SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 10. aprila 2018(*)

„Predhodno odločanje – Storitve na področju prevoza – Direktiva 2006/123/ES – Storitve na notranjem trgu – Direktiva 98/34/ES – Storitve informacijske družbe – Predpis o storitvah informacijske družbe – Pojem – Storitev posredovanja, ki omogoča, da se prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezuje nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu – Kazenske sankcije“

V zadevi C‑320/16,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo tribunal de grande instance de Lille (višje sodišče v Lillu, Francija) z odločbo z dne 17. marca 2016, ki je na Sodišče prispela 6. junija 2016, v kazenskem postopku proti

Uber France SAS,

ob udeležbi

Nabila Bensalma,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, A. Tizzano, podpredsednik, R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, M. Ilešič, A. Rosas, J. Malenovský in E. Levits, predsedniki senatov, E. Juhász, A. Borg Barthet, D. Šváby (poročevalec), sodniki, K. Jürimäe, sodnica, C. Lycourgos in M. Vilaras, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodna tajnica: V. Giacobbo-Peyronnel, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. aprila 2017,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Uber France SAS Y. Chevalier, Y. Boubacir in H. Calvet, odvetniki,

–        za N. Bensalma T. Ismi-Nedjadi, odvetnik,

–        za francosko vlado D. Colas in R. Coesme, agenta,

–        za estonsko vlado, N. Grünberg, agentka,

–        za nizozemsko vlado H. Stergiou in M. Bulterman, agentki,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za finsko vlado S. Hartikainen, agent,

–        za Evropsko komisijo H. Tserepa-Lacombe, J. Hottiaux, Y. G. Marinova, G. Braga da Cruz in F. Wilman, agenti,

–        za Nadzorni organ EFTA C. Zatschler, Ø. Bø, M. L. Hakkebo in C. Perrin, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 4. julija 2017

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 1 in 8(1) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 8) (v nadaljevanju: Direktiva 98/34) in člena 2(2)(d) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki je bil sprožen pred tribunal correctionnel (kazensko sodišče) z vložitvijo neposredne obtožnice oškodovanca zoper družbo Uber France SAS zaradi nezakonite organizacije sistema povezovanja nepoklicnih voznikov, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Direktiva 98/34

3        Člen 1, točke 2, 5, 11 in 12, Direktive 98/34 določa:

„V tej direktivi:

[…]

2.      ‚storitev‘, katera koli storitev informacijske družbe ali katera koli storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika storitev.

Za namene te opredelitve pojmov:

–        ,na daljavo‘ pomeni, da se storitev opravi, ne da bi bile stranke sočasno navzoče,

–        ‚elektronsko‘ pomeni, da se storitev pošlje na začetnem kraju in sprejme na cilju z elektronsko opremo za predelavo (skupaj z digitalnim zgoščevanjem) in shranjevanje podatkov ter se v celoti prenaša, pošilja in sprejema po žici, radijsko, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi;

–        ,na zahtevo prejemnika storitev‘ pomeni, da se storitev opravlja s prenosom podatkov na posamezno zahtevo.

Okvirni seznam storitev, ki ne sodijo v to opredelitev, je prikazan v Prilogi V.

[…]

5.      ,predpis o storitvah‘ je splošna zahteva v zvezi z začetkom in nadaljevanjem storitvenih dejavnosti v skladu s točko 2, zlasti določbe, ki se nanašajo na dobavitelja storitev, storitve in prejemnika storitve, razen vseh predpisov, ki niso posebej namenjeni storitvam, opredeljenim v zgoraj navedeni točki.

[…]

Za namene te opredelitve pojmov:

–        se predpis obravnava kot posebej namenjen storitvam informacijske družbe, kadar je, ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje in besedila, poseben namen in cilj vseh ali nekaterih posameznih določb predpisa urediti take storitve jasno in z določenim ciljem,

–        se predpis ne obravnava kot da je posebej namenjen storitvam informacijske družbe, če vpliva na take storitve le posredno ali postransko.

[…]

11.      ‚tehnični predpis‘, tehnične specifikacije in druge zahteve ali predpisi o storitvah, skupaj z ustreznimi upravnimi določbami, katerih upoštevanje je formalno in dejansko obvezno pri trženju, zagotavljanju storitve, ustanovitvi dobavitelja storitve ali uporabi v državi članici ali njenem večjem delu, pa tudi zakoni in drugi predpisi držav članic, razen tistih, ki so določeni v členu 10 in prepovedujejo proizvodnjo, uvoz, trženje ali uporabo izdelka ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve.

[…]

12.      ,osnutek tehničnega predpisa‘ je besedilo tehnične specifikacije ali druge zahteve ali predpisa o storitvah, vključno z upravnimi določbami, ki je sestavljen, z namenom sprejetja v obliki tehničnega predpisa, pri čemer je besedilo v pripravljalni fazi, ko se še vedno lahko bistveno spremeni.“

4        Člen 8(1), prvi pododstavek, te direktive določa:

„Države članice v skladu s členom 10 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo podatki v zvezi z ustreznim standardom. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je uzakonitev takega tehničnega predpisa potrebna, če ti niso že jasno razvidni v osnutku.“

5        Direktiva 98/34 je bila na podlagi členov 10 in 11 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1) 7. oktobra 2015 razveljavljena.

 Direktiva 2006/123

6        V skladu z uvodno izjavo 21 Direktive 2006/123 bi morale biti „[p]revozne storitve, vključno z mestnim prometom, taksi službo in reševalnimi vozili ter pristaniškimi službami, […] izključene s področja uporabe te direktive“.

7        Člen 2(2)(d) Direktive 2006/123 določa, da se ta direktiva ne uporablja za storitve na področju prevoza, vključno s pristaniškimi storitvami, ki jih zajema področje uporabe naslova V Pogodbe ES, ki je postal naslov VI tretjega dela Pogodbe DEU.

 Francosko pravo

8        Z zakonom št. 2014‑1104 z dne 1. oktobra 2014 taksijih in najetih vozilih z voznikom (JORF z dne 2. oktobra 2014, str. 15938) je bil v zakonik o prometu vstavljen člen L. 3124‑13, ki določa:

„Z dvema letoma zapora in globo v višini 300.000 EUR se sankcionira organiziranje sistema za povezovanje strank z osebami, ki opravljajo dejavnosti iz člena L. 3120‑1 [to so storitve cestnega prevoza oseb, ki se opravljajo za plačilo z vozili z manj kot desetimi sedeži, iz katerih so izključene storitve javnega prevoza in zasebni cestni prevoz oseb] in niso niti cestni prevozniki, ki lahko opravljajo občasne storitve iz poglavja II naslova I te knjige, niti taksi vozila, dvokolesna ali trikolesna vozila na motorni pogon ali najeta vozila z voznikom v smislu tega naslova.

Pravnim osebam, ki se štejejo za kazensko odgovorne za kaznivo dejanje iz tega člena, se poleg globe v skladu s pravili iz člena 131‑38 kazenskega zakonika naložijo kazni iz točk od 2 do 9 člena 131‑39 istega zakonika. Prepoved iz točke 2 istega člena 131‑39 se nanaša na dejavnost v tekočem poslovnem letu ali v poslovnem letu, v katerem je bila storjena kršitev. Kazni iz točk od 2 do 7 navedenega člena je mogoče izreči za največ pet let.“

9        Člen 131‑39, točke od 2 do 9, code pénal (kazenski zakonik) določa:

„Pravno osebo je mogoče v primerih, določenih z zakonom, za kaznivo dejanje kaznovati z eno ali več kazenskimi sankcijami:

[…]

2.      Popolna prepoved ali prepoved za obdobje, ki ni daljše od petih let, neposrednega ali posrednega opravljanja ene ali več poklicnih ali socialnih dejavnosti;

3.      Sodni nadzor za obdobje, ki ni daljše od petih let;

4.      Dokončno zaprtje ali zaprtje za obdobje, ki ni daljše od petih let, vseh prostorov oziroma enega ali več obratov podjetja, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje;

5.      Trajna izključitev ali izključitev za obdobje, ki ni daljše od petih let, iz postopkov javnega naročanja;

6.      Popolna prepoved ali prepoved za obdobje, ki ni daljše od petih let, oddaje javne ponudbe vrednostnih papirjev ali sprostitev vrednostih papirjev v promet na organiziranem trgu;

7.      Prepoved za obdobje, ki ni daljše od petih let, izdajanja čekov, razen tistih, s katerimi lahko izdajatelj čeka vzame sredstva od prejemnika, ali tistih, ki so certificirani, ali uporabe plačilnih kartic;

8.      Odvzem premoženja pod pogoji in v skladu s pravili iz člena 131‑21;

9.      Objava sodbe na oglasni deski ali njena objava bodisi v pisnih medijih bodisi z drugimi načini sporočanja po elektronski poti.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

10      Družba Uber France prek aplikacije za pametni telefon zagotavlja storitev, imenovano „Uber Pop“, s katero se nepoklicni vozniki, ki uporabljajo lastno vozilo, povežejo z osebami, ki iščejo prevoz v mestu. Kot je v predložitveni odločbi navedlo tribunal de grande instance de Lille (višje sodišče v Lillu, Francija), navedena družba v okviru storitve, ki se zagotovi prek te aplikacije, določi tarife, nato pa od stranke pobere ceno za vsak prevoz, preden del te cene nakaže nepoklicnem vozniku, in izda račune.

11      Družba Uber France je v postopku pred tem sodiščem na podlagi neposredne obtožnice, ki jo je vložil oškodovanec Nabil Bensalem, prvič, za opravljanje zavajajoče poslovne prakse od 2. februarja in 10. junija 2014, drugič, za sostorilstvo pri opravljanju nezakonite taksi službe od 10. junija 2014 in, tretjič, za nezakonito organizacijo sistema za povezovanje strank z osebami, ki za plačilo opravljajo cestni prevoz oseb z vozili z manj kot desetimi sedeži, od 1. oktobra 2014.

12      Tribunal de grande instance de Lille (višje sodišče v Lillu) je s sodbo z dne 17. marca 2016 družbo Uber France spoznalo za krivo za opravljanje zavajajoče poslovne prakse, oprostilo pa jo je za sostorilstvo pri opravljanju nezakonite taksi službe.

13      V zvezi z obtožbo za nezakonito organizacijo sistema za povezovanje strank z nepoklicnimi vozniki, ki je bila vložena na podlagi člena L. 3124‑13 code des transports (zakonik o prometu), je navedeno sodišče naletelo na dvome glede vprašanja, ali bi bilo treba to določbo šteti za „predpis o storitvah“ informacijske družbe v smislu člena 1, točka 5, Direktive 98/34, za katerega velja, da ga proti posameznikom ni mogoče uveljavljati, če o njem v skladu s členom 8(1) zadnjenavedene direktive ni bilo obvestila, ali za pravilo za „storitve na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123.

14      V teh okoliščinah je tribunal de grande instance de Lille (višje sodišče v Lillu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen L. 3124‑13 zakonika o prevozih, ki izhaja iz zakona št. 2014‑1104 z dne 1. oktobra 2014 o taksijih in najetih vozilih z voznikom, pomeni nov tehnični predpis, ki ni posreden, o eni ali več storitvah informacijske družbe v smislu [Direktive 98/34], ki je kot obvezno določala predhodno obveščanje Evropske komisije o tem besedilu v skladu s členom 8 te direktive, ali pa je zajet z [Direktivo 2006/123], ki v svojem členu [2(2)(d)] izključuje prevoze?

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali člena L. 3124‑13 zakonika o prevozih zaradi kršitve obveznosti obveščanja iz člena 8 [Direktive 98/34] proti subjektom ni mogoče uveljavljati?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

15      Predložitveno sodišče v prvem delu vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1 Direktive 98/34 in člen 2(2)(d) Direktive 2006/123 razlagati tako, da je treba nacionalno ureditev, ki za organizacijo sistema za povezovanje strank z osebami, ki zagotavljajo odplačno storitev cestnega prevoza oseb z vozili z manj kot desetimi sedeži, ne da bi za to imele dovoljenje, določa kazenske sankcije, opredeliti kot pravilo o storitvah informacijske družbe, za katero na podlagi člena 8(1), prvi pododstavek, Direktive 98/34 velja obveznost predhodne obvestitve Komisije, ali pa je treba za tako ureditev nasprotno šteti, da se nanaša na storitev na področju prevoza, ki ne spada ne na področje uporabe Direktive 98/34 niti na področje uporabe Direktive 2006/123.

16      Najprej je treba ugotoviti, da ureditev iz postopka v glavni stvari za organizacijo sistema, ki stranke povezuje z osebami, ki brez dovoljenja zagotavljajo storitve cestnega prevoza oseb, določa sankcije, ki so kazenskopravne narave, kot so zaporna kazen, denarna kazen, prepoved opravljanja poklicne ali socialne dejavnosti, zaprtje prostorov oziroma obratov podjetja in odvzem premoženja.

17      V zadevi iz postopka v glavni stvari zadevna storitev sestoji iz tega, da se nepoklicni vozniki prek aplikacije za pametni telefon proti plačilu povežejo z osebami, ki iščejo prevoz v mestu, in v okviru katere – kakor je bilo ugotovljeno v točki 10 te sodbe – ponudnik navedene storitve določi tarife, nato pa za vsak prevoz od stranke pobere ceno, preden del te cene nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, in izda račune.

18      Sodišče, ki mu je bilo v okviru civilnopravnega spora predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, je imelo v sodbi z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi (C‑434/15, EU:C:2017:981), priložnost natančneje pojasniti pravno opredelitev take storitve z vidika prava Unije.

19      Sodišče je tako najprej ugotovilo, da storitev posredovanja, ki prek aplikacije za pametni telefon omogoča prenos informacij glede rezervacije storitve prevoza med potnikom in nepoklicnim voznikom, ki uporablja svoje vozilo in ki bo opravil prevoz, načeloma ustreza merilom za opredelitev za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34 (sodba z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 35).

20      Vendar je sodišče ugotovilo, da storitev posredovanja iz zadeve v glavni stvari, ki je bila podlaga za izdajo te sodbe, ni bila le storitev posredovanja, s katero se prek aplikacije za pametni telefon nepoklicnega voznika, ki uporablja svoje lastno vozilo, poveže z osebo, ki išče prevoz v mestu (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 37).

21      Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je bila storitev posredovanja, ki jo je zagotavljala zadevna družba, neločljivo povezana s ponujanjem storitev nejavnega mestnega prevoza, ki ga je ustvarila ta družba, ob upoštevanju, prvič, tega, da je ta družba zagotavljala aplikacijo, brez katere ti vozniki ne bi mogli opravljati prevoznih storitev, osebe, ki iščejo prevoz v mestu, pa ne bi mogle uporabiti storitev navedenih voznikov, in drugič, tega, da je navedena družba imela odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov, zlasti s tem, da določi najvišjo ceno prevoza, da od stranke pobere znesek prevoza, preden del tega zneska nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, in s tem, da opravlja nekakšen nadzor nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem teh voznikov, ki lahko glede na okoliščine primera privede do njihove izključitve (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točki 38 in 39).

22      Sodišče je na podlagi teh elementov ugotovilo, da je treba zadevno storitev posredovanja iz te zadeve obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34, temveč za „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123 (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 40).

23      Sodišče je na podlagi tega zlasti sklenilo, da ta storitev posredovanja ni urejena z Direktivo 2006/123, saj storitve na področju prevoza v skladu s členom 2(2)(d) te direktive spadajo med storitve, ki so izrecno izključene s področja uporabe navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 43).

24      Ta ugotovitev iz istih razlogov velja za storitev posredovanja iz postopka v glavni stvari, saj iz podatkov, s katerimi razpolaga Sodišče, izhaja, da se ta storitev ne razlikuje bistveno od storitve, ki je opisana v točki 21 te sodbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

25      S pridržkom te preveritve torej ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari in ki se uporablja v okviru kazenskega postopka zoper družbo, ki zagotavlja navedeno storitev posredovanja, ne spada na področje uporabe Direktive 2006/123.

26      Iz tega sledi, da te ureditve ni mogoče opredeliti kot pravilo za storitve informacijske družbe v smislu člena 1 Direktive 98/34 in torej zanjo ne velja obveznost predhodne obvestitve Komisije iz člena 8(1), prvi pododstavek, navedene direktive.

27      Na podlagi navedenega je treba na prvi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 1 Direktive 98/34 in člen 2(2)(d) Direktive 2006/123 treba razlagati tako, da se nacionalna ureditev, ki za organizacijo sistema za povezovanje strank z osebami, ki zagotavljajo odplačno storitev cestnega prevoza oseb z vozili z manj kot desetimi sedeži, ne da bi za to imele dovoljenje, določa kazenske sankcije, nanaša na „storitve na področju prevoza“, saj se uporablja za storitev posredovanja prek aplikacije za pametni telefon, ki je sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza. Taka storitev ne spada na področje uporabe teh direktiv.

28      Ob upoštevanju odgovora na prvi del vprašanja na drugi del tega vprašanja, ki se nanaša na primer, v katerem bi bilo treba o tej ureditvi – ker se uporablja za storitev, kot je ta iz postopka v glavni stvari – v skladu s členom 8(1), prvi pododstavek, Direktive 98/34 podati obvestilo, ni treba odgovoriti.

 Stroški

29      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 1 Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998, in člen 2(2)(d) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu je treba razlagati tako, da se nacionalna ureditev, ki za organizacijo sistema za povezovanje strank z osebami, ki zagotavljajo odplačno storitev cestnega prevoza oseb z vozili z manj kot desetimi sedeži, ne da bi za to imele dovoljenje, določa kazenske sankcije, nanaša na „storitve na področju prevoza“, saj se uporablja za storitev posredovanja prek aplikacije za pametni telefon, ki je sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza. Taka storitev ne spada na področje uporabe teh direktiv.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.