SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deseti razširjeni senat)
z dne 14. aprila 2021(*)
„Državne pomoči – Finski trg zračnega prevoza – Pomoč, ki jo je Finska dodelila družbi Finnair v okviru pandemije COVID-19 – Državno poroštvo za posojilo – Sklep o nenasprotovanju – Začasni okvir za ukrepe državne pomoči – Ukrep za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Neobstoj tehtanja pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence – Enako obravnavanje – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑388/20,
Ryanair DAC s sedežem v Swordsu (Irska), ki jo zastopajo E. Vahida, F.-C. Laprévote, S. Rating in I.-G. Metaxas-Maranghidis, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, S. Noë in F. Tomat, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Kraljevine Španije, ki jo zastopa L. Aguilera Ruiz, agent,
Francoske republike, ki jo zastopata E. de Moustier in P. Dodeller, agenta,
in
Republike Finske, ki jo zastopa H. Leppo, agentka,
intervenientke,
zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2020) 3387 final z dne 18. maja 2020 v zvezi z državno pomočjo SA.56809 (2020/N) – Finska COVID-19: Državno poroštvo, odobreno družbi Finnair,
SPLOŠNO SODIŠČE (deseti razširjeni senat),
v sestavi M. van der Woude, predsednik, A. Kornezov, E. Buttigieg, sodnika, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in G. Hesse (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 4. decembra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Republika Finska je 13. maja 2020 Evropski komisiji v skladu s členom 108(3) PDEU priglasila ukrep pomoči v obliki državnega poroštva v korist družbe Finnair, Plc.
2 Cilj zadevnega ukrepa je družbi Finnair pomagati, da od pokojninskega sklada pridobi posojilo v znesku 600 milijonov EUR za kritje njenih potreb po obratnem kapitalu. Državno poroštvo krije 90 % posojila in je omejeno na največ tri leta. Preostalih 10 % posojila krije komercialna banka po tržnih pogojih. Navedeno poroštvo se lahko aktivira le, če družba Finnair ne bi izpolnila obveznosti do pokojninskega sklada.
3 Ukrep temelji na členu 107(3)(b) PDEU, kakor je ta člen razložen v točkah 2 in 3.2 Sporočila Komisije z dne 19. marca 2020, naslovljenega „Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19“ (UL 2020, C 91 I, str. 1) in spremenjenega 3. aprila 2020 (UL 2020, C 112, str. 1) (v nadaljevanju: začasni okvir).
4 Komisija je 18. maja 2020 sprejela Sklep C(2020) 3387 final v zvezi z državno pomočjo SA.56809 (2020/N) – Finska COVID-19: Državno poroštvo, odobreno družbi Finnair, s katerim je odločila, da ne bo nasprotovala zadevnemu ukrepu, ker je ta združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, kot je ta razložen v začasnem okviru (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
5 Komisija je v tem sklepu menila, da glede na člen 107(1) PDEU zadevni ukrep pomeni državno pomoč (točke od 30 do 35 izpodbijanega sklepa). Glede združljivosti te pomoči z notranjim trgom je Komisija najprej menila, da je scenarij, ki so ga predstavili finski organi v zvezi s pomanjkanjem likvidnih sredstev, s katerim se bo soočala družba Finnair, realističen. Nato je navedla, da je družba Finnair poskušala pridobiti financiranje na kreditnih trgih, vendar ni mogla pokriti vseh likvidnostnih potreb. Natančneje, družba Finnair naj bi 29. aprila 2020 oznanila, da se je njen upravni odbor odločil pripraviti dokapitalizacijo (izdaja delnic) zaradi izgub kot posledic pojava COVID-19, ki so vplivale na njen lastniški kapital. Komisija je med drugim navedla, da je ob sprejetju izpodbijanega sklepa vrednost ponudbe znašala približno 500 milijonov EUR in da ni bilo gotovo, da bo ta postopek dokapitalizacije uspel (točke od 40 do 44 izpodbijanega sklepa). Nazadnje je ob upoštevanju pomena družbe Finnair za finsko gospodarstvo ugotovila, da je zadevni ukrep potreben, primeren in sorazmeren za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu te države članice (točke od 45 do 52 izpodbijanega sklepa). Preverila je tudi, ali zadevni ukrep izpolnjuje vse upoštevne pogoje iz začasnega okvira, in ugotovila, da je tako (točka 53 izpodbijanega sklepa).
Dejansko stanje po vložitvi tožbe
6 Po vložitvi tožbe je Komisija 29. julija 2020 izpodbijani sklep popravila s Sklepom C(2020) 5339, naslovljenim „Popravek Sklepa C(2020) 3387 final z dne 18. maja 2020 v zvezi z državno pomočjo SA.56809 (2020/N) – Finska COVID-19: Državno poroštvo, odobreno družbi Finnair“. Izpodbijani sklep v popravljeni različici je bil 31. julija 2020 objavljen na spletnem mestu Komisije.
Postopek in predlogi strank
7 Tožeča stranka, družba Ryanair DAC, je 26. junija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
8 Tožeča stranka je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela istega dne, predlagala, naj se ta tožba obravnava po hitrem postopku v skladu s členoma 151 in 152 Poslovnika Splošnega sodišča.
9 Komisija je 6. julija 2020 predlagala, naj se postopek prekine do končne odločbe v zadevah T‑238/20 in T‑259/20, čemur je tožeča stranka 9. julija 2020 nasprotovala. Predsednik desetega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 10. julija 2020 predlog Komisije za prekinitev zavrnil.
10 Splošno sodišče (deseti senat) je s sklepom z dne 15. julija 2020 predlogu za obravnavanje po hitrem postopku ugodilo.
11 Splošno sodišče je na predlog desetega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
12 Komisija je 31. julija 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
13 Tožeča stranka je na podlagi člena 106(2) Poslovnika 13. avgusta 2020 vložila predlog za obravnavo.
14 Kraljevina Španija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. septembra 2020 vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Tožeča stranka je 25. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 144(7) Poslovnika predlagala, naj se določeni podatki, vsebovani v tožbi in v skrajšani različici tožbe, ne pošljejo Kraljevini Španiji. Priložila je nezaupno različico tožbe, skrajšane različice tožbe in njunih prilog.
15 Republika Finska je 29. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Tožeča stranka je 6. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 144(7) Poslovnika predlagala, naj se podatki iz točke 14 zgoraj ne pošljejo Republiki Finski.
16 Francoska republika je 29. septembra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije. Tožeča stranka je 6. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 144(7) Poslovnika predlagala, naj se podatki iz točke 14 zgoraj ne pošljejo Francoski republiki.
17 Predsednik desetega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. oktobra 2020 dovolil intervencijo Kraljevine Španije, Francoske republike in Republike Finske ter posredovanje tožbe, skrajšane različice tožbe in njunih prilog začasno omejil na nezaupne različice, ki jih je predložila tožeča stranka, dokler zadnjenavedene stranke ne predložijo morebitnih stališč glede predloga za zaupno obravnavanje.
18 Kraljevini Španiji, Francoski republiki in Republiki Finski je bila z ukrepom procesnega vodstva z dne 14. oktobra 2020 na podlagi člena 154(3) Poslovnika dovoljena vložitev intervencijske vloge.
19 Kraljevina Španija, Francoska republika in Republika Finska so 29. oktobra 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile vsaka svojo intervencijsko vlogo, ne da bi ugovarjale predlogom tožeče stranke za zaupno obravnavanje.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
22 Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
23 Francoska republika in Republika Finska Splošnemu sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.
Pravo
24 Opozoriti je treba, da lahko sodišče Evropske unije glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje meritorno zavrnitev tožbe, ne da bi bilo treba prej odločati o njeni dopustnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, ter z dne 14. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 84). Zato je treba zlasti ob upoštevanju preudarkov, ki so vodili do odobritve hitrega obravnavanja tega postopka, in pomena, ki ga ima hiter odgovor glede meritornosti tako za tožečo stranko kot za Komisijo, Kraljevino Španijo, Francosko republiko in Republiko Finsko, kar takoj preučiti utemeljenost tožbe, ne da bi bilo predhodno odločeno o njeni dopustnosti.
25 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 107(3)(b) PDEU, drugi na kršitev načel prepovedi diskriminacije, svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja, tretji na kršitev člena 108(2) PDEU in četrti na kršitev obveznosti obrazložitve.
26 V uvodu je treba opozoriti, da je Komisija po vložitvi tožbe izpodbijani sklep popravila (glej točko 6 zgoraj). V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se popravek nanaša le na pisne pomote v zvezi z zgolj tremi podatki, predstavljenimi v opombi št. 9 izpodbijanega sklepa (glej točke od 117 do 124 v nadaljevanju). Ta popravek ne vpliva na predmet in okvir spora, kot sta določena v tožbi, in zato ni zahteval prilagoditve tožbe. Splošno sodišče mora zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti navedeni popravek upoštevati pri presoji tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, da bi jim zagotovilo polni učinek.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 107(3)(b) PDEU
27 Prvi tožbeni razlog ima v bistvu dva dela.
28 Na eni strani tožeča stranka trdi, da individualni ukrep v korist družbe Finnair ni primeren za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu. Trdi, da z izjemo bančnega sektorja obstaja zelo malo odločb o odobritvi ukrepa, ki temelji na členu 107(3)(b) PDEU in se nanaša na posamezna podjetja. Tožeča stranka prav tako meni, da v izpodbijanem sklepu ni verodostojno dokazano, da je že zgolj na podlagi dodane vrednosti, ki jo ustvarja družba Finnair, ali delovnih mest, ki jih ta družba zagotavlja, mogoče ugotoviti, da je zadevni ukrep upravičen za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu. Tako naj bi Komisija s tem, da je menila, da zadevni ukrep sam po sebi odpravlja resno motnjo v finskem gospodarstvu, napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji.
29 Na drugi strani tožeča stranka trdi, da mora Komisija tehtati pozitivne učinke pomoči glede uresničevanja ciljev iz člena 107(3)(b) PDEU in njene negativne učinke na trgovinske pogoje in ohranjanje neizkrivljene konkurence. Komisija naj ne bi opravila tega tehtanja, zaradi česar naj bi napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja, kar naj bi utemeljevalo razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa. Po mnenju tožeče stranke začasni okvir Komisije ne odvezuje dolžnosti tehtanja zadevnega ukrepa ali katerega koli drugega ukrepa individualne pomoči, ki ji je priglašen. Nasprotno, s točko 1.2 začasnega okvira naj bi se zahtevalo, da Komisija tako tehtanje opravi.
30 Komisija ob podpori Kraljevine Španije, Francoske republike in Republike Finske trditve tožeče stranke izpodbija.
Prvi del: neprimernost zadevnega ukrepa za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu
31 Člen 107(3)(b) PDEU med drugim določa, da se pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice lahko šteje za združljivo z notranjim trgom.
32 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je člen 107(3)(b) PDEU izjema od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči z notranjim trgom, ki je določeno v členu 107(1) PDEU. Zato ga je treba razlagati ozko (glej sodbo z dne 9. aprila 2014, Grčija/Komisija, T‑150/12, neobjavljena, EU:T:2014:191, točka 146 in navedena sodna praksa). V členu 107(1) PDEU je natančneje določeno, da je „kakršna koli vrsta“ pomoči, ki jo dodeli država članica, ali pomoči iz državnih sredstev nezdružljiva z notranjim trgom. Zato je treba navesti, da se člen 107(3)(b) PDEU uporablja tako za sheme pomoči kot za individualne pomoči.
33 V skladu s sodno prakso lahko Komisija razglasi pomoč kot združljivo s členom 107(3) PDEU le, če lahko ugotovi, da ta pomoč pripomore k uresničitvi enega od navedenih ciljev, ki jih upravičeno podjetje v običajnih tržnih pogojih s svojimi ukrepi ne bi moglo doseči. Povedano drugače, ukrepa pomoči ni mogoče razglasiti za združljivega z notranjim trgom, če izboljšuje finančni položaj upravičenega podjetja, ne da bi bil nujen za uresničitev ciljev iz člena 107(3) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2009, Kronoply/Komisija, T‑162/06, EU:T:2009:2, točka 65 in navedena sodna praksa).
34 V teh okoliščinah je individualno pomoč, kakršna je ta v obravnavani zadevi, mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom, če je potrebna, primerna in sorazmerna za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice.
35 V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točke 44 tožbe, tožeča stranka ne izpodbija niti tega, da je pandemija COVID-19 povzročila resno motnjo v finskem gospodarstvu, niti tega, da je kriza, ki jo je povzročila ta pandemija, še posebej prizadela celotni sektor zračnega prevoza.
36 Obstoj resne motnje v finskem gospodarstvu zaradi pandemije COVID‑19 in velikih negativnih učinkov te pandemije na sektor zračnega prevoza na Finskem je poleg tega pravno zadostno dokazan v točkah 40 in 41 izpodbijanega sklepa.
37 V tem okviru so finski organi ugotovili, da za družbo Finnair zaradi nenadnega upada njene dejavnosti kot posledice pandemije COVID-19 obstaja nevarnost stečaja. Ocenili so, da bi stečaj družbe Finnair pridodal k resni škodi za finsko gospodarstvo, vključno z zanesljivostjo njegove oskrbe. Omrežje zračnega prevoza, ki deluje pravilno, naj bi bilo bistveno za gospodarstvo države kot celote, morebitno izginotje tega omrežja pa naj bi imelo hude posledice za številne regije. Finski organi so torej menili, da bi stečaj družbe Finnair ob upoštevanju pomena te družbe za finsko gospodarstvo poslabšal trenutno resno motnjo v gospodarstvu te države (točka 4 izpodbijanega sklepa).
38 Bistveni cilj zadevnega ukrepa je družbi Finnair zagotoviti dovolj likvidnih sredstev za ohranitev njene sposobnosti preživetja in letalskih storitev v obdobju, ko pandemija COVID-19 povzroča resne motnje v celotnem finskem gospodarstvu, in preprečiti, da bi morebitni stečaj družbe Finnair še poslabšal motnjo v gospodarstvu zadevne države članice (točki 3 in 39 izpodbijanega sklepa).
39 Komisija je v izpodbijanem sklepu navedla, da je imel upad povpraševanja po razširitvi COVID-19 in omejitvah letenja takojšen in dramatičen negativen vpliv na denarni tok družbe Finnair. Komisija je ocenila, da je scenarij, ki so ga predložili finski organi, realen in dokazuje, da se družba Finnair srečuje z resnimi in neposrednimi težavami pri ohranitvi svoje dejavnosti. Komisija je tudi navedla, da je družba Finnair poskušala pridobiti financiranje na kreditnih trgih, vendar zaradi trenutnih razmer in negotovih obetov ni mogla pokriti vseh svojih likvidnostnih potreb (točke od 40 do 43 izpodbijanega sklepa). Tožeča stranka teh ugotovitev ne izpodbija.
40 Vendar tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je menila, da zadevni ukrep sam po sebi odpravlja resno motnjo v finskem gospodarstvu, napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji. Ta trditev temelji na napačnem razumevanju izpodbijanega sklepa. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija v tem sklepu ni menila, da zadevni ukrep sam po sebi odpravlja resno motnjo v finskem gospodarstvu. Komisija je poskušala dokazati, da je zaradi pomena družbe Finnair za finsko gospodarstvo ta ukrep namenjen odpravljanju resne motnje v finskem gospodarstvu, ki ga je povzročila pandemija COVID-19.
41 Opozoriti je treba, da se s členom 107(3)(b) PDEU ne zahteva, da lahko zadevna pomoč sama po sebi odpravi resno motnjo v gospodarstvu zadevne države članice. Ko namreč Komisija ugotovi dejanskost resne motnje v gospodarstvu države članice, bi bilo tej lahko dovoljeno, da – če so poleg tega izpolnjeni drugi pogoji, določeni v tem členu – dodeli državne pomoči v obliki shem pomoči ali individualnih pomoči, ki prispevajo k odpravljanju navedene resne motnje. Tako bi lahko šlo za več ukrepov pomoči, od katerih vsak zase prispeva k temu cilju. Za to, da bi ukrep pomoči veljavno temeljil na členu 107(3)(b) PDEU, torej ni mogoče zahtevati, da se že z njim samim odpravi resna motnja v gospodarstvu države članice.
42 V delu, v katerem tožeča stranka trdi, da zadevna pomoč ni primerna za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu, je treba preučiti, ali je Komisija v izpodbijanem sklepu zadostno dokazala, da je zaradi pomena družbe Finnair za finsko gospodarstvo ta ukrep dejansko namenjen odpravljanju resne motnje v finskem gospodarstvu, ki jo je povzročila pandemija COVID-19.
43 Komisija je do te ugotovitve prišla z upoštevanjem več elementov, ki so zlasti prevoz potnikov, prevoz tovora, delovna mesta, nakupi pri dobaviteljih in prispevek k bruto domačemu proizvodu (BDP).
44 Najprej, Komisija je upoštevala pomen družbe Finnair za prevoz potnikov (točka 45 izpodbijanega sklepa).
45 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je to storila Komisija, da je ob sprejetju izpodbijanega sklepa družba Finnair upravljala pomembno notranje in mednarodno omrežje, ki je zagotavljalo povezljivost Finske. Kot je navedla Komisija, tožeča stranka pa tega ne izpodbija, je bila družba Finnair glavni letalski prevoznik na Finskem s skoraj 15 milijoni prepeljanih potnikov v letu 2019, kar znaša 67 % vseh potnikov, prepeljanih na Finsko, s Finske ali znotraj Finske v tem letu. Njen položaj prvega letalskega prevoznika potrjuje statistično poročilo družbe Finavia iz leta 2019. Finavia je družba, ki upravlja letališče Helsinki-Vantaa (Finska) in vsa regionalna letališča Finske. V skladu s tem poročilom so potniki družbe Finnair predstavljali več kot 60 % potnikov, prepeljanih na mednarodnih letih, in vsaj 80 % potnikov, prepeljanih na notranjih letih. Njen skupni tržni delež je predstavljal več kot 40 % trga storitev zračnega prevoza na letališčih družbe Finavia v letu 2019. Istega leta sta drugi dve glavni letalski družbi predstavljali le 12 oziroma 3,4 % prepeljanih potnikov. Poleg tega je treba opozoriti, da je posebnost družbe Finnair, da je edina letalska družba, ki pokriva večino finskih regionalnih letališč skozi vse leto in v rednih časovnih intervalih.
46 Dalje, Komisija je upoštevala pomen družbe Finnair za Finsko v zvezi z letalskim tovornim prevozom (točka 46 izpodbijanega sklepa).
47 V zvezi s tem je družba Finnair glavni prevoznik za letalski tovorni prevoz na Finskem in izpolnjuje potrebe več podjetij na finskem ozemlju tako glede izvoza kot uvoza proizvodov, česar tožeča stranka prav tako ne izpodbija. Poleg tega ima družba Finnair široko azijsko mrežo, kot je razvidno iz članka na spletnem informativnem mestu Aviation Business News, ki je naveden v opombi št. 14 izpodbijanega sklepa. Če je ta mreža bistvenega pomena za trgovino med finskimi in azijskimi podjetji, je še toliko bolj pomembna v okviru krize, ki jo je povzročila pandemija COVID-19. Družba Finnair namreč dnevno opravlja tovorne poti v Južno Korejo, na Kitajsko in na Japonsko za pokrivanje finskega povpraševanja po proizvodih, zlasti po farmacevtskih proizvodih in medicinski opremi, ki so potrebni za soočanje s krizo, povezano s COVID-19. Ker imajo ukrepi zaustavitve javnega življenja, kot so omejitve gibanja ali začasno zaprtje ene ali več kategorij ustanov, ki so odprte za javnost, takojšen učinek na gospodarstvo, je varnost oskrbe s farmacevtskimi proizvodi in medicinsko opremo, ki so potrebni za soočanje z virusom, strateškega pomena za omejitev obsega ukrepov zaustavitve javnega življenja in torej za hiter zagon gospodarstva zadevne države članice.
48 Komisija je tudi navedla, da je družba Finnair na Finskem pomemben neposredni in posredni delodajalec (točka 47 izpodbijanega sklepa).
49 V zvezi s tem je treba navesti, da je imela družba Finnair konec leta 2019 približno 6800 zaposlenih, česar tožeča stranka ne izpodbija. Kot je Komisija navedla v točki 50 izpodbijanega sklepa, bi stečaj družbe Finnair torej imel socialne posledice, ki bi lahko poslabšale resno motnjo, s katero se trenutno sooča finsko gospodarstvo.
50 Poleg tega je Komisija ugotovila, da so nakupi družbe Finnair pri njenih dobaviteljih leta 2019 znašali 1,9 milijarde EUR, pri čemer je bilo 40 % teh nakupov opravljenih pri finskih podjetjih (točka 48 izpodbijanega sklepa).
51 V zvezi s tem je treba natančneje navesti, da je eden glavnih lokalnih dobaviteljev družbe Finnair družba Finavia. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je položaj družbe Finavia močno odvisen od uspeha ali v sedanjih okoliščinah od ohranitve družbe Finnair. Tako je, gledano kratkoročno, dobro delovanje letališča Helsinki-Vantaa in vseh regionalnih letališč na Finskem, ki jih upravlja družba Finavia, odvisno od ohranitve družbe Finnair.
52 Še en prispevek družbe Finnair k finskemu gospodarstvu, ki ga je Komisija upoštevala, se nanaša na raziskave. Družba Finnair namreč sodeluje pri raziskovalnem projektu za razvoj električnih letal, kot to potrjuje članek s spletnega mesta o novicah s področja aeronavtike Simple Flying iz septembra 2019.
53 Nazadnje, iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila družba Finnair leta 2017 po navedbah finskih organov šestnajsta najpomembnejša družba na Finskem v smislu prispevka k BDP te države z dodano vrednostjo 600 milijonov EUR.
54 Iz teh dejanskih ugotovitev izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala pomen družbe Finnair za finsko gospodarstvo. Tožeča stranka ne izpodbija resničnosti teh ugotovitev. Vendar kljub temu, da priznava, da številčni podatki v zvezi z zaposlovanjem, nakupi in prispevkom družbe Finnair k BDP Finske „niso zanemarljivi“, meni, da ti podatki glede na obseg delovno aktivnega prebivalstva na Finskem in finskega gospodarstva niso dovolj visoki, da bi se pomoč lahko razglasila za združljivo z notranjim trgom glede na člen 107(3)(b) PDEU, saj naj dodana vrednost, ki jo ustvarja družba Finnair, v primeru stečaja te družbe ne bi „popolnoma“ izginila.
55 Prvič, s primerjavo podatkov o nakupih družbe Finnair in o zaposlenih v njej, navedenih v točkah od 47 do 49 izpodbijanega sklepa, z BDP Finske in delovno aktivnim prebivalstvom na Finskem, kot je to storila tožeča stranka, se v resnici zatrjuje, da je Komisija odobrila zadevni ukrep, ker je ohranitev dejavnosti družbe Finnair sama po sebi zmožna odpraviti resno motnjo v finskem gospodarstvu. Za tožečo stranko je znesek 600 milijonov EUR, kolikor znaša dodana vrednost družbe Finnair, zelo majhen v primerjavi z 241 milijardami EUR, kolikor znaša finski BDP. Prav tako naj bi 6800 zaposlenih v družbi Finnair pomenilo le zelo majhen delež 2,5 milijona delovno aktivnega prebivalstva na Finskem.
56 Vendar je na podlagi besedila izpodbijanega sklepa mogoče ugotoviti, da je Komisija menila, da bi ob upoštevanju pomena družbe Finnair v finskem gospodarstvu propad tega podjetja imel resne posledice za finsko gospodarstvo v kriznih razmerah in da je zato zadevni ukrep, ker je namenjen ohranitvi dejavnosti družbe Finnair, primeren za prispevanje k odpravljanju resne motnje v tem gospodarstvu.
57 V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot v bistvu trdita Komisija in Republika Finska, da je družba Finnair pomembna za pravilno delovanje omrežja zračnega prevoza Finske, ki je tudi samo bistvenega pomena za finsko gospodarstvo. Ob sprejetju izpodbijanega sklepa je imela družba Finnair v primerjavi z vsemi letalskimi družbami, ki delujejo na Finskem, poseben položaj. Tako je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da so bile glavne letalske družbe za Finsko – izvzemši družbo Finnair – družbi Norwegian in SAS ter za njima družbe Lufthansa, KLM in Air Baltic. V letu 2019 je družba Norwegian prepeljala 12 % potnikov, potniki družbe SAS pa so pomenili 3,4 % prepeljanih potnikov. Čeprav je družba Norwegian pokrivala štiri regionalna letališča na severnem delu države in je tudi družba SAS pokrivala tri regionalna letališča, je bila družba Finnair edina letalska družba, ki je v rednih časovnih intervalih opravljala prevoze na večino finskih regionalnih letališč. Poleg tega je imela družba Finnair široko mednarodno mrežo z več kot 100 povezavami, s katerimi je bila Finska povezana z glavnimi poslovnimi centri v Evropi in v drugih svetovnih regijah, zlasti v Aziji. Družba Finnair je bila edina letalska družba, ki je vse leto redno pokrivala notranje omrežje Finske. Skoraj 30 % povpraševanja po storitvah zračnega prevoza, ki jih je družba Finnair zagotavljala za mednarodne lete na Finsko ali z nje, je bilo povezanega s poslovnimi potovanji, to število pa je za notranje lete znašalo 50 %.
58 Pomen družbe Finnair za finsko gospodarstvo ni bil omejen na prevoz potnikov. Družba Finnair je bila tudi glavna letalska družba na področju dejavnosti letalskega tovornega prevoza, njen stečaj pa bi povzročil znatno zmanjšanje trgovine med finskimi in azijskimi podjetji, medtem ko družba Finnair od začetka krize sodeluje s Huoltovarmuuskeskus (nacionalna agencija za nujno oskrbo, Finska) in uporablja svojo mednarodno mrežo za spoprijemanje s finskim povpraševanjem po opremi, potrebni za spopadanje s pandemijo COVID‑19.
59 Velik del podjetij, delavcev in državljanov na Finskem ter v Uniji tako računa na storitve družbe Finnair, ki jih druge letalske družbe v primeru njenega stečaja kratkoročno in v enakem obsegu ne bi zagotavljale. V zvezi s tem je mogoče dodati, kot je poudarila Komisija v izpodbijanem sklepu, da zaradi podnebja in razmeroma izoliranega geografskega položaja Finske v Evropi drugi načini prevoza niso vedno zadovoljiva alternativa letalstvu. Drugi gospodarski subjekti torej družbe Finnair niso mogli nadomestiti v kratkem roku in v enakem obsegu.
60 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da čeprav znesek 600 milijonov EUR, ki ga pomeni dodana vrednost družbe Finnair, pomeni le del finskega BDP, 6800 zaposlenih v družbi Finnair pa je le majhen del števila delovno aktivnega prebivalstva na Finskem, ni bilo verjetne izvedljive alternative prispevku družbe Finnair k izpolnjevanju potreb gospodarstva in povezljivosti Finske. Zato je bil ob upoštevanju tega prispevka zadevni ukrep, katerega cilj je ohraniti dejavnosti družbe Finnair med krizo in po njej, v nasprotju s trditvami tožeče stranke primeren za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu.
61 Drugič, glede trditve, da dodana vrednost, ki jo je ustvarila družba Finnair, v primeru njenega stečaja ne bi „popolnoma“ izginila, je treba ugotoviti, da tožeča stranka to trditev navaja, ne da bi predstavila pojasnila ali dokaze, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče razumeti ali jo podrobno utemeljiti. Zato je treba na podlagi člena 76(d) Poslovnika to trditev kot nedopustno zavreči.
62 Tretjič, glede trditev tožeče stranke, ki temeljijo na praksi odločanja Komisije in na sporočilu Komisije, naslovljenem „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“ (UL 2008, C 270, str. 8), je treba na eni strani opozoriti, da je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati le v okviru člena 107(3)(b) PDEU in ne glede na domnevno prejšnjo prakso (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2013, Nitrogénművek Vegyipari/Komisija, T‑387/11, neobjavljena, EU:T:2013:98, točka 126 in navedena sodna praksa). Na drugi strani je treba ugotoviti, da je bil zadevni ukrep sprejet na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, kot se razlaga v začasnem okviru. Sporočilo Komisije z naslovom „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“ v obravnavani zadevi ni upoštevno in z njim nikakor ni mogoče dokazati, da podjetje, kot je družba Finnair, ni moglo biti upravičeno do individualne pomoči na podlagi člena 107(3)(b) PDEU iz razloga, da ni banka, ki bi v primeru stečaja pomenila sistemsko tveganje za gospodarstvo.
63 Glede na vse navedeno ni treba podvomiti o utemeljenosti presoje v izpodbijanem sklepu glede primernosti zadevnega ukrepa za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice. Zato je treba vse trditve tožeče stranke, s katerimi se Komisiji očita, da je menila, da bi individualna pomoč, kakršna je ta v obravnavani zadevi, lahko odpravila resno motnjo v finskem gospodarstvu v smislu člena 107(3)(b) PDEU, zavrniti.
64 Prvi del prvega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
Drugi del: kršitev domnevne obveznosti tehtanja pozitivnih učinkov pomoči glede uresničevanja ciljev iz člena 107(3)(b) PDEU in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in ohranjanje neizkrivljene konkurence
65 Člen 107(3)(b) PDEU določa, da se „[k]ot združljiv[a] z notranjim trgom […] lahko šteje […] pomoč za […] odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice“. Iz besedila te določbe je razvidno, da so njeni avtorji menili, da je v interesu celotne Unije, da bi vsaka njena država članica zmogla premostiti veliko ali celo eksistenčno krizo, ki bi nujno imela resne posledice za gospodarstvo vseh ali dela drugih držav članic in torej za Unijo kot tako. To jezikovno razlago besedila člena 107(3)(b) PDEU potrjuje njegova primerjava s členom 107(3)(c) PDEU, ki se nanaša na „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“, saj zadnjenavedena določba vsebuje pogoj, ki se nanaša na dokazovanje nespreminjanja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, ta pogoj pa v členu 107(3)(b) PDEU ni naveden (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2020, Avstrija/Komisija, C‑594/18 P, EU:C:2020:742, točki 20 in 39).
66 Zato se, če so pogoji iz člena 107(3)(b) PDEU izpolnjeni, kar v obravnavani zadevi pomeni, da se zadevna država članica res sooča z resno motnjo v svojem gospodarstvu in da so ukrepi pomoči, sprejeti za odpravljanje te motnje, na eni strani potrebni za to ter na drugi primerni in sorazmerni, domneva, da so navedeni ukrepi sprejeti v interesu Unije, tako da se s to določbo v nasprotju s členom 107(3)(c) PDEU ne zahteva, da Komisija opravi tehtanje pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence. Drugače povedano, tako tehtanje v okviru člena 107(3)(b) PDEU ne bi imelo smisla, ker se domneva, da je rezultat tega tehtanja pozitiven. To, da država članica odpravi resno motnjo v svojem gospodarstvu, lahko namreč Uniji na splošno in zlasti notranjemu trgu le koristi.
67 Ugotoviti je torej treba, da se s členom 107(3)(b) PDEU v nasprotju s tem, kar določa člen 107(3)(c) PDEU, ne zahteva, da Komisija tehta pozitivne učinke pomoči in njene negativne učinke na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence, ampak le, da preveri, ali je zadevni ukrep pomoči potreben, primeren in sorazmeren za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice. Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da obveznost tehtanja izhaja iz izjemnosti združljivih pomoči, vključno s tistimi, ki so bile za združljive razglašene na podlagi člena 107(3)(b) PDEU.
68 Tožeča stranka se na zavezujočo naravo tehtanja ne more sklicevati niti na podlagi začasnega okvira s trditvijo, da ta okvir zavezuje Komisijo in pomeni drugo, ločeno podlago za obveznost Komisije v zvezi s tem, saj take obveznosti v začasnem okviru ni. Natančneje, točka 1.2 navedenega okvira, na katero se sklicuje in ki se nanaša na „[p]otreb[o] po tesnem evropskem usklajevanju nacionalnih ukrepov pomoči“, vsebuje samo eno točko, in sicer točko 10, ki v zvezi s tem ne vsebuje nobene določbe. Zato se tožeča stranka nanjo ne more sklicevati.
69 Iz teh razlogov je treba zavrniti tudi podredno trditev Komisije, da sam začasni okvir vsebuje tako tehtanje.
70 S sodbo z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija (od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130), na katero se sklicuje tožeča stranka, prav tako ni mogoče podpreti trditve, da bi morala Komisija v izpodbijanem sklepu tehtanje opraviti. V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, je namreč Komisija sprejela odločbo, s katero je bilo na podlagi člena 107(3)(b) PDEU odobreno izvajanje splošne sheme pomoči, vendar so bili za to izvajanje določeni nekateri pogoji. Splošno sodišče je v zadevni sodbi navedlo, da iz besedila teh „pogojev“ izhaja, da je Komisija menila, da za primere, ki presegajo nekatere pragove, določene z navedeno odločbo, ugotovitev resne motnje v gospodarstvu zadevne države članice sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev zadevne pomoči (sodba z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točke od 127 do 129). Nato je Komisiji očitalo, da ni preučila, koliko bi zadevna pomoč lahko izkrivljala konkurenco in prizadela trgovino v Uniji, čeprav se je z odločbo, s katero je bila odobrena zadevna shema pomoči, to sama zavezala storiti (sodba z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točka 135).
71 Na podlagi tega je mogoče ugotoviti, da se dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana sodba z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija (od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130), razlikuje od dejanskega stanja v obravnavani zadevi. S to sodno prakso torej ni mogoče dokazati, da bi morala Komisija v obravnavani zadevi tehtati pozitivne učinke pomoči glede uresničevanja ciljev iz člena 107(3)(b) PDEU in njene negativne učinke na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence. Trditev tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti.
72 Z drugimi trditvami, ki jih navaja tožeča stranka, ni mogoče ovreči ugotovitve, da Komisiji v izpodbijanem sklepu ni bilo treba opraviti tehtanja.
73 Glede trditve, da je izpodbijani sklep protisloven glede tržnega deleža družbe Finnair ter da torej vsebuje napačno presojo pomena družbe Finnair in drugih letalskih družb za povezljivost Finske, namreč iz preučitve prvega dela prvega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija pravilno presodila pomen družbe Finnair za gospodarstvo in povezljivost Finske. Kar natančneje zadeva nedoslednosti, ki jih navaja tožeča stranka, bo ta trditev obravnavana v okviru četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa.
74 V zvezi s trditvijo, da v izpodbijanem sklepu niso omenjene posledice pomoči za notranji trg, je treba ugotoviti, da je v izpodbijanem sklepu, kot je to storila tudi tožeča stranka v tožbi, priznano, da zadevni ukrep družbi Finnair daje prednost, ker je ta z njim razbremenjena stroškov, ki bi jih morala nositi pod običajnimi tržnimi pogoji. Komisija je tako priznala, da bi zadevni ukrep lahko izkrivil konkurenco, ker krepi konkurenčni položaj družbe Finnair in ker je prizadeta trgovina med državami članicami, saj je to podjetje dejavno v sektorju, v katerem obstaja trgovina znotraj Unije (točke od 30 do 35 izpodbijanega sklepa). Vendar je Komisija, kot je razvidno iz preučitve prvega tožbenega razloga zgoraj in drugega tožbenega razloga v nadaljevanju, pravilno menila, da je ta ukrep potreben, primeren in sorazmeren za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu (točke od 36 do 52 izpodbijanega sklepa). V obravnavani zadevi se je izkazalo, da zadevni ukrep izpolnjuje pogoje za odstopanje iz člena 107(3)(b) PDEU. V teh okoliščinah je Komisija zadevno individualno pomoč lahko razglasila za združljivo z notranjim trgom.
75 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba zavrniti vse trditve tožeče stranke, s katerimi se Komisiji očita, da ni tehtala pozitivnih učinkov pomoči glede uresničevanja ciljev iz člena 107(3)(b) PDEU ter njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in ohranjanje neizkrivljene konkurence.
76 Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga in ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načel prepovedi diskriminacije, svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja
77 Opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso iz splošne sistematike Pogodbe izhaja, da postopek iz člena 108 PDEU ne sme nikoli privesti do izida, ki bi bil v nasprotju s posameznimi določbami Pogodbe. Zato Komisija državne pomoči, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši druge določbe Pogodbe, zlasti določbe o svobodi opravljanja storitev in svobodi ustanavljanja, ne more razglasiti za združljivo z notranjim trgom. Komisija prav tako ne more razglasiti za združljivo z notranjim trgom državne pomoči, ki z nekaterimi podrobnimi pravili krši splošna načela prava Unije, na primer načelo enakega obravnavanja (sodba z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točki 50 in 51).
78 V obravnavani zadevi tožeča stranka na eni strani trdi, da odobritev ukrepov in odločb na področju državnih pomoči s strani Komisije ne sme nikoli kršiti drugih določb Pogodbe DEU, kot je načelo prepovedi diskriminacije. Meni, da je v izpodbijanem sklepu primerljiv položaj letalskih družb, ki opravljajo lete na Finsko in s Finske, obravnavan različno, tako da se daje prednost družbi Finnair brez kakršne koli objektivne utemeljitve. Tožeča stranka se v utemeljitev te trditve sklicuje zlasti na prakso Komisije v zvezi z ukrepi pomoči, ki temeljijo na členu 107(2)(b) PDEU. Tožeča stranka poudarja, da je imela pandemija COVID-19 resne posledice za vse letalske družbe, ki delujejo na Finskem. Potreba po rešitvi samo družbe Finnair, ne pa tudi drugih letalskih družb, ki delujejo na Finskem, naj ne bi bila dokazana, zadevna pomoč pa naj bi presegala to, kar je potrebno za uresničitev njenega cilja. Zadevna pomoč naj bi bila zgolj ukrep gospodarskega nacionalizma. Tožeča stranka dodaja, da predhodni ukrepi za reševanje finančnih institucij v letu 2008 in sporočilo Komisije, naslovljeno „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“, ponazarjajo pomen načela prepovedi diskriminacije, ki naj bi bilo v obravnavani zadevi kršeno.
79 Na drugi strani tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija pri presoji združljivosti zadevnega ukrepa ugotoviti, ali je oblika pomoči, dodeljene v obravnavani zadevi, in sicer državno poroštvo za posojilo, skladna z načelom svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja. Ker Komisija tega ni storila, naj bi napačno uporabila pravo. Tožeča stranka meni, da pridržanje pomoči samo za družbo Finnair omejuje pravice drugih letalskih družb v Uniji, da svobodno opravljajo svoje storitve na notranjem trgu. Izpodbijani sklep naj bi tako povzročil neupravičeno omejitev načel svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja.
80 Komisija ob podpori Kraljevine Španije, Francoske republike in Republike Finske trditve tožeče stranke izpodbija.
Kršitev načela enakega obravnavanja
81 Navesti je treba, da individualna pomoč, kakršna je obravnavana, po definiciji koristi le enemu podjetju, vsem drugim podjetjem, vključno s tistimi, ki so v primerljivem položaju z upravičencem do te pomoči, pa ne. Taka individualna pomoč tako že po svoji naravi uvaja različno obravnavanje ali celo diskriminacijo, kar pa je neločljivo povezano z individualno naravo navedenega ukrepa. Trditev tožeče stranke, da je zadevna individualna pomoč v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, pa v bistvu pomeni sistematično izpodbijanje združljivosti vsake individualne pomoči z notranjim trgom zgolj zato, ker je ta nujno izključna in s tem diskriminatorna, čeprav pravo Unije državam članicam omogoča, da dodelijo individualne pomoči, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 107 PDEU.
82 Po tem pojasnilu je treba ob predpostavki, da je, kot trdi tožeča stranka, mogoče različno obravnavanje, vzpostavljeno z zadevnim ukrepom, ker koristi le družbi Finnair, enačiti z diskriminacijo, preveriti, ali je to obravnavanje upravičeno z legitimnim ciljem ter ali je potrebno, primerno in sorazmerno za uresničitev tega cilja. Prav tako je treba v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na člen 18, prvi odstavek, PDEU, poudariti, da je v skladu s to določbo prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo, kjer se uporabljata Pogodbi in „brez poseganja v njune posebne določbe“. Zato je treba preveriti, ali je to različno obravnavanje dovoljeno glede na člen 107(3)(b) PDEU, ki je pravna podlaga izpodbijanega sklepa. Ta preizkus na eni strani zahteva, da cilj zadevnega ukrepa izpolnjuje zahteve iz zadnjenavedene določbe, in na drugi, da podrobna pravila glede dodelitve zadevnega ukrepa, in sicer v obravnavani zadevi dejstvo, da ta koristi zgolj družbi Finnair, lahko omogočijo uresničitev tega cilja in ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev.
83 V obravnavani zadevi je cilj zadevnega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno v točki 38 zgoraj, zagotoviti družbi Finnair dovolj likvidnih sredstev za ohranitev njene sposobnosti preživetja in letalskih storitev, medtem ko pandemija COVID-19 povzroča resno motnjo v celotnem finskem gospodarstvu, ter preprečiti, da bi njen morebitni stečaj povzročil še večjo motnjo v tem gospodarstvu.
84 Ker je obstoj resne motnje v finskem gospodarstvu zaradi pandemije COVID-19 in velikih negativnih učinkov te pandemije na finski trg zračnega prevoza, kot je navedeno v točki 36 zgoraj, v izpodbijanem sklepu pravno zadostno dokazan, je treba ob upoštevanju pomena družbe Finnair za finsko gospodarstvo šteti, da cilj zadevnega ukrepa izpolnjuje pogoje iz člena 107(3)(b) PDEU.
85 V zvezi z vprašanjem, ali je s podrobnimi pravili glede dodelitve zadevnega ukrepa mogoče doseči ta cilj in ali ta pravila ne presegajo tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev, je iz preučitve prvega tožbenega razloga razvidno, da je dodelitev državnega poroštva zgolj družbi Finnair primerna za uresničitev cilja zadevnega ukrepa in za izpolnitev pogojev iz člena 107(3)(b) PDEU.
86 Vendar tožeča stranka trdi, da ugodno obravnavanje družbe Finnair ni niti potrebno niti sorazmerno s ciljem, ki ga želi uresničiti Republika Finska.
87 V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, cilj ukrepa ni „ohraniti notranjo in mednarodno letalsko povezljivost Finske“. Glede na cilj zadevnega ukrepa, na katerega je bilo opozorjeno v točki 83 zgoraj, in ob upoštevanju elementov, navedenih v točkah 37 in 39 zgoraj, je treba ugotoviti, da je dodelitev državnega poroštva zgolj družbi Finnair potrebna za uresničitev navedenega cilja.
88 Poleg tega Komisiji, kot je ta pravilno navedla v odgovoru na tožbo, ni bilo treba preučiti, ali bi morala zadevna država članica poleg ohranitve družbe Finnair razširiti krog upravičencev do pomoči, saj je v izpodbijanem sklepu pravno zadostno dokazana potreba po ohranitvi prispevka družbe Finnair k finskemu gospodarstvu. Trditve tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti.
89 Na drugem mestu je treba navesti, da tožeča stranka zneska pomoči ne izpodbija. Vendar meni, da dejstvo, da družba Finnair prejme 100 % te pomoči, medtem ko je njen delež pri povezljivosti Finske manjši od 100 %, presega to, kar je potrebno za uresničitev cilja, ki mu sledi navedeni ukrep, in torej ni sorazmerno. Po njenem mnenju bi bil z dodelitvijo pomoči vsem letalskim družbam, ki delujejo na Finskem, glede na njihov tržni delež cilj tega ukrepa dosežen brez diskriminacije.
90 Opozoriti je treba, da načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, zahteva, da akti institucij Unije ne presežejo meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev (sodba z dne 17. maja 1984, Denkavit Nederland, 15/83, EU:C:1984:183, točka 25), pri tem pa je treba takrat, kadar je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne glede na zastavljene cilje (sodba z dne 30. aprila 2019, Italija/Svet (Ribolovna kvota za sredozemsko mečarico), C‑611/17, EU:C:2019:332, točka 55).
91 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da ob upoštevanju preudarkov, navedenih v okviru preučitve prvega dela prvega tožbenega razloga, zlasti tistih iz točk od 57 do 59 zgoraj, dodelitev državnega poroštva zgolj družbi Finnair nikakor ni presegla meja tistega, kar je bilo primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev Republike Finske, in zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni bila nesorazmerna. Poleg tega bi dodelitev pomoči vsem letalskim družbam, ki delujejo na Finskem, glede na njihov tržni delež, kot to predlaga tožeča stranka, povzročila zmanjšanje zneska pomoči, dodeljene družbi Finnair, tako da njene potrebe po likvidnih sredstvih ne bi bile pokrite, kar bi posledično lahko imelo resne posledice za finsko gospodarstvo glede na pomen te družbe zanj. Zato je treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.
92 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da dodelitev zadevne pomoči zgolj družbi Finnair ni presegla tistega, kar je bilo potrebno za dosego cilja, ki se s to pomočjo uresničuje. Tožeča stranka torej napačno trdi, da je družba Finnair zaradi zadevnega ukrepa deležna ugodnejšega obravnavanja, ki ni upravičeno.
93 Drugih trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v okviru drugega tožbenega razloga, ni mogoče sprejeti.
94 Ker namreč zadevni ukrep izpolnjuje pogoje iz člena 107(3)(b) PDEU, ni mogoče šteti, da je to zgolj ukrep gospodarskega nacionalizma. Niti sporočilo finske vlade za javnost, na katero se sklicuje tožeča stranka in ki je predstavljeno v prilogi A.3.4 k tožbi, ne dokazuje, da je ta ukrep zgolj izraz gospodarskega nacionalizma.
95 Res je, da ima v skladu s tem sporočilom za javnost Republika Finska 55,8‑odstotni delež v družbi Finnair. Vendar se pomoč, ki izpolnjuje pogoje iz člena 107(3)(b) PDEU, kot je to v obravnavani zadevi, lahko dodeli podjetju, ki je v večinski lasti zadevne države članice. Poleg tega, kot je Komisija navedla v odgovoru na tožbo, sta v navedenem sporočilu za javnost poudarjena pomembnost povezav, ki jih zagotavlja družba Finnair, za zanesljivost oskrbe Finske, za prevoz blaga in za prevoz potnikov, ter vpliv tega podjetja na nacionalno gospodarstvo. V teh okoliščinah s tem sporočilom ni mogoče ovreči verodostojnosti presoj Komisije, povzetih v točkah od 39 do 53 zgoraj. Nasprotno, to sporočilo se ujema s temi presojami.
96 Tožeča stranka se sklicuje tudi na splošni opis pravil s področja državnih pomoči in obveznosti javne službe, ki se uporabljajo za sektor zračnega prevoza med pandemijo COVID-19, ki ga je sestavila Komisija, na domnevno prakso odločanja Komisije v zvezi s členom 107(2)(b) PDEU, na domnevno prakso Komisije v zvezi s prejšnjimi ukrepi za reševanje finančnih institucij, ki so bili odobreni na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, in na sporočilo Komisije z naslovom „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“.
97 Vendar iz razlogov, ki so bili navedeni že v točki 62 zgoraj, domnevni praksi Komisije in to sporočilo v obravnavani zadevi niso upoštevni. Poleg tega je treba v zvezi s trditvami tožeče stranke, da je v splošnem opisu pravil s področja državnih pomoči in obveznosti javne službe, ki se uporabljajo za sektor zračnega prevoza med pandemijo COVID-19, poudarjeno načelo prepovedi diskriminacije, napotiti na preudarke iz točk od 81 do 92 zgoraj.
98 Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
Kršitev svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja
99 V zvezi s členom 56 PDEU je treba ugotoviti, da je na podlagi člena 58(1) PDEU svobodno opravljanje prevoznih storitev urejeno v določbah iz naslova o prevozu, in sicer naslova VI Pogodbe DEU. V primarni zakonodaji velja torej za svobodno opravljanje prevoznih storitev poseben pravni sistem (sodba z dne 18. marca 2014, International Jet Management, C‑628/11, EU:C:2014:171, točka 36). Zato se člen 56 PDEU ne uporablja na področju zračnega prometa (sodba z dne 25. januarja 2011, Neukirchinger, C‑382/08, EU:C:2011:27, točka 22).
100 Ukrepi liberalizacije letalskega prevoza so torej lahko sprejeti le na podlagi člena 100(2) PDEU (sodba z dne 18. marca 2014, International Jet Management, C‑628/11, EU:C:2014:171, točka 38). Kot pa pravilno navaja tožeča stranka, je zakonodajalec Unije na podlagi te določbe sprejel Uredbo (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL 2008, L 293, str. 3), katere namen je prav opredelitev pogojev za uporabo načela svobode opravljanja storitev v sektorju zračnega prometa (glej po analogiji sodbo z dne 6. februarja 2003, Stylianakis, C‑92/01, EU:C:2003:72, točki 23 in 24).
101 V obravnavani zadevi se sicer zadevni ukrep res nanaša na individualno pomoč, ki koristi le družbi Finnair, vendar tožeča stranka ni dokazala, kako jo ta izključnost lahko odvrne od opravljanja storitev s Finske in na Finsko ali od izvrševanja svobode ustanavljanja v tej državi članici. Tožeča stranka zlasti ni opredelila dejanskih ali pravnih okoliščin, zaradi katerih naj bi zadevna individualna pomoč imela omejevalne učinke, ki presegajo tiste, zaradi katerih nastopi prepoved iz člena 107(1) PDEU, vendar so, kot je bilo razsojeno v točkah od 42 do 63 zgoraj in v točkah od 82 do 92 zgoraj, v skladu z zahtevami iz člena 107(3)(b) PDEU vendarle potrebni in sorazmerni za odpravljanje resne motnje v finskem gospodarstvu, ki jo povzroča pandemija COVID-19.
102 Zato zadevni ukrep ne more pomeniti ovire za svobodo ustanavljanja ali svobodo opravljanja storitev tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da ni izrecno preučila združljivosti tega ukrepa s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev.
103 V teh okoliščinah je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.
104 Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 108(2) PDEU
105 Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila zahtevo, ki izhaja iz člena 107(3)(b) PDEU, po tehtanju pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in ohranjanje neizkrivljene konkurence ter po preveritvi, ali so v izpodbijanem sklepu spoštovana načela prepovedi diskriminacije, svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja. Vsaka od teh napak naj bi, če se obravnava ločeno, zadostovala za ugotovitev, da zadevna pomoč ni združljiva z notranjim trgom. Izpodbijani sklep naj bi bil torej bistveno drugačen, če bi Komisija ugotovila obstoj dvomov glede združljivosti pomoči in začela formalni postopek preiskave. Komisija naj bi s tem, da ni začela formalnega postopka preiskave in zahtevala predložitve pripomb od zainteresiranih strank, in sicer v obravnavani zadevi pripomb tožeče stranke, kršila pravice, ki jih ima tožeča stranka na podlagi člena 108(2) PDEU in Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9), ter načelo dobrega upravljanja.
106 Komisija ob podpori Kraljevine Španije, Francoske republike in Republike Finske trditve tožeče stranke izpodbija.
107 Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na varstvo postopkovnih pravic tožeče stranke, ker Komisija kljub zatrjevanemu obstoju resnih dvomov ni začela formalnega postopka preiskave, je v resnici podreden, če Splošno sodišče ne bi preučilo presoje pomoči. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je namen takega tožbenega razloga zadevni stranki omogočiti, da se kot taka šteje za upravičeno vložiti tožbo na podlagi člena 263 PDEU, kar bi ji bilo sicer zavrnjeno (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 48, ter z dne 27. oktobra 2011, Avstrija/Scheucher-Fleisch in drugi, C‑47/10 P, EU:C:2011:698, točka 44). Splošno sodišče pa je preučilo prva dva tožbena razloga, ki se nanašata na presojo pomoči kot take, zato tak tožbeni razlog nima navedenega namena.
108 Poleg tega je treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog nima samostojne vsebine. V okviru takega tožbenega razloga lahko namreč tožeča stranka za varstvo postopkovnih pravic, ki jih ima v okviru formalnega postopka preiskave, navaja le tožbene razloge, ki kažejo na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi Komisija je ali bi lahko razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbe z dne 22. decembra 2008, Régie Networks, C‑333/07, EU:C:2008:764, točka 81; z dne 9. julija 2009, 3F/Komisija, C‑319/07 P, EU:C:2009:435, točka 35, in z dne 24. maja 2011, Komisija/Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, EU:C:2011:341, točka 59), kot so nezadostnost ali nepopolnost preučitve, ki jo je Komisija opravila med postopkom predhodne preučitve, ali obstoj pritožb tretjih oseb. Glede tega je treba navesti, da so v tretjem tožbenem razlogu bolj strnjeno povzete trditve, navedene v okviru prvega in drugega tožbenega razloga, ne da bi bili navedeni posebni elementi v zvezi z morebitnimi resnimi težavami.
109 Iz teh razlogov je treba ugotoviti, da ker je Splošno sodišče vsebinsko preučilo navedena tožbena razloga, utemeljenosti tega tožbenega razloga ni treba preučiti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
110 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je razlogovanje Komisije v izpodbijanem sklepu bodisi neobstoječe, bodisi tavtološko, bodisi protislovno.
111 Komisija ob podpori Kraljevine Španije, Francoske republike in Republike Finske trditve tožeče stranke izpodbija.
112 Opozoriti je treba, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je zadevni akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se ta akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da so v obrazložitvi natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz navedenega člena, ni treba presojati le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 15. aprila 2008, Nuova Agricast, C‑390/06, EU:C:2008:224, točka 79, in z dne 8. septembra 2011, Komisija/Nizozemska, C‑279/08 P, EU:C:2011:551, točka 125).
113 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni tehtala pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence.
114 Vendar iz točk od 65 do 67 zgoraj izhaja, da se tehtanje pozitivnih učinkov pomoči in njenih negativnih učinkov na trgovinske pogoje in na ohranjanje neizkrivljene konkurence s členom 107(3)(b) PDEU ne zahteva. Komisiji zato v zvezi s tem ni bilo treba navesti razlogov.
115 Na drugem mestu, tožeča stranka Komisiji očita, da ni presodila, ali je pomoč diskriminatorna in ali sta v zvezi z njo spoštovani načeli svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja.
116 Vendar je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep vsebuje elemente, na katere je opozorjeno v točkah 39, od 44 do 53 in od 56 do 59 zgoraj, na podlagi katerih je mogoče razumeti razloge, iz katerih je Komisija menila, da lahko Republika Finska zadevno pomoč dodeli zgolj družbi Finnair.
117 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da izpodbijani sklep ni dosleden glede tega, kako so tržni deleži družbe Finnair predstavljeni v točki 45 in opombi št. 9 izpodbijanega sklepa. 67‑odstotni tržni delež družbe Finnair na trgu storitev zračnega prevoza na Finskem – naj gre za notranje ali mednarodne lete – naj glede na podatke, predstavljene v opombi št. 9 izpodbijanega sklepa, ne bi bil dosleden. Poleg tega naj se ti podatki in podatki iz neodvisne analize, ki je bila opravljena za tožečo stranko, ne bi ujemali. Ta nedoslednost naj bi bila še toliko resnejša, ker naj bi bil tržni delež družbe Finnair dejavnik, ki naj bi imel veliko težo pri presoji Komisije glede pomembnosti družbe Finnair za finsko gospodarstvo.
118 V zvezi s tem je v točki 45 izpodbijanega sklepa navedeno:
„Komisija opozarja, da družba Finnair upravlja pomembno notranjo in mednarodno mrežo, ki zagotavlja povezljivost znotraj Finske in na Finsko. Družba Finnair je glavni letalski prevoznik na Finskem s skoraj 15 milijonov prepeljanih potnikov v letu 2019 (67 % vseh potnikov, prepeljanih na Finsko, s Finske in znotraj Finske v letu 2019) […]“.
119 V opombi št. 9 izpodbijanega sklepa je bilo najprej navedeno:
„V skladu s poročilom družbe Finavia iz leta 2019 je tržni delež družbe Finnair znašal 67 % prepeljanih potnikov na mednarodnih letih in 80 % prepeljanih potnikov na notranjih letih. Njen skupni tržni delež znaša 45 % finskega trga zračnih prevozov.“
120 Ugotoviti je treba, da so nedoslednosti med tržnimi deleži družbe Finnair, ki so predstavljeni v točki 45 in opombi št. 9 izpodbijanega sklepa, posledica preproste pisne pomote, ki ni vplivala na presojo Komisije in ki tožeče stranke ni mogla zavesti v zmoto.
121 Komisija je namreč 29. julija 2020 sprejela Sklep C(2020) 5339 final, naslovljen „Popravek Sklepa C(2020) 3387 final v zvezi z državno pomočjo SA.56809 (2020/N) – Finska COVID-19: Državno poroštvo, odobreno družbi Finnair“. Izpodbijani sklep v popravljeni različici je bil nato 31. julija 2020 objavljen na spletnem mestu Komisije, kot je ta navedla na obravnavi. V skladu s to različico izpodbijanega sklepa so potniki, ki jih je prepeljala družba Finnair, predstavljali 67 % vseh potnikov, ki so bili v letu 2019 prepeljani znotraj Finske, na Finsko in s Finske. Tržni delež družbe Finnair je znašal 62 % prepeljanih potnikov na mednarodnih letih in 83 % prepeljanih potnikov na notranjih letih. Njen skupni tržni delež naj bi znašal 44 % finskega trga zračnih prevozov. Komisija je tako popravila napako, ki ji jo očita tožeča stranka in ki se je nanašala samo na opombo št. 9.
122 Navesti je treba, da je bilo iz prvotne različice izpodbijanega sklepa jasno in nedvoumno razvidno, da je bila družba Finnair glavni letalski prevoznik za prevoz potnikov na Finskem leta 2019 s tržnim deležem 67 % prepeljanih potnikov znotraj Finske, na Finsko in s Finske v letu 2019, tako da je ta različica omogočala zadevnim osebam, da se seznanijo z utemeljitvijo navedenega sklepa, in tožeči stranki, da izpodbija njegovo utemeljenost, kot dokazuje vsebina njene tožbe.
123 V teh okoliščinah pisna pomota iz opombe št. 9 izpodbijanega sklepa ne more povzročiti napake v obrazložitvi, ki bi lahko upravičila razglasitev njegove ničnosti v zvezi s tem.
124 Glede trditve, da neodvisna analiza, ki je bila pripravljena za tožečo stranko na podlagi podatkov Official Airline Guide (uradni vodnik za letalske družbe) in je predložena v prilogi A.3.2 k tožbi, vsebuje drugačen pregled tržnih deležev družbe Finnair, je treba ugotoviti, da tržni deleži, ki jih je Komisija predstavila v točki 45 izpodbijanega sklepa, tožeča stranka pa v prilogi A.3.2, resda niso enaki. Vendar je mogoče te razlike, ki so zanemarljive, pojasniti z različnimi viri, iz katerih so vzeti zadevni tržni deleži. V zvezi s tem, kot pravilno trdi Komisija, ni mogoče šteti, da so podatki, ki jih je predložila družba Finavia, glavni upravljavec letališč Finske, na katere se je oprla v izpodbijanem sklepu, manj zanesljivi od podatkov v Official Airline Guide.
125 Iz navedenega izhaja, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen in da je treba zato četrti tožbeni razlog zavrniti.
126 Tožbo je zato treba v celoti zavrniti kot neutemeljeno, pri tem pa je treba tožeči stranki odobriti predlagano zaupno obravnavanje, saj Kraljevina Španija, Francoska republika in Republika Finska v zvezi s tem niso podale nobenega ugovora.
Stroški
127 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije, v skladu s predlogi zadnjenavedene, vključno s stroški, nastalimi v okviru predloga za zaupno obravnavanje.
128 Poleg tega v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija, Francoska republika in Republika Finska torej nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Ryanair DAC se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije, vključno s stroški, nastalimi v okviru predloga za zaupno obravnavanje.
3. Kraljevina Španija, Francoska republika in Republika Finska nosijo svoje stroške.
Van der Woude | Kornezov | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. aprila 2021.
Podpisi