SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 17. septembra 2014

Zadeva F‑21/10 DEP

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Člen 92 Poslovnika – Zastopanje institucije po odvetniku – Nagrada za odvetnika – Stroški, ki se lahko povrnejo – Zahtevek za zamudne obresti“

Predmet:      Vloga za odmero stroškov, ki se lahko povrnejo, ki jo je na podlagi člena 92 Poslovnika vložila Evropska komisija na podlagi sklepa, izrečenega v zadevi Marcuccio/Komisija (F‑21/10, EU:F:2011:24).

Odločitev:      Skupni znesek stroškov, ki jih mora L. Marcuccio povrniti Evropski komisiji iz naslova stroškov, ki se lahko povrnejo v zadevi F‑21/10, Marcuccio/Komisija, znaša 3065 EUR. Na znesek iz točke 1 se obračunajo zamudne obresti od datuma vročitve tega sklepa do datuma dejanskega plačila, po obrestni meri, izračunani na podlagi obrestne mere Evropske centralne banke za glavne operacije refinanciranja, ki je veljala prvi koledarski dan v mesecu zapadlosti plačila, povečani za tri in pol odstotne točke.

Povzetek

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera stroškov – Stroški, ki se lahko povrnejo – Nujni izdatki, ki jih imajo stranke – Nagrade, ki jih institucija plača svojemu odvetniku – Vključitev – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati za odmero stroškov

(člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člen 7(1)Priloge I k Statutu Sodišča)

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Zamudne obresti

(členi od 81 do 83 in člen 92 Poslovnika Sodišča za uslužbence)

1.      Kot je razvidno iz člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu, se lahko institucije Unije svobodno odločijo za pomoč odvetnika. Zato spada plačilo odvetnika v okvir pojma nujnih stroškov, ki nastanejo zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila taka pomoč odvetnika objektivno upravičena.

V zvezi z določitvijo zneska nagrade za odvetnika, do katerega se lahko zahteva povrnitev, sodišče Unije ni pristojno za določitev nagrade, ki jo morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč mora določiti znesek, do katerega se lahko za ta plačila zahteva povrnitev stroškov od stranke, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov. Sodišču Unije namreč pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati niti nacionalne tarife, ki določa nagrade odvetnikov, niti morebitnega dogovora, ki ga zadevna stranka v zvezi s tem sklene s svojimi zastopniki ali svetovalci.

Prav tako to, da je plačilo odvetniku določeno s pavšalnim zneskom, ne vpliva na presojo Splošnega sodišča glede zneska, katerega povrnitev se lahko zahteva iz naslova stroškov, ker se sodišče opira na ustaljena merila sodne prakse in natančne navedbe, ki jim jih morajo predložiti stranke. Čeprav neobstoj teh podatkov Sodišču za uslužbence ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, v katerem mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov.

Poleg tega zneska nagrade odvetnika zadevne institucije, ki se lahko povrne, ni mogoče oceniti, ne da bi se upoštevalo delo, ki so ga njene službe opravile, preden je bila zadeva predložena Sodišču za uslužbence. Ker je namreč dopustnost tožbe pogojena z vložitvijo pritožbe in njeno zavrnitvijo s strani organa, pristojnega za imenovanja, so službe institucije načeloma vključene v reševanje sporov, še preden se predložijo Sodišču za uslužbence.

Sodišče Unije mora v zvezi z obsegom dela, povezanim s predhodnim postopkom, pravilno presoditi delo, ki je nujno za postopek v glavni stvari, s tem da določi število ur odvetnikovega dela.

(Glej točke od 18 do 20, 22 in 30.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sklepa Marcuccio/Komisija, T‑278/07 P-DEP, EU:T:2013:269, točka 20; in Marcuccio/Komisija, T‑366/10 P-DEP, EU:T:2014:63, točka 33 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: sklep Chatzidoukakis/Komisija, F‑84/10 DEP, EU:F:2014:41, točke 21, 22 in 24 in navedena sodna praksa.

2.      V skladu s členom 92 Poslovnika Sodišča za uslužbence je to izključno pristojno za ugotavljanje obveznosti plačila zamudnih obresti v zvezi z naložitvijo stroškov, ki jo izreče, in za določitev obrestne mere, ki se uporabi.

Iz členov od 81 do 83 Poslovnika je razvidno, da sklep kot tak ni predmet razglasitve. Sklep mora vsebovati datum sprejetja in postane pravnomočen z dnem vročitve. Iz tega je razvidno, da je treba stranko, ki zahteva zamudne obresti od datuma izreka sklepa, šteti, kot da od Sodišča za uslužbence, določitev zamudnih obresti od stroškov, ki se lahko povrnejo, zahteva le od vročitve sklepa o določitvi stroškov. Tako je stranka upravičena do zamudnih obresti od zneska stroškov, ki se lahko povrnejo, ki jih je določilo sodišče, od vročitve sklepa o določitvi stroškov do dejanskega plačila navedenih stroškov.

(Glej točke 34, 36 in 37.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: sklep Marcuccio/Komisija, T‑450/10 P-DEP, EU:T:2014:32, točka 47;

Sodišče za uslužbence: sklep Chatzidoukakis/Komisija, EU:F:2014:41, točka 38 in navedena sodna praksa.