SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 23. februarja 2010

Zadeva F‑7/09

Marie-Hélène Faria

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Ocenjevalno obdobje 2006/2007 – Predlog za razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila – Očitna napaka pri presoji – Povrnitev nepremoženjske škode“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero M. H. Faria v bistvu predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila za obdobje od 1. oktobra 2006 do 30. septembra 2007 in, po drugi strani, naložitev uradu UUNT, naj plača odškodnino v znesku 100.000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.

Odločitev:      Ocenjevalno poročilo, ki ga je za obdobje od 1. oktobra 2006 do 30. septembra 2007 pripravil urad UUNT, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Urad UUNT nosi poleg svojih stroškov tri četrtine stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi četrtino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

2.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Očitna napaka pri presoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

3.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Delovni čas, posvečen dvema različnima vrstama dela

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

4.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Presoja učinkovitosti uradnika

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

5.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Predmet splošnih presoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

6.      Uradniki – Ocenjevanje – Ocenjevalno poročilo – Očitna napaka pri presoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 43)

7.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta – Primerno povračilo nepremoženjske škode

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Sodišče za uslužbence s svojo presojo ne more nadomestiti presoje oseb, odgovornih za oceno dela ocenjevane osebe, ker imajo institucije Unije široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela svojih uradnikov. Sodišče za uslužbence ne sme, razen v primeru dejanske zmote, očitne napake pri presoji ali zlorabe pooblastil, nadzirati utemeljenosti ocene, ki jo je predložila uprava v ocenjevalnem poročilu, o poklicnih sposobnostih uradnika, saj ta vsebuje zapletene vrednostne sodbe, ki jih zaradi njihove narave ni mogoče objektivno preveriti.

(Glej točko 44.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 1983, Seton proti Komisiji, 36/81, 37/81 in 218/81, Recueil, str. 1789, točka 23;

Sodišče prve stopnje: 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T‑63/89, Recueil, str. II‑19, točka 19; 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T‑18/93, RecFP, str. I‑A‑215 in II‑681, točka 45; 20. maj 2003, Pflugradt proti ECB, T‑179/02, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑733, točka 46; 25. oktober 2005, Cwik proti Komisiji, T‑96/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑343 in II‑1523, točka 41; 13. julij 2006, Andrieu proti Komisiji, T‑285/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑161 in II‑A‑2‑775, točka 99.

2.      Uradnik Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) se lahko pri ugotavljanju obstoja očitne napake pri presoji med pripravljanjem njegovega ocenjevalnega poročila opre na primerjavo med več različicami navedenega poročila, če so te dokončane, kar pomeni, da sta jih sopodpisala ocenjevalec in potrjevalec, in če so del samega postopka priprave ocenjevalnega poročila, ki je naveden v splošnih določbah za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejel Urad in se uporabljajo, kadar se zadevna oseba ne strinja z vsebino različnih različic ocenjevalnega poročila.

(Glej točko 45.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 6. marec 2008, Skareby proti Komisiji, F‑46/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑69 in II‑A‑1‑337, točka 95 in navedena sodna praksa.

3.      Ocenjevalno poročilo, v katerem je navedeno, da je uradnik v celotnem referenčnem obdobju posvetil polovico delovnega časa za eno, drugo polovico pa za drugo delovno mesto, in v katerem je torej presoja dela zadevne osebe navedena na tej podlagi, čeprav se pri seštevku različnih odstotkov delovnega časa za posamezno delovno mesto izkaže, da je navedeni uslužbenec posvetil malo manj kot dve tretjini časa za prvo in malo več kot tretjino za drugo delovno mesto, vsebuje vsebinsko nepravilnost.

(Glej točki 48 in 49.)

4.      Kadar je delovno breme neobičajno veliko in močno vpliva na učinkovitost uradnikov ali na njihovo vedenje v službi, institucije tega dejavnika ne smejo zanemarjati pri presoji dela svojega osebja.

Čeprav lahko ocenjevalci pri izvajanju svoje diskrecijske pravice prosto določijo način, kako bodo upoštevali neobičajno veliko delovno breme, in po potrebi odločijo, da ne bodo spremenili svojih meril presoje, ne morejo povsem zamolčati takega delovnega bremena, ker mora biti iz presoj v ocenjevalnem poročilu razvidno, pa čeprav le iz kratke navedbe, da so njihovi avtorji to upoštevali.

Ocenjevalci morajo med različnimi ovirami in težavami pri ocenjevanju ravni učinkovitosti uradnika ali njegovega vedenja v službi upoštevati tudi tiste, ki so povezane s pomanjkanjem osebja in posledičnim prevelikim delovnim bremenom za zadevne uradnike.

Kumulacija dveh različnih vrst dela je po definiciji za uradnika očitno preveliko delovno breme, ki torej mora biti navedeno v ocenjevalnem poročilu.

(Glej točki 52 in 53.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 31. januar 2007, Aldershoff proti Komisiji, T‑236/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑13 in II‑A‑2‑75, točka 85.

5.      Splošna presoja mora izražati analitične presoje v istem ocenjevalnem poročilu.

Če bi se dopustilo, da se z občutnimi izboljšavami analitičnih presoj lahko ne doseže sprememba splošnih presoj, to je tistih, ki so bile posebno upoštevane v napredovalnih obdobjih, bi to nasprotovalo zahtevi po usklajenosti med tema vrstama presoj.

(Glej točki 55 in 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. marec 2007, Sequeira Wandschneider proti Komisiji, T‑110/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑73 in II‑A‑2‑533, točka 110 in navedena sodna praksa.

6.      Ocenjevalno poročilo, v katerem je vsebinska nepravilnost v zvezi z delovnim časom, ki ga zadevni uradnik posveti vsaki vrsti dela, ocenjeni v navedenem poročilu, ki nikjer ne napotuje na delovno breme uradnika in za katero se izkaže, da se ne sklada s prvimi različicami tega poročila, vsebuje očitno napako pri presoji.

(Glej točko 58.)

7.      Razglasitev ničnosti akta uprave, ki ga izpodbija uradnik, je lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta lahko utrpel, razen če nezakoniti akt uprave vsebuje izrecno negativno oceno sposobnosti uradnika, ki bi mu lahko škodila.

(Glej točko 64.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, RecFP, str. I‑A‑277 in II‑1267, točka 91 in navedena sodna praksa.