SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 16. oktobra 2014

Zadeva F‑69/10 DEP

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Člen 92 Poslovnika – Zastopanje institucije s strani odvetnika – Nagrada odvetniku – Stroški, ki se lahko povrnejo – Zahtevek za zamudne obresti“

Predmet:      Predlog za odmero stroškov, ki ga je v skladu s členom 92(1) takrat veljavnega Poslovnika (v nadaljevanju: stari poslovnik) vložila Evropska komisija na podlagi sklepa v zadevi Marcuccio/Komisija (F‑69/10, EU:F:2011:128).

Odločitev:      Skupni znesek stroškov, ki jih mora L. Marcuccio povrniti Evropski komisiji iz naslova stroškov, ki se lahko povrnejo, v zadevi F‑69/10, Marcuccio/Komisija, znaša 1250 EUR. Znesku iz točke 1 bodo pripisane zamudne obresti od datuma vročitve tega sklepa do datuma dejanskega plačila, izračunane po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in velja prvi dan meseca, v katerem zapade plačilo, povečani za tri odstotne točke in pol.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Nagrada, ki jo institucija plača svojemu odvetniku – Vključitev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri odmeri

(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1));

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Zamudne obresti

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, členi od 96 do 98 in 106)

1.      Kot izhaja iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu, lahko institucijam pomaga odvetnik. Plačilo tega odvetnika torej spada v okvir pojma nujni izdatki, ki nastanejo zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila taka pomoč objektivno utemeljena.

Kar zadeva določitev višine zneska, do katerega se lahko nagrade odvetnikom povrnejo, sodišče Unije ni pristojno za odmero nagrad, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč je pristojno za določitev višine plačil, ki se lahko izterjajo od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. Sodišču Unije pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati nacionalne tarife, ki določa plačila odvetnikov, niti morebitnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem sklenejo zainteresirana stranka in njeni zastopniki ali svetovalci.

V skladu s tem to, da je plačilo odvetniku določeno s pavšalnim zneskom, ne vpliva na presojo Sodišča za uslužbence glede zneska, katerega povrnitev se lahko zahteva na podlagi stroškov, ker se sodišče opira na dobro ustaljena merila sodne prakse in na natančne navedbe, ki jih morajo predložiti stranke. Čeprav neobstoj teh podatkov Sodišču za uslužbence ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, v katerem mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov.

Poleg tega mora sodišče, če v pravu Unije ni predpisov o tarifah, samo presoditi podatke o zadevi ob upoštevanju predmeta in narave spora, njegovega pomena z vidika prava Unije ter težavnosti zadeve, obsega dela, ki ga je sodni postopek lahko zahteval od zastopnikov ali svetovalcev, in ekonomskih interesov, ki jih je spor imel za stranke.

Nazadnje, zneska nagrade odvetnika zadevne institucije, ki se lahko povrne, ni mogoče oceniti, ne da bi se upoštevalo delo, ki so ga njene službe opravile, preden je bila zadeva predložena Sodišču za uslužbence. Ker je namreč dopustnost tožbe pogojena z vložitvijo pritožbe in njeno zavrnitvijo s strani organa za imenovanja, so službe institucije načeloma vključene v reševanje sporov, še preden se zadeva predloži Sodišču za uslužbence.

(Glej točke od 16 do 21.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sklepa Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P-DEP, EU:T:2013:269, točka 20; in Marcuccio/Komisija, T‑366/10 P, EU:T:2014:63, točka 33 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: sklep Chatzidoukakis/Komisija, F‑84/10 DEP, EU:F:2014:41, točke od 20 do 24 in navedena sodna praksa.

2.      V skladu s členom 106 Poslovnika Sodišča za uslužbence je to izključno pristojno za ugotavljanje obveznosti plačila zamudnih obresti v zvezi z naložitvijo stroškov, ki jo izreče, in za določitev obrestne mere, ki se uporabi.

Iz členov od 96 do 98 navedenega poslovnika izhaja, da sklep kot tak ni predmet razglasitve. Vsebovati mora datum sprejetja in priznana mu mora biti pravnomočnost od dneva vročitve. Iz tega sledi, da je treba za stranko, ki zahteva zamudne obresti od datuma izreka prihodnjega sklepa, šteti, da Sodišču za uslužbence predlaga, naj za stroške, ki se povrnejo, določi zamudne obresti le od datuma vročitve sklepa o odmeri stroškov. Tako ima stranka pravico do zamudnih obresti na znesek stroškov, ki se povrnejo, ki ga določi sodišče, od vročitve sklepa o določitvi stroškov do dejanskega plačila navedenih stroškov.

(Glej točke 31, 33 in 34.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sklep Marcuccio/Komisija, T‑450/10 P-DEP, EU:T:2014:32, točka 47;

Sodišče za uslužbence: sklep Chatzidoukakis/Komisija, EU:F:2014:41, točka 38 in navedena sodna praksa.