Zadeva C‑165/16
Toufik Lounes
proti
Secretary of State for the Home Department
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo la High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court))
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 21 PDEU – Direktiva 2004/38/ES – Upravičenci – Dvojno državljanstvo – Državljan Unije, ki je pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati ohranil izvorno državljanstvo – Pravica državljana tretje države, ki je družinski član državljana Unije, do prebivanja v tej državi članici“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. novembra 2017
1. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Upravičenci – Družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretje države in prebivajo v državi članici, katere državljanstvo ima državljan – Izključitev – Državljan Unije, ki je pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati ohranil izvorno državljanstvo – Nevplivanje
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, členi 3(1), 7(1) in 16(1))
2. Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretje države in prebivajo v državi članici gostiteljici – Državljan Unije, ki je pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati ohranil izvorno državljanstvo – Pogoji
(Člen 21(1) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 7(1) in 6(1))
1. Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da v položaju, v katerem je državljan Evropske unije s tem, da se je preselil v državo članico, ki ni država njegovega državljanstva, in tam na podlagi člena 7(1) ali člena 16(1) te direktive prebival, uveljavil svojo pravico do prostega gibanja, nato ob ohranitvi svojega izvornega državljanstva pridobil državljanstvo te države ter se več let zatem poročil z državljanom tretje države, s katerim še vedno prebiva na ozemlju navedene države članice, ta državljan tretje države na podlagi določb te direktive ni upravičen do izvedene pravice do prebivanja v zadevni državi članici.
Iz besedila člena 3(1) te direktive namreč izhaja, da spadajo na njeno področje uporabe in so upravičenci do pravic, ki jih podeljuje, državljani Unije, ki se preselijo ali prebivajo v „državi članici razen v tisti državi, katere državljani so“, in njihovi družinski člani, kot so opredeljeni v točki 2 člena 2 navedene direktive, ki jih spremljajo ali se jim pridružijo (sodba z dne 12. marca 2014, O. in B., C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 38).
Poleg tega, čeprav je cilj te direktive olajšati in okrepiti uresničevanje pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, pa se njen cilj, kot izhaja iz njenega člena 1(a), nanaša na pogoje uresničevanja te pravice (sodbi z dne 5. maja 2011, McCarthy, C‑434/09, EU:C:2011:277, točka 33, in z dne 12. marca 2014, O. in B., C‑456/12, EU:C:2014:135, točka 41). Tako je Sodišče razsodilo, da glede na to, da država članica v skladu z načelom mednarodnega prava svojim državljanom ne more zavrniti pravice, da vstopijo na njeno ozemlje in tam ostanejo, in da je njihova pravica do prebivanja torej brezpogojna, z navedeno direktivo ni mogoče urejati prebivanja nekega državljana Unije v državi članici, katere državljan je.
V teh okoliščinah je treba šteti, da Direktive 2004/38 ni mogoče uporabiti za položaj P. N. Ormazabal, odkar je bila ta naturalizirana v Združenem kraljestvu. Te ugotovitve ni mogoče omajati z okoliščino, da je P. N. Ormazabal s tem, da se je preselila v Združeno kraljestvo in tam prebivala, uveljavila svojo pravico do prostega gibanja ter da je po pridobitvi britanskega državljanstva ohranila tudi španskega. Ne glede na to dvojno okoliščino velja, da P. N. Ormazabal od pridobitve tega državljanstva ne prebiva več v „državi članici razen v tisti državi, katere [državljanka je]“ v smislu člena 3(1) te direktive in da torej ne spada več pod pojem „upravičenke“ v smislu te določbe.
Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 32 in 37 te sodbe, njen mož T. Lounes, ki je državljan tretje države, prav tako ne spada pod ta pojem in torej na podlagi te direktive ne more biti upravičen do izvedene pravice do prebivanja v Združenem kraljestvu.
(Glej točke 34, 36, 37, 42, 43, 44, 62 in izrek)
2. Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, je treba razlagati tako, da v položaju, v katerem je državljan Evropske unije s tem, da se je preselil v državo članico, ki ni država njegovega državljanstva, in tam na podlagi člena 7(1) ali člena 16(1) te direktive prebival, uveljavil svojo pravico do prostega gibanja, nato ob ohranitvi svojega izvornega državljanstva pridobil državljanstvo te države ter se več let zatem poročil z državljanom tretje države, s katerim še vedno prebiva na ozemlju navedene države članice, ta državljan tretje države na podlagi določb te direktive ni upravičen do izvedene pravice do prebivanja v zadevni državi članici. Vendar pa je do take pravice do prebivanja lahko upravičen na podlagi člena 21(1) PDEU pod pogoji, ki ne smejo biti strožji od pogojev, ki so v Direktivi 2004/38 določeni za dodelitev navedene pravice državljanu tretje države, ki je družinski član državljana Unije, ki je s preselitvijo v drugo državo članico kot tisto, katere državljanstvo ima, uveljavil svojo pravico do prostega gibanja.
V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar v bistvu zatrjuje vlada Združenega kraljestva, položaja državljana države članice, kot je P. N. Ormazabal, ki je s tem, da se je preselila na ozemlje druge države članice in da tam zakonito prebiva, uveljavila svojo pravico do prostega gibanja, ni mogoče izenačiti s povsem notranjim položajem zgolj zato, ker je ta državljanka med tem prebivanjem ob svojem izvornem državljanstvu pridobila tudi državljanstvo države članice gostiteljice.
Pravice, ki jih imajo državljani držav članic na podlagi člena 21(1) PDEU, vključujejo tudi pravico do običajnega družinskega življenja v državi članici gostiteljici, ki zajema tudi prisotnost članov njihove družine (glej po analogiji sodbo z dne 25. julija 2008, Metock in drugi, C‑127/08, EU:C:2008:449, točka 62). Okoliščina, da je neki državljan države članice, ki se je preselil v drugo državo članico in tam prebiva, poleg svojega izvornega državljanstva naknadno pridobil tudi državljanstvo zadnjenavedene države članice, ne more pomeniti, da se mu ta pravica lahko odvzame, sicer bi se členu 21(1) PDEU odvzelo polni učinek.
Državljan Unije v položaju, v kakršnem je P. N. Ormazabal, mora biti zaradi polnega učinka pravic, ki so državljanom Unije podeljene s členom 21(1) PDEU, v državi članici gostiteljici upravičen do uživanja pravic iz te določbe tudi po tem, ko je ob izvornem državljanstvu pridobil tudi državljanstvo te države članice, in natančneje, do tega, da razvije družinsko življenje s svojim zakoncem, ki je državljan tretje države, tako, da se zadnjenavedenemu podeli izvedena pravica do prebivanja.
(Glej točke 49, 52, 53, 60, 62 in izrek)