SKLEP SODIŠČA (senat za dopustitev pritožb)
z dne 10. decembra 2021(*)
„Pritožba – Model Skupnosti – Dopustitev pritožb – Člen 170b Poslovnika Sodišča – Predlog, ki dokazuje pomembnost vprašanja za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije – Dopustitev pritožbe“
V zadevi C‑382/21 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 23. junija 2021,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo D. Hanf, D. Gája, E. Markakis in V. Ruzek, agenti,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
The KaiKai Company Jaeger Wichmann GbR s sedežem v Münchnu (Nemčija),
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (senat za dopustitev pritožb),
v sestavi L. Bay Larsen, podpredsednik Sodišča, L. S. Rossi (poročevalka), sodnica, in N. Wahl, sodnik,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
ob upoštevanju predloga sodnice poročevalke in po opredelitvi generalne pravobranilke T. Ćapeta
sprejema naslednji
Sklep
1 Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. aprila 2021, The KaiKai Company Jaeger Wichmann/EUIPO (Gimnastične oziroma športne naprave in oprema) (T‑579/19, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:186), s katero je razveljavilo odločbo tretjega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 13. junija 2019 (zadeva R 573/2019-3) v zvezi z zahtevo za registracijo gimnastičnih oziroma športnih naprav in opreme kot modelov Skupnosti, s katero se uveljavlja prednostna pravica na podlagi mednarodne prijave patenta, ki je bila vložena na podlagi Pogodbe o sodelovanju na področju patentov, sklenjene 19. junija 1970 v Washingtonu in nazadnje spremenjene 3. oktobra 2001 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1160, št. 18336, str. 231).
Predlog za dopustitev pritožbe
2 Na podlagi člena 58a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je za obravnavo pritožb, vloženih zoper odločitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na odločbo neodvisnega odbora za pritožbe pri EUIPO, potrebna predhodna dopustitev Sodišča.
3 V skladu s členom 58a, tretji odstavek, tega statuta se pritožba v celoti ali delno dopusti v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Poslovniku Sodišča, kadar odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.
4 V skladu s členom 170a(1) Poslovnika pritožnik v primerih iz člena 58a, prvi odstavek, navedenega statuta pritožbi priloži predlog za dopustitev pritožbe, v katerem navede pomembno vprašanje, ki ga pritožba odpira za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, in ki vsebuje vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da o tem predlogu odloči.
5 V skladu s členom 170b(1) in (3) tega poslovnika Sodišče o predlogu za dopustitev pritožbe odloči čim prej in z obrazloženim sklepom.
Trditve pritožnika
6 Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 41(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142).
7 Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov.
8 Pritožnik s prvim od teh delov Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 56, 57 in od 64 do 66 izpodbijane sodbe napačno menilo, da okoliščina, da člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 ne določa, da je patent lahko podlaga za zahtevo za priznanje prednostne pravice za poznejši model Skupnosti, pomeni pravno praznino. Po mnenju pritožnika ta okoliščina dejansko odraža odločitev zakonodajalca Unije, da zahteve za priznanje prednostne pravice omeji le na prejšnje modele ali uporabne modele.
9 Iz besedila te določbe naj bi namreč jasno izhajalo, da določa tako vrsto pravic industrijske lastnine, na katerih lahko temelji zahteva za priznanje prednostne pravice, in sicer prejšnji model ali uporabni model, kot tudi dolžino roka, v katerem se lahko zahteva priznanje take prednostne pravice, in sicer šest mesecev od datuma prve prijave. Dejstvo, da se navedena določba ne nanaša na patentne prijave, naj bi bilo treba nujno razumeti kot izključitev teh prijav. Poleg tega, če bi bila lahko mednarodna prijava, vložena na podlagi Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, podpisane 20. marca 1883 v Parizu, nazadnje revidirane 14. julija 1967 v Stockholmu in spremenjene 28. septembra 1979 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 828, št. 11851, str. 305, v nadaljevanju: Pariška konvencija), podlaga za prednostno pravico v skladu s členom 41 Uredbe št. 6/2002, bi bilo to mogoče le, če bi se taka prijava nanašala na uporabni model.
10 Pritožnik z drugim delom edinega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče s priznanjem dvanajstmesečnega roka za uveljavljanje prednostne pravice v točkah od 75 do 86 izpodbijane sodbe ni preprosto razlagalo člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 na način, ki je skladen s členom 4 Pariške konvencije, saj take skladne razlage ni mogoče razširiti do te mere, da se odobri rok za uveljavljanje prednostne pravice, ki ni določen z jasno in brezpogojno določbo prava Unije. Tako naj bi Splošno sodišče v navedenih točkah dejansko zavrnilo uporabo navedenega člena 41 in ga nadomestilo s tem členom 4. S tem naj bi Splošno sodišče zadnjenavedeni določbi podelilo neposredni učinek. Vendar naj, po eni strani, člen 4 Pariške konvencije ne bi izpolnjeval pogojev iz sodne prakse na področju neposredne uporabe mednarodnega prava v pravu Unije, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 3. junija 2008, Intertanko in drugi (C‑308/06, EU:C:2008:312, točka 45), ki zahteva, da je zadevna določba jasna, natančna in brezpogojna, ter, po drugi strani, naj bi bilo priznanje takega neposrednega učinka tega člena 4 v nasprotju s členom 25 Pariške konvencije in sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 25. oktobra 2007, Develey/UUNT (C‑238/06 P, EU:C:2007:635, točke od 37 do 44), v skladu s katerima navedeni člen 4 v bistvu nima neposrednih učinkov.
11 Pritožnik s tretjim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 nadomestilo s členom 4 Pariške konvencije s tem, da je napačno razlagalo zadnjenavedeni člen. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče navedlo v točkah od 77 do 84 izpodbijane sodbe, naj namreč Pariška konvencija ne bi določala nobenega splošnega pravila, v skladu s katerim naj bi bil rok za uveljavljanje prednostne pravice odvisen od vrste prejšnje pravice, povezane z njo. Splošno pravilo naj bi bolj določalo, da mora imeti prejšnja prijava, na kateri temelji prednostna pravica, enak predmet kot poznejša prijava. Člen 4(E)(1) Pariške konvencije naj bi le izjemoma določal, da je lahko prijava, katere predmet je uporabni model, podlaga za prednostno pravico za poznejšo prijavo modela, ki ima torej drugačen predmet kot prejšnja prijava. Tako naj bi bila ugotovitev Splošnega sodišča, da je rok za uveljavljanje prednosti na podlagi patentne prijave za poznejšo prijavo modela dvanajst mesecev, brez pravne podlage.
12 Pritožnik v podporo svojemu predlogu za dopustitev pritožbe trdi, da se z njegovim edinim pritožbenim razlogom odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
13 V zvezi s tem poudarja, prvič, da posledice napačne razlage člena 4 Pariške konvencije presegajo okvir prava o modelih. Glede na splošno naravo načela, določenega v točkah od 77 do 80 in 85 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim je vrsta prejšnje pravice odločilna za določitev dolžine roka za uveljavljanje prednostne pravice, bi namreč to načelo lahko vplivalo na sistem zahtev za priznanje prednostne pravice, ki se uporablja za pravice intelektualne lastnine, ki niso modeli, kot so znamke Evropske unije.
14 Drugič, napačna razlaga člena 4 Pariške konvencije naj bi bila zavezujoča, po eni strani, za zakonodajalca Unije, ki naj je ne bi mogel ovreči s spremembo Uredbe št. 6/2002 ali drugih določb prava Unije v zvezi z zahtevami za priznanje prednostne pravice, in, po drugi strani, za države članice, ki naj bi bile glede na to, da so vse pogodbenice Pariške konvencije, na podlagi prava Unije zavezane s to konvencijo, kot jo razlaga sodišče Unije, kot naj bi to izhajalo iz sodbe z dne 16. junija 1998, Hermès (C‑53/96, EU:C:1998:292, točka 32).
15 Tretjič, dejstvo, da je Splošno sodišče priznalo pravico posameznikov, da se neposredno sklicujejo na določbe Pariške konvencije v zvezi z zahtevami za priznanje prednostne pravice, naj bi pomenilo precedens za prihodnje zadeve in omejevalo manevrski prostor zakonodajalca Unije na tem področju. Zato naj bi bila potrebna odločitev Sodišča, da se določita vrsta in obseg obveznosti, ki jih Pariška konvencija nalaga Uniji in državam članicam.
16 Četrtič, izpodbijana sodba naj bi s podelitvijo neposrednega učinka členu 4 Pariške konvencije, s čimer odstopa od sodne prakse Sodišča, ne le ogrožala institucionalno ravnovesje Unije in avtonomijo njenega pravnega sistema, temveč naj bi imela tudi sistemske posledice, ki so v nasprotju s cilji Pariške konvencije in Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine iz Priloge 1C k Marakeškemu sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bil odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 80).
17 Po eni strani naj bi izpodbijana sodba ustvarjala neupravičeno diskriminacijo med prijavami modelov, na podlagi katerih naj bi se podelila šestmesečna prednostna pravica, in patentnimi prijavami, na podlagi katerih naj bi se podelila dvanajstmesečna prednostna pravica, zaradi česar bi lahko gospodarski subjekti najprej vložili patentne prijave, da bi zaobšli šestmesečni rok, določen v členu 41(1) Uredbe št. 6/2002, glede prijav modelov.
18 Po drugi strani naj bi izpodbijana sodba povzročala pravno negotovost in neobstoj vzajemnosti v nekaterih tretjih državah. Pritožnik navaja primer Združenih držav Amerike, v katerih so industrijski modeli varovani na podlagi patentnega prava (design patent). Če bi vrsta prejšnje pravice določala trajanje roka za uveljavljanje prednostne pravice, bi imeli prijavitelji design patent v Združenih državah Amerike dvanajstmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice v zvezi s poznejšim modelom Skupnosti, medtem ko bi bil prijaviteljem modelov Skupnosti odobren le šestmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice v zvezi s poznejšo prijavo design patent.
19 Petič, izpodbijana sodba bi lahko povzročila neravnovesje pri vsebinski presoji novosti modela Skupnosti, saj naj bi bilo z njo z 18 na 24 mesecev podaljšano obdobje, v katerem se v skladu s členom 7(2)(b) Uredbe št. 6/2002 ne sme upoštevati razkritje s strani samega prijavitelja, kadar zahteva za priznanje prednostne pravice temelji na patentni prijavi.
Presoja Sodišča
20 Uvodoma je treba poudariti, da mora pritožnik dokazati, da so vprašanja, ki jih odpira njegova pritožba, pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (sklep z dne 24. oktobra 2019, Porsche/EUIPO, C‑613/19 P, EU:C:2019:905, točka 13 in navedena sodna praksa).
21 Poleg tega mora predlog za dopustitev pritožbe, kot izhaja iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 170a(1) in členom 170b(4) Poslovnika, vsebovati vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da odloči o dopustitvi pritožbe in da v primeru delne dopustitve pritožbe ugotovi pritožbene razloge ali dele pritožbe, na katere se mora nanašati odgovor na pritožbo. Glede na to, da je namen mehanizma predhodne dopustitve pritožb iz člena 58a tega statuta namreč omejiti nadzor Sodišča na vprašanja, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, mora Sodišče v okviru pritožbe preučiti samo razloge, ki odpirajo taka vprašanja, kar pa mora dokazati pritožnik (glej zlasti sklepa z dne 24. oktobra 2019, Porsche/EUIPO, C‑613/19 P, EU:C:2019:905, točka 14, in z dne 11. novembra 2021, Sun Stars & Sons/EUIPO, C‑425/21 P, neobjavljen, EU:C:2021:927, točka 13).
22 Tako je treba v predlogu za dopustitev pritožbe vsekakor jasno in natančno navesti razloge, na katerih temelji pritožba, z enako natančnostjo in jasnostjo opredeliti pravno vprašanje, ki se postavlja v vsakem pritožbenem razlogu, pojasniti, ali je to vprašanje pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, ter konkretno predstaviti razloge, iz katerih je navedeno vprašanje pomembno glede na navedeno merilo. Zlasti v zvezi s pritožbenimi razlogi je treba v predlogu za dopustitev pritožbe navesti določbo prava Unije ali sodno prakso, ki naj bi bila kršena s sodbo ali sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, na kratko opisati, kako je Splošno sodišče domnevno napačno uporabilo pravo, in navesti, v kakšnem obsegu je ta napačna uporaba prava vplivala na izid sodbe ali sklepa, ki se izpodbija s pritožbo. Če navedena napačna uporaba prava izhaja iz neupoštevanja sodne prakse, je treba v predlogu za dopustitev pritožbe na kratko, a jasno in natančno navesti, prvič, v čem je navedeno protislovje, tako da se opredelijo tako točke sodbe ali sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, ki jih pritožnik izpodbija, kot tudi točke odločitve Sodišča ali Splošnega sodišča, ki naj ne bi bile upoštevane, in drugič, konkretne razloge, iz katerih tako protislovje odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (glej v tem smislu sklep z dne 24. oktobra 2019, Porsche/EUIPO, C‑613/19 P, EU:C:2019:905, točka 15 in navedena sodna praksa).
23 V obravnavanem primeru iz točke 56 izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje pritožnik, izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 ne določa položaja, v katerem se ob prijavi modela uveljavlja prednostna pravica, ki temelji na prijavi patenta, in torej ne določa roka za uveljavljanje take prednostne pravice. Kot je navedeno v točki 66 izpodbijane sodbe, ki jo prav tako navaja pritožnik, je namen uporabe Pariške konvencije zapolniti pravno praznino v navedeni uredbi, ki ne vsebuje nobene določbe o roku za uveljavljanje prednostne pravice, ki izhaja iz mednarodne prijave patenta. Splošno sodišče je torej razlagalo Pariško konvencijo in, kot poudarja pritožnik, v točki 85 izpodbijane sodbe presodilo, da je vrsta prejšnje pravice odločilna za določitev dolžine roka za uveljavljanje prednostne pravice.
24 Poudariti je treba, prvič, da je pritožnik natančno opisal svoj edini pritožbeni razlog in pojasnil, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 41 Uredbe št. 6/2002 v tem smislu, da naj bi vseboval praznino glede roka za uveljavljanje prednostne pravice za prijavo modelov Skupnosti na podlagi prejšnje mednarodne prijave patenta, in da je to vrzel zapolnilo s tem, da je v nasprotju z upoštevno sodno prakso členu 4 Pariške konvencije podelilo neposredni učinek, poleg tega pa napačno razlagalo to določbo.
25 Glede, zlasti, trditve, da je Splošno sodišče v nasprotju s sodno prakso Sodišča (sodba z dne 25. oktobra 2007, Develey/UUNT, C‑238/06 P, EU:C:2007:635, točke od 37 do 44) podelilo neposredni učinek členu 4 Pariške konvencije, kot je navedeno v točki 10 tega sklepa, je treba poudariti, da pritožnik pojasnjuje, kje je domnevno protislovje, tako da opredeli točke izpodbijane sodbe in točke iz odločbe Sodišča, ki naj ne bi bile upoštevane.
26 Drugič, pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je presodilo, da člen 41(1) Uredbe št. 6/2002 dovoljuje dvanajstmesečni rok za uveljavljanje prednostne pravice za poznejši model Skupnosti, in da je zato za nično razglasilo odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO, s katero je bil rok za uveljavljanje prednostne pravice na podlagi mednarodne prijave patenta omejen na šest mesecev. Tako iz predloga za dopustitev pritožbe jasno izhaja, da domnevna kršitev člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 vpliva na izid izpodbijane sodbe. Če bi bil v nasprotju s tem, kar je menilo Splošno sodišče, rok za uveljavljanje prednostne pravice šest mesecev namesto dvanajst mesecev, bi bilo treba tožbo zavrniti.
27 Tretjič, pritožnik mora v skladu z dokaznim bremenom, ki ga nosi vložnik predloga za dopustitev pritožbe, dokazati, da ne glede na pravna vprašanja, ki jih navaja v pritožbi, ta odpira eno ali več vprašanj, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, pri čemer obseg tega merila presega okvir sodbe, ki je predmet pritožbe, in nazadnje okvir njegove pritožbe (sklep z dne 4. maja 2021, Dermavita/EUIPO, C‑26/21 P, neobjavljen, EU:C:2021:355, točka 16).
28 Za to dokazovanje samo po sebi se zahteva, da se obstoj in pomembnost takih vprašanj dokažeta s konkretnimi elementi, ki so specifični za obravnavano zadevo, in ne le s splošnimi trditvami (sklep z dne 4. maja 2021, Dermavita/EUIPO, C‑26/21 P, neobjavljen, EU:C:2021:355, točka 20).
29 Po eni strani pritožnik opredeli vprašanje, ki ga postavlja s svojim edinim pritožbenim razlogom, tako, da se v bistvu nanaša na to, ali je mogoče morebitno pravno praznino v aktu prava Unije zapolniti z neposredno uporabo določbe mednarodnega prava, ki ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo s sodno prakso Sodišča, da bi imela neposredne učinke.
30 Po drugi strani pritožnik navaja konkretne razloge, iz katerih je tako vprašanje pomembno za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
31 V zvezi s tem pritožnik najprej poudarja, da pravno vprašanje, ki se postavlja z njegovo pritožbo, presega okvir te pritožbe, saj bo domnevno napačna razlaga člena 41(1) Uredbe št. 6/2002 vplivala na dopustnost zahtev za priznanje prednostne pravice za modele Skupnosti in tudi na presojo novosti modela Skupnosti. V zvezi z zadnjenavedenim vidikom pritožnik navaja konkretne elemente za dokaz morebitnega neravnovesja, ki naj bi izhajalo iz tega, da se obdobje, v katerem se v skladu s členom 7(2)(b) Uredbe št. 6/2002 ne sme upoštevati razkritja s strani samega prijavitelja, kadar zahteva za priznanje prednostne pravice temelji na patentni prijavi, podaljša z 18 na 24 mesecev.
32 Dalje, pritožnik navaja, da njegova pritožba presega tudi okvir prava o modelih Skupnosti, saj naj bi bilo mogoče na podlagi načela, izdelanega v izpodbijani sodbi, določiti sistem zahtev za priznanje prednostne pravice, ki se uporablja za druge vrste pravic intelektualne lastnine. V zvezi s tem navaja konkretne primere morebitnih posledic izpodbijane sodbe za prijavitelje patentov ter opozarja na tveganje pravne negotovosti in neobstoja vzajemnosti v nekaterih tretjih državah, ki bi izhajala iz priznanja dvanajstmesečnega roka za uveljavljanje prednostne pravice za modele Skupnosti, kadar zahteva za priznanje prednostne pravice temelji na patentni prijavi.
33 Nazadnje, pritožnik opozarja na sistemske posledice priznanja neposrednega učinka člena 4 Pariške konvencije za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije, saj naj bi bila, po eni strani, razlaga tega člena, ki jo je podalo sodišče Unije, zavezujoča za zakonodajalca Unije in države članice Unije, po drugi strani pa naj bi bilo to priznanje v nasprotju s cilji Pariške konvencije in Sporazuma iz točke 16 tega sklepa.
34 Glede na dokaze, ki jih je predložil pritožnik, je treba ugotoviti, da predlog, ki ga je vložil, pravno zadostno dokazuje, da se s pritožbo postavlja pomembno vprašanje za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
35 Glede na zgornje preudarke in dejstvo, da pritožba temelji na edinem pritožbenem razlogu, ki je sestavljen iz treh medsebojno povezanih delov, je treba pritožbo v celoti dopustiti.
Stroški
36 Člen 170b(4) Poslovnika določa, da če se pritožba glede na merila iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v celoti ali deloma dopusti, se postopek nadaljuje v skladu s členi od 171 do 190a navedenega poslovnika.
37 V skladu s členom 137 Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, končni sklep vsebuje odločbo o stroških.
38 Ker je bilo predlogu za dopustitev pritožbe ugodeno, se odločitev o stroških pridrži.
Iz teh razlogov je Sodišče (senat za dopustitev pritožb) sklenilo:
1. Pritožba se dopusti.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi