SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

z dne 15. decembra 2010

Združeni zadevi F‑95/10 R in F‑105/10 R

Eberhard Bömcke

proti

Evropski investicijski banki (EIB)

„Javni uslužbenci – Osebje Evropske investicijske banke – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predstavniki osebja – Odstop po uradni dolžnosti – Fumus boni juris – Neobstoj“

Predmet:      Tožbi, vloženi na podlagi, po eni strani, člena 41 Poslovnika EIB ter, po drugi strani, členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu s členom 106a te pogodbe, s katerima E. Bömcke predlaga, prvič, odlog izvršitve odločbe EIB z dne 22. septembra 2010, s katero je bilo ugotovljeno, da se je njegov mandat predstavnika osebja iztekel, ker je bil odsoten več kot štiri zaporedne mesece, ter drugič, odlog izvršitve odločbe EIB z dne 12. oktobra 2010, s katero je bilo potrjeno, da se je njegov mandat predstavnika osebja iztekel, in odlog izvršitve delnih volitev v odbor uslužbencev, s katerimi bi zapolnili njegovo mesto, ki je postalo prazno, in ki bi morale biti od 1. do 8. decembra 2010.

Odločitev:      Predlogi za izdajo začasne odredbe v združenih zadevah F‑95/10 R in F‑105/10 R se zavrnejo. Odločitev o stroških se pridrži.


Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red preučitve in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnikov, pristojnih za izdajo začasne odredbe

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Uradniki – Bolniški dopust – Predčasna vrnitev na delo – Dopustnost

1.      V okviru postopka za izdajo začasne odredbe so pogoji v zvezi z nujnostjo in navidezno upravičenostjo predloga (fumus boni juris) kumulativni, tako da je treba predlog za sprejetje začasnih ukrepov zavrniti, kadar eden od teh pogojev ni izpolnjen. Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, v tem primeru pretehta interese, ki so prisotni.

Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ima v okviru te celotne preučitve široko diskrecijsko pravico in glede na posebnosti primera prosto določi način, kako je treba preveriti te različne pogoje, in vrstni red te preučitve, ker mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določenega postopka analize za presojo nujnosti sprejetja začasne odredbe.

(Glej točki 45 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaim in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑811, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑783, točki 12 in 13;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑93, točki 20 in 22.

2.      Uslužbencu, ki je na bolniškem dopustu, ni prepovedano, da se vrne na delo pred predvidenim datumom konca nezmožnosti, določenim v zdravniškem potrdilu, ki potrjuje njegovo nezmožnost za delo, če zadevni uslužbenec meni, da znova lahko opravlja svoje naloge. Čeprav predložitev zdravniškega potrdila tako vzbudi domnevo, da uslužbenec je in ostaja na bolniškem dopustu v celotnem obdobju, ki ga to potrdilo pokriva, taka domneva ni neovrgljiva in obstaja možnost, da zadevni uslužbenec dokaže, da se je vrnil na delo pred koncem nezmožnosti, določenim v zadevnem potrdilu.

Vendar pa interes službe zahteva, da je upravni status uslužbenca nedvoumen. Ker je predčasna vrnitev uslužbenca novo dejstvo za delodajalca, lahko dobra organiziranost službe zahteva, da ta sprejme ukrepe v zvezi z organizacijo dela.

Tako je glede na interes službe in posledično zahtevo po jasnosti upravnega statusa uslužbencev razumno, da delodajalec v primeru uslužbenca, ki trdi, da se je vrnil na delo pred koncem nezmožnosti, določenim v zdravniškem potrdilu, ki ga je predložil, zavrne izpodbijanje dokazne vrednosti tega potrdila, če taka predčasna vrnitev na delo ne izhaja nedvoumno iz ravnanja zadevnega uslužbenca.

V zvezi s tem iz tega, da je uslužbenec redno prisoten v svoji pisarni, ni mogoče samodejno sklepati, da je znova dejaven in ne na bolniškem dopustu, kot je potrjeno v zdravniškem potrdilu, ki ga je predložil.

Zato se lahko institucija zakonito sklicuje na jasnost upravnega statusa uslužbenca, ko po potrebi zahteva, da uslužbenec, ki se želi predčasno vrniti na delo, delodajalca izrecno obvesti o taki vrnitvi na delo. Institucija se prav tako lahko zakonito sklicuje na to jasnost, ko zahteva, da v primeru, ko je uslužbenec znova postal nezmožen za delo po taki vrnitvi na delo, zadevna oseba delodajalcu predloži novo zdravniško potrdilo za utemeljitev svoje odsotnosti.

(Glej točke od 54 do 58.)