SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 28. februarja 2012

Zadeva F‑140/11 R

BK

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Vabilo na zaslišanje – Poročilo o zaključku preiskave – Akt, ki posega v položaj – Nedopustnost tožbe v glavni stvari“

Predmet:      Predlog, vložen na podlagi členov 278 PDEU in 157 EA ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katerim BK zahteva zlasti odlog izvršitve odločbe Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 28. oktobra 2011, s katero je bil vabljen na zaslišanje v okviru notranje preiskave, v delu, v katerem sta s to odločbo napovedana zaključek preiskave in priprava končnega poročila v zvezi s to preiskavo.

Odločitev:      Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Kazalo

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji dopustnosti – Sporna odločba, katere del je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe že prenehal veljati – Delno neutemeljeni predlog

(člen 278 PDEU)

2.      Začasna odredba – Pristojnost sodnika za začasne odredbe – Razglasitev začasnih odredb

(člen 279 PDEU)

3.      Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Dopustnost tožbe v glavni stvari – Neupoštevnost – Meje

(člena 278 in 279 PDEU)

4.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Akti, ki imajo zavezujoče pravne učinke – Poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o zaključku preiskave – Napoved zaključka preiskave in priprave končnega poročila – Odločba, s katero je uradnik povabljen na zaslišanje ter obveščen o predmetu in pravilih tega zaslišanja – Izključitev

(Uredba št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 4(1) in (2) ter 9)

5.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za odobritev – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

6.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za odobritev – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      Če je del odločbe ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe že prenehal veljati, so predlogi v zvezi s tem delom nedopustni.

(Glej točko 29.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 27. maj 2011, Mariën proti Komisiji in SEAE, F‑5/11 R in F‑15/11 R, točki 39 in 42.

2.      Sodnik za začasne odredbe lahko izda odredbe začasne narave, ki v ničemer ne prejudicirajo odločitve sodnika, ki odloča v glavni stvari.

(Glej točko 31.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. avgust 1983, CMC in drugi proti Komisiji, 118/83 R, točka 53;

Sodišče prve stopnje: 12. december 1995, Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, točka 25.

3.      Vprašanje dopustnosti tožbe v glavni stvari načeloma ne sme biti obravnavano v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, ampak je treba z njegovo obravnavo počakati do preučitve zadevne tožbe. Odločanje o dopustnosti v fazi odločanja o začasni odredbi, kadar ta ni prima facie popolnoma izključena, bi namreč prejudiciralo odločitev sodnika, ki odloča v glavni stvari.

Vendar mora včasih sodnik, zlasti kadar se zatrjuje očitna nedopustnost tožbe v glavni stvari, kljub temu preveriti obstoj nekaterih dejavnikov, na podlagi katerih je mogoče na prvi pogled sklepati, da je taka tožba dopustna.

(Glej točki 32 in 33.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. junij 1991, Bosman proti Komisiji, C‑117/91 R, točka 7;

Sodišče prve stopnje: 4. februar 1999, Peña Abizanda in drugi proti Komisiji, T‑196/98 R, točka 10 in navedena sodna praksa; 30. oktober 2003, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji, T‑125/03 R in T‑253/03 R, točka 56;

Sodišče za uslužbence: 14. december 2006, Dálnoky proti Komisiji, F‑120/06 R, točka 41.

4.      Tako v posebnih sporih v zvezi z evropskimi uslužbenci kot tudi v sporih na splošno so akti, ki posegajo v položaj in so torej izpodbojni, edini ukrepi, ki imajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj.

S tega vidika poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o zaključku preiskave ne spreminja pravnega položaja oseb, ki so tam imenovane. Še toliko manj je mogoče kot akt, ki posega v položaj, obravnavati napoved zaključka preiskave in priprave končnega poročila.

Poleg tega odločba, s katero OLAF uradnika ali uslužbenca povabi na zaslišanje in ga dodatno še obvesti o predmetu in pravilih tega zaslišanja, nič bolj bistveno ne spreminja pravnega položaja zadevne osebe, da bi jo lahko obravnavali kot akt, ki posega v položaj. Očitno je namreč, da gre za pripravljalni ukrep, sprejet med izvajanjem preiskave, ki lahko glede na poročilo OLAF o zaključku zadevne preiskave privede do sprejetja končne odločbe zadevne institucije ali pristojnega nacionalnega organa.

(Glej točke 39, 41 in 42.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. april 2006, Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, točki 48 in 49;

Splošno sodišče Evropske unije: 20. maj 2010, Komisija proti Violetti in drugi, T‑261/09 P, točka 46.

5.      Člen 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence določa, da je treba v predlogih za sprejetje začasnih odredb navesti zlasti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe.

Pogoja v zvezi z nujnostjo in fumus boni juris sta kumulativna, kar pomeni, da je treba predlog za sprejetje začasnih odredb zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za začasne odredbe ima v okviru te celostne presoje široko diskrecijsko pravico in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem je treba preveriti ta različna pogoja, saj ni nobenega pravnega pravila, ki bi določalo vnaprej vzpostavljen načrt analize, po katerem bi moral presojati potrebo po odreditvi začasnih odredb.

(Glej točke od 56 do 58.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, točki 12 in 13;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, točki 20 in 22.

6.      Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povračilo škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagane odredbe nujne, tako da jih je zaradi preprečitve velike in nepopravljive škode za interese tožeče stranke treba sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v glavni stvari. Poleg tega je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga izdajo začasnih odredb.

(Glej točko 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27.