SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 4. aprila 2011

Zadeva F‑45/10

AO

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinska sankcija – Odstavitev – Člen 35(1)(d) in (2)(a) Poslovnika – Delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero AO predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 23. julija 2009, s katero mu je bila naložena sankcija odstavitve brez zmanjšanja pokojninskih pravic z začetkom veljavnosti od 15. avgusta 2009.

Odločitev:      Tožba se zavrne kot delno očitno nedopustna in kot delno očitno neutemeljena. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Tožba na Sodišču za uslužbence – Možnost zavrnitve tožbe zaradi neutemeljenosti brez predhodnega odločanja o ugovoru nedopustnosti, ki ga navaja tožena stranka

2.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Vedenje, katerega namen je razvrednotiti uradnika ali poslabšati njegove delovne razmere

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))

1.      Sodišče Unije lahko glede na okoliščine vsakega primera presoja, ali je treba tožbo v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti zavrniti zaradi neutemeljenosti, ne da bi bilo treba prej odločati o ugovoru nedopustnosti, ki ga navaja tožena stranka.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 8. april 2008, Bordini proti Komisiji, F‑134/06, točka 56; 28. oktober 2010, Kay proti Komisiji, F‑113/05, točka 31 in navedena sodna praksa.

2.      Psihično nadlegovanje je v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali […] [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki je nujno časovno umeščen in vzbuja domnevo o obstoju ponavljajočih se ali trajajočih ravnanj, ki so „namerna“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica navedenega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da „razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“. Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, ne pa na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar pomeni, da so s področja uporabe navedene določbe izključena ravnanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani pa se ne zahteva, da se navedeni fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji razvrednotiti žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje že, da so imela navedena ravnanja, če so bila storjena namerno, objektivno take posledice.

(Glej točko 37.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točka 135, predmet pritožbe, o kateri trenutno odloča Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑80/09 P.