SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(tretji senat)

z dne 28. marca 2012

Zadeva F‑19/10

Letizia Marsili

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Neuvrstitev na rezervni seznam – Ocena ustnega preizkusa – Sestava komisije“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Marsili predlaga, primarno, razglasitev ničnosti odločbe komisije javnega natečaja EPSO/AST/51/08, s katero njeno ime ni bilo vpisano na rezervni seznam.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Podrobna pravila in vsebina preizkusov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III)

2.      Uradniki – Natečaj – Ocena sposobnosti kandidatov – Diskrecijska pravica natečajne komisije – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 5)

3.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev prijave – Obveznost obrazložitve – Obseg – Spoštovanje tajnosti dela

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25; Priloga III, člen 6)

4.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Sestava – Uravnotežena zastopanost žensk in moških

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 3, peti odstavek)

1.      Natečajna komisija ima široko diskrecijsko pravico v zvezi s podrobnimi pravili in podrobno vsebino preizkusov v okviru natečaja. Sodišče lahko podrobna pravila preizkusa preizkusi le toliko, kolikor je potrebno za zagotovitev enakega obravnavanja kandidatov in objektivnosti izbire med njimi. Naloga sodišča pa ni preizkusiti podrobne vsebine preizkusa, razen če ta izstopa iz okvira, navedenega v obvestilu o natečaju, ali ni združljiva s cilji preizkusa ali natečaja.

Kar zadeva merila, ki se ne nanašajo na posebna znanja, ki jih mora imeti kandidat, ampak na lastnosti, kot so „motivacija“, „sposobnost prilagajanja“ ali „ustvarjalnost“, ki jih mora pokazati kandidat, se lahko te lastnosti kandidata presojajo glede na njegovo vedenje in izjave med ustnim preizkusom, ne da bi bilo postavljeno kakršno koli vprašanje, ki se neposredno ali izrecno nanaša na zadevne lastnosti.

Zato preprost neobstoj vprašanja, ki je neposredno in očitno povezano z izkazovanjem takih lastnosti, tudi če bi bil dokazan, ne more dokazati, da natečajna komisija ni mogla oceniti navedenih lastnosti.

(Glej točke 20, 23 in 24.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. februar 2002, Felix proti Komisiji, T‑193/00, točka 35;

Sodišče za uslužbence: 5. maj 2010, Schopphoven proti Komisiji, F‑48/09, točka 31.

2.      Presoje, ki jih opravi natečajna komisija pri ocenjevanju znanj in sposobnosti kandidatov, so izvzete iz nadzora Sodišča za uslužbence.

Poleg tega se v okviru natečaja nastop kandidatov presoja primerjalno. Zato izkazovanje dejanskih lastnosti kandidata glede na merila, določena z obvestilom o natečaju, tudi če bi bilo dokazano, ne omogoča dokaza obstoja očitne napake pri presoji natečajne komisije.

Natečajna komisija ima pri ocenjevanju preizkusov široko diskrecijsko pravico, njene ugotovitve pa se lahko v sodni nadzor predložijo le v primeru očitne kršitve pravil, ki veljajo za delo natečajne komisije.

(Glej točke 39, 42 in 52.)

Napotitev na:

Sodišče: 9. oktober 1974, Campogrande in drugi proti Komisiji, 112/73, 144/73 in 145/73, točka 53; 16. junij 1987, Kolivas proti Komisiji, 40/86, točka 11; 4. julij 1996, Parlament proti Innamorati, C‑254/95 P, točka 32;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno proti Komisiji, F‑127/07, točka 33 in navedena sodna praksa.

3.      Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, kakršno v zvezi s kandidatom sprejme natečajna komisija, je, po eni strani, zadevni osebi zagotoviti potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena ali ne, in po drugi strani, omogočiti sodni nadzor te odločbe.

Kar zadeva odločbe, ki jih sprejme natečajna komisija, mora biti ta obveznost obrazložitve v skladu s spoštovanjem tajnosti, ki velja za njeno delo na podlagi člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom.

Ta tajnost je bila uvedena, da bi se zagotovila neodvisnost natečajnih komisij in objektivnost njihovega dela, tako da se jih zavaruje pred vsemi zunanjimi posegi in pritiski s strani same uprave Skupnosti, zainteresiranih kandidatov ali tretjih oseb. Spoštovanje te tajnosti zato preprečuje razkritje stališč posameznih članov komisij in vseh elementov, ki se nanašajo na individualne presoje kandidatov.

V fazi preizkusa sposobnosti kandidatov je delo komisije predvsem primerjalne narave in zato zanj velja tajnost, ki sodi k takemu delu.

Ob upoštevanju potrebne uskladitve obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, s spoštovanjem tajnosti dela natečajne komisije, sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih, pomeni zadostno obrazložitev odločb komisije.

Taka obrazložitev ne škodi pravicam kandidatov, ki niso bili izbrani, Sodišču za uslužbence pa omogoča ustrezen sodni nadzor za to vrsto spora.

(Glej točke od 47 do 52.)

Napotitev na:

Sodišče: zgoraj navedena sodba Campogrande in drugi proti Komisiji, točka 53; 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, točka 22; zgoraj navedena sodba Parlament proti Innamorati, točke 23, 24, 28, 31 in 32; zgoraj navedena sodba Kolivas proti Komisiji, točka 11.

4.      Priloga III h Kadrovskim predpisom in zlasti njen člen 3 o sestavi natečajnih komisij ne predvidevata možnosti imenovanja nadomestnih članov, čeprav se v sodni praksi dopušča, da uprava lahko opravi tako imenovanje. Določbe te priloge se torej načeloma nanašajo na komisije z rednimi člani brez poseganja v dejstvo, da se te določbe lahko po analogiji uporabljajo za nadomestne člane.

Izraz „če ima komisija za izbiro kandidatov več kot štiri člane“, uporabljen v členu 3, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom, je treba razumeti kot „če ima komisija za izbiro kandidatov več kot štiri redne člane“.

Nadomestni člani komisije se namreč lahko o lastnostih kandidata, ki opravlja ustni preizkus, izrečejo le, če nadomeščajo odsotnega rednega člana, pri čemer je število glasov pri odločanju v komisiji omejeno na število njenih rednih članov. Z uporabo nadomestnih članov se torej v bistvu ne spremeni število članov komisije.

Poleg tega izraza „če ima komisija za izbiro kandidatov več kot štiri člane“ ni mogoče po analogiji uporabiti za nadomestne člane, ker je treba za vsak natečaj določiti enkratni prag, od katerega se uporablja pravilo iz člena 3, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom.

Nazadnje, za preverjanje upoštevanja pravila iz člena 3, peti odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom je treba načeloma upoštevati le redne člane komisije, saj ti običajno sodelujejo pri dejanskem izvajanju preizkusov. Upoštevanje navedenega pravila je treba preveriti ob objavi seznama članov komisije in ne med potekom preizkusov.

(Glej točke od 83 do 86, 88 in 91.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. marec 2008, Giannini proti Komisiji, T‑100/04, točka 207; 13. oktober 2008, Neophytou proti Komisiji, T‑43/07 P, točka 53;

Sodišče za uslužbence: 23. november 2010, Bartha proti Komisiji, F‑50/08, točki 39 in 41.