SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANBILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 20. maja 2015(1)
Zadeva C‑240/14
Eleonore Prüller-Frey
proti
Norbertu Brodnigu,
Axa Versicherung AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Landesgericht Korneuburg (Avstrija))
„Odgovornost letalskih prevoznikov v primeru nesreč – Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz – Uredba (ES) št. 2027/97 – Področje uporabe – Let z ultralahkim zrakoplovom z motorjem, katerega operater nima operativne licence – Let, katerega kraj odhoda in namembni kraj sta ista ter katerega namen je predstavitev nepremičnine morebitnemu kupcu – Uredba (ES) št. 864/2007 – Člen 18 – Neposredna tožba proti zavarovatelju odgovorne osebe“
I – Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe Landesgericht Korneuburg (okrožno sodišče Korneuburg, Avstrija) se nanaša na določitev prava, ki se uporablja za odškodninski zahtevek, ki ga je oseba s stalnim prebivališčem v Avstriji vložila zoper operaterja zrakoplova in njegovega zavarovatelja civilne odgovornosti zaradi letalske nesreče v Španiji.
2. Ta predlog je z vidika razvoja prava Unije pomemben iz dveh razlogov. Na eni strani Sodišču omogoča, da natančneje določi področje uporabe Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz(2) in Uredbe (ES) št. 2027/97,(3) s katero se navedena konvencija izvaja. Na drugi strani omogoča natančnejšo določitev področja uporabe člena 18 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“),(4) ki obravnava neposredno tožbo zoper zavarovatelja odgovorne osebe.
II – Pravni okvir
A – Montrealska konvencija
3. Člen 1(1) in (2) Montrealske konvencije z naslovom „Področje uporabe“ določa:
„1. Ta konvencija se uporablja za celoten mednarodni prevoz oseb, prtljage ali tovora z letali za plačilo. Prav tako se uporablja tudi za brezplačni letalski prevoz, ki ga opravi letalski prevoznik.
2. V tej konvenciji pojem mednarodni prevoz pomeni vsak prevoz, pri katerem sta v skladu z dogovorom med pogodbenicama kraj odhoda in namembni kraj ne glede na to, ali se potovanje prekine ali tovor pretovori, bodisi na ozemljih dveh držav pogodbenic bodisi na ozemlju ene države pogodbenice, če je dogovorjeni kraj vmesnega postanka na ozemlju druge države, čeprav slednja ni država pogodbenica. Prevoz med dvema točkama na ozemlju ene države pogodbenice brez dogovorjenega kraja vmesnega postanka na ozemlju druge pogodbenice ni mednarodni prevoz v smislu te konvencije.
[…]“.
4. Člena 17 in 21 Montrealske konvencije določata odškodnino v primeru smrti in poškodb potnikov.
5. Člen 29 navedene konvencije določa:
„Pri prevozu potnikov, prtljage in tovora se lahko vsak zahtevek za odškodnino, ne glede na pravni temelj, ki je lahko ta konvencija, pogodba, nedopustno ravnanje ali drug pravni temelj, vloži le pod pogoji in omejitvami odgovornosti, kakor so določeni v tej konvenciji, brez poseganja v vprašanje, kdo so osebe, ki imajo pravico tožiti, in kakšne so njihove pravice. V takšni tožbi ni mogoče zahtevati kaznovalne, odvračilne ali druge odškodnine, katere namen ni povračilo škode.“
6. Člen 33 navedene konvencije določa sodne pristojnosti za odškodninske tožbe na podlagi navedene konvencije.
B – Zakonodaja Unije
7. Člen 1 Uredbe št. 2027/97 določa:
„S to uredbo se izvaja ustrezne določbe Montrealske konvencije v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage ter se določa nekatere dodatne določbe. Področje uporabe teh določb se razširi na letalski prevoz znotraj posamezne države članice.“
8. Člen 2(1)(b) navedene uredbe določa:
„1. V tej uredbi:
[…]
(b) ‚letalski prevoznik Skupnost‘ pomeni letalskega prevoznika z veljavno operativno licenco, ki jo je izdala država članica v skladu z določbami Uredbe [(EGS)] št. 2407/92[(5)]“.
9. Člen 3(1) Uredbe št. 2027/97 določa:
„Odgovornost letalskega prevoznika Skupnosti v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na takšno odgovornost.“
10. Opravljanje zračnih prevozov letalskih prevoznikov Unije znotraj Evropske unije zdaj ureja Uredba (ES) št. 1008/2008.(6)
11. Člen 2(4) do (6) Uredbe št. 1008/2008 določa:
„Za namene te uredbe:
[…]
4. ‚zračni prevoz‘ pomeni let ali serijo letov za prevoz potnikov, tovora in/ali poštnih pošiljk proti plačilu in/ali najemnini;
5. ‚let‘ pomeni odhod z določenega letališča proti določenemu letališču;
6. ‚lokalni let‘ pomeni let, ki ne vključuje prevoza potnikov, pošte in/ali tovora med različnimi letališči ali ostalimi dovoljenimi točkami pristanka.“
12. Člen 3(1) in (3) navedene uredbe določa:
„1. Podjetju s sedežem v Skupnosti ni dovoljeno opravljati zračnega prevoza potnikov, pošte in/ali tovora proti plačilu in/ali najemnini, če podjetju ni bila izdana ustrezna operativna licenca.
[…]
3. Za naslednje kategorije storitev ne veljajo zahteve glede pridobitve veljavnega operativnega dovoljenja, ne glede na katere druge veljavne določbe prava Skupnosti, nacionalnega ali mednarodnega prava:
(a) zračni prevoz, opravljen z zrakoplovi brez motorja in/ali ultralahkimi zrakoplovi z motorjem, in
(b) lokalni leti.“
13. Člen 4 uredbe Rim II določa:
„1. Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo ali države, v kateri so nastale posredne posledice.
2. Vendar kadar imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna, in oseba, ki je utrpela škodo, ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi, se uporablja pravo te države.
[…]“
14. Člen 18 navedene uredbe določa:
„Oseba, ki je utrpela škodo, lahko vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovatelja odgovorne osebe, če to določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo.“
III – Postopek v glavni stvari
15. Eleonore Prüller-Frey, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je bila 30. avgusta 2010 udeležena v nesreči, ki se je zgodila v bližini mesta Jerez de la Frontera (Španija) med letom z žirokopterjem, ki ga je pilotiral njegov lastnik Felix Preiss. Kraj odhoda in namembni kraj sta bila letališče Medina Sidonia (Španija), pri čemer je bil namen leta ogled zemljišča v lasti F. Preissa zaradi morebitnega nepremičninskega posla.
16. Kot izhaja iz predložitvene odločbe, zavarovalne police za zavarovanje civilne odgovornosti, ki je krila zadevni žirokopter, ni sklenil lastnik žirokopterja F. Preiss, ampak jo je kot imetnik zrakoplova sklenil N. Brodnig pri nemški družbi Axa Versicherung AG. Za navedeno zavarovalno polico velja nemško pravo, pri čemer je v njej določena razširitev pristojnosti v korist nemških sodišč.
17. Poleg tega iz predložitvene odločbe izhaja, da N. Brodnig ni družba z licenco letalskega prevoznika.
18. E. Prüller-Frey ima običajno prebivališče v Avstriji. V času dejanskega stanja je imel N. Brodnig prebivališče prijavljeno tako v Avstriji kot v Španiji. Iz spisa pa je razvidno, da predložitveno sodišče meni, da stranki v postopku v glavni stvari v času nesreče nista imeli običajnega prebivališča v isti državi v smislu člena 4(2) uredbe Rim II.
19. E. Prüller-Frey je pri predložitvenem sodišču vložila odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je utrpela v nesreči, na podlagi solidarne odgovornosti toženih strank v postopku v glavni stvari.
20. Kot je razvidno iz spisa, tožeča stranka v tožbi v postopku v glavni stvari trdi, da so v skladu z Uredbo (ES) št. 44/2001(7) pristojna avstrijska sodišča in da se v skladu s členom 4(2) uredbe Rim II uporablja avstrijsko pravo. Poleg tega trdi, da ima na podlagi avstrijskega prava pravico do vložitve neposredne tožbe zoper zavarovatelja.
21. E. Prüller-Frey meni, da je mogoče na podlagi člena 6 ali člena 11 uredbe Bruselj I, v povezavi z neposredno tožbo oškodovanca zoper zavarovatelja, družbo Axa Versicherung AG pozvati pred avstrijsko sodišče kot sotoženo stranko.
22. Toženi stranki v postopku v glavni stvari izpodbijata tako pristojnost avstrijskega sodišča kot tudi uporabo avstrijskega prava, pri čemer trdita, da je pravo, ki se uporablja, špansko pravo in da sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, ni pristojno. V zvezi z možnostjo vložitve neposredne tožbe zoper zavarovatelja toženi stranki v postopku v glavni stvari poudarjata, da take tožbe v okoliščinah postopka v glavni stvari ni mogoče vložiti niti na podlagi nemškega prava, ki se uporablja za zavarovalno polico, niti na podlagi španskega prava, ki se uporablja.
23. Vendar iz listine o vsebini tujega prava, ki jo je zahtevalo predložitveno sodišče, izhaja, da je bilo tožeči stranki v postopku v glavni stvari dovoljeno, da na podlagi španskega prava vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja.
24. Čeprav se zdi, da se nobena od strank v postopku v glavni stvari ni sklicevala na Montrealsko konvencijo, ima predložitveno sodišče pomisleke glede uporabe navedene konvencije. Prav tako se sprašuje glede ureditve odgovornosti, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, in sicer tako ob predpostavki, da se Montrealska konvencija uporablja, kot ob predpostavki, da se ne uporablja.
IV – Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
25. V teh okoliščinah je Landesgericht Korneuburg prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 2(1)(a) in (c) Uredbe [št. 2027/97], člen 3(c) in (g) Uredbe [št. 785/2004(8)] ter člen 1(1) [Montrealske konvencije] razlagati tako, da je treba odškodninske zahtevke oškodovanke,
– ki je bila potnica v zrakoplovu, katerega kraj vzleta in pristanka je bil isti kraj države članice,
– ki jo je pilot prevažal brezplačno,
– pri čemer je bil namen leta ogled nepremičnine od zgoraj zaradi načrtovanega nepremičninskega posla s pilotom, in
– ki je v nesreči zrakoplova utrpela poškodbe na telesu,
presojati izključno v skladu s členom 17 [Montrealske konvencije] in se nacionalno pravo ne uporabi?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
2. Ali je treba člen 33 [Montrealske konvencije] in člen 67 Uredbe [št. 44/2001] razlagati tako, da je mogoče pristojnost za obravnavanje in odločanje o odškodninskih zahtevkih, omenjenih v prvem vprašanju, presojati samo v skladu s členom 33 [Montrealske konvencije]?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
3. Ali je treba člen 29 [Montrealske konvencije] in člen 18 [uredbe Rim II] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa neposredno tožbo oškodovanke, navedene v prvem vprašanju, proti zavarovalcu obveznega škodnega zavarovanja povzročitelja škode?
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
4. Ali je treba člen 7(1)(f) Druge direktive [88/357/EGS(9)] in člen 18 [uredbe Rim II] razlagati tako, da je treba pogoje za neposredno tožbo oškodovanke, navedene v prvem vprašanju, zoper obvezno škodno zavarovanje povzročitelja škode presojati v skladu s pravom tretje države, kadar
– pravni red, ki se uporablja v skladu s pravilom lex loci delicti, v zakonu o zavarovalnih pogodbah določa neposredno tožbo,
– stranke zavarovalne pogodbe opravijo svobodno izbiro prava v korist pravnega reda tretje države,
– se uporablja pravo države, v kateri ima zavarovalec svoj sedež, in
– pravni red te države v zakonu o zavarovalnih pogodbah prav tako določa neposredno tožbo?“
26. Predložitvena odločba z dne 12. maja 2014 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 15. maja 2014. Pisna stališča so vložili tožeča stranka v postopku v glavni stvari, avstrijska vlada in Evropska komisija.
27. Toženi stranki v postopku v glavni stvari in tudi francoska vlada, ki pisnih stališč niso predložile, so zahtevale obravnavo, pri čemer so to tudi utemeljile. Stranke v postopku v glavni stvari in druge zainteresirane stranke so sodelovale na obravnavi, ki je potekala 4. marca 2015.
V – Analiza
28. Opozarjam, da je Montrealska konvencija sestavni del pravnega reda Unije, tako da predstavlja akt, za katerega razlago je v okviru predhodnega odločanja pristojno Sodišče.(10)
29. V zvezi z odškodninskimi tožbami, povezanimi z nesrečami med letalskim prevozom, navedena konvencija ekskluzivno ureja določitev pristojnega sodišča in nekatere materialne vidike odškodnine v primeru smrti ali poškodbe potnikov. Če pa se Montrealska konvencija ne uporablja, se pristojno sodišče določi v skladu z uredbo Bruselj I, pri čemer pristojno sodišče odškodninski zahtevek obravnava v skladu s pravili nacionalnega prava, določenega na podlagi kolizijskih pravil.
30. Zato je treba pred obravnavo drugih vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, najprej obravnavati vprašanje v zvezi z uporabo Montrealske konvencije.
A – Uporaba Montrealske konvencije (prvo vprašanje)
31. Predložitveno sodišče s svojim prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali se v postopku v glavni stvari uporablja Montrealska konvencija, saj sta bila kraj odhoda in namembni kraj leta isto letališče na ozemlju države članice ter se je potnico prevažalo brezplačno, pri čemer je bil namen leta ogled zemljišča v lasti lastnika zrakoplova zaradi načrtovanega nepremičninskega posla.
32. Predložitveno sodišče navaja, da po njegovem mnenju uporaba Montrealske konvencije za dejansko stanje v postopku v glavni stvari temelji na dejstvu, da je bila uporaba Uredbe št. 2027/97 razširjena na lete znotraj samo ene države članice. Prav tako meni, da zadevni odškodninski zahtevek sicer ni vložen zoper letalskega prevoznika z licenco, vendar navedeni zahtevek zadeva tudi odgovornost, povezano z upravljanjem zrakoplova. Uredba št. 785/2004 obveznosti sklenitve zavarovanja odgovornosti ne nalaga samo letalskim prevoznikom, ampak tudi operatorjem zrakoplovov.
33. Toženi stranki v postopku v glavni stvari sta na obravnavi trdili, da se uporablja Montrealska konvencija, pri čemer to utemeljujeta s podobnimi argumenti kot predložitveno sodišče.
34. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, avstrijska in francoska vlada ter Komisija menijo, da se Montrealska konvencija ne uporablja, čeprav se njihovi argumenti nekoliko razlikujejo.
35. Francoska vlada trdi, da leta, katerega kraj odhoda in namembni kraj sta ista, tako kot v primeru leta v postopku v glavni stvari, ni mogoče šteti za let, ki se opravi v okviru „letalskega prevoza“ v smislu Montrealske konvencije in Uredbe št. 2027/97. Druge stranke in zainteresirane strani trdijo, da se Montrealska konvencija ne uporablja, pri čemer to utemeljujejo z dejstvom, da leta ni izvajal „letalski prevoznik“ v smislu Uredbe št. 1008/2008.
36. Menim, da se na podlagi njenega člena 1(1) Montrealska konvencija uporablja za „celoten mednarodni[(11)] prevoz oseb, prtljage ali tovora z letali“.
37. Člena 1 in 3 Uredbe št. 2027/97, s katerima se Montrealska konvencija izvaja v okviru pravnega reda Unije, razširjata njeno področje uporabe na lete, ki se izvajajo na ozemlju samo ene države članice.
38. Člen 3(1) Uredbe št. 2027/97 v zvezi s tem določa, da odgovornost letalskega prevoznika Unije urejajo določbe Montrealske konvencije, pri čemer ne ločuje med mednarodnimi leti in nacionalnimi leti znotraj Unije.
39. Poleg tega člen 2(1)(b) navedene uredbe opredeljuje pojem „letalski prevoznik [Unije]“ kot imetnika veljavne operativne licence, ki jo izda država članica v skladu z določbami Uredbe št. 1008/2008.(12)
40. Iz nje izhaja, da se ureditev odgovornosti, ki jo določa Montrealska konvencija, uporablja za nacionalne lete znotraj Unije, če te lete izvaja letalski prevoznik z veljavno operativno licenco v smislu Uredbe št. 1008/2008.
41. Kot izhaja iz uvodne izjave 8 Uredbe (ES) št. 889/2002,(13) je razlog za razširitev določb Montrealske konvencije na nacionalne lete dejstvo, da zaradi oblikovanja notranjega trga storitev letalskih prevozov ni bilo več razlike med mednarodnim in nacionalnim prometom znotraj Unije ter je bilo zato utemeljeno uvesti enotno ureditev odgovornosti.(14)
42. Vendar v postopku v glavni stvari iz predložitvene odločbe izhaja, da N. Brodnig ni imel licence letalskega prevoznika.
43. Zadevnega leta torej določbe Uredbe št. 2027/97 in določbe Montrealske konvencije ne zajemajo, saj gre za nacionalni let, ki ga ni izvajal letalski prevoznik z licenco. Iz tega izhaja, da je treba zadevni odškodninski zahtevek obravnavati samo na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja in je določeno v skladu s kolizijskimi pravili.
44. Poleg tega menim, da iz okoliščin spora o glavni stvari izhaja, da N. Brodnig ni potreboval licence letalskega prevoznika.
45. V zvezi s tem člen 3(1) Uredbe št. 1008/2008 določa, da morajo imeti podjetja, ki opravljajo storitve zračnega prevoza znotraj Unije, operativno licenco. Vendar so v skladu s členom 3(3)(a) in (b) navedene uredbe nekatere storitve zračnega prevoza izvezete iz te obveznosti. Izvzeti so zlasti „zračni prevoz, opravljen z zrakoplovi brez motorja in/ali ultralahkimi zrakoplovi z motorjem“ ter „lokalni leti“.(15)
46. Tak je bil tudi zadevni let v postopku v glavni stvari, saj je šlo za lokalni let, katerega kraj odhoda in namembni kraj sta bila ista, pri čemer je bil zadevni zrakoplov ultralahki zrakoplov z motorjem.
47. Glede na navedeno menim, da je treba člen 1 in člen 3(1) Uredbe št. 2027/97 razlagati tako, da se določbe Montrealske konvencije ne uporabljajo za nacionalni let, ki ga ne opravi letalski prevoznik z operativno licenco v smislu Uredbe št. 1008/2008.
B – Razmerje med Montrealsko konvencijo in uredbo Bruselj I (drugo vprašanje)
48. Glede na mojo ugotovitev v zvezi s prvim vprašanjem odgovora na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje nista potrebna, saj sta relevantna le ob predpostavki, da se uporablja Montrealska konvencija.
49. Kljub temu ju bom na kratko obravnaval, če bi Sodišče menilo, da se navedena konvencija uporablja.
50. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o razmerju med določbami člena 33 Montrealske konvencije in določbami člena 67 uredbe Bruselj I.
51. Naj spomnim, da navedeni člen 67 določa, da uredba Bruselj I ne vpliva na uporabo določb, ki urejajo sodno pristojnost na posebnih pravnih področjih, zajetih v predpisih Unije ali usklajeni nacionalni zakonodaji. Navedeni člen torej izrecno določa obstoj posebnih pravil ob upoštevanju pravil o pristojnosti iz uredbe Bruselj I.
52. Poleg tega ugotavljam, da se člen 67 uredbe Bruselj I nanaša na lex specialis iz pravnega akta Unije. Tako v nasprotju s členom 71 navedene uredbe, ki se nanaša na pravila o sodni pristojnosti iz konvencij, katerih podpisnice so bile države članice že ob začetku veljavnosti navedene uredbe, in omogoča njihovo uporabo, če ne ogrožajo načel, na katerih temelji uredba Bruselj I,(16) za člen 67 ne veljajo nobeni pogoji.
53. V zvezi s tem menim, da bi težko izpodbijali dejstvo, da je člen 33 Montrealske konvencije lex specialis, določen v pravnem aktu Unije, ki izključuje uporabo splošnih pravil o pristojnosti iz uredbe Bruselj I. Ta izključitev zadeva vprašanja o sodni pristojnosti, ki jih določa člen 33 Montrealske konvencije.
54. Kljub temu je treba preučiti tudi, ali se navedeni člen 33 uporablja za lete, opravljene znotraj ene države članice.
55. Avstrijska vlada v zvezi s tem trdi, da se Montrealska konvencija uporablja le za mednarodni prevoz in da Uredba št. 2027/97 ne razširja področja uporabe pravil o pristojnosti iz člena 33 navedene Konvencije, ampak le področje uporabe materialnih določb.
56. S tem stališčem se ne strinjam.
57. V skladu s členom 3(1) Uredbe št. 2027/97 odgovornost letalskega prevoznika v zvezi s potniki in njihovo prtljago urejajo „vse določbe Montrealske konvencije, ki se nanašajo na tako odgovornost“.
58. Menim, da se to sklicevanje nanaša na vse določbe poglavja III Montrealske konvencije v zvezi odgovornostjo letalskih prevoznikov, vključno z določbami, ki se nanašajo na pravila o pristojnosti iz člena 33 navedene konvencije.
59. Dejansko Uredba št. 2027/97 določa, da odgovornost letalskih prevoznikov ureja enoten sistem tako za mednarodni kot tudi za nacionalni prevoz znotraj Unije. Ta cilj utemeljuje široko razlago sklicevanja iz člena 3(1) navedene uredbe.
60. Vendar so pravila o pristojnosti del celovite rešitve, določene v Montrealski konvenciji, katere cilj je odpraviti kolizijo zakonov in pristojnosti ter vzpostaviti sistem predvidljive odgovornosti, pri čemer bi se zaščitilo potnike, letalskim prevoznikom pa omogočilo boljše upravljanje tveganj. Z vidika sistematike Montrealske konvencije so navedena pravila o pristojnosti skupaj z materialnimi pravili vključena v poglavje III te konvencije, ki ureja odgovornost letalskih prevoznikov in obseg odškodnine.
61. Kot dokazuje obravnavana zadeva, pa tesno prepletanje gospodarskih odnosov na notranjem trgu pomeni tudi, da lahko spor, tudi če je povezan z nesrečo med nacionalnim letom, zelo hitro dobi čezmejno razsežnost. Ta vidik upravičuje uporabo enotnih pravil o pristojnosti glede odgovornosti v zvezi z nacionalnimi in mednarodnimi leti znotraj Unije.
62. Če bi torej Sodišče menilo, da se Montrealska konvencija in Uredba št. 2027/97 v postopku v glavni stvari uporabljata, bi bilo treba po mojem mnenju sodišče, pristojno za odločanje o sporu o glavni stvari, določiti v skladu s členom 33 navedene konvencije.
C – Razmerje med Montrealsko konvencijo in členom 18 uredbe Rim II (tretje vprašanje)
63. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 29 Montrealske konvencije nasprotuje nacionalni določbi, ki omogoča neposredno tožbo osebe, ki je utrpela škodo, zoper zavarovatelja letalskega prevoznika.
64. Opozarjam, da je to vprašanje pomembno, le če bi Sodišče v nasprotju z mojim stališčem menilo, da se Montrealska konvencija uporablja v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari.
65. Predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da če Montrealska konvencija celovito ureja odškodninske tožbe v zvezi z letalskim prevozom, neposredne tožbe, ki je določena v skladu z nacionalnim pravom, torej ni mogoče vložiti.
66. Opozarjam, da člen 29 Montrealske konvencije določa pravilo o ekskluzivnosti ureditve odgovornosti, ki je v njej določena, saj določa, da se lahko vsaka odškodninska tožba na podlagi navedene konvencije vloži le pod pogoji in v skladu z omejitvami odgovornosti iz navedene konvencije.
67. Kljub temu menim, da Montrealska konvencija ureja le odgovornost letalskega prevoznika, ne pa tudi obveznosti zavarovatelja odgovornosti.
68. Zato navedena konvencija ne vpliva na določbe nacionalnega prava, v skladu s katerimi ima oseba, ki je utrpela škodo, pravico vložiti neposredno tožbo zoper zavarovatelja odgovornega letalskega prevoznika.
69. Poleg tega se člen 29 Montrealske konvencije uporablja „brez poseganja v vprašanje, kdo so osebe, ki imajo pravico tožiti, in kakšne so njihove pravice“. Pravilo o ekskluzivnosti iz navedenega člena 29 torej v nobenem primeru ne vpliva na pravico osebe, ki je utrpela škodo, da vloži tožbo zoper zavarovatelja.
70. Ker torej odgovornost letalskega prevoznika urejajo določbe Montrealske konvencije, ima oseba, ki je utrpela škodo, pravico vložiti neposredno tožbo zoper zavarovatelja prevoznika, če tako pravico določa pravo, ki se uporablja v skladu z možnostjo, določeno v členu 18 uredbe Rim II. Ta pravica je lahko določena bodisi s pravom, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo, bodisi s pravom, ki se uporabi za nepogodbene obveznosti, če se Montrealska konvencija ne uporabi. Z drugimi besedami, Montrealska konvencija ne vpliva na uporabo predpostavk iz člena 18 uredbe Rim II.
D – Pogoji za neposredno tožbo oškodovanca zoper zavarovatelja (četrto vprašanje)
71. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali člen 18 uredbe Rim II omogoča vložitev neposredne tožbe oškodovanca zoper zavarovatelja, če je taka tožba v skladu s pravom, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, vendar stranki zavarovalne pogodbe izbereta drugo pravo, ki naj se uporablja.
72. Dejansko iz predložitvene odločbe izhaja, da Landesgericht Korneuburg meni, da v skladu s členom 4(1) uredbe Rim II odgovornost N. Brodniga ureja lex loci damni, ki je v obravnavanem primeru špansko pravo.(17) V skladu z listino o vsebini tujega prava, ki jo je zahtevalo predložitveno sodišče, lahko oseba, ki je utrpela škodo, v okoliščinah postopka v glavni stvari na podlagi španskega prava vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja.
73. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da sta stranki zavarovalne pogodbe določili, da naj se za pogodbo uporablja nemško pravo. Poudarja pomen načela svobodne izbire prava, ki se uporablja, pri čemer je to načelo mogoče uporabiti v zavarovalnih pogodbah, ki krijejo tako imenovane „velike nevarnosti“, vključno s civilno odgovornostjo, ki izhaja iz uporabe zrakoplovov.(18) Predložitveno sodišče meni, da oseba, ki je utrpela škodo, ne sme biti v ugodnejšem položaju kot zavarovanec. Če stranki zavarovalne pogodbe določita, da se za pogodbo uporablja nemško pravo, bi moralo biti s tako odločitvijo osebi, ki je utrpela škodo, onemogočeno, da vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja na podlagi španskega prava.
74. Menim, da ta obrazložitev temelji na napačni predpostavki.
75. Člen 18 uredbe Rim II ni kolizijsko pravilo v zvezi z materialnim pravom, ki se uporablja za določitev obveznosti zavarovatelja ali odgovorne osebe. Edini namen navedenega člena je določiti pravo, ki se uporablja za vprašanje, ali lahko žrtev vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja, ne pa določiti obseg obveznosti zavarovatelja ali odgovorne osebe.
76. V skladu z navedenim členom 18 ima žrtev pravico do neposredne tožbe, če to določa bodisi pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, bodisi pravo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo.
77. Ne glede na vprašanje obstoja pravice do vložitve neposredne tožbe in, kadar je to primerno, pogojev za vložitev take tožbe,(19) je odgovornost zavarovatelja še naprej urejena s pravom, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo. V zvezi s tem navedeni člen 18 ne vpliva na odločitev strank zavarovalne pogodbe glede prava, ki se uporablja.
78. Poleg tega iz besedila člena 18 uredbe Rim II izhaja, da gre za alternativno kolizijsko pravilo, in sicer v smislu, da zadošča, da možnost vložitve neposredne tožbe določa eno zadevno pravo.
79. To velja ne glede na to, ali pravo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo, določijo stranke pogodbe ali pa se to določi v skladu s kolizijskimi pravili iz Uredbe (ES) št. 593/2008.(20)
80. Zato lahko žrtev vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja, če ta možnost izhaja bodisi iz prava, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, bodisi iz prava, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo, ne glede na to, ali sta to pravo izbrali stranki zavarovalne pogodbe ali pa je določeno s kolizijskimi pravili uredbe Rim I.
81. Ta razlaga je v celoti podprta z obrazložitvenim memorandumom zakonodajnega predloga, na podlagi katerega je bila sprejeta uredba Rim II.(21) V skladu s tem predlogom navedeno kolizijsko pravilo določa pravo, ki se uporablja za ugotovitev, ali ima oškodovanec pravico, da vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja. V vseh primerih obseg obveznosti zavarovatelja izhaja iz prava, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo.
82. Podobno je iz akademskega dela, opravljenega pred pripravo navedenega zakonodajnega predloga, to je predloga konvencije Rim II, ki ga je pripravila Evropska skupina za mednarodno zasebno pravo,(22) razvidno, da zadevno pravilo, ki je praktično enako kot v predlogu konvencije Rim II, določa posebno povezavo, da lahko oseba, ki je utrpela škodo, vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja, vključno z morebitnimi omejitvami, ki vplivajo na uveljavljanje te pravice. Obseg obveznosti zavarovatelja izhaja iz prava, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo. Poleg tega je iz navedenega komentarja jasno razvidno, da gre za alternativno pravilo.
83. Ker člen 18 uredbe Rim II določa alternativno pravilo, lahko v obravnavanem primeru tožeča stranka v postopku v glavni stvari vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja, če ta možnost izhaja iz španskega prava, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, ne glede na to, kaj določa nemško pravo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo.
84. Ta rešitev ni v nasprotju z avtonomijo pogodbenih strank, ki imajo pri zadevni pogodbi možnost, da svobodno izberejo pravo, ki se uporablja. Ta izbira ne sme posegati v pravice tretjih oseb niti v pravice osebe, ki je utrpela škodo.(23)
85. Ugotavljam, da člen 18 uredbe Rim II vsebuje določbo o zaščiti interesov osebe, ki je utrpela škodo, ki ji zagotavlja ugodnejšo obravnavo z vidika pravice, da vloži neposredno tožbo zoper zavarovatelja.(24) Poleg tega je zakonodajalec interese zavarovatelja že upošteval z omejitvijo temelja za neposredno tožbo na dve vrsti prava, ki zavarovatelju zagotavljata na eni strani upravičeno pričakovanje v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi in na drugi strani v zvezi z zavarovalno pogodbo, odvisno od tega, katero pravo se uporablja.(25)
86. Zato izbira prava, ki se uporablja in ki ga sporazumno določita zavarovanec in zavarovatelj, osebi, ki je utrpela škodo, ne sme preprečiti, da uveljavlja svojo pravico do neposredne tožbe, če ta pravica izhaja iz prava, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.
87. Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba člen 18 uredbe Rim II razlagati tako, da je neposredna tožba osebe, ki je utrpela škodo, zoper zavarovatelja odgovorne osebe mogoča, če je določena s pravom, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, ne glede na to, kaj določa pravo, ki ga izbereta stranki zavarovalne pogodbe.
VI – Predlog
88. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Landesgericht Korneuburg, odgovori:
1. Člena 1 in 3(1) Uredbe (ES) št. 2027/97 z dne 9. oktobra 1997 o odgovornosti letalskih prevoznikov v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 889/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2002, je treba razlagati tako, da se določbe Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu in jo je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999 ter je bila v njenem imenu odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001, ne uporabljajo za nacionalne lete, ki jih ne opravi letalski prevoznik z operativno licenco v smislu Uredbe Sveta (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti.
2. Člen 18 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), je treba razlagati tako, da je neposredna tožba osebe, ki je utrpela škodo, zoper zavarovatelja odgovorne osebe možna, če je v skladu s pravom, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, ne glede na to, kaj določa pravo, ki se uporablja za zavarovalno pogodbo in ki ga izbereta pogodbeni stranki.