SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 29. septembra 2009

Združeni zadevi F-69/07 in F-60/08

O

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Člen 88 PZDU – Stalnost zaposlitve – Člen 100 PZDU – Zdravstveni pridržek – Člen 39 ES – Prosto gibanje delavcev“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero O predlaga razglasitev ničnosti – v zadevi F-69/07 – odločb Komisije o določitvi njegovih pogojev za zaposlitev kot pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge, v delu, v katerem vsebujeta določbo o zdravstvenem pridržku iz člena 100, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti in določbo o omejitvi trajanja pogodbe do 15. septembra 2009; v zadevi F-60/08 pa odločbe Komisije z dne 7. septembra 2007 o tem, da se za tožečo stranko uporabi zdravstveni pridržek iz zgoraj navedenega člena 100 PZDU.

Odločitev:      Odločba Komisije z dne 14. septembra 2006 je razglašena za nično v delu, v katerem tožeči stranki nalaga zdravstveni pridržek. V preostalem se tožba v zadevi O proti Komisiji (F-69/07) zavrne kot neutemeljena. Tožba v zadevi O proti Komisiji (F-60/08) se zavrže kot nedopustna. Komisiji se v zadevi F-69/07 naložijo lastni stroški in polovica stroškov tožeče stranke. Tožeči stranki se v zadevi F-69/07 naloži polovica lastnih stroškov, v zadevi F-60/08 pa nosi lastne stroške in stroške Komisije. Svet Evropske unije, intervenient v podporo predlogom Komisije, v obeh zadevah nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Prezgodnja pritožba – Pritožba, vložena pred iztekom postopka iz člena 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 100)

2.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Opredelitev na podlagi presoje sodišča

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))

3.      Ničnostna tožba – Tožba zoper samo potrditveno odločbo o prejšnji odločbi – Predloga zoper potrjeno odločbo in obenem potrditveno odločbo v isti tožbi – Dopustnost v nekaterih okoliščinah

(člen 230, četrti odstavek, ES)

4.      Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Stalnost zaposlitve

(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga)

5.      Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Ukrepi, ki preprečujejo zlorabo veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas – Objektivni razlogi, ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 3b in 88; Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 5, točka 1)

6.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

7.      Uradniki – Socialna varnost – Invalidska pokojnina – Obdobje prostovoljne izključitve iz člena 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev

(člen 39 ES; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 100)

8.      Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Tožbeni razlog, ki ga sodišče preizkusi po uradni dolžnosti

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 100)

1.      Pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in poznejša tožba pred Sodiščem za uslužbence se ne moreta šteti za prezgodnji, ker je bila navedena pritožba vložena pred iztekom postopka iz člena 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev. Zdravstvena komisija iz člena 9(1)(b) Kadrovskih predpisov je namreč kot vsaka zdravstvena komisija pristojna le za izdajo mnenja o vseh upoštevnih vidikih, ki izhajajo iz zdravstvene presoje, ne more pa dati pravne presoje. S pritožbo pred zdravstveno komisijo na podlagi člena 100, drugi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev je torej mogoče izpodbijati le zdravstvene vidike, zato od uslužbenca ni mogoče zahtevati, naj najprej uporabi ta postopek, če se njegov očitek ne nanaša na zdravstveni vidik.

(Glej točke 37, 38 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 21. januar 1987, Rienzi proti Komisiji, 76/84, Recueil, str. 315, točke od 9 do 12;

Sodišče prve stopnje: 9. julij 1997, S proti Sodišču, T-4/96, Recueil, str. II-1125, točki 41 in 59.

2.      Akt, ki posega v položaj, je mogoče izpodbijati z eno samo pritožbo, ki jo zoper njega vloži zadevni uradnik. Če imata dve pritožbi isti predmet, je mogoče le eno od njiju, to je tisto, ki je bila vložena prva, šteti za pritožbo v smislu člena 90 Kadrovskih predpisov, drugo, ki je bila vložena naknadno, pa je treba šteti le za opomin k pritožbi in se zaradi nje postopek ne more podaljšati. Odločba o zavrnitvi navedene domnevne druge pritožbe je zato le potrditvena in je torej ni mogoče izpodbijati s tožbo.

(Glej točki 45 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. junij 1991, Weyrich proti Komisiji, T-14/91, Recueil, str. II-235, točka 41; 25. februar 1992, Torre proti Komisiji, T-67/91, Recueil, str. II-261, točka 2; 11. december 2007, Sack proti Komisiji, T-66/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 37 in 41.

3.      Sodne prakse, v skladu s katero je ničnostna tožba zoper potrditveno odločbo nedopustna le, če je potrjena odločba za zadevno osebo postala pravnomočna, ker zoper njo ni bila pravočasno vložena tožba, v nasprotnem primeru pa ima tožeča stranka pravico izpodbijati bodisi potrjeno bodisi potrditveno odločbo ali pa kar obe, ni mogoče uporabiti, če se potrjena in potrditvena odločba izpodbijata z dvema ločenima tožbama ter je tožeča stranka lahko zagovarjala svoje stališče in predstavila svoje trditve že v okviru prve tožbe.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2001, Métropole télévision-M6 proti Komisiji, T-354/00, Recueil, str. II-3177, točka 35.

4.      Čeprav iz besedila točke 10 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega med ETUC, UNICE in CEEP, ki je del Priloge k Direktivi 1999/70, izhaja, da ta vključuje „splošn[a] načel[a] ter […] minimaln[e]zahtev[e] in določb[e]“, je iz uvodne izjave 14 Direktive 1999/70, tretjega odstavka preambule okvirnega sporazuma, točke 9 njegovih splošnih ugotovitev ter določb 1 in 4 tega sporazuma razvidno, da sta zadevni načeli načelo nediskriminacije in načelo prepovedi zlorabe pravic. Določba 5, točka 1, okvirnega sporazuma pa vsebuje nekaj minimalnih varstvenih določb, katerih namen je omejiti veriženje pogodb ali delovnih razmerij za določen čas in tako preprečiti zlorabo takih pogodb in poslabšanje položaja oseb, s katerimi so take pogodbe sklenjene. Take minimalne varstvene določbe so pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, vendar to še ne pomeni, da je stalnost zaposlitve splošno pravno načelo, z vidika katerega bi lahko presojali zakonitost akta institucije. Namreč, čeprav je stalnost zaposlitve res zasnovana kot pomemben dejavnik varstva delavcev, iz okvirnega sporazuma nikakor ne izhaja, da je postala zavezujoče pravno pravilo. Okvirni sporazum poleg tega ne določa splošne obveznosti, da se po nekaj obnovitvah pogodb o zaposlitvi za določen čas ali po preteku določenega obdobja dela navedene pogodbe spremenijo v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Nasprotno je stalnost zaposlitve cilj, za katerega izpolnitev si prizadevajo podpisnice okvirnega sporazuma, v katerem je v skladu z njegovo določbo 1(b) njegov namen „vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“.

(Glej točke od 74 do 76.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. november 2005, Mangold, C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 64; 4. julij 2006, Adeneler in drugi, C-212/04, ZOdl., str. I-6057, točki 63 in 91; 7. september 2006, Marrosu in Sardino, C-53/04, ZOdl., str. I-7213, točka 47; 13. september 2007, Del Cerro Alonso, C-307/05, ZOdl., str. I-7109, točka 27; 15. april 2008, Impact, C-268/06, ZOdl., str. I-2483, točka 87; 23. april 2009, Angelidaki in drugi, od C-378/07 do C-380/07, ZOdl., str. I-3071, točke 73, 105 in 183; 24. april 2009, zadeva Koukou, C-519/08, povzetek v ZOdl., str. I-65*, točki 53 in 85;

Sodišče za uslužbence: 30. april 2009, Aayhan in drugi proti Parlamentu, F-65/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točki 114 in 115.

5.      Člen 88 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ob upoštevanju bistvenih značilnosti dejavnosti iz člena 3b navedenih pogojev ne posega niti v cilje okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega med ETUC, UNICE in CEEP, ki je del Priloge k Direktivi 1999/70, niti v minimalne zahteve iz njegove določbe 5. Z določbo 5, točka 1, okvirnega sporazuma je državam članicam namreč le naloženo, da v svoj pravni red uvedejo enega ali več ukrepov iz točk od (a) do (c), med katerimi so v točki (a) navedeni „objektivn[i] razlog[i], ki upravičujejo obnovitev takšnih pogodb ali razmerij“. Vendar mora v skladu z zgoraj navedenim členom 3b vsako delovno mesto pogodbenega uslužbenca konkretno izpolnjevati začasne potrebe ali potrebe, ki se pojavljajo v presledkih. Poleg tega se v upravi s številnim osebjem, kot je Komisija, take potrebe neizogibno ponavljajo, zlasti zaradi nerazpoložljivosti uradnikov, povečanja dela ob nepredvidljivih okoliščinah ali potrebe vsakega generalnega direktorata, da občasno pomoč poišče pri osebah, ki so usposobljene ali imajo posebna znanja, pri čemer so vse navedene okoliščine objektivni razlogi, s katerimi je mogoče utemeljiti, da se s pomožnimi uslužbenci sklenejo pogodbe za določen čas in da se take pogodbe obnovijo ob nastanku zadevnih potreb.

(Glej točko 77.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 4. junij 2009, Adjemian in drugi proti Komisiji, F-134/07 in F-8/08, še neobjavljena v ZOdl. JU, točke od 119 do 136.

6.      Čeprav ni treba, da je obrazložitev izčrpna, mora sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe in zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena ali pa vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost. Zato od institucij ni mogoče zahtevati, da razpravljajo o vseh dejanskih in pravnih vidikih, ki bi bili navedeni – zlasti postransko – med upravnim postopkom.

(Glej točko 90.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T-372/00, RecFP, str. I-A-49 in II-223, točka 49; 17. oktober 2006, Bonnet proti Sodišču, T-406/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-213 in II-A-2-1097, točka 67.

7.      Člen 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev določa možnost, da organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, ob vključitvi pogodbenega uslužbenca v sistem socialne varnosti Skupnosti uporabi zdravstveni pridržek, če je bila med zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo pri zadevnem uslužbencu ugotovljena bolezen ali invalidnost. Izključitev iz zavarovanja za primer invalidnosti ali smrti v zvezi z zadevno boleznijo ali invalidnostjo traja pet let.

Vendar bi lahko navedena določba imela odvračilni učinek za navedeno osebo, ki je zapustila državo izvora, v kateri ima za seboj že del poklicne poti, da bi se zaposlila pri instituciji Skupnosti, in se je zaradi spremembe pogodbe pomožnega uslužbenca v pogodbo pogodbenega uslužbenca, ki je postala z reformo Kadrovskih predpisov obvezna, in posledične spremembe upoštevnega sistema socialne varnosti, zato znašla v položaju, ko bi morala pristati na izgubo ugodnosti invalidskih dajatev, ki so ji bile zagotovljene z zakonodajo države članice gostiteljice, ki se je zanjo uporabljala pred tem, ne da bi ob tem pridobila pravico do dajatev Skupnosti za primer invalidnosti in smrti, če bi se upoštevala zavarovalna obdobja, ki jih je dopolnila pred tem pri istem delodajalcu, ko je zanjo veljala zakonodaja države članice gostiteljice, ali pa bi se morala ob izteku pogodbe pomožnega uslužbenca odpovedati nadaljnjemu opravljanju poklicne dejavnosti pri zadevni instituciji Skupnosti, zaradi česar je dejansko zapustila državo izvora.

Člen 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev je torej v takem primeru ovira za izvajanje pravic iz člena 39 ES, razen če se ne dokaže, da je tako oviranje nujno za uresničitev cilja v splošnem interesu, da je primerno za zagotovitev uresničitve takega cilja in da ne presega tega, kar je nujno potrebno za uresničitev zastavljenega cilja.

Organ, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, glede na navedeno pri osebi v okoliščinah obravnavanega primera ne sme uporabiti možnosti iz člena 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, da tako tožeče stranke ne bi prikrajšal za ugodnosti socialne varnosti, ki bi jih ta lahko zahtevala, če bi ostala zavarovana na podlagi zakonodaj države članice izvora ali države članice gostiteljice.

(Glej točke 112, 131, 136 in od 138 do 140.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. april 2008, Vlada francoske skupnosti in valonska vlada, C-212/06, ZOdl., str. I-1683, točke od 36 do 42, 48, 52 in 55.

8.      Omejitev pristojnosti sodišča Skupnosti, da po uradni dolžnosti preizkusi tožbeni razlog, temelji na obveznosti, da se drži predmeta spora in svojo odločbo opre na dejstva, ki so mu bila predložena. Navedena omejitev je utemeljena z načelom, v skladu s katerim imajo pobudo za začetek postopka stranke in lahko zato sodišče deluje po uradni dolžnosti le v izjemnih primerih, ko je to v javnem interesu.

Ko sodišče Skupnosti opredeli pravni okvir, v katerem je treba razlagati določbo sekundarnega prava, se ne izreka o zakonitosti te določbe z vidika nadrejenih pravnih pravil, vključno s tistimi iz Pogodbe, ampak si le prizadeva za razlago sporne določbe, po kateri bi bila njena uporaba kar najbolj v skladu s primarno zakonodajo in pravnim okvirom, v katerega spada.

Sodišče za uslužbence glede na navedeno z razlago člena 100 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev – zlasti ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz prostega gibanja delavcev iz člena 39 ES – ni prekoračilo meja spora, kot ga je opredelila tožeča stranka, in se je oprlo samo na dejstva in okoliščine, na katere se je ta oprla v tožbi.

(Glej točki 143 in 144.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. junij 2007, van der Weerd in drugi, od C-222/05 do C-225/05, ZOdl., str. I-4233, točke od 34 do 36.