Šport

Uvod

Šport je v Evropi pogosto čezmejna dejavnost, saj so prestopi športnikov, organizacija tekmovanj in športni prenosi velikokrat povezani z več državami. Sodišče EU je večkrat pojasnilo, kako se pravo EU uporablja za različne vidike športa. Nekatera ključna vprašanja so:

• Kakšne so pravice športnikov kot delavcev z vidika svobode gibanja?
• Ali so pristojnosti športnih zvez– zlasti njihova pristojnost, da odobrijo organizacijo vseh mednarodnih tekmovanj – v nasprotju s konkurenčnim pravom EU?
• Ali je mogoče omejiti ekskluzivne pravice do prenosa, da se zagotovi, da lahko javnost spremlja pomembne športne dogodke na neplačljivi televiziji?

Prosto gibanje športnikov

Zadeva Bosman je morebiti ena najbolj znanih sodnih zadev vseh časov. Ime „Bosman“ je postalo del splošnega športnega besedišča in ustvarjena je bila povsem nova kategorija prestopov med nogometnimi klubi. Za to zadevo in načeli, ki so bila z njo določena, se skriva resnična človeška zgodba.

Jean-Marc Bosman je bil nogometaš belgijskega kluba RFC Liège. Ko mu je leta 1990 potekla pogodba, je želel zamenjati ekipo in oditi v francoski klub Dunkerque. Vendar je bil prenos blokiran, ker klub Dunkerque ni želel plačati nadomestila za prestop, ki ga je zahteval klub Liège. Klub Liège je J. M. Bosmana suspendiral, poleg tega pa so ga vsi evropski klubi, ki bi ga lahko zaposlili, uvrstili na črno listo, zaradi česar je ostal ne le brezposeln, ampak tudi nezaposljiv.

Belgijsko sodišče je to zadevo predložilo Sodišču, ki je odločilo, da pravila o nadomestilih za prestop omejujejo prosto gibanje igralcev, ki želijo igrati v drugi državi članici, saj jim tudi po izteku pogodbe preprečujejo ali jih odvračajo od tega, da bi zapustili svoje nekdanje klube. Sodišče je poleg tega razsodilo, da nogometne lige ne smejo določiti omejitev glede števila tujih igralcev iz EU, ki sestavljajo moštvo na tekmah. S sodbo Bosman se je pričela doba brezplačnih prestopov in se je omogočil večji pretok igralcev v EU (C‑415/93, Bosman).

Učinek zadeve Bosman je presegel nogomet, saj je vplival tudi na druge športe, kot so košarka, rokomet in kriket. Sodišče je v poznejših zadevah to načelo nadalje razvilo in ugotovilo, da velja tudi za nekatere športnike, ki ne prihajajo iz EU. Če je bil športnik iz države, ki je z EU sklenila sporazum, ki je vključeval pravila o prostem gibanju oseb, so zanj veljala ista načela. Med temi zadevami sta bili zadeva Kolpak (C‑438/00, Deutscher Handballbund), ki se je nanašala na slovaškega rokometaša, preden je bila Slovaška država članica, in zadeva Simutenkov glede ruskega nogometaša, ki je igral v Španiji (C‑265/03, Simutenkov).

Leta 2008 je francosko sodišče zaprosilo Sodišče za pojasnila glede pogodbe za „joueur espoir“ – obetavnega igralca. Olivier Bernard je tako pogodbo podpisal z nogometnim klubom Olympique Lyonnais. S pogodbo se je zavezal, da se bo usposabljal pri klubu in z njim podpisal svojo prvo pogodbo za poklicnega igralca, če mu jo bo klub ponudil. Vendar je O. Bernard namesto tega po obdobju usposabljanja podpisal pogodbo s klubom Newcastle United, zato je klub Olympique Lyonnais zahteval odškodnino. Sodišče se je strinjalo, da take pogodbe omejujejo prosto gibanje igralcev. Vendar lahko nogometni klubi zakonito zahtevajo nadomestilo za usposabljanje mladih igralcev, ki so nato podpisali svojo prvo poklicno pogodbo s klubom v drugi državi članici, katerega višina je sorazmerna z dejanskimi stroški usposabljanja (C‑325/08, Olympique Lyonnais).

Leta 2022 je belgijsko sodišče Sodišču predložilo zadevo v zvezi z nekdanjim poklicnim nogometašem, ki je živel v Franciji in je izpodbijal nekatera pravila FIFE o prestopih igralcev. Trdil je, da so mu ta pravila preprečevala zaposlitev v belgijskem nogometnem klubu. Ta pravila so določala, da morata v primeru predčasne prekinitve pogodbe brez „utemeljenega razloga“ igralec in njegov novi klub prejšnjemu klubu izplačati odškodnino. Novemu klubu so grozile tudi sankcije in druge negativne posledice, kot so začasna prepoved prestopov in odlog izdaje mednarodnih prestopnih certifikatov. Sodišče je odločilo, da so pravila FIFE v nasprotju s pravom EU, saj preprečujejo prosto gibanje poklicnih nogometašev, ki želijo izboljšati svoje sposobnosti z delom v novem klubu (C‑650/22, FIFA).

Športne zveze in konkurenčno pravo

Sodišče je v dveh zadevah, o katerih je odločalo konec leta 2023, preučilo medsebojni vpliv konkurenčnega prava in ureditve športa. Konkurenčno pravo prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja na trgu. Vendar pa šport pogosto ureja ena sama organizacija, ki določa pravila in organizira ta šport.

Prva zadeva se je nanašala na International Skating Union (Mednarodna drsalna zveza, v nadaljevanju: ISU), ki izdaja odobritve za vsa mednarodna drsalna tekmovanja. ISU ima pooblastila, da športnikom prepove udeležbo na vseh tekmovanjih, če se udeležijo neodobrenih dogodkov (C‑124/21 P, International Skating Union/Komisija).

Druga zadeva je nastala zaradi odziva FIFE in UEFE na evropsko Superligo, ko sta ti zagrozili, da bosta sankcionirali vse klube ali igralce, ki bodo sodelovali (C‑333/21, European Superleague Company).

Sodišče je v obeh zadevah odločilo, da so tovrstna pravila nezakonita. Za pooblastila FIFE, UEFE in ISU ni bil določen noben okvir, ki bi zagotavljal, da so ta pregledna, objektivna, nediskriminatorna in sorazmerna. Zaradi tega so ovirala prosto konkurenco na trgu EU. Sodišče je tudi razsodilo, da so pravila škodljiva za igralce in športnike, saj jim preprečujejo sodelovanje na novih in inovativnih tekmovanjih. Škodljiva pa so tudi za medije in gledalce, saj jim je onemogočeno spremljanje teh tekmovanj.

Leta 2021 je belgijsko sodišče zaprosilo Sodišče, naj presodi o zadevi, v kateri sta nogometaš in belgijski nogometni klub izpodbijala pravila o „doma vzgojenih igralcih“. Namen teh pravil je bil spodbujati razvoj lokalnih talentov. Sodišče je ugotovilo, da bi lahko bila ta pravila z vidika konkurenčnega prava EU nezakonita, saj omejujejo zmožnost klubov, da tekmujejo med seboj z zaposlovanjem nadarjenih igralcev ne glede na to, kje so bili „vzgojeni“. Sodišče je tudi ugotovilo, da bi lahko ta pravila posredno diskriminirala igralce, ki prihajajo iz drugih držav članic. Vendar je Sodišče belgijskemu sodišču prepustilo, da ugotovi, ali so ta pravila upravičena s ciljem spodbujanja zaposlovanja in usposabljanja mladih poklicnih nogometašev na lokalni ravni (C‑680/21, Royal Antwerp Football Club).

Ogled športnih dogodkov

Načeloma lahko imetniki pravic za športne dogodke svoje pravice do prenosa prodajo, komur želijo. Vendar lahko države članice v skladu s pravom EU zahtevajo, da se morajo nekateri dogodki, ki so „velikega družbenega pomena“, prenašati na neplačljivih kanalih. To omejuje znesek denarja, ki ga lahko imetniki pravic prejmejo za pravice do prenosa. Združeno kraljestvo in Belgija sta kot dogodke „velikega pomena“ navedla vse tekme svetovnega prvenstva v nogometu, Združeno kraljestvo pa tudi vse tekme EURO. FIFA in UEFA sta trdili, da številne tekme za ti državi niso bile velikega pomena. Na primer, tekme skupin, v katerih ne sodelujejo ekipe iz Združenega kraljestva ali Belgije, naj se ne bi smele šteti za pomembne. Splošno sodišče je pritrdilo Združenemu kraljestvu in Belgiji. Priznalo je, da bi lahko države članice vse tekme na teh turnirjih opredelile za dogodke velikega družbenega pomena. Splošno sodišče je opozorilo, da lahko tudi „manj zanimive“ tekme vplivajo na napredovanje nacionalnih ekip in celotno tekmovanje. Čeprav bi prikazovanje teh tekem na neplačljivi televiziji omejilo ekskluzivne pravice FIFE in UEFE do prenosa, je Splošno sodišče ugotovilo, da je te omejitve mogoče upravičiti s potrebo po zaščiti pravice javnosti do obveščenosti in zagotavljanju prostega dostopa do dogodkov družbenega pomena (T‑385/07, T‑55/08 in T‑68/08, FIFA in UEFA/Komisija).

Leta 2008 je sodišče Združenega kraljestva Sodišču postavilo vprašanje glede načina prodaje pravic do prenosa angleške Premier League. Vsak izdajatelj televizijskega programa je lahko predvajal tekme samo na določenem območju. To je pomenilo, da so lahko televizijski gledalci gledali samo tiste tekme Premier League, ki so jih predvajali izdajatelji televizijskih programov v državi članici, v kateri so živeli. Gostišča v Združenem kraljestvu so kupila dekodirne kartice iz Grčije, ki so jim omogočale dostop do tekem Premier League in njihovo predvajanje. Sodišče je razsodilo, da so vsi sistemi licenc, ki izdajateljem televizijskih programov zagotavljajo izključne pravice v državi članici in gledalcem prepovedujejo gledanje oddaj z dekodirno kartico v drugih državah članicah, v nasprotju s pravom EU. Vendar je odločilo, da je za predvajanje tekem na javnih mestih, kot so gostišča, potrebno dovoljenje, če predvajanje vključuje elemente, zaščitene z avtorskimi pravicami, kot je uvodna video sekvenca ali glasba (C‑403/08 in C‑429/08, Football Association Premier League in drugi ter Murphy).

V poznejši zadevi je Sodišče odločilo o uporabi kratkih posnetkov športnih dogodkov v informativnih oddajah. V skladu s pravili EU je treba izdajateljem televizijskih programov dovoliti uporabo posnetkov v kratkih poročilih o dogodkih javnega interesa, tudi če so ti dogodki zajeti z ekskluzivnimi pravicami do prenosa. Čeprav se lahko od medijske hiše zahteva plačilo, mora biti to omejeno na tehnične stroške za dostop do signala. Medijska hiša Sky Österreich, ki je imela ekskluzivne pravice za nekatere športne dogodke, je trdila, da se pri tem ne upoštevajo širši stroški, povezani z licenciranjem in produkcijo. Vendar je Sodišče potrdilo, da je nadomestilo za zagotavljanje dostopa do prenosov lahko omejeno na tehnične stroške, ki so neposredno povezani z zagotavljanjem signala. Ta omejitev varuje temeljno pravico državljanov do obveščenosti in zagotavlja dostop javnosti do ključnih informacij o pomembnih dogodkih, kot so nogometne tekme, kljub sporazumom o ekskluzivnosti (C‑283/11, Sky Österreich).

Zaključek

S temi sodbami sta Sodišče in Splošno sodišče zagotovili, da lahko vsakdo izkoristi svojo pravico do prostega gibanja in zaščito, ki jo zagotavljajo pravila EU o konkurenci, hkrati pa priznali posebno mesto, ki ga ima šport v naši družbi.