SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)
z dne 11. decembra 2013(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu – Uredba o prilagoditvi stopnje prispevka za pokojninsko zavarovanje Unije – Prilagoditev aktuarskih vrednosti – Nujnost sprejetja splošnih določb za izvajanje – Uporaba novih splošnih določb za izvajanje ratione temporis – Preklic predloga za priznanje pokojninske dobe – Zakonitost – Pogoji“
V zadevi F‑130/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a,
Marco Verile, uradnik Evropske komisije, stanujoč v Cadrezzateju (Italija),
Anduela Gjergji, pogodbena uslužbenka Izvajalske agencije za vseevropsko prometno omrežje, stanujoča v Bruslju (Belgija),
ki ju zastopajo D. Abreu Caldas, A. Coolen, J.‑N. Louis, É. Marchal in S. Orlandi, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata D. Martin in J. Baquero Cruz, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),
v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, M. I. Rofes i Pujol, predsednica senata, E. Perillo (poročevalec), R. Barents in K. Bradley, sodniki,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. aprila 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 M. Verile in A. Gjergji sta 2. decembra 2011 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložila to tožbo, s katero predlagata predvsem razglasitev ničnosti odločb Evropske komisije z dne 20. in 19. maja 2011, s katerima je ta preklicala prva predloga, v katerih je bilo na njuno zahtevo določeno število let pokojninske dobe, ki se priznajo v pokojninskem sistemu Unije, in ju obvestila o novem številu let pokojninske dobe, ki se priznajo in izhajajo iz prenosa pokojninskih pravic, ki sta jih pridobila v nacionalnih pokojninskih sistemih pred nastopom dela v Komisiji.
Pravni okvir
2 Člen 83a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„1. Ravnotežje sistema se ohranja v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Prilogi XII [h Kadrovskim predpisom].
[…]
3. Svet [Evropske unije] odloča o stopnji prispevka in spremembi upokojitvene starosti ob petletni aktuarski oceni v skladu s Prilogo XII [h Kadrovskim predpisom], da se ohrani ravnotežje [pokojninskega] sistema.
4. Komisija vsako leto pripravi za Svet posodobljeno različico aktuarske ocene v skladu s členom 1(2) Priloge XII [h Kadrovskim predpisom]. Kadar kaže, da je razlika med stopnjo trenutno veljavnega prispevka in stopnjo, potrebno za ohranitev aktuarskega ravnotežja, najmanj 0,25 točke, Svet v skladu z ureditvijo, določeno v Prilogi XII [h Kadrovskim predpisom] preuči, ali je treba stopnjo prilagoditi.
[…]“
3 Člen 84 Kadrovskih predpisov določa:
„Podrobna pravila, ki urejajo zgornji pokojninski sistem, so v Prilogi VIII [h Kadrovskim predpisom].“
4 Člen 110(1) Kadrovskih predpisov določa:
„Splošne določbe za uveljavitev teh kadrovskih predpisov sprejme vsaka institucija po posvetovanju s svojim odborom uslužbencev in odborom za Kadrovske predpise. […]“
5 Člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je pred začetkom veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1324/2008 z dne 18. decembra 2008 o prilagoditvi stopnje prispevka uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti za pokojninsko zavarovanje od 1. julija 2008 (UL L 345, str. 17) določal:
„Aktuarski ekvivalent starostne pokojnine pomeni kapitalizirano vrednost prejemkov, ki se natečejo uradniku, izračunano glede na najnovejše tabele umrljivosti iz člena 9 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom] in ob upoštevanju 3,5‑odstotne letne obrestne mere, ki se lahko popravi v skladu s pravili, določenimi v členu 10 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom].“
6 Člen 2 Uredbe št. 1324/2008 v zvezi s tem določa:
„Z učinkom od 1. januarja 2009 znaša obrestna mera iz člena 4(1) in člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom […] 3,1 %.“
7 Člen 11(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradnik, ki preneha delati v Uniji, da bi:
– začel delati v državni upravi ali državni ali mednarodni organizaciji, ki je z Unijo sklenila dogovor,
[…]
ima pravico, da se aktuarski ekvivalent njegovih pravic do starostne pokojnine, ažuriranih na dejanski datum prenosa, pridobljenih v Uniji, prenese v pokojninski sklad te uprave ali organizacije […].“
8 Nasprotno člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradnik, ki začne delati v Uniji po tem, ko:
– je prenehal delati v državni upravi ali v nacionalni ali mednarodni organizaciji;
[…]
ima po tem, ko se zaposli, vendar preden izpolni pogoje za plačilo starostne pokojnine […], pravico Uniji plačati na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih na podlagi takega dela ali dejavnosti.
V takem primeru institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb določi število let pokojninske dobe, ki se mu za prejšnje zaposlitve priznajo v novem pokojninskem zavarovanju na podlagi prenesenega kapitalskega zneska, po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se za prenos zaprosi in dejanskim datumom prenosa.
Uradniki lahko tako ureditev uporabijo samo enkrat za vsako državo članico in zadevni pokojninski sklad.“
9 Komisija je z Odločbo C(2004) 1588 z dne 28. aprila 2004, objavljeno v Upravnih obvestilih št. 60 z dne 9. junija 2004, sprejela splošne določbe za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom o prenosu pokojninskih pravic (v nadaljevanju: SDI 2004). SDI 2004 napotujejo na preglednici aktuarskih vrednosti v dveh prilogah, in sicer Prilogi 1, ki zadeva aktuarske vrednosti (V1), izračunane na podlagi parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom za izračun zneska prenosljivega aktuarskega ekvivalenta na podlagi členov 11(1) in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ter Prilogi 2, ki se nanaša na aktuarske vrednosti (V2), izračunane na podlagi parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, na podlagi člena 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
10 Aktuarski vrednosti V1 in V2, izračunani na podlagi starosti na datum vložitve zahteve in parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, sta enaki.
11 Komisija je z Odločbo C(2011) 1278 z dne 3. marca 2011 o splošnih določbah za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom o prenosu pokojninskih pravic, objavljeno v Upravnih obvestilih št. 17 z dne 28. marca 2011, razveljavila SDI 2004 in sprejela nove splošne določbe za izvajanje členov 11 in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom (v nadaljevanju: SDI 2011).
12 SDI 2011 so začele veljati 1. aprila 2011, člen 9 pa določa:
„Te splošne določbe za izvajanje […] začnejo veljati prvi dan meseca po datumu objave v [Uradnih obvestilih].
S temi splošnimi določbami se razveljavijo in nadomestijo [SDI 2004].
Vendar [SDI 2004] še naprej veljajo za prenose na podlagi členov 11(1) in 12 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, če je delovno razmerje prenehalo pred [1. januarjem] 2009. Veljavne ostanejo tudi za spise uslužbencev, katerih zahteva za prenos na podlagi člena 11(2) in (3) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je bila vložena pred [1. januarjem] 2009.
Pretvorbeni koeficienti […] iz Priloge 1 se uporabljajo z učinkom od [1. januarja] 2009. Ti pretvorbeni koeficienti se bodo samodejno spremenili, ko bo začela veljati prilagoditev obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.“
13 Priloga 1 k SDI 2011 v nasprotju s SDI 2004 vsebuje le eno preglednico, v kateri so navedene aktuarske vrednosti, ki se zdaj imenujejo „pretvorbeni koeficienti“, ki veljajo za izračun zneska prenosljivega aktuarskega ekvivalenta in izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo. Ti pretvorbeni koeficienti, ki se tudi izračunajo na podlagi starosti ob vložitvi zahteve in parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, so višji od aktuarskih vrednosti V1 in V2, navedenih v prilogah 1 in 2 k SDI 2004.
Dejansko stanje
M. Verile
14 M. Verile, uradnik, razporejen v Skupno raziskovalno središče Komisije v Ispri (Italija), je 17. novembra 2009 zaprosil za prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v Luksemburgu, preden je začel delati pri Komisiji, in ki ustrezajo nacionalnim prispevkom, plačanim med 1. julijem 1999 in 31. marcem 2007.
15 Pristojna služba Komisije, v tej zadevi sektor „Prenosi“ oddelka „Pokojnine“ Urada za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO, v nadaljevanju: PMO 4), je z obvestilom z dne 5. maja 2010 M. Verileju poslala predlog za priznanje pokojninske dobe, v katerem je število let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki izhaja iz prenosa njegovih pokojninskih pravic, pridobljenih v Luksemburgu, določila na sedem let in devet mesecev. Ker presežne kapitalizirane vrednosti v višini 58.557,18 EUR ni bilo mogoče pretvoriti v pokojninsko dobo po Kadrovskih predpisih, jo je bilo treba v primeru dokončnega prenosa njegovih pokojninskih pravic izplačati M. Verileju.
16 M. Verile je 7. maja 2010 s podpisom sprejel predlog za priznanje pokojninske dobe z dne 5. maja 2010. PMO 4 je podpisani predlog prejel 18. maja 2010.
17 PMO 4 je 20. maja 2011 zaradi začetka veljavnosti SDI 2011 M. Verileju poslal nov predlog za priznanje pokojninske dobe skupaj z obvestilom, v katerem je pojasnil, da se z novim predlogom „razveljavlja in nadomešča“ prejšnji predlog za priznanje pokojninske dobe. V skladu s tem novim predlogom za priznanje pokojninske dobe so bili pretvorbeni koeficienti, uporabljeni v prvem predlogu za priznanje pokojninske dobe, „zastareli“ in „brez pravne podlage od 1. januarja 2009“, ker je takrat začela veljati obrestna mera, določena v Uredbi št. 1324/2008. Ta obrestna mera je bila namreč eden od elementov izračuna pretvorbenih koeficientov, ki se uporabljajo za pretvorbo do tedaj pridobljenih pokojninskih pravic v število let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se priznajo. Zato je bilo treba prvi predlog za priznanje pokojninske dobe „šteti za ničen“. Zaradi pretvorbenih koeficientov, določenih v SDI 2011, se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, ni spremenilo, vendar se je presežna kapitalizirana vrednost, ki jo je bilo treba vrniti, z 58.557,18 EUR znižala na 9200,77 EUR.
18 M. Verile je 17. junija 2011 s podpisom sprejel drugi predlog za priznanje pokojninske dobe. PMO 4 je podpisani drugi predlog prejel 24. junija 2011.
19 M. Verile je 26. julija 2011 vseeno vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, s katero je od organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), zahteval, naj prekliče drugi predlog za priznanje pokojninske dobe in naj njegovih pokojninskih pravic ne prenese na podlagi SDI 2011, ampak na podlagi splošnih določb za izvajanje, ki so veljale na datum vložitve zahteve za prenos, to je SDI 2004.
20 OPI je z odločbo z dne 19. avgusta 2011, ki jo je M. Verile prejel 29. avgusta, zavrnil navedeno pritožbo.
A. Gjergji
21 A. Gjergji je pogodbena uslužbenka Izvajalske agencije za vseevropsko prometno omrežje s sedežem v Bruslju (Belgija). Dne 1. julija 2009 je zaprosila za prenos pokojninskih pravic, ki jih je pridobila v Belgiji, preden je začela delati v navedeni agenciji, in ki ustrezajo nacionalnim prispevkom, plačanim med letoma 1998 in 2004.
22 Pristojna služba Komisije, v tej zadevi PMO 4, je z obvestilom z dne 30. julija 2010 A. Gjergji poslala predlog za priznanje pokojninske dobe, v katerem je število let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki izhaja iz prenosa njenih pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji, določila na pet let, pet mesecev in dva dni. Ker presežne kapitalizirane vrednosti v višini 13.143,08 EUR ni bilo mogoče pretvoriti v pokojninsko dobo po Kadrovskih predpisih, jo je bilo treba v primeru dokončnega prenosa njenih pokojninskih pravic izplačati A. Gjergji.
23 A. Gjergji je 7. septembra 2010 s podpisom sprejela predlog za priznanje pokojninske dobe z dne 30. julija 2010. PMO 4 je podpisani predlog prejel 16. septembra 2010.
24 PMO 4 je 19. maja 2011 zaradi začetka veljavnosti SDI 2011 A. Gjergji poslal nov predlog za priznanje pokojninske dobe skupaj z enakim obvestilom, kot ga je poslal M. Verileju, v katerem je bilo število let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se priznajo, s petih let, petih mesecev in dveh dni zmanjšano na štiri leta, deset mesecev in 17 dni ter v katerem poleg tega ni bila več navedena presežna kapitalizirana vrednost, ki bi jo bilo treba povrniti.
25 A. Gjergji je 23. septembra 2011 s podpisom sprejela ta drugi predlog za priznanje pokojninske dobe.
26 Medtem je A. Gjergji 27. julija 2011 zoper drugi predlog za priznanje pokojninske dobe vseeno vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Pritožba A. Gjergji je vsebovala tudi zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, naj se pokojninske pravice, ki jih je pridobila v Belgiji, prenesejo na podlagi prvega predloga za priznanje pokojninske dobe, v katerem so bili uporabljeni parametri iz SDI 2004.
27 Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je z odločbo z dne 22. avgusta 2011 zavrnil pritožbo A. Gjergji in tudi njeno zahtevo, vloženo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov.
Predlogi strank in postopek
28 Tožeči stranki vsaka zase Sodišču za uslužbence predlagata, naj:
– razglasi za ničen drugi predlog za priznanje pokojninske dobe;
– razglasi za nično odločbo o zavrnitvi pritožbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
29 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbi razglasi za nedopustni in v vsakem primeru neutemeljeni;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
30 Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 28. januarja 2013 stranke v okviru ukrepov procesnega vodstva zaprosilo za pojasnila o nekaterih delih njihovih pisanj in za predložitev različnih dokumentov. Stranke so se na te ukrepe odzvale v skladu z navodili Sodišča za uslužbence.
31 Zadeva, ki je bila prvotno dodeljena tretjemu senatu Sodišča za uslužbence, je bila odstopljena občni seji Sodišča za uslužbence, o čemer so bile stranke obveščene z dopisom sodnega tajništva z dne 8. februarja 2013, ki je vsebovalo vabilo na obravnavo in pripravljalno poročilo za obravnavo.
Pravo
Predmet tožbe
32 Opozoriti je treba, da Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8).
33 V tej zadevi odločbi o zavrnitvi pritožb le potrjujeta druga predloga za priznanje pokojninske dobe z dne 20. maja 2011 za M. Verileja in z dne 19. maja 2011 za A. Gjergji (v nadaljevanju: druga predloga za priznanje pokojninske dobe). Tožbo je torej treba šteti za usmerjeno samo zoper ta predloga za priznanje pokojninske dobe.
Dopustnost tožbe
Trditve strank
34 Komisija trdi, da tožba ni dopustna, saj je usmerjena zoper druga predloga za priznanje pokojninske dobe, ki nista akta, ki posegata v položaj.
35 Komisija meni, da upravni postopek v zvezi z obravnavo zahtev za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem pokojninskem sistemu, poteka v petih fazah: prvič, zahteva za prenos, ki jo vloži zainteresirani uradnik ali uslužbenec; drugič, predlog za priznanje pokojninske dobe, v katerem se določi število let pokojninske dobe, ki se lahko priznajo v pokojninskem sistemu Unije, ki ga Komisija naslovi na zainteresirano osebo; tretjič, sprejetje ali zavrnitev navedenega predloga zainteresirane osebe; četrtič, če zainteresirana oseba sprejme predlog, zahteva za prenos kapitalizirane vrednosti, ki ustreza pokojninskim pravicam, pridobljenim v nacionalnem pokojninskem sistemu, ki jo Komisija naslovi na pristojni nacionalni organ; petič, sprejetje odločbe o dokončni določitvi števila let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, priznanih uradniku ali uslužbencu, ki se temu vroči, šele potem ko Komisija od zadevnih nacionalnih ali mednarodnih pokojninskih skladov dejansko prejme kapitalizirano vrednost, ki ustreza do tedaj pridobljenim pokojninskim pravicam.
36 Glede na zgoraj navedeni opis upravnega postopka obravnave zahteve za prenos pokojninskih pravic, ki ga tožeči stranki ne izpodbijata, naj bi priznana pokojninska doba, navedena v predlogu, naslovljenem na zainteresirano osebo, po navedbah Komisije postala dokončna, šele ko zadevni nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi na bančni račun Komisije dejansko plačajo zneske, ki ustrezajo ažurirani kapitalizirani vrednosti do tedaj pridobljenih pokojninskih pravic. Odločba, ki se sprejme v peti fazi zgoraj navedenega upravnega postopka, naj bi bila torej edini akt, ki posega v položaj uradnika ali uslužbenca, ki je vložil zahtevo za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih pred začetkom dela za Unijo. Komisija iz tega sklepa, da je predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ustreza drugi fazi zadevnega upravnega postopka, pripravljalni akt, katerega cilj je samo priprava dokončne odločbe o priznanju pokojninske dobe. To naj bi v tej zadevi veljalo za druga predloga za priznanje pokojninske dobe, ki sta predmet spora.
Presoja Sodišča za uslužbence
37 Najprej je treba opozoriti, da sistem prenosa pokojninskih pravic, kot je določen v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom s tem, da dopušča koordinacijo med nacionalnimi sistemi in pokojninskim sistemom Unije, olajšuje prehod iz javnih ali zasebnih nacionalnih in tudi mednarodnih zaposlitev v upravo Unije in tako Uniji zagotavlja najboljše možnosti za izbor usposobljenega osebja z ustreznimi delovnimi izkušnjami (sklep Sodišča z dne 9. julija 2010 v združenih zadevah Ricci, C‑286/09 in C‑287/09, točka 28 in navedena sodna praksa).
38 V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti moralo zlasti sklepati, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe, ki se uradniku pošljejo v soglasje, „odločbe“ z dvojnim učinkom: po eni strani v korist zadevnega uradnika v matičnem pravnem redu ohranjajo znesek pokojninskih pravic, ki jih je pridobil v nacionalnem pokojninskem sistemu, po drugi pa v pravnem redu Unije, če so izpolnjeni nekateri dodatni pogoji, zagotavljajo upoštevanje teh pravic v pokojninskem sistemu Unije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2008 v združenih zadevah Belgija in Komisija proti Genettu, T‑90/07 P in T‑99/07 P, točka 91 in navedena sodna praksa).
39 Tudi Sodišče za uslužbence je že razsodilo, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe enostranski akti, ki od pristojne institucije ne zahtevajo nobenega drugega ukrepa in posegajo v položaj zainteresiranega uradnika. V nasprotnem primeru teh aktov kot takih ne bi bilo mogoče izpodbijati oziroma vsaj proti njim ne bi bilo mogoče vložiti pritožbe in tožbe, dokler ne bi organ, ki ni OPI, na nedoločen datum sprejel poznejše odločbe. Ta analiza ne bi upoštevala niti pravice uradnikov do učinkovitega sodnega varstva niti zahtev pravne varnosti, ki so del pravil o rokih, določenih v Kadrovskih predpisih (sklep Sodišča za uslužbence z dne 10. oktobra 2007 v zadevi Pouzol proti Računskemu sodišču, F‑17/07, točki 52 in 53).
40 Nazadnje, ta usmeritev sodne prakse je bila potrjena tudi v sodbi Sodišča za uslužbence z dne 11. decembra 2012 v zadevi Cocchi in Falcione proti Komisiji (F‑122/10, predmet pritožbenega postopka, ki trenutno teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑103/13 P, točke od 37 do 39), v kateri je Sodišče za uslužbence razsodilo, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj zadevnega uradnika.
41 Skratka, iz sodne prakse, navedene v točkah od 38 do 40 te sodbe, izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ga pristojne službe Komisije predložijo v soglasje uradniku v upravnem postopku z več fazami, opisanem v točki 35 te sodbe, enostranski akt, ki ga je mogoče ločiti od postopkovnega okvira, v katerega se uvršča, in ki je sprejet na podlagi vezane pristojnosti, ki je ex lege podeljena instituciji, saj izhaja neposredno iz posamezne pravice, ki je s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izrecno podeljena uradnikom in uslužbencem, ko začnejo delati za Unijo.
42 Izvajanje te vezane pristojnosti namreč Komisijo zavezuje, da pripravi predlog za priznanje pokojninske dobe, ki temelji na vseh ustreznih podatkih, ki jih mora pridobiti od zadevnih nacionalnih ali mednarodnih organov prav v okviru tesnega in lojalnega sodelovanja med temi organi in njenimi službami. Takega predloga za priznanje pokojninske dobe zato ni mogoče šteti za izraz „preproste namere“ služb institucije, da obvestijo zadevnega uradnika v pričakovanju, da bodo dejansko dobile njegovo soglasje, in nato prejmejo kapitalizirano vrednost, ki omogoča priznanje. Nasprotno, tak predlog je potrebna zaveza institucije, da se pravilno loti učinkovitega izvajanja pravice do prenosa pokojninskih pravic uradnika, ki jo je ta uveljavljal z vložitvijo zahteve za prenos. Prenos ažurirane kapitalizirane vrednosti v pokojninski sistem Unije pomeni izpolnitev ločene obveznosti, ki jo imajo nacionalni ali mednarodni organi in ki je potrebna za izvedbo celotnega postopka prenosa pokojninskih pravic v pokojninski sistem Unije.
43 Tudi izvajanje vezane pristojnosti za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Komisiji nalaga, da uporabi vso potrebno skrbnost, da uradniku, ki je vložil zahtevo za uporabo člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, omogoči, da da soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe ob polnem poznavanju dejstev, kar zadeva potrebne elemente izračuna za določitev števila let pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, ki se upoštevajo, in pravila, ki „na dan, ko se za prenos zaprosi“, urejajo podrobna pravila za ta izračun, kot je določeno v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim institucija, v kateri je uradnik zaposlen, ob upoštevanju njegove osnovne plače, starosti in menjalnega tečaja s splošnimi izvedbenimi določbami „določi število let pokojninske dobe“, ki se mu priznajo.
44 Iz vsega navedenega izhaja, da je predlog za priznanje pokojninske dobe akt, ki posega v položaj uradnika, ki je zaprosil za prenos svojih pokojninskih pravic.
45 To ugotovitev potrjuje tudi sklepanje, predstavljeno v nadaljevanju.
46 Prvič, SDI 2011, ki potrjujejo prejšnjo prakso, izraženo v klavzulah, navedenih v predlogih za priznanje pokojninske dobe, zdaj v členu 8 izrecno določajo, da je soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe, ki ga mora dati uradnik, „nepreklicno“, ko je enkrat dano. Nepreklicnost soglasja uradnika, ko ga ta enkrat izrazi, pa je upravičena, le če je Komisija zainteresirani osebi poslala predlog, katerega vsebina je bila izračunana in navedena z vso potrebno skrbnostjo ter ki zavezuje Komisijo, ker mora na tej podlagi v primeru soglasja zainteresirane osebe nadaljevati postopek prenosa.
47 Drugič, predlog za priznanje pokojninske dobe se načeloma pripravi na podlagi načina izračuna, enakega načinu, ki se uporabi, ko pokojninski sistem Unije prejme celotno kapitalizirano vrednost, ki jo dokončno prenesejo matični nacionalni ali mednarodni skladi.
48 Če je primerno, se med datumom predloga za priznanje pokojninske dobe in datumom prejema dokončno prenesene kapitalizirane vrednosti lahko spremeni kvečjemu višina zadevnega zneska, ker je lahko prenosljiva kapitalizirana vrednost, ažurirana na datum zahteve za prenos, drugačna od kapitalizirane vrednosti na datum, ko se dejansko prenese, na primer zaradi nihanj menjalnih tečajev. Tudi v tem zadnjem primeru, ki sicer lahko zadeva le prenose kapitalizirane vrednosti, izražene v drugih valutah, in ne v eurih, je način izračuna, ki se uporabi za ti vrednosti, enak.
49 Tretjič, trditev Komisije, da samo odločba o priznanju pokojninske dobe, ki se sprejme po prejemu prenesene kapitalizirane vrednosti, posega v položaj zadevnega uradnika, je očitno v nasprotju s ciljem upravnega postopka prenosa pokojninskih pravic. Cilj tega postopka je zadevnemu uradniku omogočiti, da se ob polnem poznavanju dejstev in pred dokončnim prenosom kapitalizirane vrednosti, ki ustreza vsem njegovim prispevkom, v pokojninski sistem Unije odloči, ali je zanj ugodneje, da vse prejšnje pokojninske pravice združi s pravicami, ki jih pridobi kot uradnik Unije, ali pa da ohrani te pravice v nacionalnem pravnem redu (glej zgoraj navedeno sodbo Belgija in Komisija proti Genettu, točka 91). V skladu s trditvijo Komisije bi namreč zadevni uradnik moral način, ki so ga službe Komisije uporabile za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in do katerih je upravičen, izpodbijati, šele potem ko bi matični nacionalni ali mednarodni pokojninski skladi dokončno prenesli kapitalizirano vrednost na Komisijo, kar bi v praksi izničilo sámo bistvo pravice, podeljene uradniku s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, da se odloči za prenos svojih pokojninskih pravic ali za njihovo ohranitev v matičnih nacionalnih ali mednarodnih pokojninskih skladih.
50 Četrtič, nazadnje ni mogoče trditi, kot je storila Komisija, da so predlogi za priznanje pokojninske dobe le pripravljalni akti, ker člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da se število let pokojninske dobe izračuna „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“.
51 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da iz besedila člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom izhaja, da zadevna institucija „določi“ število let pokojninske dobe najprej „ob upoštevanju […] osnovne plače, starosti in deviznega tečaja na dan, ko se za prenos zaprosi, s pomočjo splošnih izvedbenih določb“, nato pa upošteva tako določeno število let pokojninske dobe v skladu s pokojninskim sistemom Unije „na podlagi prenesenega kapitalskega zneska“.
52 To besedilo je potrjeno z besedilom člena 7 SDI 2004 in člena 7 SDI 2011. Oba člena namreč v odstavku 1 določata, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, izračuna „na podlagi prenosljivega zneska, ki predstavlja pridobljene pravice […] po odbitku zneska povečanja vrednosti kapitala med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa“.
53 Odstavek 2 člena 7 SDI 2004 in člena 7 SDI 2011 določa, da se število let pokojninske dobe, ki se priznajo, „nato izračuna […] na podlagi prenesenega zneska“ v skladu z matematično formulo, navedeno v prvi alinei istega odstavka.
54 Iz zgoraj navedenih določb torej izhaja, da se predlogi za priznanje pokojninske dobe izračunajo na podlagi prenosljivega zneska na datum, ko se zaprosi za prenos, kot ga pristojni nacionalni ali mednarodni organi sporočijo službam Komisije, po odbitku, če je primerno, zneska, ki predstavlja povečanje vrednosti kapitala med datumom, ko se zaprosi za prenos, in dejanskim datumom prenosa, pri čemer stroškov te denarne razlike dejansko ne sme nositi pokojninski sistem Unije.
55 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da sta druga predloga za priznanje pokojninske dobe akta, ki posegata v položaj, in da so torej predlogi za razglasitev ničnosti dopustni.
Utemeljenost
56 Tožeči stranki v podporo predlogom, usmerjenim zoper druga predloga za priznanje pokojninske dobe (v nadaljevanju: sporni odločbi), navajata tri tožbene razloge:
– prvi se nanaša na napačno uporabo prava in kršitev člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ter v bistvu na upoštevanje pridobljenih pravic;
– drugi se nanaša na kršitev razumnega roka ter načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo;
– tretji se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja, prepovedi diskriminacije in sorazmernosti.
57 Prvi in drugi tožbeni razlog je treba preizkusiti skupaj.
Trditve strank
58 Prvič, tožeči stranki trdita, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom Komisiji nalaga obveznost, da sprejme nove splošne določbe za izvajanje, če želi spremeniti aktuarske vrednosti, ki se uporabljajo za zahteve za prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v državi članici, v pokojninski sistem Unije (v nadaljevanju: prenos „in“). Komisija pa naj bi nove splošne določbe za izvajanje sprejela šele 3. marca 2011. Za njuni zahtevi za prenos naj bi se torej uporabljale samo SDI 2004, ki so veljale pred tem datumom.
59 V vsakem primeru naj začetek veljavnosti Uredbe št. 1324/2008 1. januarja 2009 ne bi vplival na obrestne mere, ki se uporabijo za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo. S to uredbo naj bi se namreč spremenila obrestna mera iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ki naj bi se uporabljala izključno za prenos aktuarskega ekvivalenta po Kadrovskih predpisih, in sicer kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki jih uradnik pridobi v Uniji (v nadaljevanju: prenos „out“), v nacionalni pokojninski sistem in naj se torej ne bi uporabljala za prenos „in“.
60 Poleg tega po mnenju tožečih strank tudi ob domnevi, da se je z Uredbo št. 1324/2008 „po analogiji“ spremenila obrestna mera, ki velja za pretvorbene koeficiente, ki se uporabljajo za prenos „in“, splošne določbe za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom kot lex specialis prevladajo nad navedeno uredbo. Skratka, v skladu z načelom domneve zakonitosti aktov uprave naj uredba Unije ne bi mogla odvzeti pravne podlage splošnim določbam za izvajanje, ki jih na podlagi Kadrovskih predpisov posebej sprejme vsaka od zadevnih institucij. Ker so bile SDI 2004 s SDI 2011 razveljavljene šele 3. marca 2011, naj bi bile torej veljavne, ko sta bila sprejeta prva predloga za priznanje pokojninske dobe, naslovljena na tožeči stranki, in ko sta ju ti sprejeli.
61 Zato naj bi Komisija po eni strani s sklepanjem, da je bilo enega od parametrov izračuna, ki se uporabljajo za prenos „in“, mogoče spremeniti „implicitno in posredno“ z Uredbo št. 1324/2008, kršila člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Po drugi strani naj bi Komisija s sklepanjem, da jo je Uredba št. 1324/2008 zavezovala k uporabi SDI 2011 na datum začetka veljavnosti nove obrestne mere in posledično k retroaktivni uporabi teh SDI od 1. januarja 2009, napačno uporabila pravo.
62 Tožeči stranki tudi poudarjata, da je v nasprotju s trditvijo Komisije prenos pokojninskih pravic, pridobljenih pred začetkom dela za Unijo, dokončen, ko zadevni uradnik da soglasje k predlogu za priznanje pokojninske dobe. Samo popolno neplačilo kapitalizirane vrednosti nacionalnega organa naj bi odvzelo vso vrednost sporazumu med uradnikom in zadevno institucijo. V tej zadevi naj bi torej prva predloga za priznanje pokojninske dobe postala dokončna, ker sta bila sprejeta, čeprav kapitalizirana vrednost še ni bila plačana.
63 Drugič, tožeči stranki trdita, da prva predloga za priznanje pokojninske dobe nista bila nezakonita. Komisija naj s preklicem takih predlogov torej ne bi upoštevala njunih pridobljenih pravic in naj bi kršila načelo varstva zaupanja v pravo. Poleg tega naj bi jima bilo večkrat zagotovljeno, da se bodo SDI 2004 uporabile za njuni zahtevi za prenos.
64 Tretjič, tožeči stranki trdita, da je Komisija preklicala prvi predlog za priznanje pokojninske dobe, naslovljen na M. Verileja, eno leto po tem, ko ga je sprejel, prvi predlog, naslovljen na A. Gjergji, pa več kot šest mesecev po tem, ko ga je sprejela, s čimer je ta institucija kršila načeli razumnega roka in pravne varnosti.
65 Poleg tega tožeči stranki v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva poudarjata, da je Komisija čakala do 17. septembra 2010, da je osebje na to opozorila z obvestilom, poslanim prek intraneta, in nato znova čakala do 3. marca 2011, da je sprejela nove splošne določbe za izvajanje, čeprav je glede na sporni odločbi menila, da je začetek veljavnosti nove obrestne mere iz Uredbe št. 1324/2008 1. januarja 2009 odvzel „pravno podlago“ SDI 2004.
66 Komisija v zvezi s prvim tožbenim razlogom trdi, da je premisa sklepanja tožečih strank, in sicer da obrestna mera, določena v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim prepisom, zadeva izključno metodo izračuna aktuarskega ekvivalenta v primeru prenosa „out“ in ne zadeva metode izračuna ažurirane kapitalizirane vrednosti ali števila let pokojninske dobe v primeru prenosa „in“, napačna. Prvi tožbeni razlog, ki ga navajata tožeči stranki, naj zato ne bi bil utemeljen.
67 Komisija je v odgovoru na ukrepe procesnega vodstva navedla, ker so pretvorbeni koeficienti iz splošnih določb za izvajanje člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom „neposredno odvisni“ od obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je sprememba te obrestne mere, določena na dan 1. januarja 2009 z začetkom veljavnosti Uredbe št. 1324/2008, „nujno“ povzročila spremembo navedenih pretvorbenih koeficientov na isti datum. Pretvorbeni koeficienti iz SDI 2004 naj bi tako postali „zastareli“ in „brez pravne podlage“ na dan 1. januarja 2009, in to neodvisno od kakršne koli formalne razveljavitve SDI 2004.
68 Drugič, Komisija trdi, da tožeči stranki nista formalno navedli tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravil o preklicu upravnih aktov, in da sta v vsakem primeru prva predloga za priznanje pokojninske dobe od začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008 brez pravne podlage in torej ne moreta zagotoviti pridobljenih pravic za tožeči stranki ali zaupanja v pravo.
69 V preostalem Komisija trdi, da je z obvestilom z dne 17. septembra 2010, objavljenim na intranetu, osebje opozorila na začetek veljavnosti novih aktuarskih vrednosti ter da so bile poklicne sindikalne organizacije seznanjene s prihodnjo obrestno mero od leta 2008 in prihodnjimi pretvorbenimi koeficienti od novembra 2009. Posamično obveščanje uradnikov in uslužbencev, katerih zahteva za prenos je bila vložena po 1. januarju 2009, naj bi bilo poleg tega dejansko nemogoče izvesti v razumnem roku zaradi zelo velikega števila (več kot 10.000) zadevnih uradnikov in uslužbencev.
70 Nazadnje, tudi ob domnevi, da bi se pretvorbeni koeficienti iz SDI 2011 uporabljali retroaktivno, naj bi bila taka uporaba upravičena zaradi „odločilnega interesa“. Stroški uporabe aktuarskih vrednostih iz SDI 2004 do začetka veljavnosti SDI 2011 naj bi namreč zaradi števila zadevnih spisov ogrozili ravnotežje pokojninskega sistema Unije.
71 Tretjič, Komisija meni, da tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev razumnega roka, ni dovolj podprt in da ta razlog tudi ob domnevi, da je utemeljen, ne bi mogel povzročiti razglasitve ničnosti spornih odločb. V vsakem primeru naj bi bila ob upoštevanju okoliščin zadeve prva predloga za priznanje pokojninske dobe preklicana v razumnem roku.
Presoja Sodišča za uslužbence
72 Tožeči stranki s prvim in drugim tožbenim razlogom v bistvu vlagata ugovor nezakonitosti člena 9, tretji odstavek, zadnji stavek, in četrti odstavek, prvi stavek, SDI 2011. Po mnenju tožečih strank te določbe SDI 2011 določajo, da se pretvorbeni koeficienti iz Priloge 1 k SDI 2011, določeni v skladu z Uredbo št. 1324/2008, uporabljajo od 1. januarja 2009, ko je začela veljati navedena uredba, čeprav na ta datum Priloga 2 k SDI 2004, ki je določala drugačne pretvorbene koeficiente, ki so se uporabljali od 1. maja 2004, ni bila predmet nobene formalne spremembe. Tožeči stranki trdita, da je bila taka formalna sprememba potrebna na podlagi člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in da uporaba novih pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011 z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2009, tudi za spise uradnikov in uslužbencev, katerih zahteva za prenos „in“ je bila vložena pred tem datumom, pomeni kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.
73 Komisija za pravno utemeljitev člena 9, tretji in četrti odstavek, SDI 2011 v bistvu trdi, da so s členom 2 Uredbe št. 1324/2008 postale SDI 2004 neveljavne in samodejno brez pravne podlage, kar zadeva način izračuna števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo.
– Vpliv Uredbe št. 1324/2008 na SDI 2004
74 Iz besedila člena 2 Uredbe št. 1324/2008 izhaja, da ima ta uredba le dva namena, kar zadeva uradnike in druge uslužbence Unije.
75 Prvi namen je s členom 4(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določiti obrestno mero, ki se uporablja za izračun pokojninskih pravic uradnika, ki se ponovno zaposli v Uniji, potem ko je prenehal delati v njej. Takoj je očitno, da ta namen ni pomemben v tej zadevi.
76 Drugi namen je določiti obrestno mero, ki se uporablja za opredelitev „aktuarskega ekvivalenta“ starostne pokojnine. Vendar je treba ugotoviti, da je ta pojem uporabljen v členu 11(1) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom za prenose „out“, in ne v členu 11(2) iste priloge za prenose „in“.
77 Opozoriti je namreč treba, da člen 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa jasno razlikovanje med prenosom „out“ v odstavku 1 in prenosom „in“ v odstavku 2.
78 V primeru prenosa „out“ odstavek 1 člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da ima zadevni uradnik pravico, da se prenese „aktuarski ekvivalent njegovih pravic do starostne pokojnine, ažuriranih na dejanski datum prenosa, pridobljenih v Uniji“. Nasprotno v primeru prenosa „in“ odstavek 2 istega člena določa, da ima zadevni uradnik pravico Uniji plačati „na dejanski datum prenosa ažurirano kapitalizirano vrednost pokojninskih pravic, pridobljenih [v nacionalnem ali mednarodnem pokojninskem sistemu, v katerega je bil do takrat vključen]“. V primeru prenosa „out“ je preneseni denarni znesek „aktuarski ekvivalent“ pravic, pridobljenih v Uniji; v primeru prenosa „in“ pa je preneseni denarni znesek „ažurirana kapitalizirana vrednost“, in sicer znesek, ki materialno pomeni pokojninske pravice, pridobljene na podlagi dotedanjega dela ali dejavnosti zadevnega uradnika v zadevnem nacionalnem ali mednarodnem pokojninskem sistemu, kot je bil ažuriran na podlagi člena 11(2), prvi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom na dejanski datum prenosa (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 5. decembra 2013 v zadevi Časta, C‑166/12, točka 26).
79 „Aktuarski ekvivalent“ iz odstavka 1 člena 11 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in „ažurirana kapitalizirana vrednost“ iz odstavka 2 istega člena sta ločena pravna pojma, ki spadata v medsebojno neodvisna sistema.
80 „Aktuarski ekvivalent“ namreč v pravu Kadrovskih predpisov obstaja kot neodvisen pojem, ki je značilen za pokojninski sistem Unije. V členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je opredeljen kot „kapitaliziran[a] vrednost prejemkov [starostne pokojnine], ki se natečejo uradniku, izračunan[a] glede na najnovejše tabele umrljivosti iz člena 9 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom] in ob upoštevanju 3,1‑odstotne letne obrestne mere, ki se lahko popravi v skladu s pravili, določenimi v členu 10 Priloge XII [h Kadrovskim predpisom]“. Zadnja sprememba obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom je bila v skladu s členom 10 Priloge XII h Kadrovskim predpisom izvedena prav z Uredbo št. 1324/2008, s katero se je obrestna mera s 3,5 % znižala na 3,1 %.
81 „Ažurirana kapitalizirana vrednost“ pa ni opredeljena v Kadrovskih predpisih, ki tudi ne določajo metode njenega izračuna, in to zato, ker so za izračun te vrednosti in način nadzora tega izračuna, kot se stalno pojasnjuje v sodni praksi, pristojni izključno zadevni nacionalni ali mednarodni organi (zgoraj navedena sodba Belgija in Komisija proti Genettu, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa).
82 Komisija vseeno trdi, da je aktuarski ekvivalent tudi „metoda“ izračuna, ki bi jo bilo treba kot táko uporabiti ne samo za prenos „out“, ko se zneski iz skladov pokojninskega sistema Unije plačajo v sklade pokojninskega sistema države članice ali mednarodne organizacije, ampak tudi za prenos „in“, ko se, nasprotno, zneski plačajo v sklade pokojninskega sistema Unije.
83 Aktuarski ekvivalent se kot metoda izračuna torej po mnenju Komisije uporablja za oba primera prenosa pravic do starostne pokojnine. Komisija v zvezi s tem poudarja, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom od reforme Kadrovskih predpisov leta 2004 določa nov pogoj, ki ga morajo izpolniti zadevni nacionalni organi, in sicer da se kapitalizirana vrednost, ki ustreza vsem prispevkom, ki jih je plačal uradnik, ki začne delati za Unijo, „[ažurira] na dejanski datum prenosa“. Po mnenju Komisije ta novi pogoj, ker je določen v Kadrovskih prepisih, zadevnim nacionalnim organom nalaga obveznost, da ažurirajo kapitalizirano vrednost v skladu s parametri, navedenimi v Kadrovskih predpisih, med katerimi je obrestna mera, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo št. 1324/2008.
84 Vendar trditev Komisije ni pravno utemeljena.
85 Iz sodne prakse namreč izhaja, da sistem prenosa „in“ zajema dve ločeni upravni fazi. Prva faza je, da nacionalni ali mednarodni organi, ki upravljajo pokojninski sistem, v katerega je bil zavarovanec vključen do začetka dela za Unijo, določijo ažurirano kapitalizirano vrednost. Celotna faza je v izključni pristojnosti pristojnih nacionalnih ali mednarodnih organov. V drugi fazi pa zadevna institucija Unije ažurirano kapitalizirano vrednost, ki so jo tako določili matični nacionalni ali mednarodni organi, pretvori v leta pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, in to na podlagi pravil pokojninskega sistema Unije, vključno s pravili, navedenimi v splošnih določbah za izvajanje, ki jih mora vsaka institucija sprejeti za prenose „in“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Belgija in Komisija proti Genettu, točki 56 in 57).
86 Ti odločitvi, prva o določitvi ažurirane kapitalizirane vrednosti in druga o pretvorbi te ažurirane kapitalizirane vrednosti v leta pokojninske dobe po Kadrovskih predpisih, zato spadata v ločena pravna reda in sta predmet sodnega nadzora, ki se izvaja v okviru vsakega od teh pravnih redov.
87 Okoliščina, da člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom od reforme teh predpisov leta 2004 določa, da morajo nacionalni ali mednarodni organi do dejanskega datuma prenosa ažurirati kapitalizirano vrednost, ki ustreza vsem prispevkom, ki jih je plačal uradnik ali uslužbenec, ki začne delati za Unijo, seveda pomeni obveznost za navedene organe, vendar vseeno ne zahteva, da se to ažuriranje izvede na način, določen za prenose „out“, ker ni izrecnih določb v tem smislu. Nasprotno, kot je Sodišče razsodilo v zgoraj navedeni sodbi Časta (točki 25 in 26), lahko države članice svobodno uporabljajo metodo, imenovano „aktuarski ekvivalent“, ali metodo, imenovano „pavšal za odkup pravic“, ali celo katero drugo metodo.
88 Zato, prvič, kar zadeva izračun ažurirane kapitalizirane vrednosti za prenos „in“ od pristojnih nacionalnih ali mednarodnih organov, se ta vrednost določi na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja, in po pravilih, določenih v tem pravu, ali – v primeru mednarodne organizacije – po njenih pravilih, in ne na podlagi člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in po obrestni meri, določeni v tej določbi. Tako je sicer Sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 57 zgoraj navedene sodbe Belgija in Komisija proti Genettu, ko je potrdilo, da v primeru prenosa „in“ odločitev o izračunu zneska pokojninskih pravic, ki se prenese, spada v pristojni nacionalni pravni red in je predmet samo nadzora nacionalnega sodišča (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Časta, točka 24).
89 Iz tega sledi, da se člen 2 Uredbe št. 1324/2008 ne sme upoštevati kot element metode izračuna kapitalizirane vrednosti, ki ustreza pokojninskim pravicam, ki jih je uradnik ali uslužbenec pridobil pred začetkom dela za Unijo, in da ga zadevnim nacionalnim ali mednarodnim organom ni treba obvezno upoštevati, ko ažurirajo navedeno kapitalizirano vrednost, ki jo morajo prenesti.
90 Drugič, kar zadeva izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo in upoštevajo v pokojninskem sistemu Unije, ki je drugačen od izračuna ažurirane kapitalizirane vrednosti, kot je razvidno iz točk od 85 do 87 te sodbe, je treba ugotoviti, da niti člen 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom o prenosih „in“ niti nobena druga določba Kadrovskih predpisov ne določa izrecno obveznosti, da se za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo v pokojninskem sistemu Unije, uporabi obrestna mera iz člena 8 navedene priloge. Iz tega sledi, da trditev Komisije, da so pretvorbeni koeficienti v primeru prenosa „in“ „neposredno odvisni“ od obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ne temelji na nobeni določbi Kadrovskih predpisov.
91 Poleg tega Svet z izvedbeno uredbo, sprejeto na podlagi člena 83a Kadrovskih predpisov, ne more zmanjšati pomena člena 11(2), drugi pododstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, s tem ko izpodbija neodvisnost, ki jo je zakonodajalec Unije v tej določbi priznal institucijam, ko jim je podelil pristojnost, da s splošnimi določbami za izvajanje določijo število let pokojninske dobe, ki se priznajo, v primeru prenosa „in“.
92 Člen 7(2) SDI 2004 seveda za izračun števila let pokojninske dobe, ki se upoštevajo, na podlagi kapitalizirane vrednosti, ki ustreza prispevkom, dejansko prenesenim v pokojninski sistem Unije, napotuje na aktuarske vrednosti V2 v preglednici v Prilogi 2 k SDI 2004, ki se v skladu z navedeno prilogo 2 „izračunajo na podlagi parametrov iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom“. Med temi parametri pa je obrestna mera, določena v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
93 Vendar Priloga 2 k SDI 2004 določa aktuarske vrednosti, kot so izračunane predvsem na podlagi 3,5‑odstotne obrestne mere iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, preden je bila spremenjena z Uredbo št. 1324/2008. Komisija je prav te vrednosti upoštevala pri pripravi prvih predlogov za priznanje pokojninske dobe, ki ju je poslala tožečima strankama, čeprav se je člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom medtem spremenil z Uredbo št. 1324/2008.
94 V teh okoliščinah je morala Komisija – v okviru izvajanja člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in zlasti za ažuriranje pretvorbenih koeficientov v primeru prenosa „in“ glede na novo 3,1‑odstotno obrestno mero iz člena 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008 – v skladu z navedenim členom 11(2), ki za svojo uporabo napotuje na splošne določbe za izvajanje, in tudi v skladu z načelom pravne varnosti spremeniti SDI 2004 in pripraviti novo preglednico aktuarskih vrednosti. Prav to je Komisija storila s sprejetjem SDI 2011, ki v prilogi vsebujejo nove aktuarske vrednosti, v teh zadnjih splošnih določbah za izvajanje imenovane „pretvorbeni koeficienti“, za izračun števila let pokojninske dobe, ki se priznajo.
95 Dodati je treba, da bi se lahko člen 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, kakor je bil spremenjen zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008, uporabljal za prenose „in“ le na podlagi splošnih določb za izvajanje, ki jih morajo institucije sprejeti v skladu s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Uporaba navedenega člena 8 v tem primeru izhaja iz sklicevanja na „parametre iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom“, ki so navedeni v naslovu Priloge 2 k SDI 2004, in to ker navedena priloga XII s členi 1(2), 10(2) in 12 tudi napotuje na obrestno mero, navedeno v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Naslov Priloge 2 k SDI 2004 pojasnjuje metodo izračuna, ki jo je Komisija uporabila na podlagi svojih izvedbenih pooblastil, podeljenih s členom 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, in ki se lahko uporabi le za razlago zakonske ureditve v preglednici aktuarskih vrednosti (v zvezi z zakonsko vrednostjo naslova člena direktive glej sodbo Sodišča z dne 3. aprila 2003 v zadevi Hoffmann, C‑144/00, točke od 37 do 40). Še več, taka zaporedna sklicevanja, ki so poleg tega zelo nejasna, ne morejo prevladati nad izrecnimi podatki, navedenimi v zadevni preglednici aktuarskih vrednosti, ne da bi bilo kršeno načelo pravne varnosti.
96 Skratka, trditev Komisije, da bi bilo treba metodo izračuna aktuarskega ekvivalenta, določeno v členu 8 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, nujno uporabiti tudi pri določitvi ažurirane kapitalizirane vrednosti, celo števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, določene v členu 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, je v nasprotju z besedilom zadnjenavedene določbe in željo zakonodajalca Unije, ki je namreč hotel v Kadrovskih predpisih ohraniti jasno ločevanje med prenosoma pokojninskih pravic „in“ in „out“ ter posledično tudi med pojmoma ažurirana kapitalizirana vrednost in aktuarski ekvivalent.
97 Glede na navedeno je trditev Komisije, da so bile SDI 2004 z Uredbo št. 1324/2008 razveljavljene in da so samodejno ostale brez pravne podlage, kar zadeva način izračuna števila let pokojninske dobe, ki se priznajo, pravno napačna, saj utemeljitev take trditve ne upošteva niti obsega navedene uredbe niti člena 11(2) Priloge VIII h Kadrovskim predpisom.
98 Zato je treba preučiti vprašanje, ali je imela Komisija pravico uporabiti nove pretvorbene koeficiente iz Priloge 1 k SDI 2011 za zahtevi za prenos, ki sta bili vloženi pred začetkom veljavnosti SDI 2011 1. aprila 2011.
– Retroaktivna uporaba pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011
99 Najprej je treba opozoriti, da v skladu s splošno priznanim načelom novo pravilo, razen izjem, velja takoj za položaje, ki bodo šele nastali, in tudi za prihodnje učinke položajev, ki so nastali – niso pa še v celoti vzpostavljeni – na podlagi prejšnjega pravila (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. junija 2012 v zadevi Guittet proti Komisiji, F‑31/10, točka 47 in navedena sodna praksa).
100 Zato je treba preveriti, ali sta bili tožeči stranki ob začetku uporabe novih pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011, to je 1. aprila 2011, v položaju, ki je nastal in bil v celoti vzpostavljen na podlagi SDI 2004. Samo v tem primeru bi se lahko dejansko potrdilo, da so bili pretvorbeni koeficienti iz SDI 2011 za tožeči stranki uporabljeni retroaktivno. V tem primeru bi bilo treba preizkusiti ugovor nezakonitosti tožečih strank in, natančneje, zakonitost retroaktivne uporabe pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011 glede na načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Guittet proti Komisiji, točka 48).
101 V tej zadevi je treba za to, da bi bil položaj uradnika ali uslužbenca, ki je zaprosil za prenos „in“, v celoti vzpostavljen na podlagi aktuarskih vrednosti V2, priloženih SDI 2004, dokazati, da je zadevna oseba najpozneje konec dneva pred datumom začetka veljavnosti novih pretvorbenih koeficientov iz SDI 2011, to je 31. marca 2011, sprejela predlog za priznanje pokojninske dobe, ki ji je bil poslan na podlagi SDI 2004.
102 V tem primeru sta tožeči stranki vsaka zase sprejeli prvi predlog za priznanje pokojninske dobe. Njun položaj z vidika pravice do prenosa „in“, nastal na podlagi SDI 2004, je bil torej v celoti vzpostavljen ob začetku veljavnosti SDI 2011, zato so se zanju uporabljale SDI 2004.
103 Ob upoštevanju zgornjega je očitno, da se člen 9 SDI 2011, ki v prvem stavku četrtega odstavka določa, da se pretvorbeni koeficienti iz Priloge 1 k SDI 2011 uporabljajo z učinkom od 1. januarja 2009, v zvezi z uradniki ali uslužbenci, ki so sprejeli predlog za priznanje pokojninske dobe pred 31. marcem 2011, nanaša na položaje, ki so bili v celoti vzpostavljeni na podlagi SDI 2004. Člen 9 SDI 2011 torej uporabi navedenih koeficientov zagotavlja retroaktivni učinek.
104 Kot je bilo navedeno v točkah 99 in 100 te sodbe, pa načelo varnosti pravnih položajev nasprotuje temu, da bi akt Unije kot izhodišče za svojo uporabo ratione temporis določal datum pred začetkom njegove veljavnosti. Izjemoma je lahko tudi drugače, kadar to zahteva cilj, ki se ga želi uresničiti, in kadar je ustrezno spoštovano zaupanje zadevnih oseb v pravo (zgoraj navedena sodba Guittet proti Komisiji, točki 63 in 64 ter navedena sodna praksa).
105 V tej zadevi Komisija ni dokazala, da je cilj, ki ga je želela doseči, zahteval retroaktivno uporabo SDI 2011. Čeprav Komisija trdi, da so pretvorbeni koeficienti morali začeti veljati 1. januarja 2009 na podlagi Uredbe št. 1324/2008, pa je iz točk od 91 do 97 te sodbe namreč razvidno, da SDI 2004 z Uredbo št. 1324/2008 niso bile niti razveljavljene niti niso samodejno ostale brez pravne podlage, kar zadeva način izračuna števila let pokojninske dobe, ki se priznajo.
106 Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da je morala zaradi odločilnega višjega interesa uporabljati SDI 2011 od začetka veljavnosti Uredbe št. 1324/2008. Opozoriti je namreč treba, da je v skladu s členom 83a Kadrovskih predpisov odgovornost za ohranitev ravnotežja pokojninskega sistema Unije v pristojnosti Sveta, ki na podlagi aktuarske ocene, ki mu jo vsako leto predloži Komisija, in na predlog Komisije s kvalificirano večino sprejme ustrezno uredbo, ki se – kot je sicer veljalo za Uredbo št. 1324/2008 – uporablja za vse institucije, organe, urade in agencije Unije. Zato ni treba, da Komisija sama zagotavlja ohranitev ravnotežja pokojninskega sistema Unije in še manj da to stori s svojimi splošnimi določbami za izvajanje.
107 Nazadnje, z uporabo pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011, preden so 1. aprila 2011 začele veljati navedene splošne določbe za izvajanje, za uradnike ali uslužbence, ki so sprejeli predlog za priznanje pokojninske dobe pred 1. aprilom 2011, se je nujno poseglo v zaupanje teh uradnikov ali uslužbencev v pravo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Guittet proti Komisiji, točka 66).
108 Iz zgornjega izhaja, da je treba določbe člena 9, tretji odstavek, zadnji stavek, in četrti odstavek, prvi stavek, SDI 2011 razglasiti za nezakonite v delu, v katerem določajo uporabo pretvorbenih koeficientov iz Priloge 1 k SDI 2011 za uradnike in uslužbence, ki so predlog za priznanje pokojninske dobe sprejeli pred začetkom veljavnosti SDI 2011.
109 Prva predloga za priznanje pokojninske dobe, za katera so se uporabile SDI 2004, zato nista bila nezakonita in ju torej ni bilo mogoče preklicati (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. maja 2010 v zadevi Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 37 in navedena sodna praksa).
110 V vsakem primeru so bile splošne določbe za izvajanje, ki so se uporabljale, ko sta tožeči stranki vložili zahtevi za prenos „in“, to je 17. novembra in 1. julija 2009, SDI 2004, in ne SDI 2011. Ker so bili v spornih odločbah uporabljeni pretvorbeni koeficienti iz Priloge 1 k SDI 2011, je treba sprejeti prvi in drugi tožbeni razlog, ki sta bila preizkušena skupaj, in sporni odločbi razglasiti za nični, ne da bi bilo treba odločiti o tretjem tožbenem razlogu.
Stroški
111 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
112 Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da je Komisija tista, ki ni uspela. Poleg tega sta tožeči stranki v svojih predlogih izrecno predlagali, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožečih strank.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)
razsodilo:
1. Odločbi Evropske komisije z dne 20. maja 2011 in 19. maja 2011, naslovljeni na M. Verileja in A. Gjergji, se razglasita za nični.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov M. Verileja in A. Gjergji.
Van Raepenbusch | Rofes i Pujol | Perillo |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. decembra 2013.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |