Večjezičnost v jedru postopkov

Večjezična ureditev Sodišča temelji na določitvi jezika postopka za vsako zadevo. V vseh vrstah postopkov (postopek predhodnega odločanja, direktna tožba, pritožba) je jezik, v katerem je sestavljen začetni procesni akt (akt, s katerim se postopek začne: predlog za sprejetje predhodne odločbe, tožba, pritožba) tisti, ki določa jezik postopka v zadevi. Edina izjema je postopek za izdajo mnenja, saj so vsi uradni jeziki tudi jeziki postopka.

Vsak uradni jezik Evropske unije je torej lahko jezik postopka. V postopku predhodnega odločanja se akt, s katerim se postopek začne (ali njegov povzetek), prevede v vse uradne jezike. Večjezičnost se nato skozi celoten postopek (pisni in nato ustni del) ne uporablja celostno (razen v postopkih za izdajo mnenja), ampak glede na jezik postopka, status in jezikovno znanje intervenientov v postopku in članov sestave (organizacijska enota sodišča, ki sestavlja Sodišče Evropske unije, kadar odloča o zadevi, ki mu je predložena).

V pisnem delu postopka mora izmenjane vloge njihov avtor načeloma sestaviti v jeziku postopka. Države članice intervenirajo v svojem uradnem jeziku ali v enem od svojih uradnih jezikov, njihove pisne vloge pa nato službe Sodišča prevedejo v jezik postopka. V vseh primerih se procesni akti prevedejo v jezik posvetovanja, ki je dandanes francoščina, da se lahko sestava seznani z njimi.

V ustnem delu postopka, torej na obravnavah, velja enako načelo, in sicer je jezik, v katerem poteka obravnava, jezik postopka. Vendar so na obravnavi prisotni udeleženci (stranke, sodniki, generalni pravobranilec, zastopniki držav članic itd.), ki govorijo različne materne jezike. Zato je potrebno tolmačenje. Tolmačenje se vedno zagotavlja v jezik postopka in iz tega jezika, v jezik posvetovanja in v jezik držav članic, ki so napovedale udeležbo na obravnavi. Izvaja se lahko tudi iz jezika enega ali več članov sestave in v ta jezik. Določanje jezikov, iz katerih in v katere bo na obravnavi zagotovljeno tolmačenje, torej temelji na zelo praktičnih premislekih. Samo postopek za izdajo mnenja zahteva tolmačenje iz vseh jezikov in v vse jezike.

V številnih zadevah, ki so predložene Sodišču, sodeluje generalni pravobranilec, ki predstavi sklepne predloge kot pomoč sestavi. V praksi se ti sestavijo in nato na javni obravnavi preberejo v enem od šestih jezikov, ki jih službe najbolj pokrivajo. Prevedejo se v vse uradne jezike in se skupaj s sodno odločbo objavijo v Zbirki odločb Sodišča.

Faza posvetovanja načeloma poteka v enem jeziku, ki je dandanes francoščina, nato pa sestava podpiše odločbo, s katero se postopek konča, v jeziku postopka. V okviru večjezičnega razširjanja sodne prakse se prevede v vse uradne jezike.