SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 13. septembra 2011

Zadeva F‑100/09

Christos Michail

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradnik – Pravnomočnost – Dolžnost pomoči – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Psihično nadlegovanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero C. Michail predlaga predvsem, prvič, naj se za nično razglasi odločba Komisije z dne 9. marca 2009, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, in, drugič, naj se Komisiji naloži, da mu plača 30.000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Komisije.

Povzetek

1.      Postopek – Pravnomočnost – Obseg

2.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega namen je diskreditirati zadevno osebo ali poslabšati njene delovne razmere – Zahteva po ponavljajočem ravnanju – Zahteva po namernosti ravnanja – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))

3.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja – Diskrecijska pravica uprave – Obseg – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 7)

4.      Uradniki – Organizacija služb – Zaposlovanje osebja – Premestitev – Upoštevanje pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 5 in 7)

1.      Tožba je nedopustna zaradi pravnomočnosti prejšnje sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbi, ki se je nanašala na iste stranke in isti predmet ter temeljila na istem razlogu. Akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, je bistveni element, ki omogoča opredelitev predmeta tožbe.

Vendar okoliščina, da so bile tožbe vložene zoper ločene odločbe, ki jih je uprava formalno sprejela, ni dovolj za sklepanje o neobstoju istovetnosti predmeta, če imajo te odločbe v bistvu enako vsebino in temeljijo na istih razlogih. Poleg tega tudi če se očitki, navedeni v podporo tožbi, delno ujemajo z očitki, navedenimi v prejšnjem postopku, druga tožba ni ponovitev prve, temveč nov spor, ker temelji tudi na drugih dejanskih in pravnih razlogih.

(Glej točke od 29 do 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. september 1985, Hoogovens Groep proti Komisiji, 172/83 in 226/83, točka 9; 27. oktober 1987, Diezler in drugi proti ESO, 146/85 in 431/85, točke od 14 do 16;

Sodišče prve stopnje: 5. junij 1996, NMB in drugi proti Komisiji, T‑162/94, točki 37 in 38; 12. december 1996, Altmann in drugi proti Komisiji, T‑177/94 in T‑377/94, točka 52;

Splošno sodišče Evropske unije: 25. junij 2010, Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑66/01, točka 197.

2.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki so začeli veljati 1. maja 2004, je psihično nadlegovanje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest in drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] in [so] sistematičn[a]“ – kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj – in ki so „namerna“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi in ne na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar iz področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, če so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice.

Sodišče za uslužbence je poleg tega v sodbi z dne 9. decembra 2009 v zadevi Q proti Komisiji (F‑52/05) ugotovilo, da je bila prejšnja rešitev taka, da mora biti ravnanje, da je lahko opredeljeno kot psihično nadlegovanje, objektivno namerno in da mora tožeča stranka, ne glede na svoje subjektivno dojemanje zatrjevanih dejanj, predložiti vse dokaze, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je bila žrtev ravnanja, katerega objektivni namen je bil diskreditirati jo ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Vendar je Sodišče za uslužbence ugotovilo še, da je bila ta rešitev sprejeta v zadevah, v katerih so se obravnavala ravnanja, ki so se zgodila pred začetkom veljavnosti člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, zaradi analize katerega je moralo spremeniti to rešitev.

(Glej točki 55 in 56.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točki 135 in 140; 9. marec 2010, N proti Parlamentu, F‑26/09, točka 72.

3.      Institucije imajo široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na naloge, ki so jim dodeljene, in pri določitvi delovnih mest zaposlenih, ki jih imajo na voljo, glede na te naloge, vendar pod pogojem, da se ta določitev delovnih mest opravi v interesu službe in ob upoštevanju pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom. Ob upoštevanju te široke diskrecijske pravice mora biti nadzor sodišča Unije, ki se nanaša na upoštevanje pogoja o interesu službe, omejen na vprašanje, ali je organ, pristojen za imenovanja, deloval v razumnih in nespornih mejah in ni očitno napačno uporabil svoje diskrecijske pravice.

(Glej točki 58 in 59.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. junij 1984, Lux, 69/83, točka 17; 7. marec 1990, Hecq proti Komisiji, C‑116/88 in C‑149/88, točka 11 ;

Sodišče prve stopnje: 16. december 1993, Turner proti Komisiji, T‑80/92, točka 53; 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, točka 53; 21. september 2004, Soubies proti Komisiji, T‑325/02, točka 50;

Sodišče za uslužbence: 4. junij 2009, Plasa proti Komisiji, F‑52/08, točka 77.

4.      Dejstvo, da je uradnik zelo sposoben, ne pomeni, da ne more biti premeščen, saj lahko uprava, čeprav je res, da je v njenem interesu, da uradnika zaposli na delovnem mestu, ki ustreza njegovim sposobnostim in pričakovanjem, zaradi drugih premislekov, s pridržkom spoštovanja pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom, uradnika razporedi na drugo delovno mesto. Poleg tega, čeprav iz členov 5 in 7 Kadrovskih predpisov izhaja, da ima uradnik pravico, da so vse naloge, ki so mu dodeljene, skladne z delovnim mestom, ki ustreza nazivu, ki ga ima v hierarhiji, te določbe niso kršene s kakršnim koli zmanjšanjem pooblastil zadevne osebe; kršene so le, če se izkaže, da vsa ta pooblastila ne dosegajo pooblastil, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu ob upoštevanju njihove vrste, pomena in obsega.

(Glej točki 64 in 65.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. marec 1988, Hecq proti Komisiji, 19/87, točka 8;

Sodišče prve stopnje: 7. februar 2007, Caló proti Komisiji, T‑118/04 in T‑134/04, točka 99.