SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 11. maja 2010

Zadeva F‑55/09

Allan Maxwell

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napotitev v interesu službe – Dopust iz osebnih razlogov – Stroški nastanitve in šolanja – Odškodninska tožba – Krivdna odgovornost – Neupravičena obogatitev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Maxwell predlaga naložitev Komisiji, naj mu povrne stroške nastanitve in šolanja, ki naj bi mu nastali, ko je med dopustom iz osebnih razlogov opravljal naloge glavnega svetovalca v mednarodni organizaciji.

Odločitev:      Tožba tožeče stranke se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti odločbe iz predhodnega postopka o zavrnitvi odškodninskega zahtevka – Predlog, ki v razmerju do predlogov za odškodnino ni samostojen

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razlogi

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Statut Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Pojem

5.      Pravo Skupnosti – Načela – Načelo prepovedi neupravičene obogatitve Skupnosti – Pojem

1.      Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka, ki je potekal pred vložitvijo odškodninske tožbe pri Sodišču za uslužbence. Zato ničnostnih predlogov, ki jih je navedel uradnik, ni mogoče presojati ločeno od odškodninskih zahtevkov. Dejansko je posledica akta, ki vsebuje stališče institucije v predhodni fazi, le ta, da stranki, ki je domnevno utrpela škodo, omogoča vložitev odškodninskega zahtevka pri Sodišču za uslužbence.

(Glej točko 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I‑A‑471 in II‑1231, točka 45; 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T‑77/99, RecFP, str. I‑A‑61 in II‑293, točka 68; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑209/99, RecFP, str. I‑A‑243 in II‑1211, točka 32.

2.      Uradnik, ki v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ni vložil ničnostne tožbe zoper akt, ki posega v njegov položaj, ne more z zahtevkom za nadomestilo škode, povzročene s tem aktom, popraviti te opustitve in si priskrbeti novih rokov za tožbo.

(Glej točko 65.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. februar 1996, Lopes proti Sodišču, T‑547/93, RecFP, str. I‑A‑63 in II‑185, točki 174 in 175.

3.      Uradniki ali uslužbenci morajo pri instituciji vložiti predlog za odškodnino zaradi škode, za katero naj bi bila ta odgovorna, v razumnem roku od trenutka, ko so izvedeli za položaj, glede katerega se pritožujejo.

Poleg tega je treba zahtevo po razumnem roku presojati glede na merila, kot so interesi strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu in, informativno, napotitev na rok iz člena 46 Statuta Sodišča, ki se šteje za zgornjo mejo.

Več kot šestletni rok med datumom, ko je uradnik izvedel za položaj, glede katerega se pritožuje, in datumom, ko je vložil odškodninski zahtevek, ni mogoče šteti za razumen.

(Glej točko 67.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 60 in 65; 26. junij 2009, Marcuccio proti Komisiji, T‑114/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑53 in II‑B‑1‑313, točka 25.

4.      Za odškodninsko odgovornost institucije morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki zadevajo nezakonitost institucijam očitanega ravnanja, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med domnevnim ravnanjem in navedeno škodo.

Da bi se priznala vzročna zveza med nezakonitostjo institucijam očitanega ravnanja in navedeno škodo, je treba poleg tega načeloma dokazati neposredno in gotovo vzročno zvezo med storjeno napako in škodo.

(Glej točko 69.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 42;

Sodišče prve stopnje: 6. julij 1995, Ojha proti Komisiji, T‑36/93, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑497, točka 130; 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 149; zgoraj navedena sodba Eagle in drugi proti Komisiji, točka 148; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑250/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑191 in II‑A‑2‑1251, točka 95;

Sodišče za uslužbence: 28. april 2009, Violetti in drugi proti Komisiji, F‑5/05 in F‑7/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑83 in II‑A‑1‑473, točka 125, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑261/09 P.

5.      V skladu z načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, ima oseba, ki je utrpela izgubo, s katero je bilo povečano premoženje druge osebe, pri čemer za to obogatitev ni nikakršne pravne podlage, praviloma pravico do povračila – od osebe, ki se je obogatila – v višini te izgube. Ker neupravičena obogatitev, kot je opredeljena zgoraj, pomeni vir nepogodbene obveznosti, skupne pravnim redom držav članic, mora Evropska unija v zvezi z njo uporabljati ista načela, kadar ji fizična ali pravna oseba očita, da se je neupravičeno obogatila na njeno škodo.

(Glej točko 95.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. december 2008, Masdar (UK) proti Komisiji, C‑47/07 P, ZOdl., str. I‑9761, točka 47.