SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 5. julija 2011

Zadeva F‑73/10

Angel Coedo Suárez

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Odškodninska tožba – Zavrnitev odškodninskega zahtevka zaradi molka organa, nato izrecna odločba o njegovi zavrnitvi – Nepravočasnost predhodne pritožbe zoper zavrnitev zaradi molka organa – Nedopustnost“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Coedo Suárez predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Sveta z dne 26. oktobra 2009, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek z dne 3. junija 2009 za povrnitev škode, ki naj bi mu jo povzročila navedena institucija, drugič, razglasitev ničnosti odločbe Sveta z dne 26. maja 2010, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper navedeno odločbo, in, tretjič, naložitev Svetu, naj povrne zatrjevano premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot nedopustna. Svet nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Zavrnitev predloga zaradi molka organa, ki ni bila izpodbijana v rokih – Naknadna odločba – Potrdilni akt

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Roki – Narava javnega reda – Prekluzija – Opravičljiva zmota – Pojem

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Postopek – Stroški – Breme – Upoštevanje zahtev pravičnosti – Naložitev stroškov uspeli stranki

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 87(2) in 88; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(1))

1.      Izrecna odločba o zavrnitvi zahteve, ki je bila sprejeta po zavrnitvi iste zahteve zaradi molka organa, je v celoti ugotovitveni akt, ki zadevnemu uradniku ne omogoča, da nadaljuje predhodni postopek tako, da dobi nov rok za vložitev pritožbe. Poleg tega člen 91(3), druga alinea, Kadrovskih predpisov določa, da začne z izrecno odločbo o zavrnitvi, sprejeto po zavrnitvi zaradi molka organa, vendar v roku za vložitev tožbe, znova teči rok, vendar navedeno pravilo zadeva le rok za vložitev tožbe zoper zavrnitev pritožbe in se ne uporablja za rok vložitev pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka. Člen 91(3), druga alinea, Kadrovskih predpisov je namreč posebna določba, ki zadeva načine izračunavanja rokov za tožbe ter jo je treba razlagati dobesedno in ozko.

(Glej točki 37 in 38.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 17. november 2000, Martinelli proti Komisiji, T‑200/99, točka 11 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče Evropske unije: 8. julij 2010, Sevenier proti Komisiji, T‑368/09 P, točke od 28 do 30;

Sodišče za uslužbence: 8. julij 2009, Sevenier proti Komisiji, F‑62/08, točke od 33 do 40; 10. maj 2011, Barthel in drugi proti Sodišču, F‑59/10, točke od 25 do 27.

2.      Roki za vložitev iz člena 90 Kadrovskih predpisov, določeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev ter preprečitve vsakršne diskriminacije ali samovoljnega ravnanja pri vodenju sodnih postopkov, so del javnega reda in niso sredstvo, o katerem prosto presojajo stranke ali sodišče, ki je pristojno, da – celo po uradni dolžnosti – preveri, ali so upoštevani.

Čeprav je mogoče, da se vloga kljub kršitvi pravil o rokih pritožbe in tožbe ne zavrže zaradi nedopustnosti, kadar navedena kršitev izhaja iz opravičljive zmote uradnika, pa lahko pojem opravičljive zmote zadeva samo izjemne okoliščine, zlasti če bi institucija, ki je izdala izpodbijani akt, ravnala tako, da bi lahko njeno ravnanje samo po sebi ali odločilno povzročilo sprejemljivo zmedo pri posamezniku, ki je ravnal v dobri veri in je izkazal potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.

V zvezi s tem obvestilo, da se zahteva, vložena na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, preučuje in da službe zadevne institucije še niso sprejele dokončnega sklepa, nima pravnega učinka in na njegovi podlagi zlasti ni mogoče podaljšati rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Stranke v sporu ne morejo po svoji volji podaljševati rokov iz Kadrovskih predpisov, ker so ti del javnega reda, z njihovim strogim spoštovanjem pa sta zagotovljeni jasnost in varnost pravnih položajev.

Poleg tega pravica do učinkovitega sodnega varstva ni v ničemer ogrožena zaradi dosledne uporabe predpisov Unije o procesnih rokih, s katero sta izpolnjeni zahteva po pravni varnosti in nujnost izognitve vsakršni diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov. Pravica do poštenega sojenja, priznana v pravnem redu Unije s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, namreč ne preprečuje določitve roka za vložitev pravnega sredstva.

(Glej točke 34, 40, 41 in 43.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. junij 1965, Müller proti Svetu, 43/64; 17. februar 1972, Richez-Parise proti Komisiji, 40/71, točki 8 in 9; 1. april 1987, Dufay proti Parlamentu, 257/85, točka 10; 29. junij 2000, Politi proti Evropski fundaciji za usposabljanje, C‑154/99 P, točka 15; 17. maj 2002, Nemčija proti Parlamentu in Svetu, C‑406/01, točka 20 in navedena sodna praksa; 18. januar 2007, PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, točka 101;

Sodišče prve stopnje: 10. april 2003, Robert proti Parlamentu, T‑186/01, točka 54; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, točka 40; 15. januar 2009, Braun-Neumann proti Parlamentu, T‑306/08 P, točka 36;

Sodišče za uslužbence: 11. junij 2009, Ketselidis proti Komisiji, F‑72/08, točka 52; 12. maj 2010, Peláez Jimeno proti Parlamentu, F‑13/09, točka 18.

3.      V skladu s členom 87(2) svojega poslovnika lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji plačilo stroškov ne naloži. Poleg tega se lahko v skladu s členom 88 istega poslovnika stranki, čeprav je uspela, naloži delno ali celotno plačilo stroškov, če se to zdi upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe.

Upravičiti je mogoče zlasti naložitev stroškov instituciji, tudi če je uspela stranka, in sicer z nezadostno skrbnostjo med predhodnim postopkom, če je, po eni strani, dopustila, da se je štirimesečni rok iz člena 90(1) Kadrovskih predpisov iztekel, preden je sprejela izrecno odločbo o zavrnitvi zahtevka, ki ga je vložil zadevni uradnik, ter, po drugi strani, v zadevni odločbi zadevne osebe ni opozorila, da je bila zavrnitev zaradi molka organa že sprejeta in da je trimesečni rok tekel od zadnjenavedene odločbe.

(Glej točke 45, 47 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Le Maire proti Komisiji, F‑27/05, točka 53; zgoraj navedena sodba Barthel in drugi proti Sodišču, točki 33 in 34.