Tožba, vložena 1. aprila 2021 – Evropska komisija/Republika Poljska

(Zadeva C-204/21)

Jezik postopka: poljščina

Stranki

Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: P.J.O. Van Nuffel, K. Herrmann, agenta)

Tožena stranka: Republika Poljska

Predlog

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

ugotovi, da Republika Poljska, s tem da je sprejela in ohranja v veljavi člen 42a(1) in (2) in člen 55(4) ustawa prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizacji splošnih sodišč, v nadaljevanju: p.u.s.p.), člen 26(3) in člen 29(2) in (3) ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) in člen 5(1a) in (1b) ustawa o sądach administracyjnych (zakon o upravnih sodiščih) v besedilu, kot izhaja iz ustawa z 20 grudnia 2019 r. – Prawo o ustroju sądów powszechnych, ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon z dne 20. decembra 2019 o spremembah zakona o organizacji splošnih sodišč, zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov, v nadaljevanju: zakon o spremembah), ter člen 8 zakona o spremembah, na podlagi katerih je vsem nacionalnim sodiščem prepovedano preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih pravo Unije določa v zvezi z neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kot se razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na člen 6(1) EKČP, ter na podlagi člena 267 PDEU in načela primarnosti prava Unije;

ugotovi, da Republika Poljska, s tem da je sprejela in ohranja v veljavi člen 26, (2) in od (4) do (6), in člen 82, od (2) do (5), zakona o vrhovnem sodišču v besedilu, kot izhaja iz zakona o spremembah, ter člen 10 zakona o spremembah, s katerimi je bila senatu za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču dodeljena izključna pristojnost za obravnavanje pravnih sredstev in pravnih vprašanj, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodišča ali neodvisnosti sodnika, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter na podlagi člena 267 PDEU in načela primarnosti prava Unije;

ugotovi, da Republika Poljska, s tem da je sprejela in ohranja v veljavi člen 107(1), točki 2 in 3, p.u.s.p. in člen 72(1), točke od 1 do 3, zakona o vrhovnem sodišču v besedilu, kot izhaja iz zakona o spremembah, s katerima je bil preizkus izpolnjevanja pogojev, ki jih pravo Unije določa v zvezi z neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem, opredeljen kot disciplinska kršitev, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in na podlagi člena 267 PDEU;

ugotovi, da Republika Poljska, s tem da je pristojnost za odločanje v zadevah, ki imajo neposreden vpliv na status in izpolnjevanje nalog sodnikov in sodniških pomočnikov (kot so izdaja dovoljenja za kazenski pregon sodnikov ali sodniških pomočnikov ali za odvzem njihove prostosti, delovno- in socialnopravne zadeve v zvezi s sodniki vrhovnega sodišča in zadeve, ki se nanašajo na upokojitev sodnikov vrhovnega sodišča), prenesla na disciplinski senat vrhovnega sodišča, katerega neodvisnost iin nepristranskost nista zagotovljeni, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU;

ugotovi, da je Republika Poljska, s tem da je sprejela in ohranja v veljavi člen 88a zakona o organizaciji splošnih sodišč, člen 45(3) zakona o vrhovnem sodišču in člen 8(2) zakona o upravnih sodiščih v besedilu, kot izhaja iz zakona o spremembah, kršila pravico do spoštovanja zasebnega življenja in pravico do varstva osebnih podatkov iz člena 7 in člena 8(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter iz člena 6(1)(c) in (e) in (3) in člena 9(1) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov1 ;

Republiki Poljski naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Disciplinski senat vrhovnega sodišča glede na okoliščine njegovega nastanka, sestavo in priznane pristojnosti ni sodni organ, ki bi imel lastnosti neodvisnega sodišča v smislu člena 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine. Zaradi tega ohranjanje njegovih pristojnosti v zadevah, ki se nanašajo na status drugih sodnikov in način njihovega izvrševanja sodniške službe, krni njihovo neodvisnost in krši člen 19(1) PEU.

Določbe zakona o spremembah z dne 20. decembra 2019, ki izključujejo možnost, da bi nacinalna sodišča preizkusila, ali senati, ki odločajo o zadevah, ki se nanašajo na pravo Unije, izpolnjujejo pogoje za neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu člena 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine, kršijo ta člena in onemogočajo delovanje mehanizma postavljanja vprašanj za predhodno odločanje iz člena 267 PDEU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU morajo namreč nacionalna sodišča zagotoviti, da zadeve, ki se nanašajo na pravice posameznika, ki jih ima ta na podlagi prava Unije, obravnava neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Opredelitev takega preizkusa kot disciplinske kršitve prav tako krši pravo Unije. Vsak nacionalni sodnik mora imeti kot sodišče prava Unije možnost, da po uradni dolžnosti ali na predlog preizkusi, ali zadeve, ki se nanašajo na Unijo, obravnava neodvisno sodišče v smislu prava Unije, ne da bi pri tem tvegal disciplinski postopek. Ker je bila senatu za izredni nadzor in javne zadeve pri vrhovnem sodišču dodeljena izključna pristojnost za obravnavo predlogov, s katerimi se zahteva izločitev sodnikov iz neke zadeve ali določitev pravilne sestave senata in temeljijo na očitku, da sodnik ali sodišče nista neodvisna, to ostalim nacionalnim sodiščem onemogoča izpolnjevanje zgoraj navedenih obveznosti in posredovanje vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago te zahteve Unije, Sodišču EU. V skladu s sodno prakso Sodišča EU pa je vsako nacionalno sodišče upravičeno do tega, da na podlagi člena 267 PDEU postavi vprašanje za predhodno odločanje, sodišče, zoper odločbo katerega ni mogoče vložiti pravnega sredstva, pa v primeru dvomov glede razlage to mora storiti.

Obveznost vsakega sodnika, da v roku 30 dni od njegovega imenovanja na sodniško mesto sporoči informacije v zvezi z njegovim članstvom v poklicnih telesih ali združenjih in nalogah, ki jih opravlja v ustanovah, ki ne opravljajo gospodarske dejavnosti, ter tudi o članstvu v političnih strankah pred imenovanjem na sodniško mesto, in objava teh informacij v biltenu za obveščanje javnosti kršita temeljno pravico sodnika do varstva zasebnega življenja in osebnih podatkov ter določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov.

____________

1     UL 2016, L 119, str. 1.