SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 25. marca 2010

Zadeva F‑102/08

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Selitev osebnega premoženja tožeče stranke – Odškodninska tožba – Očitno nedopustna tožba – Očitno pravno neutemeljena tožba – Člen 94 Poslovnika“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero L. Marcuccio predlaga zlasti ugotovitev neobstoja ali vsaj ničnosti odločbe, s katero mu je Komisija zavrnila posredovanje kopij fotografij, posnetih med preselitvijo iz njegovega službenega stanovanja v Luandi (Angola), in uničenje vseh dokumentov o tej preselitvi ter naložitev Komisiji, naj povrne škodo, ki naj bi mu jo povzročila, ker naj bi preselitev opravila v nasprotju z njegovo voljo.

Odločitev:      Tožba se zavrne kot delno očitno nedopustna in kot delno očitno brez pravne podlage. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov. Tožeči stranki se naloži, naj Sodišču za uslužbence plača 1500 EUR.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predlog za razglasitev ničnosti odločbe iz predhodnega postopka o zavrnitvi odškodninskega zahtevka

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Akti institucij – Domneva veljavnosti – Neobstoječi akt – Pojem

(člen 249 ES)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Prekluzija – Ponovni začetek – Pogoj – Bistveno novo dejstvo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Odločba institucije o zavrnitvi odškodninskega zahtevka je sestavni del predhodnega upravnega postopka odškodninske tožbe, ki je bila vložena pri Sodišču za uslužbence, zato ničnostnih predlogov zoper njo ni mogoče presojati ločeno od odškodninskih zahtevkov.

(Glej točko 23.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 18. december 1997, Gill proti Komisiji, T‑90/95, RecFP, str. I‑A‑471 in II‑1231, točka 45; 6. marec 2001, Ojha proti Komisiji, T‑77/99, RecFP, str. I‑A‑61 in II‑293, točka 68; 5. december 2002, Hoyer proti Komisiji, T‑209/99, RecFP, str. I‑A‑243 in II‑1211, točka 32.

2.      Kot neobstoječe je mogoče opredeliti le akte s posebno resnimi in očitnimi napakami. Ker so posledice, ki se navezujejo na ugotovitev neobstoja akta institucij, resne, je taka ugotovitev zaradi pravne varnosti mogoča le v zelo izjemnih primerih.

Takih nezakonitosti ne zajema odločba Komisije o neuničenju dokumentov, katerih ohranitev je navedena institucija utemeljila s tem, da pomenijo jamstvo, ki njej in zadevnemu uradniku omogoča preveritev, ali je bilo na njegov novi naslov preseljeno njegovo celotno premoženje.

(Glej točki 29 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. december 1957, Société des usines à tubes de la Sarre proti Visoki oblasti, 1/57 in 14/57, Recueil, str. 201 in 220; 15. junij 1994, Komisija proti BASF in drugim, C‑137/92 P, Recueil, str. I‑2555, točka 50; 5. oktober 2004, Komisija proti Grčiji, C‑475/01, ZOdl., str. I‑8923, točka 20.

3.      Čeprav lahko vsak uradnik na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov od organa, pristojnega za imenovanja, zahteva, naj v zvezi z njim sprejme odločbo, navedena možnost temu uradniku vseeno ne dovoljuje, da odstopa od rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov za vložitev pritožbe ali tožbe, s katero posredno prek predloga izpodbija prejšnjo odločbo, ki je ni izpodbijal v rokih. Vložitev predloga za ponovni preizkus take odločbe je mogoče upravičiti le z obstojem bistvenih novih dejstev.

(Glej točko 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. maj 1985, Esly proti Komisiji, 127/84, Recueil, str. 1437, točka 10.