STALIŠČE GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeno 6. junija 20121(1)
Zadeva C‑192/12 PPU
Melvin West
proti
Virallinen syyttäjä
„Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Postopki predaj med državami članicami – Člen 28(2) – Nadaljnja predaja – Soglasje izvršitvene države članice – Veriga evropskih nalogov za prijetje“
1. Resničnost je pogosto ozadje za literarno fikcijo, manj običajno pa je, da to fikcijo prekosi. Takšen se zdi primer v obravnavani zadevi, ki se nanaša na osebo, ki je preganjana in obsojena v mnogih državah članicah zaradi istovrstnih dejanj, v konkretnem primeru tatvin starih in redkih zemljevidov v različnih nacionalnih knjižnicah.(2)
2. V tej zadevi ima Sodišče prvič priložnost, da razloži določbo člena 28 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(3), ki določa primere in pogoje, pod katerimi lahko odreditvena država članica evropskega naloga za prijetje preda osebo, na katero se navedeni nalog nanaša, državi članici, ki ni izvršitvena država članica tega naloga (nadaljnja predaja).
3. Natančneje, država članica, ki je odredila evropski nalog za prijetje, lahko z nekaterimi izjemami izvede nadaljnjo predajo osebe iz navedenega naloga državi članici, ki ni izvršitvena država članica, samo po tem, ko pridobi „soglasje“ te izvršitvene države članice.
4. Zadevna določba, ki se nanaša na „izvršitveno državo članico“ v ednini, ne daje odgovora na vprašanje, kako je treba razlagati to „soglasje“ v primeru, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, kjer gre za drugo zahtevo nadaljnje predaje, in splošneje, v primeru verige evropskih nalogov za prijetje ob več zaporednih zahtevah za nadaljnjo predajo. Je torej treba zbrati toliko soglasij, kolikor je držav članic, ki izvršujejo posamezni nalog? Ali pa je treba pridobiti soglasje samo ene izvršitvene države članice? V zadnjem primeru, soglasje katere izvršitvene države članice?
5. Tako postavljeno vprašanje za predhodno odločanje v tej zadevi Sodišču omogoča, da zapolni, kar se zdi praznina v zakonodajni določbi, kar je po mojem mnenju mogoče samo s teleološko in sistematično razlago Okvirnega sklepa 2002/584.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
6. V uvodnih izjavah 5, 6, 8, 9 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:
„(5) Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.
[…]
(8) Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje morajo biti pod zadostnim nadzorom, kar pomeni, da bo pravosodni organ države članice, kjer bodo zahtevano osebo prijeli, moral odločiti o njeni predaji.
(9) Vloga centralnih organov pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje mora biti omejena na praktično in administrativno pomoč.
[…]
(12) Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 Pogodbe o Evropski uniji in jih izraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije […], zlasti Poglavje VI Listine. Nič v tem okvirnem sklepu se ne sme razlagati kot prepoved zavrnitve predaje osebe, za katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, kadar obstaja razlog za prepričanje, da je na podlagi objektivnih elementov, bil nalog izdan z namenom kazenskega pregona in kaznovanja osebe na podlagi njenega spola, rase, vere, etničnega izvora, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti, ali da bo oseba zaradi katerega od teh razlogov v slabšem položaju.
Ta okvirni sklep ne preprečuje, da ne bi država članica uporabljala svojih ustavnih pravil v zvezi z rednim sodnim postopkom, svobodo združevanja, svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih medijih.“
7. Člen 27 Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„1. Vsaka država članica lahko uradno obvesti generalni sekretariat Sveta, da v njenih odnosih z drugimi državami članicami, ki so dale enako izjavo, velja domneva o soglasju s kazenskim pregonom, sojenjem ali priporom z namenom izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo osebe in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila oseba predana, razen če v posameznem primeru izvršitveni pravosodni organ ne navede drugače v svoji odločitvi o predaji.
2. Razen v primerih iz odstavkov 1 in 3 se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana.
3. Odstavek 2 se ne uporablja v naslednjih primerih:
(a) kadar oseba, ki ima možnost zapustiti ozemlje države članice, ki ji je bila predana, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se na to ozemlje po odhodu znova vrne;
(b) kadar za kaznivo dejanje ni zagrožena zaporna kazen ali ni predviden ukrep, vezan na odvzem prostosti;
(c) kadar kazenski postopek ne daje podlage za uporabo ukrepov za omejitev osebne svobode;
(d) kadar bi bila oseba kaznovana s kaznijo ali ukrepom, ki ni vezan z odvzemom prostosti, zlasti z denarno kaznijo ali kakim nadomestnim ukrepom, četudi bi lahko ta kazen ali ukrep povzročila omejevanje osebne prostosti;
(e) kadar se oseba, če je to primerno, hkrati s soglasjem o svoji predaji odpove pravilu specialnosti v skladu s členom 13;
(f) kadar se oseba po predaji izrecno odpove upravičenosti do pravila specialnosti v zvezi s posameznimi dejanji, ki so bila storjena pred predajo. Odpovedna izjava se da pred pristojnimi pravosodnimi organi odreditvene države članice in se zapiše v skladu z domačo zakonodajo te države. Odpoved se poda na način, ki kaže, da jo je oseba izrekla prostovoljno in zavedajoč se vseh posledic. V ta namen ima oseba pravico do pravnega zastopnika;
(g) kadar izvršitveni pravosodni organ, ki je osebo predal, poda svoje soglasje v skladu z odstavkom 4.
4. Zahteva po soglasju se predloži izvršitvenemu pravosodnemu organu, skupaj s podatki iz člena 8(1) in s prevodom iz člena 8(2). Soglasje se poda, kadar tudi za dejanje, za katerega se zahteva, veljajo določbe o predaji iz tega okvirnega sklepa. Soglasje se zavrne iz razlogov iz člena 3, drugače pa se lahko zavrne samo zaradi razlogov iz člena 4. Odločitev se sprejme najpozneje 30 dni po prejemu prošnje.
[…]“
8. Člen 28 Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„1. Vsaka država članica lahko obvesti Generalni sekretariat Sveta, da v odnosih z državami članicami, ki so podale enako izjavo, velja domneva o soglasju s predajo osebe državi članici, ki ni odreditvena država članica, na podlagi evropskega naloga za prijetje, odrejenega za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo osebe, razen če v posameznem primeru izvršitveni pravosodni organ ne navede drugače v svoji odločitvi o predaji osebe.
2. V vsakem primeru se lahko oseba, ki je bila predana odreditveni državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje, brez soglasja izvršitvene države članice preda državi članici, ki ni izvršitvena država članica, na podlagi evropskega naloga za prijetje, odrejenega za katero koli dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno predajo, in sicer v naslednjih primerih:
(a) kadar zahtevana oseba, ki ima možnost zapustiti ozemlje države članice, ki ji je bila predana, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se na to ozemlje po odhodu znova vrne;
(b) kadar zahtevana oseba soglaša s svojo predajo državi članici, ki ni izvršitvena država članica, na podlagi evropskega naloga za prijetje. Soglasje se poda pred pristojnim pravosodnim organom odreditvene države članice in zapiše po pravu te države. Soglasje se poda na način, ki kaže, da ga je oseba izrekla prostovoljno in zavedajoč se vseh posledic. V ta namen ima zahtevana oseba pravico do pravnega zastopnika;
(c) kadar za zahtevano osebo ne velja pravilo specialnosti v skladu s členom 27 (3)(a), (e), (f) in (g).
3. Izvršitveni pravosodni organ soglaša s predajo osebe drugi državi članici po naslednjih pravilih:
(a) zahteva po soglasju se predloži izvršitvenemu pravosodnemu organu, skupaj s podatki, ki jih omenja člen 8(1) in s prevodom, ki ga navaja člen 8(2).
(b) soglasje se poda, kadar tudi za dejanje, za katerega se zahteva, veljajo določbe o predaji iz tega okvirnega sklepa.
(c) odločitev se sprejme najpozneje v 30 dneh po prejemu zahteve.
(d) soglasje se zavrne iz razlogov iz člena 3, drugače pa se lahko zavrne samo zaradi razlogov iz člena 4.
V primerih iz člena 5 mora odreditvena država članica dati zagotovila po tem členu.
4. Ne glede na odstavek 1 se oseba, ki je bila predana na podlagi evropskega naloga za prijetje, ne izroči tretji državi brez soglasja pristojnega pravosodnega organa države članice, ki je to osebo predala. To soglasje se poda v skladu s konvencijami, ki zavezujejo to državo članico, ter z njeno notranjo zakonodajo.“
9. Iz obvestila o začetku veljavnosti Amsterdamske pogodbe, objavljenega v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 1. maja 1999(4), je razvidno, da je Republika Finska dala izjavo na podlagi člena 35(2) EU, s katero je priznala pristojnost Sodišča za predhodno odločanje v skladu z določbo člena 35(3)(b) EU.
B – Finsko pravo
10. Okvirni sklep 2002/584 je bil v finsko pravo prenesen z zakonom 1286/584 z dne 30. decembra 2003(5), ki se nanaša na predajo med Republiko Finsko in drugimi državami članicami Evropske unije (rikoksen johdosta tapahtuvasta luovuttamisesta Suomen ja muiden Euroopan unionin jäsenvaltioiden välillä annettu laki (1286/2003)).
11. V skladu z odstavkom 1 člena 61 zakona o predaji osebe, ki jo je Republiki Finski predala država članica, ni dovoljeno predati drugi državi članici ali državi, ki ni članica Evropske unije. Odstavek 2 iste določbe pa kljub temu določa, da se prepoved iz odstavka 1 med drugim ne uporablja, če država članica, ki je izvedla predajo, privoli v odstop od te prepovedi.
12. Člen 62 finskega zakona o predaji določa, da če država članica od Republike Finske zahteva predajo osebe, ki jo je Republiki Finski predala druga država članica, in ta nadaljnja predaja ni mogoča v skladu s členom 61(2), točki 3 in 5, istega zakona, pristojno državno tožilstvo zaprosi zadnjenavedeno državo članico za soglasje.
II – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
13. Iz predložitvene odločbe, pisnih in ustnih stališč, ki so jih predstavili različni udeleženci, ter iz odgovorov na vprašanja Sodišča je razvidno, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, M. West, britanski državljan, kazensko obsojena v več državah članicah in da je bilo zato zanjo izdanih več evropskih nalogov za prijetje, ki so vodili do zaporednih predaj med zadevnimi državami članicami ob uporabi Okvirnega sklepa 2002/584. Spor v glavni stvari je nastal zaradi teh kazenskih obsodb in postopkov zaporednih predaj, zato bodo v povezavi z njimi v nadaljevanju predstavljeni temeljni elementi dejanskega stanja tega spora.
A – Dejansko stanje
14. Glede na zapletenost dejanskega stanja spora bo to predstavljeno po posameznih državah članicah.
1. Francija
15. Francoska narodna knjižnica je 15. marca 2001 vložila tožbo proti M. Westu zaradi tatvin starih in redkih zemljevidov, ki ju je storil 26. oktobra 1999 in 5. septembra 2000.
16. Francoski pravosodni organi so zato 14. marca 2005 za M. Westa izdali prvi evropski nalog za prijetje, razširjen po schengenskem informacijskem sistemu, medtem ko je bil M. West v priporu v Združenem kraljestvu. Ta nalog je bil 1. aprila 2005 posredovan organom Združenega kraljestva.
17. Organi Združenega kraljestva so 28. aprila 2005 francoskim organom sporočili, da lahko M. Westa 27. julija 2005 pogojno izpustijo, ter zahtevali dodatne informacije in pojasnila.
18. Francoski organi so na zahtevo organov Združenega kraljestva 23. junija 2005 poslali odgovor, ki so ga ti označili za nepopolnega.
19. Britanski sodnik za zvezo v Franciji je 27. julija 2005 zahteval nujno izdajo novega evropskega naloga za prijetje z zahtevanimi informacijami. Ker nov nalog ni bil izdan, se je zahteva za predajo štela za neuspešno.
20. M. West je bil 15. februarja 2007 s sodbo kazenskega senata tribunal de grande instance de Paris (Francija), izrečeno v nenavzočnosti, obsojen na triletno zaporno kazen zaradi tatvine zemljevidov, storjene v narodni knjižnici v Franciji.
21. Francoski pravosodni organi so 31. julija 2007 proti M. Westu izdali drugi evropski nalog (št. 0233123012), razširjen po schengenskem informacijskem sistemu 21. septembra 2007 z namenom predaje za izvršitev obsodbe, izrečene 15. februarja 2007.
22. Odvetnik M. Westa je 9. februarja 2012 s posebnim pooblastilom nasprotoval sodbi kazenskega senata tribunal de grande instance de Paris. Zato je tribunal de grande instance de Paris razpisalo obravnavo za 7. junij 2012.
2. Finska
23. Aprila 2001 je bil M. West prijet v Združenem kraljestvu zaradi posedovanja 400 starih zemljevidov, nato pa izročen na Finsko, kjer je bil 4. septembra 2001 obsojen na 18 mesecev zapora zaradi tatvin zemljevidov, storjenih na univerzi v Helsinkih februarja 2001.
24. Helsingin hovioikeus (pritožbeno sodišče v Helsinkih) je 31. maja 2002 potrdilo obsodbo M. Westa na osemnajst mesecev zapora zaradi tatvine.
25. Finski pravosodni organi so 9. decembra 2009 za M. Westa izdali evropski nalog za prijetje št. R01/3078 z namenom predaje za izvršitev obsodbe, izrečene 31. maja 2002.
3. Madžarska
26. M. West je 16., 17. in 18. avgusta 2000 poškodoval več atlasov velike vrednosti iz 17. stoletja, shranjenih v narodni knjižnici Széchenyi, in si prilastil osem zemljevidov.
27. Budai Központi kerületi bíróság (okrajno sodišče centra Bude, Madžarska) je 1. aprila 2010 za M. Westa izdalo evropski nalog za prijetje z namenom njegove predaje.
28. Budai Központi kerületi bíróság je M. Westa 5. julija 2011 obsodilo na kazen zapora enega leta in štirih mesecev za dejanja, storjena 16., 17. in 18. avgusta 2000.
B – Postopki predaje
29. Zaradi lažjega razumevanja glavnih dogodkov bodo postopki predaj prav tako predstavljeni po posameznih državah članicah.
1. Postopek predaje Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska Madžarski
30. Pravosodni organi Združenega kraljestva so M. Westa na dan, ki iz spisa ni razviden, v skladu z nalogom za prijetje, ki so ga 1. aprila 2010 izdali madžarski pravosodni organi, predali Madžarski. Za izvršitev tega naloga ni bil določen noben pogoj.
2. Postopek nadaljnje predaje Madžarske Republiki Finski
31. Pristojni madžarski pravosodni organ, Fővárosi Bíróság (sodišče v Budimpešti, Madžarska), je 27. januarja 2011 izdal odločbo o odreditvi predaje M. Westa Republiki Finski v roku desetih dni, štetih od razširitve, predvidene za 29. avgust 2011.(6)
32. Predložitveno sodišče Korkein oikeus (vrhovno sodišče, Finska) je razložilo, da čeprav je bilo v tej odločbi navedeno, da so pogoji za predajo M. Westa izpolnjeni tako glede naloga za prijetje, ki ga je izdala Republika Finska, kot glede naloga, ki ga je izdala Francoska republika, to sodišče ni navedlo, ali mora Republika Finska M. Westa zatem predati Francoski republiki.
33. Fővárosi Bíróság je 5. septembra 2011 sprejelo novo odločbo, v kateri je navedlo, da v odločbi z dne 27. januarja 2011 ni upoštevalo dejstva, da je predaja M. Westa Republiki Finski odvisna od soglasja Združenega kraljestva.
34. Pristojni pravosodni organ Združenega kraljestva je 9. septembra 2011 naknadno dal soglasje za to, da Madžarska preda M. Westa Republiki Finski. Za to soglasje ni bil določen noben pogoj.
35. Madžarska je 15. septembra 2011 M. Westa predala Republiki Finski.
36. Finsko državno tožilstvo je 24. januarja 2012 prejelo obvestilo madžarskega ministrstva za javno upravo in pravosodje o odločbi z dne 27. januarja 2011. V tem obvestilu je bilo navedeno, da je Fővárosi Bíróság odločilo, da „[je treba] po koncu finskega postopka [zadevno osebo] predati francoskim organom“.
3. Postopki nadaljnje predaje Francoski republiki
37. Madžarski organi so 28. decembra 2010 francoskim organom sporočili, da je bilo odrejeno začasno pridržanje M. Westa z namenom predaje, in zaprosili za posredovanje evropskega naloga za prijetje.
38. Francoski pravosodni organi so 30. decembra 2010 madžarskim pravosodnim organom poslali overjeno kopijo evropskega naloga za prijetje v francoščini, nato pa 7. januarja 2011 še različico v madžarskem jeziku.
39. Madžarski organi so 4. marca 2011 francoske pravosodne organe obvestili o odločbi z dne 27. januarja 2011. V sporočilu so navedli, da je bilo odrejeno, da je treba M. Westa predati Francoski republiki in Republiki Finski, da ga je treba Francoski republiki predati po koncu postopka na Finskem in da je bila predaja odložena zaradi postopka, ki poteka na Madžarskem.
40. Madžarski organi so 28. junija 2011 na organe Združenega kraljestva naslovili zahtevo po soglasju o predaji M. Westa Francoski republiki, na katero ni bilo odgovora.
41. Republika Finska je 7. novembra 2011 francoske organe obvestila, da je M. West zaprt na Finskem in da je za dan njegove izpustitve določen 29. april 2012.
42. Finsko državno tožilstvo je 9. februarja 2012 na Helsingin käräjäoikeus (prvostopenjsko sodišče v Helsinkih, Finska) predložilo zahtevo, da se M. West preda Francoski republiki, z navedbo, da je Madžarska dala soglasje za to predajo.
43. Helsingin käräjäoikeus je 17. februarja 2012 kljub nasprotovanju M. Westa sprejelo odločbo, s katero je ugodilo zahtevi za predajo. M. West se je nato na to odločbo pritožil pri Korkein oikeus.
III – Predhodno vprašanje in predlog za nujno predhodno odločanje
44. V teh okoliščinah je torej Korkein oikeus z odločbo z dne 24. aprila 2012, ki je na Sodišče prispela istega dne, prekinilo postopek in Sodišču predložilo v predhodno odločanje to vprašanje:
„Ali je pri uporabi člena 28(2) Okvirnega sklepa [2002/584] kot izvršitveno državo članico treba razumeti državo članico, iz katere je bila oseba na podlagi evropskega naloga za prijetje prvotno predana drugi državi članici, ali to drugo državo članico, iz katere je bila oseba predana tretji državi članici, od katere se zdaj zahteva nadaljnja predaja te osebe četrti državi članici? Ali pa je morda potrebno soglasje obeh držav članic?“
45. V drugi odločbi, ki je bila sprejeta in je prispela na Sodišče 24. aprila 2012, je Korkein oikeus predlagalo tudi, naj se ta zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, predvidenem v členu 23a Statuta Sodišča Evropske unije in urejenem v členu 104b Poslovnika Sodišča.
46. Korkein oikeus je v zvezi s tem pojasnilo, da bi moral biti M. West 29. aprila 2012 izpuščen, ker je kazen enega leta in šestih mesecev zapora, na katero ga je obsodilo Helsingin hovioikeus 31. maja 2002, že prestal. Vendar je navedlo, da je z odločbo z istega dne odredilo, da M. West ostane v priporu. Ker je bila temu tako odvzeta prostost, je predhodno odločanje po nujnem postopku glede na njegovo pravno varnost vsekakor nujno.
47. V odločbi z dne 3. maja 2012 je Sodišče (drugi senat) odločilo, da temu predlogu za predhodno odločanje po nujnem postopku ugodi. Poleg tega je na podlagi člena 24 Statuta in člena 54a Poslovnika Sodišča je Francosko republiko, Madžarsko in Združeno kraljestvo pozvalo k posredovanju nekaterih informacij in predložitvi nekaterih dokumentov.
48. Tožena stranka v postopku v glavni stvari, Republika Finska in Evropska komisija so predložile pisna stališča. Francoska republika, Madžarska in Združeno kraljestvo so na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče, odgovorili v predpisanem roku.
49. Tožeča in tožena stranka v postopku v glavni stvari, Republika Finska, Francoska republika in Komisija so na obravnavi 4. junija 2012 tudi ustno predstavile stališča.
IV – Povzetek stališč
50. Mnenja, izražena v pisnih in/ali ustnih stališčih različnih udeležencev, ponujajo precej širok spekter primernih odgovorov na vprašanje iz postopka v glavni stvari. V nadaljevanju bodo na kratko povzeta, pri čemer je treba upoštevati, da se s predlaganimi rešitvami poskuša opredeliti, katera je izvršitvena država članica oziroma katere so izvršitvene države članice (prav to je sporno), katere oziroma katerih soglasje je potrebno za nadaljnjo predajo v smislu člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584 v primeru, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki je zaznamovan z verigo evropskih nalogov za prijetje, v katero so vpletene več kot tri države članice, ki so najprej odreditvene države članice, nato pa izvršitvene države članice.
51. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari meni, da mora vsaka zaporedna izvršitvena država članica biti pozvana, naj da soglasje za nadaljnjo predajo drugi državi članici, tako da je potrebno tako soglasje Madžarske kakor soglasje Združenega kraljestva.
52. Takšno je bolj ali manj tudi stališče Republike Finske.
53. Tožena stranka v postopku v glavni stvari poudarja, da je Okvirni sklep 2002/584 in finsko pravo, v katero je bil prenesen, vedno razlagala tako, da zadostuje soglasje izvršitvene države članice, ki je izvedla zadnjo predajo, vse druge rešitve, ki bi zajemale soglasje vseh držav članic izvršitve, pa bi samo otežile overjanje ter škodile učinkovitosti in hitrosti mehanizma evropskega naloga za prijetje.
54. Tudi Francoska republika se je na obravnavi strinjala, da bi vsaka izvršitvena država članica morala dati soglasje za nadaljnjo predajo, pri čemer bi vsaka odreditvena država članica morala zahtevo po soglasju vložiti samo pri izvršitveni državi članici, s katero ima neposredno razmerje skozi evropski nalog za prijetje. Tako naj bi Republika Finska v okoliščinah iz postopka v glavni stvari zahtevala soglasje od Madžarske, ta pa od Združenega kraljestva.
55. Komisija nazadnje meni, da je treba izvršitveno državo članico razumeti kot zadnjo izvršitveno državo članico, pod pogojem, da takšna razlaga dopušča krepitev načela medsebojnega priznavanja in zaupanja med državami članicami ob olajševanju in pospeševanju pravosodnega sodelovanja med njimi brez kršenja pravic zadevne osebe.
V – Presoja
A – Uvodna stališča
56. Najprej je treba, čeprav tvegam, da se ponavljam, predvsem na kratko v celoti navesti potek dogodkov, zato da so razvidni glavni elementi dejstev, pomembnih za odgovor na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje.
57. Za M. Westa je bil 14. marca 2005 v Franciji izdan prvi evropski nalog za prijetje z namenom njegove predaje zaradi sojenja za dejanja, ki jih je storil 26. oktobra 1999 in 5. septembra 2000. Ker je Združeno kraljestvo iz razlogov, ki iz spisa niso razvidni, izvršitev tega evropskega naloga za prijetje zavrnilo, je bil M. West v Franciji 15. februarja 2007 obsojen v nenavzočnosti. Zato je bil 31. avgusta 2007 zanj izdan drugi evropski nalog za prijetje z namenom njegove predaje za izvršitev te kazni. Ta nalog je bil posredovan Madžarski 30. decembra 2010.
58. M. West je bil 14. aprila 2001 prijet v Združenem kraljestvu, nato pa izročen na Finsko, kjer je bil 4. septembra 2001 obsojen na 18 mesecev zapora. Ta kazen je bila v pritožbenem postopku 31. maja 2002 potrjena, vendar ni bila izvršena, ker je M. West po podatkih, ki jih je priskrbel njegov zastopnik na obravnavi, medtem zapustil Finsko. Šele čez sedem let, 9. decembra 2009, je Republika Finska za M. Westa izdala evropski nalog za prijetje z namenom njegove predaje zaradi izvršitve te kazni.
59. Nato je Madžarska 1. aprila 2010 izdala evropski nalog za prijetje z namenom predaje M. Westa, da bi se mu sodilo za dejanja tatvin, storjenih 16., 17. in 18. avgusta 2000. Združeno kraljestvo je M. Westa brezpogojno predalo Madžarski, kjer je bil 5. julija 2011 obtožen in obsojen na 16 mesecev zapora. Madžarska je 15. septembra 2011 M. Westa predala Republiki Finski, ki bi ga morala 29. aprila 2012 izpustiti, vendar je predložitveno sodišče odredilo, da ostane v priporu, dokler Sodišče ne izda predhodne odločbe.
60. Več elementom, ki izhajajo iz povzetih dejstev, je treba posvetiti posebno pozornost.
61. Najprej, ni sporno, da so pogoji za uporabo člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584 v položaju iz postopka v glavni stvari izpolnjeni, ker je bil evropski nalog za prijetje, na podlagi katerega Francoska republika prosi Republiko Finsko za predajo M. Westa, izdan za dejanje, ki je bilo storjeno, preden je Madžarska predala M. Westa Francoski republiki in celo preden ga je Združeno kraljestvo predalo Madžarski. Sicer pa so v verigi izdanih evropskih nalogov za prijetje udeležene le države članice Unije.
62. Prav tako ni sporno, da je Združeno kraljestvo M. Westa brezpogojno predalo Madžarski in da je 9. septembra dalo soglasje za nadaljnjo predajo Republiki Finski, ni pa dalo soglasja za nadaljnjo predajo Francoski republiki. Združeno kraljestvo je v zvezi s tem pojasnilo, da je Republika Finska od njega zahtevala soglasje za nadaljnjo predajo Francoski republiki, Madžarska pa ne. Iz spisa ni razvidno, ali je izvršitveni pravosodni organ Združenega kraljestva na podlagi člena 27(3)(g) Okvirnega sklepa 2002/584 in v skladu s postopkom iz člena 27(4) tega okvirnega sklepa pri predaji M. Westa Madžarski in pri njegovi nadaljnji predaji Republiki Finski soglašal, da se v njegovo škodo ne uporabi pravilo specialnosti. Madžarska je nasprotno dala soglasje, da Republika Finska preda M. Westa Francoski republiki. Vendar je M. West tej predaji nasprotoval in se pred predložitvenim sodiščem posebej skliceval na to, da je za to predajo potrebno soglasje Združenega kraljestva.
63. Nazadnje ni sporno, da je ena država članica dvakrat naletela na stek evropskih nalogov za prijetje v smislu člena 16 Okvirnega sklepa 2002/584. Združeno kraljestvo se je moralo odločiti, ali naj M. Westa preda Francoski republiki (evropski nalog za prijetje z dne 31. avgusta 2007), Republiki Finski (evropski nalog za prijetje z dne 9. decembra 2009) ali Madžarski (z dne 1. aprila 2010). Združeno kraljestvo je M. Westa 10. aprila 2010 predalo Madžarski in ta je morala na podlagi istih evropskih nalogov za prijetje, ki sta jih izdali ti državi članici, odločiti, ali naj ga preda Francoski republiki ali Republiki Finski. Vendar ima Sodišče malo razpoložljivih informacij o razlogih, iz katerih sta se ti državi članici tako odločili, ta zadeva pa nikakor ne sproža nobenega vprašanja, ki bi se nanašalo na člen 16 Okvirnega sklepa 2002/584.
B – Preprost primer: sistematična in teleološka razlaga člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584
64. Da bi bilo mogoče dovolj dobro razumeti zapleten primer zaporednih predaj, ki ga je Sodišču predložilo predložitveno sodišče, in odgovoriti na postavljeno vprašanje, se je treba lotiti sistematične in teleološke presoje člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584 v preprostem primeru, ki ga ta določba izrecno vsebuje. S tega vidika se bo sistematična presoja nanašala na dvojico, ki jo tvorita pravilo specialnosti (člen 27 tega okvirnega sklepa) in pravilo o soglasju izvršitvene države članice evropskega naloga za prijetje za vsako nadaljnjo predajo (člen 28 navedenega okvirnega sklepa). Teleološka razlaga pa mora neprestano ohranjati osnovni cilj, ki mu sledi Okvirni sklep 2002/584, in sicer učinkovito in hitro delovanje prve „uresničitve“ sodnega prostora Unije, ki zagotavlja temeljne pravice in svoboščine.
65. Čeprav sta člena 27 in 28 Okvirnega sklepa 2002/584 v sistemu evropskega naloga za prijetje odsev dveh tradicionalnih elementov izročitvenega prava, in sicer pravila specialnosti in njegovega korelata, pravila prepovedi vsake nadaljnje predaje(7), so bila pravila, ki iz njiju izhajajo, predmet „prilagoditve“ smislu evropskega naloga za prijetje, ki je instrument pravosodnega sodelovanja, katerega temelj je načelo medsebojnega priznavanja(8) in zaupanja(9) med državami članicami in ki naj bi nadomestil tradicionalno sodelovanje v mednarodnem pravu(10), in je prilagojen posebnemu cilju ustanovitve območja svobode, varnosti in pravice, ki mu sledi Unija(11) z zagotavljanjem temeljnih pravic zadevnih oseb(12).
66. Poudariti je treba, da morajo biti v skladu s sodno prakso Sodišča glavno vodilo pri razlagi Okvirnega sklepa 2002/584 medsebojno priznavanje, vzpostavljeno z evropskim nalogom za prijetje, kot „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja med državami članicami(13) in s tem nalogom predvideno pospeševanje učinkovitega in hitrega delovanja mehanizma predaje na eni strani ter strogo spoštovanje pravic in temeljnih interesov zadevnih oseb, ki ga jamčijo pravosodni organi držav članic, odgovorni za nadzor nad izvrševanjem evropskih nalogov za prijetje(14), na drugi strani.
67. Člen 28 Okvirnega sklepa 2002/584 določa pravilo o soglasju države članice, ki izvrši evropski nalog za prijetje, pri vsaki nadaljnji predaji osebe, na katero se ta nanaša, iz odreditvene države članice v državo članico, ki ni izvršitvena država članica, in za to načelo določa več izjem, navedenih v točkah (a), (b) in (c) tega člena 28(2), pri čemer točka (c) napotuje na določbe točk (a) in od (e) do (g) člena 27(3) tega okvirnega sklepa. Prav v teh določbah je treba na eni strani skozi to načelo in izjeme od njega ter na drugi strani skozi napotitev ene določbe na drugo iskati bistvo zahtevanega soglasja.
68. Člena 27 in 28 Okvirnega sklepa 2002/584, ki ju prvotni predlog Komisije(15) ni vseboval, sta v istem poglavju, ki je posvečeno učinkom predaje (osebe v skladu z evropskim nalogom za prijetje), ter sta strukturno povezana(16) in konceptualno sorodna(17). Presenetljiva je ugotovitev, da se pravilo specialnosti, ki naj bi veljalo za vse določbe navedenega člena 27, pojavi samo v njegovem odstavku 2, odstavek 1 pa določa eno od mogočih izjem od pravila. Sestava člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584 je še bolj presenetljiva, saj je pravilo, ki ga predpisuje, „izginilo“ med zakonodajnim postopkom in je izraženo le še implicitno, a contrario sensu glede na vse določbe(18).
69. Najprej je treba pozornost posvetiti dejstvu, da sta odstavek 1 člena 27 in odstavek 1 člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584 zaradi svojega položaja in vsebine zelo pomembna in da zagotovo vplivata na pomen pravila specialnosti in njegovega korelata v sistemu tega okvirnega sklepa.
70. Ta odstavka določata, da lahko države članice Svet vnaprej obvestijo o svojem soglasju, da se odpovedujejo pravilu specialnosti (člen 27(1) Okvirnega sklepa 2002/584), ali o svojem soglasju za nadaljnjo predajo državi članici, ki ni odreditvena država članica (člen 28(1) tega okvirnega sklepa), pri čemer po eni strani to soglasje učinkuje samo v razmerju med državami članicami, ki so dale enako izjavo, po drugi strani pa lahko izvršitveni pravosodni organ v posebnih primerih vedno odloči drugače.
71. Lahko bi se domnevalo, da je bil z vzpostavitvijo tega mehanizma dajanja izjav v členih 27 in 28 Okvirnega sklepa 2002/584 namen zakonodajalca Unije pozvati države članice, da izrazijo vzajemno soglasje k odpovedi pravilu specialnosti in pravilu prepovedi vsake nadaljnje predaje, popolnoma v skladu s smislom načela medsebojnega zaupanja, ob upoštevanju zaščitne klavzule, ki izvršitvenim pravosodnim organom omogoča, da s skrbnim varovanjem celovitega spoštovanja pravic zadevnih oseb odločijo glede na posamezen primer.
72. Nekako bi bilo mogoče potrditi, da je obstajal namen, da ta odstavka postaneta pravilo, popolnoma v skladu z zgoraj navedenima vodilnima načeloma. Vendar to ni res, saj je, kot je poudarila Komisija v pisnih stališčih, samo ena država članica uporabila možnost iz teh določb. Ti določbi bi torej lahko igrali vlogo samo med državami članicami, ki so prav tako dale izjavo o soglasju, pogoji, ki jih vsebujeta, pa so kljub svojemu pomenu vsaj za zdaj brez učinka.
73. Onkraj njunih mednarodnih korenin, v katere se na tem mestu ni treba spuščati(19), pravilo specialnosti, izrecno določeno v členu 27(2) Okvirnega sklepa 2002/584, in njegov korelat, pravilo o soglasju izvršitvene države članice za vsako nadaljnjo predajo, implicitno določeno v členu 28(2) tega okvirnega sklepa, v sistemu evropskega naloga za prijetje in glede na zgoraj navedena glavna vodila pri razlagi odražata posebno odgovornost države članice, ki izvrši evropski nalog za prijetje, glede varovanja pravic in interesov predane osebe,(20) ki ob predaji preide pod jurisdikcijo te države, in stopnjo obvladovanja njenega položaja, kar ima med drugim funkcijo ponovnega vključevanja v družbo(21).
74. V zvezi s tem se ne sme pozabiti, da odreditvena država članica evropskega naloga za prijetje od izvršitvene države članice zahteva drastičen poseg v prostost zadevne osebe. Ta oseba utrpi najmanj odložitev izvrševanja pravice do prostosti in prebivanja v izvršitveni državi članici(22). Ob upoštevanju možnosti iz člena 28(2)(a) Okvirnega sklepa 2002/584 se osebi, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje in ki je po koncu postopka, ko je izpuščena ali ko prestane kazen, predana državi članici, načeloma(23) vrne tudi „pravica do vrnitve“ v državo članico, ki jo je predala.
75. Prav zato pogoje za predajo in njene posledice v odreditveni državi članici, ki bo ob zapadlosti izvedla nadaljnjo predajo, določa zakon izvršitvene države članice v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584. Pravilo specialnosti omejuje pristojnosti odreditvene države članice samo na kazniva dejanja, zaradi katerih je izdan evropski nalog za prijetje; pravilo o soglasju izvršitvene države članice za vsako nadaljnjo predajo v posebnem primeru to omejitev nekako potrjuje, saj pogojuje predajo zadevne osebe tretji državi s strani odreditvene države članice.
76. Pomen tega nadzora je poudarjen v določbah člena 28(3)(b) in (c) Okvirnega sklepa 2002/584, pri čemer lahko izvršitvena država članica zavrne predajo iz razlogov, določenih v členu 3 ali 4 tega okvirnega sklepa, ali pa mora dati to soglasje, če je za kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva, v skladu s tem okvirnim sklepom predaja obvezna.
77. V zvezi s tem je treba posebno pozornost posvetiti členoma 4, točka 6, in 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, ki dajeta izvršitveni državi članici nekatere pristojnosti ne le glede njenih državljanov, temveč tudi glede njenih prebivalcev(24).
78. Pristojni pravosodni organ izvršitvene države članice lahko takoj na začetku v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega z namenom izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če se je zadevna država članica zavezala, da ga bo izvršila. Pristojni pravosodni organ izvršitvene države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom in ob upoštevanju člena 5, točka 3, tega okvirnega sklepa za predajo osebe v skladu z evropskim nalogom za prijetje z namenom pregona postavi tudi pogoj, da se ta oseba, potem ko je zaslišana, pošlje nazaj v izvršitveno državo članico, da tam prestane kazen ali varnostni ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki ji bo izrečen v odreditveni državi članici.
79. Pravili specialnosti in soglasja izvršitvene države članice za nadaljnjo predajo gotovo nista odvisni niti od državljanstva, niti od kraja prebivanja, niti od stalnega prebivališča osebe, predane na podlagi evropskega naloga za prijetje.
80. Dejstvo je, da sta ti pravili sestavni del tega nadzora pogojev in posledic predaje, ki ga je treba širše razlagati, tako da ima vlogo, ki naj bi jo imela izvršitvena država članica, pri ponovnem vključevanju v družbo osebe, predane v skladu z evropskim nalogom o prijetju po koncu postopka(25). Kot bo podrobneje predstavljeno spodaj, pa ta vloga vseeno ni potrebna, če je oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, sposobna dokazati stopnjo vključitve v družbo te države članice(26).
81. Vendar so to izjeme od implicitnega pravila o soglasju izvršitvene države članice za vsako nadaljnjo predajo, ki dopuščajo popolno oddaljitev od smisla in obsega določb člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584.
82. Te izjeme iz člena 28(2), od (a) do (c), Okvirnega sklepa 2002/584 in na podlagi napotitve v členu 27(3), (a) in od (e) do (g), tega okvirnega sklepa temeljijo na obstoju neposrednega ali posrednega soglasja(27), ki ga je skozi izjeme od eksplicitnega ali implicitnega pravila specialnosti(28) dala bodisi oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, bodisi izvršitvena država članica.
83. Za začetek lahko oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, po eni strani kar sama soglaša s svojo nadaljnjo predajo bodisi neposredno(29) pri pristojnih pravosodnih organih odreditvene države članice in v skladu s pravom te države bodisi posredno(30), tako da se pred tem odpove pravilu specialnosti, v tem primeru ob predaji odreditveni državi članici izrecno pri pravosodnem organu izvršitvene države članice v skladu s členom 13 Okvirnega sklepa 2002/584 ali pa naknadno, prav tako izrecno, vendar pri pravosodnem organu odreditvene države članice in v skladu s pravom te države članice ob upoštevanju člena 27(3)(f) tega okvirnega sklepa.
84. V teh primerih oseba, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, soglaša, da je predana državi članici, ki je odredila ta nalog, pri čemer se pogoji za njeno nadaljnjo predajo določijo po pravu te države članice. Začetna odgovornost izvršitvene države članice do te osebe se po volji navedene osebe prenese na odreditveno državo članico, ki „lahko“ torej ob uporabi člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584 odloči o njeni nadaljnji predaji tretji državi članici, prav tako kot ji lahko, če je to potrebno, nasprotuje ob upoštevanju določb tega okvirnega sklepa.
85. Po drugi strani se ravno tako in precej smiselno šteje, da je pravosodni organ izvršitvene države članice evropskega naloga za prijetje posredno soglašal z nadaljnjo predajo zadevne osebe državi članici, ki ni izvršitvena država članica(31), če je soglašal z neuporabo pravila specialnosti(32). V tem primeru je namreč izvršitvena država članica prenesla posebno odgovornost za zadevno osebo na odreditveno državo članico. Ta ni več vezana na pravilo specialnosti in lahko torej v skladu s svojim pravom in ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2002/584 preda ali zavrne predajo zadevne osebe tretji državi članici.
86. Prostovoljna navzočnost zadevne osebe na območju odreditvene države članice(33) je nazadnje še zadnja izjema od pravila o soglasju izvršitvene države članice za vsako nadaljnjo predajo. V skladu s to izjemo odreditvena država članica evropskega naloga za prijetje ni vezana na pravilo specialnosti ali na pridobitev soglasja izvršitvene države članice za nadaljnjo predajo, če je zadevna oseba na njenem območju prebivala 45 dni(34), pa čeprav je bila na prostosti in je imela pravico zapustiti ali se vrniti na njeno območje. V teh okoliščinah se šteje, da je ta oseba tako brez pridržkov implicitno sprejela podreditev jurisdikciji te države članice(35).
87. Za konec, namen zahteve za soglasje izvršitvene države članice za vsako nadaljnjo predajo v takem preprostem primeru, kot je izrecno predviden v členu 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584, je tej državi predvsem omogočiti ohranitev nadzora smisla in cilja predaje osebe drugi državi članici, zlasti če država članica na prvi stopnji zagotavlja spoštovanje pravic in svoboščin osebe, ki je v postopku predaje, in omejitve, ki jih ta neizogibno dopušča.
88. Če zanemarimo primere pogojnih predaj, lahko prav iz tega razloga oseba, ki je v postopku predaje, vedno umakne soglasje izvršitvene države članice, izraženo bodisi posredno ali neposredno bodisi s konkludentnim dejanjem (prostovoljno prebivanje, tudi če je kratkotrajno, ali prostovoljna vrnitev v odreditveno državo članico). Tako zadevna oseba izvršitveno državo članico ne samo odvrne od vsakršnega posredovanja v postopku nadaljnje predaje, temveč predvsem preide pod zaščito odreditvene države članice, ki je vse od te izjave volje odgovorna, da zagotavlja spoštovanje njenih pravic in svoboščin.
89. Če se za preprost primer sprejme ta razlaga smisla člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584, se v zapletenejšem primeru, ki ni izrecno določen v tem členu, njegov pomen ugotovi razmeroma zlahka.
C – Soglasje izvršitvene države članice v zapletenih primerih
1. Zavrnitev teze o nujnosti soglasja vseh izvršitvenih držav članic v verigi evropskih nalogov za prijetje
90. Razlaga člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584, ki bi zahtevala soglasje vseh izvršitvenih držav članic v verigi evropskih nalogov za prijetje za nadaljnjo predajo zadevne osebe zadnji odreditveni državi članici v verigi, bi bila težko združljiva z zahtevo po hitrosti in učinkovitosti, ki sta potrebni za delovanje evropskega naloga za prijetje.
91. Ta presoja velja ne glede na to, kako bi morale biti zahteve za soglasje poslane, bodisi jih zadevna odreditvena država članica naslovi hkrati vsem zaporednim zadevnim izvršitvenim državam članicam bodisi se pošljejo postopoma, najprej jo odreditvena država članica, ki odloča o nadaljnji predaji, pošlje državi članici, ki ji je zadevno osebo predala, potem ta država članica pošlje zahtevo tisti, ki ji je osebo predala pred tem, in tako naprej vse do prve izvršitvene države članice, kakor je v ustnih stališčih predlagala francoska vlada.
92. V teh dveh primerih bi bil namreč mehanizem predaj upočasnjen kljub 30-dnevnemu roku, ki ga določa člen 28(3)(c) Okvirnega sklepa 2002/584, predvsem pa bi bil resno ogrožen, saj bi lahko vsaka izvršitvena država članica nasprotovala nadaljnji predaji na podlagi člena 28(3)(d) Okvirnega sklepa 2002/584, pa čeprav za to ne bi bilo nobenega upravičenega pravnega ali socialnega razloga.
93. Po eni strani različne izvršitvene države članice v načelu običajno zavezuje načelo specialnosti, sicer bi se uporabila izjema iz člena 28(2)(c) Okvirnega sklepa 2002/584. Zunaj področja določenih izjem je nujnost soglasja izvršitvene države članice upravičena samo za tisto državo, ki mora nadzirati predajo zadevne osebe, kakor je bilo navedeno zgoraj. Če bi bila poleg tega vsaki izvršitveni državi članici v verigi evropskih nalogov za prijetje priznana pristojnost, da da soglasje za vsako nadaljnjo predajo, bi se hkrati uporabljalo toliko nacionalnih prav, če bi bila v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584, kolikor je zadevnih držav članic, in prav toliko bi bilo možnosti za nasprotovanje tej predaji, kar bi temeljito škodovalo učinkovitosti mehanizma.
94. Po drugi strani pa različne izvršitvene države članice ne bi mogle, razen v izjemnih okoliščinah, hkrati prevzeti posebne odgovornosti za ponovno vključitev iste osebe v družbo, ki bi upravičevala nujnost njihovega soglasja za nadaljnjo predajo.
95. Sklepam, da člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584 ni mogoče razlagati tako, da dopušča zahtevo po več ali tudi samo dveh soglasjih za nadaljnjo predajo osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje.
2. Ugotavljanje izvršitvene države članice, ki mora dati soglasje za vsako nadaljnjo predajo v zapletenem primeru
96. Sklepu zgoraj sledi, da mora soglasje za vsako nadaljnjo predajo v smislu člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584 dati samo izvršitvena država članica, ki ustreza smislu tega soglasja, kot je navedeno zgoraj.
97. Ta država je načeloma prva izvršitvena država članica v verigi evropskih nalogov za prijetje, izvorna ali prvotna izvršitvena država članica, če je edina, ki ni hkrati odreditvena država članica v tej verigi in zato v načelu vezana na pravilo specialnosti. Na neki način je izključno izvršitvena država članica in lahko izvršuje polno jurisdikcijo nad osebo, na katero se ti nalogi nanašajo, medtem ko je diskrecijska pravica naslednjih izvršitvenih držav članic, ki ji sledijo v verigi, omejena na pravico do kaznovanja.
98. S tega vidika mora v okoliščinah postopka v glavni stvari načeloma edino Združeno kraljestvo dati soglasje za to, da Republika Finska preda M. Westa Francoski republiki, ta rešitev pa je utemeljena z okoliščino, da ima zadevna oseba, kot se zdi, najtesnejše vezi prav s prvo državo članico. Poleg tega bi bilo glede na to, da je Združeno kraljestvo, čeprav naknadno, soglašalo z nadaljnjo predajo M. Westa Republiki Finski s strani Madžarske, težko upravičiti nujnost pridobitve soglasja Madžarske za nadaljnjo predajo Francoski republiki s strani Republike Finske.
99. Treba je še dodati, da okoliščine iz postopka v glavni stvari nakazujejo, da prenos „pravice do soglasja“ z Združenega kraljestva na Madžarsko ne bi bil primeren. Iz teh okoliščin je namreč razvidno, da stalna prizadevanja Francoske republike, da bi ji Združeno kraljestvo predalo M. Westa, niso bila uspešna.
100. Takšno sklepanje bi seveda imelo enake učinke, kadar bi bile vpletene več kot štiri države članice, pri čemer bi izključna izvršitvena država članica načeloma morala dati soglasje, vmesne države članice pa ne. Nasprotno pa, še vedno pri več kot štirih državah članicah, če bi se oseba, na katero se nanašajo evropski nalogi za prijetje, bodisi izrecno bodisi s svojim ravnanjem odpovedala soglasju izključne izvršitvene države članice, bi to logično pripeljalo do tega, da bi morala v tem primeru soglasje dati prva odreditvena država članica, razen če bi se uporabila ena od izjem iz člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584.
101. Ta posledica bi vodila do splošnega pravila, ki bi se lahko glasilo tako:
„Kadar gre za verigo evropskih nalogov za prijetje za isto osebo, v katero so vključene več kot tri države članice, in za zaporedje zahtev za predajo, je treba soglasje za nadaljnjo predajo, ki ga z razlago a contrario sensu zahteva člena 28 Okvirnega sklepa 2002/584, zahtevati samo od prve države članice v obrnjenem časovnem vrstnem redu, ki je začela postopek predaje zadevne osebe, ne da bi morala na podlagi teh določb ta prva država članica sama zahtevati tako predhodno soglasje.“
102. Vendar pa glede na to, da so v okoliščinah iz postopka v glavni stvari vpletene samo štiri države članice, predlagam preprostejšo razlago člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584, po kateri je treba v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, samo od prve izvršitvene države članice v verigi nalogov za prijetje, torej ob izključitvi vseh nadaljnjih izvršitvenih držav članic, zahtevati soglasje za vsako nadaljnjo predajo zadevne osebe kateri koli drugi odreditveni državi članici, kadar je potrebno ali če iz okoliščin primera ni razvidno, da gre za eno od izjem iz te določbe.
103. Natančneje, menim, da je v okoliščinah iz postopka v glavni stvari, če se ne more uporabiti nobena od izjem iz člena 28(2) Okvirnega sklepa 2002/584, o čemer odloča predložitveno sodišče, treba šteti, da je za predajo M. Westa Francoski republiki s strani Republike Finske potrebno samo soglasje Združenega kraljestva, soglasje Madžarske pa ni niti potrebno niti zaželeno, pri čemer mora Republika Finska storiti vse potrebno za pridobitev tega soglasja.
VI – Predlog
104. Sklepno Sodišču predlagam, da na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Korkein oikeus, odgovori:
Člen 28(2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. julija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da je treba v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, samo od prve izvršitvene države članice v verigi nalogov za prijetje, torej ob izključitvi vseh nadaljnjih izvršitvenih držav članic, zahtevati soglasje za vsako nadaljnjo predajo zadevne osebe kateri koli drugi odreditveni državi članici, kadar je potrebno ali če iz okoliščin primera ni razvidno, da gre za eno od izjem iz te določbe.