoper njo.(11) V splošnem to med drugim vključuje ne le njeno pravico, da je navzoča, ampak tudi pravico, da posluša in spremlja postopek.(12)
34. Na podlagi teh preudarkov je Sodišče presodilo, da je treba pravico obdolžene osebe biti navzoč na sojenju, ki je določena v členu 8(1) Direktive 2016/343, zagotoviti tako, da jo je v sodni fazi kazenskega postopka mogoče uresničevati na način, ki je v skladu z zahtevami poštenega sojenja. Ta pravica tako ni omejena zgolj na zagotavljanje navzočnosti obdolžene osebe na obravnavah v okviru postopka, ki poteka v zvezi z njo, temveč zahteva, da se lahko ta oseba učinkovito udeleži tega postopka in da za to uveljavlja pravico do obrambe.(13)
C. Uporaba videokonferenc v kazenskem postopku glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice
35. Evropsko sodišče za človekove pravice je preučilo nekatera vprašanja v zvezi z vodenjem obravnav prek videokonference z vidika pravice do poštenega sojenja iz člena 6 EKČP. V njegovi sodni praksi je v zvezi s tem podanih nekaj vodilnih načel.(14)
36. Evropsko sodišče za človekove pravice je poskušalo določiti načela za uporabo spletnih obravnav v vodilni sodbi Marcello Viola proti Italiji.(15) Ta zadeva se je nanašala na domnevno kršitev člena 6 EKČP v zvezi z uporabo videokonferenc na kazenskih zadevah, kot je določena v italijanski zakonodaji. Ta zakonodaja je bila sprejeta v okviru boja proti mafijskim kaznivim dejanjem. Z njo je bilo kazenskemu sodišču omogočeno, da odredi, da se obdolžena oseba na daljavo udeleži obravnave, če se uporabljajo nekateri strogi pogoji, določeni v zakonu.
37. V tej sodbi Evropsko sodišče za človekove pravice najprej opozarja na temeljna načela v zvezi s temeljnim pomenom pravice obdolžene osebe, da je navzoča na sojenju in na njem učinkovito sodeluje.(16)
38. V zvezi z uporabo teh načel v konkretni zadevi je Evropsko sodišče za človekove pravice nato ugotovilo, da je udeležba prek videokonference v postopku izrecno določena v italijanski zakonodaji, v kateri so bili navedeni primeri, v katerih se lahko uporabi videokonferenca, organ, pristojen za njeno odreditev, in tehnične rešitve za vzpostavitev avdiovizualne povezave. Opozorilo je, da je italijansko ustavno sodišče štelo, da je združljiva z (italijansko) ustavo in EKČP.
39. Poleg tega je Evropsko sodišče za človekove pravice poudarilo, da je uporaba te metode – če ni prepovedana z notranjim pravom ali mednarodnimi dokumenti s tega področja – dovoljena za pridobivanje dokazov od prič ali izvedencev, po možnosti s sodelovanjem osebe, ki se kazensko preganja. V zvezi s tem se je sklicevalo na več instrumentov mednarodnega prava, ki niso EKČP.(17)
40. Glede na navedeno je Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da „udeležba obdolženca v postopku prek videokonference sama po sebi ni v nasprotju z [EKPČ]“. Kljub temu je ugotovilo, da mora to sodišče zagotoviti, da uporaba takega ukrepa služi legitimnemu cilju in da so pogoji, s katerimi je urejena njegova izvedba, združljivi z zahtevami po spoštovanju pravice do poštenega sojenja, kot je določena v členu 6 EKČP.(18)
41. Evropsko sodišče za človekove pravice je menilo, da je v konkretnem primeru pritožnikova udeležba na pritožbenih obravnavah prek videokonference sledila legitimnim ciljem iz EKČP, in sicer preprečevanju nereda, preprečevanju kaznivih dejanj, zaščiti prič in žrtev kaznivih dejanj glede njihove pravice do življenja, svobode in varnosti ter spoštovanju zahteve po sojenju v „razumnem roku“.(19) Potem ko je preučilo, da je s pogoji za izvedbo postopka spoštovana pravica do obrambe, je sklenilo, da pravica do poštenega sojenja ni bila kršena.
42. Evropsko sodišče za človekove pravice je v poznejši sodni praksi o uporabi videokonferenc v kazenskem postopku uporabilo načela iz sodbe Marcello Viola, in to pretežno z vidika učinkovitosti pravnega zastopanja obdolžene osebe, ki sodeluje prek videokonference.(20) V sodbi velikega senata v zadevi Sakhnovskiy proti Rusiji(21) je Evropsko sodišče za človekove pravece na primer ponovno navedlo, da videokonferenca kot oblika udeležbe v postopku sama po sebi ni nezdružljiva s pojmom poštene in javne obravnave. Vendar je treba zagotoviti, da lahko obdolžena oseba spremlja postopek in da jo je mogoče slišati brez tehničnih ovir ter da je zagotovljena učinkovita in zaupna komunikacija z odvetnikom.(22)
43. Obstoječa sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice o uporabi videokonferenc se večinoma nanaša na položaje, v katerih je uporaba videokonferenc prej kot ne izjema in v katerih se je obdolžena oseba pritožila zaradi uporabe takega načina udeležbe v postopku. Do zdaj še ni bilo primera, v katerem bi se obdolžena oseba nasprotno pritožila, češ da to, da ni pravnega okvira, s katerim bi bilo na sojenju omogočeno udeležba na daljavo, pomeni kršitev pravice biti navzoč na sojenju.(23)
44. Zanimivo je, da se je pritožnik v zadevi Dijkhuizen proti Nizozemski pritožil, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker se ni mogel udeležiti sojenja fizično ali prek videokonference.(24) V tej zadevi je bil pritožnik pridržan v tretji državi, ki je preprečevala izročitev oseb, ki so bile pridržane kot osumljenci storitve kaznivega dejanja v tej tretji državi, tujim oblastem. Čeprav je bila v nizozemskem pravu določena možnost udeležbe na sojenju prek videokonference, je pritožnik ta način udeležbe večkrat zavrnil. Zanj je zaprosil šele v poznejši fazi postopka. Tedaj bi bilo treba obravnavo ponovno preložiti, da bi domače sodišče zagotovilo vse potrebne ukrepe. Nacionalno sodišče je tako menilo, da se je obdolžena oseba odpovedala pravici do zaslišanja prek videokonference.(25) Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da glede na posebne okoliščine te zadeve ni bilo kršitve člena 6.
45. Čeprav ob upoštevanju okoliščin zadeve ni bilo kršitve pravice do poštenega sojenja, je zadeva Dijkhuizen proti Nizozemski upoštevna. Iz nje je razvidno, da lahko obstajajo položaji, v katerih obdolžena oseba želi biti navzoča na sojenju prek videokonference. Videokonferenco je mogoče uporabiti kot orodje za lažje uveljavljanje pravice biti navzoč na sojenju v položajih, v katerih fizična navzočnost obdolžene osebe na sojenju ne bi bila mogoča ali bi bila izjemno težka.
46. Pomembno se mi zdi tudi navesti, da je Komisija Sveta Evrope za učinkovitost pravosodja (CEPEJ) izdala „Smernice o videokonferencah v sodnih postopkih“ (v nadaljevanju: smernice CEPEJ).(26) Smernice CEPEJ vsebujejo vrsto ključnih ukrepov, ki bi jim morali slediti države in sodišča, da bi se zagotovilo, da uporaba videokonferenc v sodnih postopkih ne bi ogrožala pravice do poštenega sojenja iz člena 6 EKČP. Smernice vsebujejo štiri temeljna načela, sklop smernic, ki se uporabljajo za vse sodne postopke in v katerih so poudarjene posebnosti kazenskih postopkov, ter sklop smernic o organizacijskih in tehničnih vprašanjih videokonferenc.
47. V načelih iz smernic CEPEJ je poudarjeno, da je treba vselej zavarovati pravico do poštenega sojenja, načelo zakonitosti, pravičen postopek in pravico do obrambe. Natančneje, v prvem načelu smernic CEPEJ je navedeno, da za obravnave na daljavo v vseh sodnih postopkih veljajo vsa jamstva glede poštenega sojenja iz EKČP. V skladu z drugim načelom „bi morale države vzpostaviti pravni okvir, ki zagotavlja jasno podlago za to, da se sodiščem omogoči izvajanje obravnav na daljavo v sodnih postopkih“. V skladu s tretjim načelom „mora sodišče v okviru veljavnega pravnega okvira odločiti, ali naj se določena obravnava opravi na daljavo, da se zagotovi splošna pravičnost postopka“. Nazadnje, v skladu s četrtim načelom „bi moralo sodišče zagotoviti pravico stranke do učinkovite pomoči odvetnika v vseh sodnih postopkih, vključno z zaupnostjo njune komunikacije“.
48. Posebej v zvezi s kazenskimi postopki je v smernicah CEPEJ navedeno, da mora v okoliščinah, v katerih „se z zakonodajo ne zahteva svobodno in informirano soglasje obdolžene osebe, odločitev sodišča o njegovi udeležbi na obravnavi na daljavo služiti legitimnemu namenu“. V njih je poudarjen tudi pomen zagotovitve učinkovite udeležbe obdolžene osebe in pravnega zastopanja.
49. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in smernic CEPEJ je razvidno, da je lahko udeležba na daljavo na sojenju združljiva z EKČP, če so upoštevana vsa jamstva poštenega sojenja. Ali sta udeležba na daljavo in pravica do poštenega sojenja združljiva, je treba preučiti glede na konkreten veljavni pravni okvir ter v njem določene pogoje in rešitve, ki veljajo za uporabo videokonferenc.
D. Uporaba videokonferenc v kazenskem postopkuna podlagi zakonodaje EU
50. Uporaba videokonferenc v nacionalnih kazenskih postopkih na ravni Unije ni harmonizirana. Harmonizacija pravil o uporabi videokonferenc se nanaša le na čezmejne primere, urejene s posebno zakonodajo Unije.(27) Najnovejši razvoj v tem smislu pomeni sprejetje Uredbe (EU) 2023/2844.(28)
51. Uporaba te uredbe ne posega v procesne pravice, kakor so določene v Listini in pravu Unije, kot so direktive o procesnih pravicah, kar vključuje Direktivo 2016/343, in še posebej ne posegajo v pravico biti navzoč na sojenju.(29) Poleg tega se pravila, ki jih določa glede uporabe videokonferenc za obravnave v postopkih pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ne uporabljajo za obravnave prek videokonference za namene pridobivanja dokazov ali izvedbe sojenja, na podlagi katerega bi se lahko izdala odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna.(30)
52. Ker se Uredba 2023/2844 v postopku v glavni stvari ne uporablja, njenih določb ni treba podrobneje obravnavati. Zadošča navesti, da njene določbe priznavajo pomen pridobitve privolitve obdolžene ali obsojene osebe za uporabo videokonference za obravnavo v postopkih pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.(31) Poleg tega mora biti uporaba take tehnologije upravičena s posebnimi okoliščinami zadeve. Ta uredba vsebuje tudi posebne določbe o skladnosti tehnologije za komunikacijo na daljavo z načeli varstva podatkov in visoko stopnjo kibernetske varnosti.(32)
E. Ali je s členom 8(1) Direktive 2016/343 dovoljena udeležba na sojenju prek videokonference
53. V tem delu analize se bom posvetila vprašanju, ali države članice lahko določijo, da se pravica „biti navzoč“ na sojenju iz člena 8(1) Direktive 2016/343 lahko uresničuje prek videokonference, zlasti če je obdolžena oseba izrecno zahtevala tako navzočnost in so izpolnjeni pogoji za njeno udeležbo.
54. V skladu z zgoraj navedeno sodno prakso(33) mora Sodišče paziti, da se z razlago člena 8(1) Direktive 2016/343 zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, ki je zagotovljena s členom 6 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.
55. Iz besedila člena 8(1) Direktive 2016/343 jasno izhaja, da morajo države članice osumljenim in obdolženim osebam omogočiti, da so navzoče na sojenju.(34)
56. Sodišče je to določbo razlagalo v sodbi HN (Sojenje obtožencu, ki je bil odstranjen z ozemlja) v okviru vprašanja, ali imajo države članice možnost, da določijo, da je taka navzočnost obvezna. V zvezi s tem je presodilo, da člen 8 Direktive 2016/343 zgolj določa in ureja pravico osumljenih in obdolženih oseb, da so navzoče na svojem sojenju, ter izjeme od te pravice, ne da bi državam članicam nalagal ali prepovedoval uvedbo obveznosti za vse osumljene ali obdolžene osebe, da so navzoče na svojem sojenju.(35)
57. V tem smislu je Sodišče spomnilo, da iz člena 1 te direktive izhaja, da je njen namen določiti skupna minimalna pravila o nekaterih vidikih domneve nedolžnosti v kazenskem postopku in pravici biti navzoč na sojenju v teh postopkih, ne pa izčrpna harmonizacija kazenskega postopka.(36)
58. Direktiva 2016/343 se v skladu z njeno uvodno izjavo 10 omejuje na določitev skupnih minimalnih pravil o varstvu procesnih pravic osumljenih in obdolženih oseb, da bi se okrepilo zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in tako olajšalo vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah.(37)
59. Poleg tega je treba navesti, da te direktive glede na minimalno harmonizacijo, ki se z njo izvaja, ni mogoče razlagati kot popoln in izčrpen instrument.(38)
60. Glede na omejen obseg harmonizacije, izvedene z navedeno direktivo, in okoliščino, da ta direktiva ne ureja vprašanja, ali lahko države članice zahtevajo navzočnost osumljene ali obdolžene osebe na sojenju, je Sodišče presodilo, da vprašanje obvezne navzočnosti spada izključno v okvir nacionalnega prava.(39)
61. To utemeljitev je mogoče po analogiji uporabiti za vprašanje, ali države članice lahko določijo, da se pravica biti navzoč na sojenju prek videokonference lahko uresničuje na zahtevo obdolžene osebe. Ta določba ne določa ničesar glede take možnosti in a fortiori ne ureja sojenja v kazenskem postopku prek videokonference. V členu 8(1) Direktive 2016/343 se priznava, da je navzočnost obdolžene osebe ključna za zagotovitev poštenega sojenja. Temeljno jamstvo pravice do navzočnosti kot minimalni standard zajema pravico do fizične navzočnosti v sodni dvorani. Glede na pomen temeljnega jamstva, ki ga ima fizična navzočnost osumljenih in obdolženih oseb, te pravice proti volji obdolžene osebe ni mogoče nadomestiti ali zamenjati z virtualno navzočnostjo.(40) Poleg tega mora vsaka omejitev pravice biti navzoč na sojenju služiti legitimnemu cilju in biti v skladu s členom 52 Listine.
62. Vendar je že bilo poudarjeno, da člen 8(1) Direktive 2016/343 določa okvir za pravico osumljenih in obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju. Ker ne določa načina uresničevanja te pravice, je državam članicam prepuščena diskrecijska pravica pri izbiri sredstev za zagotovitev te pravice v njihovih pravosodnih sistemih in jim je omogočeno, da predvidijo dodatna sredstva za zagotovitev navzočnosti na sojenju. Kot je razvidno iz uvodne izjave 48 Direktive 2016/343, lahko države članice razširijo pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva.(41) V tej uvodni izjavi je navedeno tudi, da raven varstva, ki jo zagotavljajo države članice, nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni v Listini oziroma EKČP, kakor ju razlagata Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice.
63. Zato člen 8(1) Direktive 2016/343 ne nasprotuje temu, da bi države članice na izrecno zahtevo obdolžene osebe dovolile, da se pravica biti navzoč na sojenju uveljavlja prek videokonference ali druge tehnologije za komunikacijo na daljavo.
64. Vendar če države članice obdolženi osebi dovolijo, da uveljavlja pravico biti navzoč na sojenju na daljavo, pravila, ki jih določijo, ne smejo ogroziti cilja, ki mu sledi Direktiva 2016/343.(42) V zvezi s tem je v uvodni izjavi 9 te direktive navedeno, da je namen te direktive okrepiti pravico do poštenega sojenja v kazenskem postopku z določitvijo skupnih minimalnih pravil glede pravice biti navzoč na sojenju. Države članice zato zagotovijo, da je pravica obdolžene osebe, da je navzoča na sojenju, iz člena 8(1) Direktive 2016/343 zagotovljena tako, da jo je mogoče uresničevati na način, skladen z zahtevami poštenega sojenja, v skladu s členom 47(2) in (3) Listine ter členom 48 te listine. Natančneje, tej osebi mora biti omogočena učinkovita udeležba na sojenju in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
65. Latvijska vlada se je posebej sklicevala na primer iz svoje nacionalne zakonodaje, s katero je obdolženim osebam omogočeno, da s polnim in ozaveščenim soglasjem sodelujejo na sojenju prek videokonference na način, s katerim je zagotovljena pravica do poštenega sojenja.
66. V okoliščinah, v katerih je upoštevni nacionalni zakonodajni okvir skladen z zahtevami poštenega sojenja in v katerih osumljena ali obdolžena oseba zahteva, da se uporabi ta način udeležbe, ter učinkovito sodeluje na svojem sojenju, se ne sme šteti, da se je ta oseba odpovedala svoji pravici biti navzoča na sojenju, zagotovljeni v členu 8(1) Direktive 2016/343.
67. Ker je obseg harmonizacije v Direktivi 2016/343 omejen obseg harmonizacije in ker je obsega vprašanja iz postopka v glavni stvari omejen, ne bi bilo primerno poskušati zagotoviti celovitih smernic o zahtevah poštenega sojenja, ki poteka v navzočnosti na daljavo. Omejila se bom na naslednjo ugotovitev. Uporaba videokonferenc v kazenskem postopku in širše digitalizacija sojenja nista samostojen cilj, temveč sredstvo za krepitev poštenosti kazenskega postopka(43) kot del pristopa k pravosodju, ki je „osredotočen na človeka“.(44) V tem okviru člen 8(1) Direktive 2016/343 državam članicam omogoča, da zagotovijo možnost, da so osumljene ali obdolžene osebe na sojenju navzoče na daljavo, če zagotovijo spoštovanje pravice do poštenega sojenja.
F. Uporaba v obravnavani zadevi
68. V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da je predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je mogoče priznati pravico obdolžene osebe do sodelovanja v postopku prek videokonference, čeprav v bolgarskem pravu ne obstaja posebna zakonska določba, s katero bi bil tak način sodelovanja dovoljen v primeru osebe, obtožene hudega kaznivega dejanja.(45) Zakonska določba, s katero je bil dovoljen tak način sodelovanja med izrednim stanjem zaradi pandemije covida-19, se namreč, ko je potekala obravnava iz postopka v glavni stvari, ni več uporabljala.
69. Dvomi predložitvenega sodišča so zato osredotočeni na združljivost odločitve tega sodišča, da dovoli udeležbo v postopku prek videokonference, s členom 8(1) Direktive 2016/343, in to kljub neobstoju posebne pravne podlage.
70. Odgovor na te dvome je razviden iz analize v prejšnjem delu. Kolikor člen 8(1) Direktive 2016/343 ne ureja uporabe videokonferenc v kazenskem postopku, ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je bolgarski zakon, ki za kazniva dejanja, opredeljena kot huda, določa obvezno fizično navzočnost in ne določa spletne udeležbe kot splošnega postopkovnega pravila. Na sedanji stopnji razvoja prava Unije se morajo države članice same odločiti, ali bodo omogočile udeležbo na daljavo v kazenskih postopkih in v katerih primerih.(46)
71. A fortiori, člen 8(1) Direktive 2016/343 ne določa pravice obdolženih ali osumljenih oseb, da bi izbirale, ali bodo navzoče fizično ali prek videokonference.
72. Poleg tega iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, ne izhaja, da je bil FP zaradi neobstoja tehničnih sredstev, ki bi omogočala udeležbo na daljavo, prikrajšan za dejansko možnost uveljavljanja pravice biti navzoč na sojenju.(47)
73. Ker na ravni Unije ni harmonizacije, kot je v bistvu poudarila Komisija, ni mogoče šteti, da člen 8(1) Direktive 2016/343 ureja položaj iz postopka v glavni stvari, v katerem kazensko sodišče sprejme odločitev, da se dovoli uporaba videokonference, čeprav ne obstaja nacionalna zakonodaja, s katero bi bil omogočen tak način sodelovanja. Okoliščina, da je predložitveno sodišče sprejelo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da videokonferenca poteka tako, da je v skladu s pravico do poštenega sojenja, ne spremeni zgornje ugotovitve, saj na ravni Unije ni harmonizacije in posebne pravne podlage. Zato je treba zakonitost zadevne odločitve, ki jo je sprejelo predložitveno sodišče, preučiti glede na nacionalno pravo.
74. Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 8(1) Direktive 2016/343 razlagati tako, da ne ureja uporabe videokonferenc v kazenskem postopku, temveč o uporabi videokonferenc v kazenskem postopku odločajo države članice. Natančneje, s to določbo ni urejen položaj, v katerem kazensko sodišče obdolženi osebi, ki mora biti v skladu z nacionalnim pravom navzoča na sojenju, omogoči, da v postopku sodeluje prek videokonference, čeprav v nacionalnem pravu ne obstaja izrecna določba, s katero bi bil dovoljen tak način sodelovanja.
V. Predlog
75. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija), odgovori:
„Člen 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku
je treba razlagati tako, da ne ureja uporabe videokonferenc v kazenskem postopku, temveč o uporabi videokonferenc v kazenskem postopku odločajo države članice. Natančneje, s to določbo ni urejen položaj, v katerem kazensko sodišče obdolženi osebi, ki mora biti v skladu z nacionalnim pravom navzoča na sojenju, omogoči, da v postopku sodeluje prek videokonference, čeprav v nacionalnem pravu ne obstaja izrecna določba, s katero bi bil dovoljen tak način sodelovanja.“