SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 8. julija 2019(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 258 PDEU – Ukrepi za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti – Direktiva 2014/61/EU – Neopravljen prenos in/ali neobvestitev o ukrepih za prenos – Člen 260(3) PDEU – Predlog za naložitev plačila dnevne denarne kazni – Izračun zneska denarne kazni“

V zadevi C‑543/17,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 in člena 260(3) PDEU, vložene 15. septembra 2017,

Evropska komisija, ki jo zastopajo J. Hottiaux, C. Cattabriga, L. Nicolae, G. von Rintelen in R. Troosters, agenti,

tožeča stranka,

proti

Kraljevini Belgiji, ki so jo sprva zastopali P. Cottin, C. Pochet, J. Van Holm in L. Cornelis, nato P. Cottin in C. Pochet, agenti, skupaj s P. Vernet, S. Depré in M. Lambert de Rouvroit, odvetniki, ter z A. Van Acker in N. Lollom, strokovnjakoma,

tožena stranka,

ob intervenciji

Zvezne republike Nemčije, ki sta jo sprva zastopala T. Henze in S. Eisenberg, nato S. Eisenberg, agenta,

Republike Estonije, ki jo zastopa N. Grünberg, agentka,

Irske, ki jo zastopajo M. Browne, G. Hodge in A. Joyce, agenti, skupaj z G. Gilmore, BL, in P. McGarryjem, SC,

Kraljevine Španije, ki sta jo sprva zastopala A. Gavela Llopis in A. Rubio González, nato A. Rubio González, agenta,

Francoske republike, ki jo zastopajo E. de Moustier, C. David, A.‑L. Desjonquères, I. Cohen, B. Fodda in D. Colas, agenti,

Italijanske republike, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,

Republike Litve, ki so jo sprva zastopali G. Taluntytė, L. Bendoraitytė in D. Kriaučiūnas, nato L. Bendoraitytė, agenti,

Madžarske, ki jo zastopajo M. Z. Fehér, G. Koós in Z. Wagner, agenti,

Republike Avstrije, ki jo zastopajo G. Hesse, G. Eberhard in C. Drexel, agenti,

Romunije, ki jo zastopajo C.‑R. Canţăr, R. I. Haţieganu in L. Liţu, agenti,

intervenientke,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, R. Silva de Lapuerta, podpredsednica, J.‑C. Bonichot, M. Vilaras, E. Regan, predsedniki senatov, C. Toader, predsednica senata, F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, K. Jürimäe, predsednica senata, in C. Lycourgos, predsednik senata, J. Malenovský, M. Safjan, D. Šváby in S. Rodin, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: M.‑A. Gaudissart, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. januarja 2019,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. aprila 2019

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s tožbo Sodišču na eni strani predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija s tem, da do 1. januarja 2016 ni sprejela vseh zakonskih in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL 2014, L 155, str. 1), oziroma vsekakor s tem, da o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 13 te direktive, in na drugi strani, naj tej državi članici naloži plačilo dnevne denarne kazni, ki je bila prvotno določena v višini 54.639,36 EUR, dokončno pa znižana na 6071,04 EUR, od datuma razglasitve sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti obvestitve o ukrepih za prenos navedene direktive.

 Pravni okvir

2        Člen 1 Direktive 2014/61 določa:

„1.      Namen te direktive je olajšati in spodbuditi postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti s spodbujanjem skupne uporabe obstoječe fizične infrastrukture in omogočanjem učinkovitejše postavitve nove fizične infrastrukture, da bi znižali stroške postavitve takšnih omrežij.

2.      Ta direktiva določa minimalne zahteve v zvezi z gradbenimi deli in fizično infrastrukturo, da bi na teh področjih uskladili nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic.

3.      Države članice lahko za učinkovitejše izpolnjevanje cilja iz odstavka 1 v skladu s pravom Unije ohranijo ali uvedejo ukrepe, ki presegajo minimalne zahteve iz te direktive.

[…]“

3        Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo opredelitve pojmov iz [Direktive Evropskega parlamenta in Sveta] 2002/21/ES [z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349)].

Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve pojmov:

[…]

7.      ,stavbna fizična infrastruktura‘ pomeni fizično infrastrukturo ali napeljave na lokaciji končnega uporabnika, vključno z elementi v skupni lasti, namenjene namestitvi žičnih in/ali brezžičnih dostopovnih omrežij, kadar so ta dostopovna omrežja primerna za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in povezujejo točko dostopa v stavbi z omrežno priključno točko;

8.      ,stavbna fizična infrastruktura, primerna za visoke hitrosti‘ pomeni fizično stavbno infrastrukturo, namenjeno namestitvi elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti ali ki omogoča zagotavljanje takšnih omrežij;

9.      ,velika prenovitvena dela‘ pomeni visoko ali nizko gradnjo na lokaciji končnega uporabnika, ki obsega strukturne spremembe celotne stavbne fizične infrastrukture ali njenega znatnega dela in za katero je potrebno gradbeno dovoljenje;

[…]

11.      ,točka dostopa‘ pomeni fizično točko v stavbi ali zunaj nje, ki je dostopna podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali so za to pooblaščena, in na kateri se je mogoče povezati s stavbno fizično infrastrukturo, primerno za visoke hitrosti.“

4        Člen 4(5) Direktive 2014/61 določa:

„Države članice od omrežnih operaterjev zahtevajo, da na posebno pisno prošnjo podjetja, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali je za to pooblaščeno, ugodijo razumnim prošnjam za preglede določenih elementov fizične infrastrukture na kraju samem. V takšni prošnji so opredeljeni elementi omrežja, na katere se nanaša postavitev elementov elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. Pregledi določenih elementov omrežja na kraju samem se pod sorazmernimi, nediskriminatornimi in preglednimi pogoji odobrijo v enem mesecu od prejema pisne prošnje, brez poseganja v omejitve iz odstavka 1.“

5        Člen 8 te direktive določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da so vse na novo zgrajene stavbe na lokaciji končnega uporabnika, vključno z elementi v skupni lasti, za katere so bile prošnje za gradbeno dovoljenje oddane po 31. decembru 2016, opremljene [s] stavbno fizično infrastrukturo primerno za visoke hitrosti, do omrežnih priključnih točk. Ista obveznost velja za velika prenovitvena dela, za katera so bile prošnje za gradbeno dovoljenje oddane po 31. decembru 2016.

2.      Države članice zagotovijo, da so vse na novo zgrajene večstanovanjske hiše, za katere so bile prošnje za gradbeno dovoljenje oddane po 31. decembru 2016, opremljene s točko dostopa. Ista obveznost velja za velika prenovitvena dela na večstanovanjskih hišah, za katera so bile prošnje za gradbeno dovoljenje oddane po 31. decembru 2016.

3.      V državah članicah, ki so sklenile uvesti neobvezno oznako za zgradbe, pripravljene za širokopasovni dostop, je mogoče to oznako podeliti stavbam, ki so opremljene v skladu s tem členom.

4.      Države članice lahko določijo izjeme od obveznosti iz odstavkov 1 in 2 za kategorije stavb, zlasti za enostanovanjske hiše, ali velika prenovitvena dela, v primerih, kadar je izpolnjevanje teh obveznosti nesorazmeren ukrep, na primer glede na stroške, ki bi jih imeli posamezni ali skupni lastniki, ali glede na vrsto stavbe, kot so posebne kategorije spomenikov, zgodovinske stavbe, počitniški domovi, vojaške stavbe ali druge stavbe, ki se uporabljajo za namene nacionalne varnosti. Takšne izjeme se ustrezno obrazložijo. Zainteresiranim stranem se zagotovi priložnost, da v razumnem roku predložijo pripombe na osnutke izjem. O vseh takih izjemah se uradno obvesti Komisija.“

6        Člen 13 navedene direktive, naslovljen „Prenos“, določa:

„Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 1. januarja 2016. O tem obvestijo Komisijo.

Države članice te predpise uporabljajo od 1. julija 2016.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način tega sklicevanja določijo države članice.“

 Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

7        Komisija je, ker do izteka roka za prenos iz člena 13 Direktive 2014/61, to je do 1. januarja 2016, od Kraljevine Belgije ni prejela nobenih informacij o sprejetju in objavi zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev so to direktivo, tej državi članici 23. marca 2016 poslala uradni opomin.

8        Iz odgovora Kraljevine Belgije z dne 11. julija 2016 je bilo razvidno, da so bili ukrepi za prenos takrat zgolj v pripravi. Komisija je zato 30. septembra 2016 navedeni državi članici poslala obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z zahtevami Direktive 2014/61, in sicer v dveh mesecih od prejema tega mnenja.

9        Ker je Komisija na prošnjo belgijskih organov odobrila podaljšanje roka za odgovor do 28. februarja 2017, je Kraljevina Belgija na obrazloženo mnenje odgovorila z dopisoma z dne 21. februarja in 28. marca 2017, v katerih je Komisijo obvestila, da je prenos Direktive 2014/61 v teku. Kraljevina Belgija je k tema dopisoma priložila osnutke ukrepov za prenos in konsolidirano različico odredbe z dne 3. julija 2008 o cestnih gradbiščih v regiji Bruselj – glavno mesto.

10      Komisija je, ker Kraljevina Belgija Direktive 2014/61 ni prenesla v celoti niti je ni obvestila o nacionalnih ukrepih za prenos te direktive, vložila to tožbo.

11      Kraljevina Belgija je z dopisi z dne 10. in 25. avgusta ter 12. septembra 2017 Komisijo obvestila o različnih zakonodajnih ukrepih za prenos Direktive 2014/61 na zvezni ravni in v Flamski regiji.

12      Komisija je v repliki pojasnila, da je kljub velikemu napredku, ki je bil v Belgiji pri prenosu Direktive 2014/61 dosežen od vložitve tožbe, za popoln prenos navedene direktive še vedno potrebno sprejetje dodatnih ukrepov. To potrebo naj bi sicer priznali tudi sami belgijski organi. Zato in čeprav je znesek dnevne denarne kazni, za katero je želela, da se naloži v plačilo Kraljevini Belgiji, v tej fazi postopka zmanjšala na 12.142,08 EUR, je Komisija vztrajala pri svojih predlogih.

13      Na obravnavi je Komisija ob upoštevanju dodatnega napredka, ki ga je Kraljevina Belgija pri prenosu Direktive 2014/61 dosegla od vložitve replike, pojasnila, da vrzeli ostajajo samo še na ravni regije Bruselj – glavno mesto, in zmanjšala predlagano dnevno denarno kazen na 6071,04 EUR. Ta institucija pa je vztrajala pri svojih preostalih predlogih.

14      S sklepoma predsednika Sodišča z dne 5. februarja 2018 in 21. novembra 2018 je bila Zvezni republiki Nemčiji, Republiki Estoniji, Irski, Kraljevini Španiji, Francoski republiki, Italijanski republiki, Republiki Litvi, Madžarski in Republiki Avstriji na eni strani ter Romuniji na drugi strani dovoljena intervencija v podporo predlogom Kraljevine Belgije.

 Tožba

 Neizpolnitev na podlagi člena 258 PDEU

 Trditve strank

15      Po mnenju Komisije Kraljevina Belgija s tem, da do 1. januarja 2016 ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2014/61, oziroma vsekakor s tem, da o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 13 te direktive.

16      Komisija med drugim opozarja, da je treba določbe direktive izvajati z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti, in da se države članice v utemeljitev neprenosa direktive v roku, ki ga je določil zakonodajalec Unije, ne morejo sklicevati na notranje položaje ali praktične težave. Vsaka država članica naj bi torej morala upoštevati faze, ki so potrebne za sprejetje zahtevane zakonodaje glede na njen notranji pravni red, da zagotovi možnost prenosa v predpisanem roku.

17      V obravnavanem primeru so morale države članice v skladu s členom 13 Direktive 2014/61 nacionalne ukrepe, zahtevane za prenos določb te direktive, sprejeti do 1. januarja 2016 in o tem obvestiti Komisijo. Iz različnih sporočil Kraljevine Belgije pa naj bi bilo razvidno, da ta država članica več kot leto in pol po izteku roka za prenos, določenega z navedeno direktivo, ni sprejela vseh ukrepov, zahtevanih za njen popoln prenos. Tako naj ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 30. septembra 2016, in celo takrat, ko je Komisija sprejela odločitev o vložitvi te tožbe, to je 13. julija 2017, členi od 2 do 11 Direktive 2014/61 v Belgiji ne bi bili v celoti preneseni, saj sta bila prenesena le člena 5 in 6 in tudi ta le za regijo Bruselj – glavno mesto.

18      Komisija je sicer v repliki navedla, da je prejela obvestilo Kraljevine Belgije o nekaterih ukrepih za prenos, sprejetih po vložitvi tožbe. Vendar naj bi bilo iz navedenega obvestila razvidno, da navedena država članica še vedno ni v celoti prenesla določb iz členov od 2 do 4, člena 7(1) ter členov 8 in 10 Direktive 2014/61.

19      Komisija je na obravnavi pojasnila, da v tej fazi postopka kljub temu, da je bil ponovno dosežen napredek, še vedno ni bilo mogoče ugotoviti popolnega prenosa člena 2, od (7) do (9) in (11), člena 4(5) ter člena 8 Direktive 2014/61.

20      Kraljevina Belgija poudarja, da zato, da bi spoštovala načelo lojalnega sodelovanja, od začetka predhodnega postopka ni poskušala obiti tega, da je treba za popoln prenos Direktive 2014/61 sprejeti še nekatere nacionalne predpise. Vendar ta država članica opozarja, da je vsak od različnih organov, ki so v zvezi s tem pristojni, torej zvezna država, regija Bruselj – glavno mesto, Valonska regija, Francoska skupnost, Flamska regija in Flamska skupnost ter Nemško govoreča skupnost (Belgija), na svojem področju pristojnosti sprejel predpise za prenos te direktive ali vsaj ukrepe, potrebne za sprejetje teh predpisov. Poleg tega naj bi Komisija med postopkom sama obstoj teh prizadevanj priznala s tem, da je zmanjšala znesek predlagane dnevne denarne kazni.

21      Prav tako je Kraljevina Belgija, čeprav ne prereka ugotovitve Komisije, da je treba nekatere ukrepe še sprejeti, v dupliki izrazila nestrinjanje s Komisijo glede podrobnosti ukrepov, ki jih je treba še sprejeti.

22      Nazadnje, Kraljevina Belgija je na obravnavi in glede na to, da Komisija vztraja pri svojih očitkih samo v zvezi z neprenosom nekaterih določb Direktive 2014/61 zgolj za regijo Bruselj – glavno mesto, priznala, da prenos takih določb in obvestitev o ukrepih za prenos še nista bila izvedena.

 Presoja Sodišča

23      Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z usklajeno sodno prakso Sodišča obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da Sodišče poznejših sprememb ne sme upoštevati (sodbi z dne 30. januarja 2002, Komisija/Grčija, C‑103/00, EU:C:2002:60, točka 23, in z dne 21. marca 2019, Komisija/Italija, C‑498/17, EU:C:2019:243, točka 29).

24      V obravnavanem primeru je Komisija svoje obrazloženo mnenje Kraljevini Belgiji posredovala 30. septembra 2016, tako da se je dvomesečni rok, ki je bil v njem določen, iztekel 30. novembra 2016. Vendar ni sporno, da se je ta rok, ki ga je Komisija na prošnjo belgijskih organov podaljšala, dokončno iztekel 28. februarja 2017. Obstoj zatrjevane neizpolnitve je treba torej preučiti glede na stanje nacionalne zakonodaje, ki je veljala na ta datum (glej po analogiji sodbo z dne 9. decembra 2004, Komisija/Francija, C‑177/03, EU:C:2004:784, točka 25).

25      Poleg tega, da je iz odgovora Kraljevine Belgije z dne 21. februarja 2017 razvidno, da popoln prenos Direktive 2014/61 v nacionalno pravo na ta datum ni bil izveden, pa ni sporno, da se to stanje do 28. februarja 2017 ni spremenilo, saj v vmesnem času Komisija ni bila obveščena o nobenem dodatnem ukrepu za prenos navedene direktive.

26      Ugotoviti je treba torej, da Kraljevina Belgija ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, kakor ga je Komisija podaljšala, ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev prenosa Direktive 2014/61, niti ni obvestila o ukrepih za njen prenos.

27      Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 30. septembra 2016, kakor ga je Komisija podaljšala, ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2014/61, in da a fortiori Komisije ni obvestila o takih ukrepih za prenos, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 13 te direktive.

 Neizpolnitev na podlagi člena 260(3) PDEU

 Področje uporabe člena 260(3) PDEU

–       Trditve strank

28      Po mnenju Komisije je bil člen 260(3) PDEU z Lizbonsko pogodbo uveden zaradi okrepitve ureditve sankcioniranja, ki je bila pred tem uvedena z Maastrichtsko pogodbo. Ta institucija je ob upoštevanju novosti te določbe ter nujnosti ohranjanja preglednosti in pravne varnosti sprejela Sporočilo o izvajanju člena 260(3) PDEU (UL 2011, C 12, str. 1).

29      Namen te določbe naj bi bil močneje spodbuditi države članice, da bi prenašale direktive v rokih, ki jih določi zakonodajalec Unije, in zagotoviti uporabo zakonodaje Unije.

30      Komisija meni, da se člen 260(3) PDEU uporablja tako v primeru popolnega neobstoja obvestitve o ukrepih za prenos direktive kot tudi v primeru delne obvestitve o teh ukrepih.

31      Ta institucija poleg tega meni, da se člen 260(3) PDEU, ker se sklicuje na neizpolnitev obveznosti države članice, da obvesti o „ukrepih o prenosu direktive“, ne uporablja samo v primeru neobstoja obvestitve o nacionalnih ukrepih za prenos direktive, temveč se uporablja že takrat, ko država članica ni sprejela takih ukrepov. S povsem formalistično razlago te določbe, v skladu s katero bi bil namen te določbe zgolj zagotoviti dejansko obveščanje o nacionalnih ukrepih, naj se ne bi zagotovil ustrezen prenos vseh obveznosti, ki izhajajo iz zadevne direktive, in naj bi bil obveznosti prenosa direktiv v nacionalno pravo odvzet polni učinek.

32      V obravnavanem primeru naj bi šlo prav za sankcioniranje tega, da Kraljevina Belgija ni sprejela niti objavila ter zato Komisije ni obvestila o vseh pravnih predpisih, potrebnih za zagotovitev prenosa Direktive 2014/61 v nacionalno pravo.

33      Komisija v odgovor na trditve Kraljevine Belgije, s katerimi ta izpodbija možnost uporabe člena 260(3) PDEU v obravnavanem primeru, trdi zlasti, da člen 260(3) PDEU – v nasprotju s členom 260(2) PDEU – ne pomeni odstopanja od splošnega pravila in da ga torej ni treba razlagati ozko. Ta določba naj bi namreč imela posebno področje uporabe.

34      Iz pripravljalnega gradiva Pogodbe o Ustavi za Evropo naj bi bilo razvidno, da naj bi bilo treba razlikovati med popolnim prenosom direktive in ustreznim prenosom direktive. Ob upoštevanju sporočila predsedstva Evropske konvencije z dne 12. maja 2003 (CONV 734/03) naj namreč ne bi bilo sporno, da naj bi se po prepričanju avtorjev besedila nadzor skladnosti nanašal le na ukrepe za prenos, ki jih je država članica dejansko sprejela, saj se povsem logično tak nadzor skladnosti ne bi mogel nanašati na ukrepe, ki še niso bili sprejeti in o katerih Komisija še ni bila obveščena.

35      Med pojmom „popolni prenos“ na eni strani in pojmom „pravilni prenos“ na drugi naj bi bilo treba torej jasno razlikovati. Ugotovitev Komisije o obstoju vrzeli pri prenosu direktive v nacionalno pravo naj ne bi nikakor pomenila, da je Komisija opravila nadzor nad skladnostjo obstoječih nacionalnih določb s to direktivo. To naj bi bilo še toliko bolj tako, če država članica, ki ni izpolnila obveznosti – kot v obravnavanem primeru – sama prizna, da do prenosa direktive v njeno nacionalno pravo še deloma ni prišlo. Poleg tega naj bi to razliko popolnoma ponazorile posledice, ki izhajajo iz sodbe, s katero se ugotovi neizpolnitev obveznosti. Pristojni nacionalni organi naj namreč v primeru ugotovitve neskladnosti nacionalnega zakonodajnega ukrepa s pravom Unije ne bi smeli uporabiti zadevnega nacionalnega ukrepa, tudi če nacionalni zakonodajalec še ni izpeljal posledic iz zadevne sodbe. Nasprotno pa prepoved uporabe obstoječega nacionalnega ukrepa ne bi mogla izhajati iz sodbe, s katero je bila ugotovljena vrzel pri prenosu, saj naj bi se s tako sodbo zgolj ugotovil neobstoj ukrepov, ki se zahtevajo s pravom Unije, v nacionalnem pravu.

36      Ob upoštevanju cilja člena 260(3) PDEU, ki je močneje spodbuditi države članice, da bi prenašale direktive v nacionalno zakonodajo v določenih rokih in jim s tem zagotoviti resnično učinkovitost, naj bi omejitev uporabe te določbe zgolj na primere popolnega neobstoja prenosa pomenil tveganje z neugodnimi posledicami. Države članice naj bi se namreč lahko nagibale k temu, da bi zato, da se ta določba ne bi uporabila, začele s prenosom postranskih določb direktive, s čimer bi ravnale v nasprotju s ciljem člena 260(3) PDEU. Za prenos bistvenih določb direktive pa bi ob neobstoju grožnje finančnih sankcij obstajalo tveganje, da bi bil odrinjen v ozadje.

37      Po mnenju Komisije je razlaga člena 260(3) PDEU, ki jo zagovarja, potrjena z besedilom tega člena, ki se nanaša na to, da država članica ne izpolni „obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu“ direktive. Tako besedilo naj torej ne bi vsebovalo omejitev ali pogojev, kot so tisti, na katere se sklicuje Kraljevina Belgija.

38      Poleg tega naj ne bi bilo mogoče veljavno trditi, da so sankcije, ki so določene s Pogodbo DEU, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker spoštovanja obveznosti prenosa direktive v nacionalno pravo brez navedenih sankcij ne bi bilo mogoče zagotoviti.

39      Kraljevina Belgija trdi, da se lahko v nasprotju z razlago, ki jo zagovarja Komisija, in z razlago, ki jo predlaga generalni pravobranilec M. Wathelet v sklepnih predlogih v zadevi Komisija/Poljska (C‑320/13, neobjavljeni, EU:C:2014:2441), člen 260(3) PDEU uporabi le v primeru, v katerem država članica ni sporočila nobenega ukrepa za prenos neke direktive. V obravnavanem primeru pa naj bi Kraljevina Belgija, kar naj bi priznala celo Komisija, sporočila nekatere ukrepe za prenos, zaradi česar naj se ta določba zanjo ne bi uporabila.

40      Kraljevina Belgija v utemeljitev svojega stališča trdi zlasti, da bi lahko široka razlaga člena 260(3) PDEU, kot je tista, ki jo zagovarja Komisija, povzročila težave v zvezi s pravno varnostjo. Če bi se morala ta določba nanašati tako na primere neobvestitve kot tudi na primere neprenosa, naj bi lahko bilo težko ugotoviti, ali se zadeva nahaja v okviru postopka, na katerega se nanaša navedeni člen, ali v okviru postopka, določenega s členom 258 PDEU. Poleg tega naj bi se lahko v okviru istega postopka izkazalo, da bi bilo težko ugotoviti, katere določbe neke direktive je treba prenesti, da se ne bi začel postopek iz člena 260(3) PDEU, in katere neprenesene določbe spadajo na področje uporabe postopka, določenega v členu 258 PDEU.

41      Prav tako naj bi lahko bila razlaga člena 260(3) PDEU, ki jo zagovarja Komisija, v nasprotju z načelom sorazmernosti iz člena 5(4) PEU. Na eni strani naj namreč neizpolnitve, ki se nanašajo na prenos direktiv, ne bi nujno pomenile najškodljivejših kršitev javnih in zasebnih interesov, varovanih s pravili Unije. Na drugi strani naj bi sankcioniranje vsakršnega neprenosa pomenilo, da bi se, kar zadeva njuno resnost, enačili dve različni vrsti kršitev, in sicer neizvršitev sodbe (neizpolnitve obveznosti, naloženih zaradi neizpolnitve obveznosti) in neprenos direktiv (prva neizpolnitev obveznosti), kar naj bi bilo nesorazmerno.

42      Po mnenju Kraljevine Belgije naj ne bi bilo tveganja za izogibanje členu 260(3) PDEU, saj lahko Komisija začne postopek zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU ali člena 260(2) PDEU.

43      Ta država članica dodaja, da bi se ozka razlaga člena 260(3) PDEU, ki jo je treba uporabiti, opirala na teleološko razlago, ki temelji na pripravljalnem gradivu v zvezi s to določbo, in da naj bi bila podprta z besedilom navedene določbe, ki se izrecno nanaša na primere, v katerih zadevna država članica ni izpolnila svoje obveznosti „o obvestilu glede ukrepov o prenosu“ direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom. Na podlagi te določbe naj bi bilo torej mogoče sankcionirati le kršitev obveznosti „o obvestilu“ glede ukrepov za prenos, in ne kršitve obveznosti prenosa. Poleg tega naj bi se ta obveznost obvestitve nanašala le na obvestitev o nekaterih ukrepih za prenos direktive, in ne na obvestitev o vseh ukrepih za prenos te direktive, saj avtorji PDEU niso nameravali zajeti „vseh“ ukrepov za prenos, temveč zgolj ukrepe za prenos. Ta razlaga naj bi bila prav tako podprta z različicami člena 260(3) PDEU v nemškem, angleškem in nizozemskem jeziku.

44      Zvezna republika Nemčija, Republika Estonija, Irska, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Republika Litva, Madžarska, Republika Avstrija in Romunija, ki jim je bila dopuščena intervencija v podporo predlogom Kraljevine Belgije, prav tako v bistvu trdijo, da se člen 260(3) PDEU uporablja le, če je država članica v zvezi s prenosom direktive v nacionalno pravo ostala popolnoma nedejavna ter torej v določenem roku ni sprejela ukrepov za prenos te direktive in o njih ni obvestila Komisije. Vendar Republika Litva, Italijanska republika in Madžarska priznavajo, da lahko Komisija, če je očitno, da akti za prenos direktive ne omogočajo, da bi se dosegli bistveni cilji te direktive, ali v primeru zlorabe pravic, uporabi člen 260(3) PDEU. Nikakor pa naj področje uporabe te določbe ne bi zajemalo primera, v katerem je država članica Komisijo obvestila o ukrepih za prenos, Komisija pa tej državi članici očita nepravilen ali delen prenos zadevne direktive.

45      Države članice, ki so intervenirale v tem sporu, v utemeljitev svojega stališča navajajo zlasti, da ta razlaga člena 260(3) PDEU izhaja iz besedila te določbe, da temelji na zgodovini nastanka navedene določbe in da je v skladu z njenim ciljem, saj naj bi bil namen te določbe, da se uporabi le v najresnejših in najočitnejših primerih kršitve obveznosti prenosa in obvestitve. Prav tako naj bi bila ta razlaga potrjena z notranjo sistematiko člena 260 PDEU in ta razlaga naj bi bila edina, s katero države članice niso postavljene v izjemno težek položaj, saj države članice, če bi se sledilo pristopu, ki ga zagovarja Komisija, ne bi mogle biti nikoli prepričane, da jim ta institucija ne namerava naložiti denarne kazni.

46      Poleg tega razlaga iz točke 44 te sodbe omogoča, da se v celoti upošteva področje uporabe člena 258 PDEU, in ta razlaga je edina, ki je združljiva z načeloma pravne varnosti in sorazmernosti. S to razlago naj bi se namreč povzročilo, da bi morala Komisija v primeru, v katerem je država članica med postopkom pred Sodiščem prenesla direktivo in Komisijo obvestila o vseh ukrepih za prenos, odstopiti od predloga, naj se navedeni državi članici naloži plačilo denarne kazni. Poleg tega bi povzročila le postransko tveganje, da bi se države članice poskusile izogniti uporabi te določbe s tem, da bi sporočile ukrepe za prenos, ki ne ustrezajo resničnosti.

–       Presoja Sodišča

47      Najprej je treba opozoriti, da člen 260(3), prvi pododstavek, PDEU določa, da če Komisija pred Sodiščem vloži tožbo v skladu s členom 258 PDEU, ker država članica ni izpolnila obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, lahko Komisija, kadar meni, da je ustrezno, določi višino pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki jo šteje za ustrezno v danih okoliščinah in ki naj jo zadevna država članica plača. V skladu s členom 260(3), drugi pododstavek, PDEU lahko Sodišče, če ugotovi kršitev, zadevni državi članici naloži plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni, ki ne presega zneska, ki ga je določila Komisija, pri čemer obveznost plačila učinkuje od dneva, ki ga Sodišče določi v svoji sodbi.

48      Za določitev obsega člena 260(3) PDEU je treba opredeliti, v katerih okoliščinah je mogoče za državo članico šteti, da ni izpolnila „obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu“ v smislu te določbe.

49      V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo in cilje, ki se z njo uresničujejo, ampak tudi njeno sobesedilo in celoto določb prava Unije. Zgodovina nastanka določbe prava Unije prav tako lahko vsebuje elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 47 in navedena sodna praksa).

50      Najprej je treba v zvezi z besedilom člena 260(3) PDEU preučiti obseg neizpolnitve „obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive“, ki je jedro te določbe.

51      Sodišče je v zvezi s tem v okviru postopkov, ki se nanašajo na člen 258 PDEU, večkrat presodilo, da je namen obvestitve, ki jo morajo opraviti države članice v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, Komisiji olajšati izpolnjevanje naloge, ki v skladu s členom 17 PEU zajema skrb za uporabo določb Pogodb in določb, ki jih institucije sprejmejo na njuni podlagi. Ta obvestitev mora torej vsebovati dovolj jasne in natančne informacije glede vsebine nacionalnih določb, s katerimi se prenaša direktiva. V tej obvestitvi, ki ji je lahko priložena korelacijska tabela, mora biti nedvoumno navedeno, s katerimi zakoni in drugimi predpisi država članica šteje, da je izpolnila različne obveznosti, ki ji jih nalaga ta direktiva. Brez takega obvestila pa Komisija ne more preizkusiti, ali je država članica resnično in v celoti poskrbela za uporabo direktive. Že zgolj to, da država članica te obveznosti ne izpolni zaradi popolne oziroma delne odsotnosti obvestitve ali zaradi obvestitve, ki ni dovolj jasna in natančna, lahko zadostuje za začetek postopka iz člena 258 PDEU za ugotovitev te neizpolnitve (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2005, Komisija/Italija, C‑456/03, EU:C:2005:388, točka 27, in z dne 27. oktobra 2011, Komisija/Poljska, C‑311/10, neobjavljena, EU:C:2011:702, točke od 30 do 32).

52      Dalje je treba v zvezi z namenom člena 260(3) PDEU opozoriti, da ta določba v znatnem delu ustreza osnutku člena 228(3) Pogodbe o Ustavi za Evropo, kakor je vsebovan na strani 15 sporočila predsedstva Konvencije z dne 12. maja 2003 (CONV 734/03), pri čemer tudi besedilo tega osnutka ustreza besedilu, ki ga je predlagala razpravna skupina o delovanju Sodišča v svojem končnem poročilu z dne 25. marca 2003 (CONV 636/03, str. 10 in 11). Iz tega končnega poročila je razvidno, da cilj, ki se dosega z uvedbo mehanizma iz člena 260(3) PDEU, ni le ta, da se države članice spodbudi, da čim prej odpravijo neizpolnitev obveznosti, ki bi brez takega ukrepa imela težnjo k obstanku, temveč tudi, da se olajša in pospeši postopek za naložitev denarnih sankcij v zvezi z neizpolnitvami obveznosti obvestitve o nacionalnem ukrepu, s katerim je bila prenesena neka direktiva in ki je bil sprejet v skladu z zakonodajnim postopkom, pri čemer je bilo pojasnjeno, da je lahko pred uvedbo takega mehanizma do naložitve finančne sankcije državam članicam, ki se v določenem roku niso uskladile s predhodno sodbo Sodišča in ki niso spoštovale obveznosti prenosa, prišlo šele več let po izreku te sodbe.

53      Ta cilj pa bi bil ogrožen, če bi lahko Komisija, kot to trdijo Kraljevina Belgija in preostale države članice, ki so intervenirale v tem postopku, to, da naj se državi članici naloži denarna kazen na podlagi člena 260(3) PDEU, predlagala le, kadar je država članica ni obvestila o nobenem ukrepu za prenos direktive, ki bi bil sprejet v skladu z zakonodajnim postopkom.

54      Taka razlaga bi namreč pomenila tveganje, da bi država članica Komisijo obvestila bodisi ob ukrepih, s katerimi se zagotavlja prenos neznatnega števila določb zadevne direktive, bodisi o ukrepih, katerih cilj očitno ni zagotovitev prenosa te direktive, in državam članicam omogočala, da bi Komisiji preprečile, da bi uporabila člen 260(3) PDEU.

55      Prav tako ni mogoče sprejeti razlage, v skladu s katero je mogoče le za države članice, ki so z vidika Komisije pravilno prenesle določbe direktive in ki so to institucijo o tem obvestile, šteti, da so izpolnile obveznost obvestitve iz člena 260(3) PDEU.

56      Ta razlaga namreč ne bi bila združljiva z zgodovino nastanka člena 260(3) PDEU. Tako je iz končnega poročila, navedenega v točki 52 te sodbe, razvidno, da so člani razpravne skupine o Sodišču razlikovali med primeri neobvestitve in neprenosa ter primeri nepravilnega prenosa ter da so menili, da se predlagana določba ne bi smela uporabiti za drugonavedene primere, saj naj bi bilo mogoče denarno sankcijo v tem drugonavedenem primeru naložiti le na koncu postopka s tožbo zaradi neizpolnitve, vloženo na podlagi člena 260(2) PDEU.

57      Ta razlaga naj prav tako ne bi bila združljiva z okvirom, v katerega spada člen 260(3) PDEU, ki zajema postopek zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU. V zvezi s tem je treba poudariti, da je s postopkom iz zadnjenavedene določbe državam članicam dana možnost, da izpodbijajo stališče, ki ga je Komisija v nekem danem primeru sprejela v zvezi z ukrepi, ki omogočajo zagotovitev pravilnega prenosa zadevne direktive, ne da bi bila ob tem takoj izpostavljena tveganju, da ji bo naložena denarna sankcija, saj je mogoče tako sankcijo v skladu s členom 260(2) PDEU dejansko naložiti le, če zadevna država članica ni sprejela ukrepov, ki so potrebni za izvršitev prve sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti.

58      V teh okoliščinah je treba sprejeti razlago člena 260(3) PDEU, ki na eni strani hkrati omogoča zagotovitev prerogativ, ki jih ima Komisija za zagotavljanje učinkovite uporabe prava Unije, ter varstva pravice do obrambe in postopkovnega položaja, ki ga imajo države članice na podlagi uporabe člena 258 PDEU v povezavi s členom 260(2) PDEU, ter s katero je na drugi strani Sodišče postavljeno v položaj, v katerem lahko izvaja svojo sodno funkcijo, v okviru katere mora v okviru enega samega postopka presoditi, ali je zadevna država članica izpolnila svoje obveznosti glede obvestitve, ter po potrebi oceniti resnost neizpolnitve obveznosti, ki je bila pri tem ugotovljena, in naložiti denarno sankcijo, za katero presodi, da je najustreznejša glede na okoliščine obravnavanega primera.

59      Glede na vse te elemente je treba besedno zvezo „obveznost o obvestilu glede ukrepov o prenosu“ iz člena 260(3) PDEU razlagati tako, da se nanaša na obveznost držav članic, da posredujejo dovolj jasne in natančne informacije glede ukrepov za prenos direktive. Države članice morajo, da bi izpolnile obveznost pravne varnosti in zagotovile prenos vseh določb te direktive na celotnem zadevnem ozemlju, za vsako določbo navedene direktive navesti nacionalno določbo ali določbe, ki zagotavljajo njen prenos. Ko pride do te obvestitve, po potrebi s priloženo predstavitvijo korelacijske tabele, mora Komisija, da bi lahko predlagala, naj se zadevni državi članici naloži denarna sankcija iz te določbe, ugotoviti, da očitno ni nekaterih ukrepov za prenos ali da ti ne pokrivajo celotnega ozemlja zadevne države članice, saj Sodišče v okviru sodnega postopka, začetega na podlagi člena 260(3) PDEU, ni pristojno za preučitev, ali je z nacionalnimi ukrepi, o katerih je bila obveščena Komisija, zagotovljen pravilen prenos določb zadevne direktive.

 Obstoj neizpolnitve obveznosti na dan presoje dejanskega stanja

60      V skladu s sodno prakso Sodišča je naložitev denarne kazni načeloma utemeljena le, če neizpolnitev obveznosti, ki naj bi se sankcionirala s to denarno kaznijo, traja do presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem (glej v tem smislu sodbe z dne 12. julija 2005, Komisija/Francija, C‑304/02, EU:C:2005:444, točka 31; z dne 18. julija 2006, Komisija/Italija, C‑119/04, EU:C:2006:489, točka 33, in z dne 7. septembra 2016, Komisija/Grčija, C‑584/14, EU:C:2016:636, točka 70).

61      To sodno prakso, ki se nanaša na člen 260(2) PDEU, je treba uporabiti po analogiji za člen 260(3) PDEU, ker se z denarnimi kaznimi na podlagi obeh določb dosega enak cilj, in sicer države članice spodbuditi, da čim prej odpravijo neizpolnitev obveznosti, ki bi brez takega ukrepa imela težnjo k obstanku (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2005, Komisija/Francija, C‑304/02, EU:C:2005:444, točka 81).

62      Zato je treba ugotoviti, ali je neizpolnitev obveznosti, ki jo Komisija na podlagi člena 260(3) PDEU očita Kraljevini Belgiji – namreč to, da ta država članica ni sprejela ukrepov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2014/61, in a fortiori to, da ni sporočila ukrepov za prenos, ki so s tem povezani – in kakor je bila ugotovljena v točki 27 te sodbe, trajala do presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem.

63      Kot je razvidno iz točk 12 in 13 te sodbe, je Komisija med postopkom prilagodila znesek denarne kazni, ki naj bi se po njenem mnenju naložil Kraljevini Belgiji, da bi se upoštevala okoliščina, da je neizpolnitev obveznosti, ki se očita tej državi članici, zdaj omejena na neprenos, ki se nanaša le na regijo Bruselj – glavno mesto in člena 2, od (7) do (9) in (11), člena 4(5) ter člena 8 Direktive 2014/61, in na neobvestitev ukrepov za prenos teh določb v navedeni regiji.

64      Na prvem mestu je treba v zvezi s členom 2, od (7) do (9) in (11), te direktive poudariti, da te določbe vsebujejo opredelitve pojmov „stavbna fizična infrastruktura“, „stavbna fizična infrastruktura, primerna za visoke hitrosti“, „velika prenovitvena dela“ in „točka dostopa“ ter da je iz korelacijske tabele, ki je priložena odgovoru Kraljevine Belgije na tožbo, razvidno, da je bil ob vložitvi navedenega odgovora prenos teh opredelitev za regijo Bruselj – glavno mesto predmet zgolj „osnutka odloka o spremembi regionalne uredbe o urbanizmu“. Ker ni nobene poznejše obvestitve te države članice v zvezi s sprejetjem in začetkom veljavnosti načrtovanega odloka, je treba ugotoviti, da navedena država članica še vedno ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev prenosa člena 2, od (7) do (9) in (11), navedene direktive v regiji Bruselj – glavno mesto.

65      Na drugem mestu je treba v zvezi s členom 4(5) Direktive 2014/61, ki določa, da države članice od omrežnih operaterjev zahtevajo, da na posebno pisno prošnjo podjetja, ki zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali je za to pooblaščeno, ugodijo razumnim prošnjam za preglede določenih elementov fizične infrastrukture na kraju samem, ugotoviti, da korelacijska tabela, ki je priložena odgovoru Kraljevine Belgije na tožbo, ne vsebuje ničesar v zvezi z ukrepom za prenos, ki bi bil že sprejet v regiji Bruselj – glavno mesto. Ker Kraljevina Belgija po vložitvi tega odgovora na tožbo ni predložila nobenega dodatnega elementa v zvezi z navedeno določbo, je treba ugotoviti, da člen 4(5) Direktive 2014/61 še vedno ni bil predmet prenosa v regiji Bruselj – glavno mesto.

66      Na tretjem mestu je v zvezi s členom 8 Direktive 2014/61, iz katerega po mnenju Kraljevine Belgije nekaterih določb ni treba prenesti v nacionalno pravo, ker so dispozitivne, iz korelacijske tabele, navedene v prejšnji točki, razvidno, da določbe tega člena, za katere ni sporno, da je bil njihov prenos zavezujoč, še vedno nikakor niso bile prenesene v regiji Bruselj – glavno mesto. V tej korelacijski tabeli je sicer naveden „osnutek odloka o spremembi uredbe o urbanizmu“, vendar Kraljevina Belgija pozneje ni predložila nobene informacije o sprejetju in začetku veljavnosti načrtovanega odloka. Ugotoviti je treba torej, da Kraljevina Belgija še vedno ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev prenosa člena 8 Direktive 2014/61 v regiji Bruselj – glavno mesto.

67      Nazadnje, kot je bilo opozorjeno v točki 22 te sodbe, Kraljevina Belgija na obravnavi ni prerekala očitkov, ki jih je navedla Komisija, in je priznala, da je treba za popoln prenos Direktive 2014/61 v belgijsko pravo še sprejeti ukrepe in da bodo ti ukrepi sporočeni brez odlašanja.

68      Glede na te preudarke je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija s tem, da na dan presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem za regijo Bruselj – glavno mesto še vedno ni sprejela ukrepov, potrebnih za prenos člena 2, od (7) do (9) in (11), člena 4(5) ter člena 8 Direktive 2014/61 v svoje nacionalno pravo, niti a fortiori Komisije ni obvestila o takih ukrepih za prenos, delno še vedno ni izpolnila svojih obveznosti. Iz tega izhaja, da se člen 260(3) PDEU v obravnavanem primeru uporabi.

 Naložitev denarne kazni v obravnavanem primeru

–       Trditve strank

69      Komisija v skladu s stališčem, ki se odraža v točki 23 Sporočila iz točke 28 te sodbe, v zvezi z zneskom denarne kazni meni, da morajo biti podrobna pravila za izračun denarne kazni iz člena 260(3) PDEU enaka kot podrobna pravila, ki se uporabijo v okviru postopka, določenega s členom 260(2) PDEU.

70      Komisija je v obravnavanem primeru na obravnavi predlagala uporabo koeficienta resnosti 1 na lestvici od 1 do 20. V zvezi s trajanjem kršitve meni, da bi bil primeren koeficient 1,8 na lestvici od 1 do 3. Komisija v zvezi s tem pojasnjuje, da v nasprotju s trditvami Kraljevine Belgije iz besedila člena 13, prvi odstavek, Direktive 2014/61 izhaja, da so morale države članice zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, sprejeti in objaviti do 1. januarja 2016 ter o tem obvestiti Komisijo. Od tega datuma naj bi bilo torej mogoče za državo članico šteti, da ni izpolnila svoje obveznosti sporočitve ukrepov za prenos, in ne od 1. julija 2016, ki ustreza začetku uporabe sprejetih nacionalnih določb.

71      Komisija s tem, da je za ta koeficienta uporabila faktor „n“ za Kraljevino Belgijo, ki je 4,96, in enotno pavšalno osnovo 680 EUR, predlaga naložitev denarne kazni v višini 6071,04 EUR za vsak dan zamude pri prenosu Direktive 2014/61 od datuma razglasitve sodbe, ki bo izdana.

72      Kraljevina Belgija za primer, da bi ji bilo treba naložiti denarno kazen, predlaga, naj bo znesek te denarne kazni nižji od tistega, ki ga predlaga Komisija. Ta država članica v zvezi s tem izpodbija višino koeficienta resnosti in koeficienta trajanja kršitve, ker naj ne bi bila sorazmerna z neizpolnitvijo obveznosti, ki bi bila morebiti ugotovljena.

73      Kraljevina Belgija natančneje v zvezi s koeficientom resnosti med drugim poudarja, da posledice neobstoja popolnega prenosa Direktive 2014/61 in prihranki, ki bi lahko bili doseženi v primeru popolnega prenosa, niso bili konkretno analizirani. V zvezi s tem naj bi v belgijskem pravnem redu že obstajale številne vsebinske določbe, ki omogočajo ali celo nalagajo usklajevanje gradbenih del ter širjenje in dostop do informacij o obstoječi fizični infrastrukturi, o načrtovanih gradbenih delih in o postopkih za izdajo potrebnih dovoljenj, zaradi česar naj bi bili cilji navedene direktive v belgijskem pravnem redu že v velikem delu doseženi. Neizpolnitev obveznosti prenosa naj bi tako le omejeno vplivala na splošne ali posebne interese, ki naj bi bili merili, ki ju Komisija in Sodišče upoštevata pri oceni resnosti kršitve. Vsekakor naj bi bilo treba upoštevati napredke, dosežene na ravni prenosa Direktive 2014/61 v belgijsko pravo od vložitve te tožbe.

74      V zvezi s koeficientom trajanja kršitve pa Kraljevina Belgija poudarja, da bi sicer morale države članice v skladu s členom 13 Direktive 2014/61 sprejeti in objaviti predpise o prenosu te direktive do 1. januarja 2016, vendar iz istega člena 13 izhaja tudi, da morajo te države članice te predpise uporabljati šele od 1. julija 2016. Zato naj bi bilo treba kot izhodišče za presojo trajanja kršitve upoštevati zadnjenavedeni datum in zadevni koeficient trajanja kršitve znižati na 1,3.

75      Kraljevina Belgija v zvezi s podrobnimi pravili glede plačila denarne kazni predlaga, naj se preverjanje prenosa Direktive 2014/61 in spoštovanja sodbe Sodišča izvaja na pol leta po izreku te sodbe in da naj se zato tudi plačilo denarne kazni izvrši na pol leta, in ne vsak dan. Takšna rešitev naj bi omogočila upoštevanje in spodbudo napredka pri prenosu te direktive ter po potrebi zmanjšala učinek denarne kazni na javne finance.

76      Kraljevina Belgija poleg tega glede na kompleksnost prenosa Direktive 2014/61 v belgijsko pravo, ki izhaja iz pluralnosti organov, pristojnih na tem področju, Sodišču predlaga, naj ji prizna šestmesečni rok od izdaje sodbe, ki bo izdana, da ji omogoči izpolnitev obveznosti iz navedene direktive.

77      Države članice, ki so intervenirale v podporo Kraljevini Belgiji, v bistvu trdijo, da mora Komisija jasno ugotoviti stopnjo resnosti kršitve, da se zagotovi sorazmernost sankcije. V obravnavanem primeru naj bi bila stopnja resnosti, ki jo je ugotovila Komisija, znatno previsoka. Zlasti bi bilo primerno zagotoviti, da se znesek denarne kazni znižuje glede na napredujoče izvrševanje sodbe, ki bo izdana. Poleg tega naj bi iz besedila člena 260(3) PDEU in sistematične razlage člena 260(2) in (3) PDEU izhajalo, da je zakonodajalec Unije nameraval določiti razumno obdobje med razglasitvijo sodbe, s katero se nalaga denarna sankcija, in datumom začetka veljavnosti obveznosti plačila, ki je s tem povezana.

–       Presoja Sodišča

78      Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče pristojno za to, da v vsaki zadevi glede na okoliščine primera, o katerem odloča, ter glede na stopnjo prepričevanja in odvračanja, ki se mu zdi potrebna, določi primerne denarne sankcije, da se med drugim preprečijo ponovne podobne kršitve prava Unije (glej po analogiji s členom 260(2) PDEU sodbo z dne 2. decembra 2014, Komisija/Italija, C‑196/13, EU:C:2014:2407, točka 86 in navedena sodna praksa).

79      Kot je bilo opozorjeno v točkah 60 in 61 te sodbe, je naložitev denarne kazni načeloma utemeljena le, če neizpolnitev obveznosti traja do dneva presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem.

80      Kot je bilo ugotovljeno v točki 68 te sodbe, v obravnavanem primeru ukrepi, potrebni za zagotovitev prenosa Direktive 2014/61 v belgijsko pravo, ob presoji dejanskega stanja še niso bili v celoti sprejeti, niti o njih ni bila obveščena Komisija.

81      V teh okoliščinah Sodišče ugotavlja, da je naložitev plačila denarne kazni – ki je edina sankcija, ki jo Komisija predlaga v obravnavanem primeru – Kraljevini Belgiji primerno finančno sredstvo za zagotovitev, da bo ta država članica spoštovala obveznosti, ki so ji naložene v skladu z navedeno direktivo in Pogodbama.

82      Ker je, kot to priznava Komisija, iz ukrepov, ki jih je sporočila Kraljevina Belgija, razviden razvoj v smeri popolnega prenosa Direktive 2014/61 v belgijsko pravo od vložitve tožbe, pa ni izključeno, da bi lahko bil do izreka sodbe v obravnavanem primeru prenos navedene direktive v celoti končan. Zato se denarna kazen naloži le, če bi neizpolnitev obveznosti ob razglasitvi te sodbe še obstajala.

83      Opozoriti je treba, da Sodišče pri izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku na tem področju določi denarno kazen tako, da je ta na eni strani prilagojena okoliščinam ter sorazmerna z ugotovljeno neizpolnitvijo obveznosti in s plačilno zmožnostjo zadevne države članice (glej po analogiji sodbi z dne 4. julija 2000, Komisija/Grčija, C‑387/97, EU:C:2000:356, točka 90, in z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 118) ter da ta na drugi strani v skladu s členom 260(3), drugi pododstavek, PDEU ne presega zneska, ki ga je določila Komisija.

84      V okviru presoje Sodišča v zvezi z določitvijo zneska denarne kazni so merila, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev njene prisilne narave, da se pravo Unije uporablja enotno in učinkovito, načeloma trajanje kršitve, stopnja njene resnosti in plačilna zmožnost zadevne države članice. Za uporabo teh meril mora Sodišče upoštevati zlasti posledice neizpolnitve obveznosti za zadevne javne in zasebne interese ter nujnost, ki obstaja glede tega, da zadevna država članica izpolni svoje obveznosti (glej po analogiji s členom 260(2) PDEU sodbo z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 120 in navedena sodna praksa).

85      V zvezi z resnostjo kršitve je treba ugotoviti, da sta obveznost sprejetja nacionalnih ukrepov za zagotovitev popolnega prenosa direktive in obveznost obvestitve Komisije o teh ukrepih bistveni obveznosti držav članic za zagotovitev polnega učinka prava Unije in da je treba zato za neizpolnitev teh obveznosti šteti, da je znatno resna.

86      Kraljevina Belgija je sicer od izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, dosegla napredek pri prenosu Direktive 2014/61 in obvestitvi Komisije o nacionalnih ukrepih za prenos te direktive, vendar na dan presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem nekatere določbe navedene direktive v nacionalno pravo še vedno niso bile prenesene za del ozemlja Kraljevine Belgije.

87      Trajanje kršitve je treba presojati glede na stanje ob presoji Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, in ne ob vložitvi tožbe Komisije pri njem (glej po analogiji s členom 260(2) PDEU sodbo z dne 14. novembra 2018, Komisija/Grčija, C‑93/17, EU:C:2018:903, točka 130 in navedena sodna praksa).

88      Kot je razvidno iz točke 68 te sodbe, v obravnavanem primeru na dan presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem očitana neizpolnitev obveznosti še ni bila odpravljena. Ugotoviti je treba torej, da ta neizpolnitev obveznosti traja od izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, kakor ga je Komisija podaljšala do 28. februarja 2017. To trajanje kršitve skoraj dveh let in pol je glede na to, da so morale države članice v skladu s členom 13 Direktive 2014/61 določbe navedene direktive prenesti do 1. januarja 2016, znatno.

89      Sodišče glede na navedeno in glede na pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki je Sodišču priznano s členom 260(3) PDEU, ki določa, da pri denarni kazni, ki jo naloži, ne sme presegati zneska, ki ga je določila Komisija, ugotavlja, da je naložitev dnevne denarne kazni v višini 5000 EUR primerna za zagotovitev, da bo Kraljevina Belgija spoštovala obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 13 Direktive 2014/61.

90      Trditev Kraljevine Belgije v zvezi s postopnim zmanjševanjem denarne kazni ni mogoče sprejeti. Ugotoviti je treba namreč, da je cilj predlagane denarne kazni odpraviti neizpolnitev obveznosti, ki je v tem, da je Kraljevina Belgija le delno prenesla Direktivo 2014/61 in da ni sporočila vseh ukrepov, potrebnih za zagotovitev navedenega prenosa v belgijsko pravo. Določitev postopnega zmanjševanja te denarne kazni glede na postopno sprejemanje in sporočanje ukrepov za prenos pa bi lahko ogrozilo učinkovitost te denarne kazni.

91      V zvezi s podrobnimi pravili glede plačila denarne kazni mora Sodišče v skladu s členom 260(3) PDEU določiti dan, na katerega obveznost plačila začne veljati.

92      Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru ustrezno ob izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku določiti, da se začne denarna kazen obračunavati od datuma razglasitve te sodbe, z edinim pridržkom, navedenim v točki 82 te sodbe. Ker poleg tega Komisiji za ugotovitev odprave neizpolnitve obveznosti ni treba opraviti nobene kompleksne presoje dejanskega stanja, ni treba določiti plačila denarne kazni na polletni osnovi.

93      Glede na navedeno je treba torej Kraljevini Belgiji naložiti, naj Komisiji od datuma te sodbe do takrat, ko bo ta država članica odpravila ugotovljeno neizpolnitev obveznosti, plačuje dnevno denarno kazen v višini 5000 EUR.

 Stroški

94      V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

95      V skladu s členom 140(1) tega poslovnika, v skladu s katerim države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške, Zvezna republika Nemčija, Republika Estonija, Irska, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Republika Litva, Madžarska, Republika Avstrija in Romunija nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1.      Kraljevina Belgija s tem, da do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju z dne 30. septembra 2016, kakor ga je Evropska komisija podaljšala, ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev z Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, in a fortiori s tem, da o takšnih ukrepih za prenos ni obvestila Komisije, ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 13 te direktive.

2.      Kraljevina Belgija s tem, da na dan presoje Sodišča v zvezi z dejanskim stanjem za regijo Bruselj – glavno mesto še vedno ni sprejela ukrepov, potrebnih za prenos člena 2, od (7) do (9) in (11), člena 4(5) ter člena 8 Direktive 2014/61 v svoje nacionalno pravo, niti a fortiori Evropske komisije ni obvestila o takih ukrepih za prenos, delno še vedno ni izpolnila svojih obveznosti.

3.      Če bi neizpolnitev obveznosti, ugotovljena v točki 2, na datum razglasitve te sodbe še vedno obstajala, se Kraljevini Belgiji naloži, naj Evropski komisiji od tega datuma do odprave te neizpolnitve obveznosti plačuje dnevno denarno kazen v višini 5000 EUR.

4.      Kraljevini Belgiji se naloži plačilo stroškov.

5.      Zvezna republika Nemčija, Republika Estonija, Irska, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Republika Litva, Madžarska, Republika Avstrija in Romunija nosijo svoje stroške.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.