O Sodišču

Kdo dela na Sodišču?

Sodniki

Sodišče ima 27 sodnikov, po enega iz vsake države članice EU.

Vsaka država članica imenuje svojega sodnika. Pravila o tem, kako je treba sodnika izbrati, ne obstajajo in vsaka država članica lahko uporabi svoj postopek. Vendar mora biti izbrana oseba neodvisna in biti bodisi usposobljena, da je lahko imenovana na najvišje sodniške položaje v državi članici, ki jo imenuje, bodisi priznan strokovnjak za pravo EU. Kandidate preveri poseben odbor, ki se prepriča, ali so ustrezni za vlogo sodnika oziroma generalnega pravobranilca. Ta odbor je poznan kot Odbor 255, ime pa je dobil po členu 255 Pogodbe o delovanju EU, s katerim je bil ustanovljen. Sodnike nato uradno imenujejo vse države članice skupaj.

Sodniki so imenovani za obdobje šestih let. To obdobje se lahko podaljša.

Ali ste vedeli?

Sodnik z najdaljšim stažem na Sodišču je sedanji predsednik Koen Lenaerts, ki je bil prvič imenovan leta 2003.

Sodniki izvolijo predsednika in podpredsednika za obdobje treh let.

Sedanji predsednik Koen Lenaerts je bil prvič izvoljen leta 2015.

Koliko sodnikov obravnava zadevo?

Vsi sodniki ne obravnavajo vseh zadev. Vsaka zadeva se dodeli določenemu senatu. Število sodnikov v senatu odraža, kako pomembna ali zapletena je zadeva.

Na Sodišču delujejo:

• senat 15 sodnikov, ki se imenuje veliki senat,
• senati 5 sodnikov in
• senati 3 sodnikov.

Sodišče lahko zaseda tudi na občni seji 27 sodnikov. To se zgodi le v izjemno pomembnih zadevah.

Velikemu senatu predseduje predsednik Sodišča. V velikem senatu so tudi podpredsednik in trije predsedniki senatov petih sodnikov. Preostalih deset sodnikov je nato izbranih po natančno določenem sistemu rotacije, da se zagotovi enakomerna porazdelitev zadev.

Veliki senat odloča v zadevah, ki so posebej zapletene ali pomembne za razvoj prava EU, oziroma kadar to zahteva država članica ali institucija EU.

Druge zadeve obravnavajo senati treh ali petih sodnikov. Predsedniki senatov petih sodnikov so izvoljeni za tri leta, predsedniki senatov treh sodnikov pa za eno leto.

Približno 45 % zadev obravnavajo senati treh sodnikov. Približno 40 % zadev obravnavajo senati petih sodnikov, približno 10 % zadev pa obravnava veliki senat.

Generalni pravobranilci

Sodišču pomaga tudi 11 generalnih pravobranilcev. Imenovani so na enak način kot sodniki.

Ali ste vedeli?

Ker je generalnih pravobranilcev manj kot držav članic, vse države ne morejo istočasno imenovati vsaka svojega generalnega pravobranilca. Pet največjih držav članic – Španija, Nemčija, Francija, Italija in Poljska – ima stalno pravico imenovati generalnega pravobranilca. Preostalih šest mest se izmenjuje med drugimi 22 državami članicami po sistemu rotacije. Vsaka država članica imenuje generalnega pravobranilca za eno samo šestletno obdobje. Pravica do imenovanja generalnega pravobranilca nato po vrstnem redu preide na naslednjo državo članico. Ta vrstni red je določen po abecednem vrstnem redu imena države članice v njenem jeziku.

Generalni pravobranilci imajo zelo posebno vlogo. V nasprotju s sodniki ne odločajo o zadevi.

Preden sodniki odločijo o zadevi, generalni pravobranilec sodnikom predloži neodvisne „sklepne predloge“. V teh sklepnih predlogih zadevo preuči in predlaga, kako bi bilo mogoče razrešiti probleme, ki so se v tej zadevi pojavili.

Generalni pravobranilci ne sodelujejo pri vseh zadevah. Sodelujejo le, kadar se v zadevi pojavijo nova pravna vprašanja in bi bili sklepni predlogi koristni.

Sodniki lahko o zadevi odločijo po lastni presoji – ni treba, da sledijo sklepnim predlogom generalnega pravobranilca.

V vsakem primeru sklepni predlogi generalnega pravobranilca Sodišču pomagajo pri odločanju, saj ima tako na voljo še eno, neodvisno stališče.

Sodni tajnik

Sodni tajnik ima dvojno vlogo. Odgovoren je za nemoten potek postopkov, poleg tega pa opravlja tudi funkcijo generalnega sekretarja institucije.

Sodni tajnik je kot generalni sekretar pod vodstvom predsednika Sodišča odgovoren za različna področja.

Sodni tajnik je odgovoren tudi za pripravo letnega proračuna Sodišča EU in pogajanja o njem ter za zagotavljanje pravilne porabe sredstev.

Predstavlja institucijo pri njenem sodelovanju z različnimi institucijami in organi EU ter sodeluje s številnimi drugimi zunanjimi deležniki.

Sodnega tajnika izvolijo sodniki in generalni pravobranilci za obdobje šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Ali ste vedeli?

Sodni tajnik Sodišča z najdaljšim stažem je bil Albert van Houtte, prvi sodni tajnik, ki je to funkcijo opravljal skoraj 29 let, od marca 1953 do februarja 1982. Na začetku, ko je bila institucija še razmeroma majhna, je bila glavna naloga sodnega tajnika pomoč sodnikom. Z razvojem institucije se je spreminjala tudi vloga sodnega tajnika, ki je kot generalni sekretar postopoma prevzel več odgovornosti.

Sedanji sodni tajnik Sodišča je Alfredo Calot Escobar, ki je na tem položaju od leta 2010.

Osebje

Na Sodišču EU je trenutno zaposlenih nekaj več kot 2300 oseb.

Večina teh zaposlenih so javni uslužbenci EU, izbrani v strogem izbirnem postopku. Na Sodišču EU so zaposlene osebe iz vseh držav članic EU.

Približno polovica osebja Sodišča EU dela v Generalnem direktoratu za večjezičnost, ki skrbi, da je delo Sodišča na voljo v vseh 24 uradnih jezikih EU.

Če želite izvedeti več o delu osebja Sodišča EU, obiščite naše strani, namenjene posameznim službam Sodišča EU.

Če želite izvedeti več o tem, kako se lahko prijavite za delo na Sodišču EU, obiščite naše strani o zaposlitvi.

Katere zadeve obravnava Sodišče?

Naloga Sodišča je zagotavljati, da se pravo EU povsod v EU razlaga in uporablja na enak način. To nalogo opravlja tako, da obravnava zadeve, v katerih imajo stranke različna stališča o tem, kakšen je pomen prava ali kako ga je treba uporabljati. Večino zadev Sodišču predložijo nacionalna sodišča. Te zadeve se imenujejo predlogi za sprejetje predhodne odločbe. Nekatere zadeve pa se vložijo neposredno pri Sodišču in se imenujejo „direktne tožbe“.

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe

Pravo EU je del nacionalnega prava vsake države članice EU. To pomeni, da se je mogoče na pravo EU pred nacionalnimi sodišči v EU neposredno sklicevati. Nacionalna sodišča lahko torej neposredno uporabljajo pravo EU. To se imenuje „neposredni učinek“ prava EU.

Če ni povsem jasno, kako bi bilo treba pravo EU v neki zadevi razlagati, lahko nacionalna sodišča postavijo vprašanja Sodišču. Tako se lahko razjasni, kaj določba prava EU pomeni oziroma, celo, ali je veljavna. To nato nacionalnim sodiščem omogoča, da uporabijo pravo EU ter odločijo, ali sta nacionalna zakonodaja in praksa v skladu s pravom EU.

Po potrebi lahko ta vprašanja postavi vsako neodvisno sodišče v EU.

Nacionalna sodišča, zoper odločitve katerih ni mogoče vložiti pritožbe, pa ta vprašanja morajo zastaviti, če odgovor ni jasen, vendar je potreben za odločitev v zadevi.

Sodišče nato ta vprašanja preuči.

Sodišče prisluhne stališčem:

• strank v nacionalni zadevi;
• vsake države članice EU, ki želi sodelovati v zadevi – pogosto gre za državo, iz katere je zadeva prišla;
• Komisije in drugih institucij EU, ki želijo podati mnenje.

Sodišče nato izda sodbo. V sodbi so odgovori na vprašanja, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče. To nato nacionalnemu sodišču omogoča, da sprejme končno odločitev o zadevi.

Sodba Sodišča o pravu EU je dokončna in zavezujoča. Nacionalno sodišče mora upoštevati odgovor, ki ga je dalo Sodišče. Tudi druga nacionalna sodišča v EU morajo upoštevati to sodbo, če obravnavajo podobne zadeve.

Na ta način Sodišče in nacionalna sodišča sodelujejo, da bi zagotovila, da se v EU uporablja le ena razlaga prava EU.

Številna najpomembnejša načela prava EU so bila določena v tovrstnih zadevah. Večina zadev, ki jih obravnava Sodišče (več kot 60 %), so predlogi za sprejetje predhodne odločbe.

Večino teh zadev obravnava Sodišče. Vendar tiste, ki se nanašajo na DDV, sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, carine, trošarine ali tarifno uvrstitev blaga ter odškodnine za letalske potnike, obravnava Splošno sodišče.

Direktne tožbe

Direktne tožbe so zadeve, ki prispejo neposredno na Sodišče. Samo institucije EU in države članice lahko vložijo te zadeve neposredno pri Sodišču.

V nekaterih okoliščinah lahko državljani ali podjetja vložijo zadevo pri Splošnem sodišču. Več informacij o tem najdete na naši strani o Splošnem sodišču.

Obstajajo različne vrste direktnih tožb. Najpogostejše so tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti in ničnostne tožbe.

Tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti

Te zadeve, ki se pogosto imenujejo tudi postopki za ugotavljanje kršitev, se sprožijo proti državi članici EU zaradi nespoštovanja prava EU.

Mogoče je, da ena država članica vloži tožbo proti drugi, vendar so taki primeri redki.

Večino teh zadev vloži Komisija.

Komisija redno spremlja, ali države članice spoštujejo pravo EU. To počne sama, vendar tudi na podlagi pritožb, ki jih prejme od državljanov.

Če Komisija meni, da država članica ne spoštuje prava, proti njej začne uradni postopek. Ta postopek obsega tri faze. V prvih dveh fazah je država članica opozorjena na morebitno težavo in ji je dana možnost, da jo odpravi. Če država članica ne sprejme potrebnih ukrepov ali če Komisija meni, da odziv ni zadovoljiv, zadevo predloži Sodišču.

Sodišče nato odloči, ali država članica krši pravo Unije.

V zadnjih letih te zadeve predstavljajo manj kot 5 % vseh zadev, vloženih pri Sodišču.

V nekaterih primerih, v katerih država članica ni sprejela nacionalne zakonodaje za izvajanje nekaterih predpisov EU, natančneje direktiv, lahko to takoj privede do denarne kazni.

V drugih primerih, v katerih Sodišče ugotovi, da je država članica kršila pravo EU, mora ta država članica sprejeti ukrepe za spoštovanje sodbe Sodišča.

Če država članica sodbe Sodišča ne upošteva, lahko Komisija vloži drugo tožbo. Če Sodišče državo članico obsodi še drugič, ji lahko naloži denarno sankcijo. Ta je lahko fiksni znesek za preteklo ravnanje, lahko pa je tudi denarna sankcija v obliki periodičnih plačil do izpolnitve obveznosti države članice.

Ničnostne tožbe

To so zadeve, s katerimi se zahteva razglasitev ničnosti predpisa ali odločbe oziroma sklepa EU. Zadeva se vloži proti instituciji, agenciji ali drugemu organu EU, ki je izdal odločbo oziroma sklep ali sprejel predpis.

Če zadevo vloži država članica zoper predpise, ki sta jih sprejela Evropski parlament in/ali Svet, zadevo obravnava Sodišče. Izjema od tega pravila so primeri, ko država članica izpodbija sklep Sveta v zvezi z državno pomočjo, protidampinškimi ukrepi in izvedbenimi pooblastili. Te zadeve je treba predložiti Splošnemu sodišču.

Sodišče obravnava tudi zadeve, ki jih ena institucija vloži proti drugi.

Vse druge zadeve, zlasti tiste, ki jih vložijo državljani, podjetja ali druge organizacije, obravnava Splošno sodišče. Več informacij o tem najdete na naši strani o Splošnem sodišču.

Tožbe zaradi nedelovanja

Te zadeve so podobne ničnostnim tožbam. Vendar se, namesto da bi se vložile, kadar je institucija sprejela odločitev, vložijo, kadar institucija, agencija ali organ ni sprejel odločitve. Te zadeve se lahko vložijo le, če je bila institucija zaprošena za ukrepanje in je dolžna ukrepati.

Te zadeve so zelo redke.

Podobno kot pri ničnostnih tožbah je Sodišče pristojno za zadeve, ki jih vložijo države članice in institucije. Splošno sodišče pa je pristojno za zadeve, ki jih vložijo posamezniki.

Omeniti je treba, da lahko državljani Komisijo sicer opozorijo, da je država članica morda kršila pravo EU, vendar Komisija ni dolžna sprožiti postopka proti državi članici. V takih okoliščinah zoper Komisijo ni mogoče vložiti tožbe zaradi nedelovanja.

Pritožbe

Tako kot v vseh pravnih sistemih obstaja mehanizem, ki omogoča, da se zoper nekatere odločbe Splošnega sodišča vloži pritožba pri Sodišču.

Pritožbe je mogoče vložiti le glede pravnih vprašanj, ne pa glede tega, kako je Splošno sodišče ugotovilo in presodilo dejansko stanje zadeve.

V nekaterih vrstah zadev Splošno sodišče že deluje kot pritožbeno sodišče. Številne agencije in organi EU, ki sprejemajo odločbe, na primer Urad EU za intelektualno lastnino ali Agencija EU za kemikalije, imajo neodvisen odbor za pritožbe. V takih primerih že odbor za pritožbe zadevne agencije ali organa preuči prvotno odločbo, preden je zadeva predložena Splošnemu sodišču. Zoper te odločbe Splošnega sodišča je torej mogoče vložiti pritožbo le, če jo Sodišče dopusti v posebnem postopku. Pritožba se dopusti, kadar se z njo odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava EU.

Vse pritožbe je treba vložiti v dveh mesecih od odločbe Splošnega sodišča.

Če se Sodišče s pritožbo strinja, lahko o zadevi odloči samo ali pa jo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožbi je ugodeno v približno 25 % primerov.

Pritožbe predstavljajo približno četrtino vseh zadev na Sodišču.

Kako poteka postopek?

Postopek pred Sodiščem urejata Statut Sodišča EU in Poslovnik Sodišča.

Postopek pred Sodiščem ima dva osnovna dela, to sta pisni in ustni del.

Stranke svoje argumente Sodišču predložijo v pisni obliki. Države članice in institucije EU lahko Sodišču predložijo tudi pisna stališča. To je pisni del postopka.

V številnih zadevah se izvede tudi obravnava. Obravnave so javne, najpomembnejše pa se prenašajo na našem spletnem mestu. Več informacij glede spremljanja obravnav najdete na naših straneh o pretočnih vsebinah in o tem, kako se udeležiti obravnave. Nekaj mesecev po obravnavi generalni pravobranilec predstavi sklepne predloge, če je bilo to zahtevano. To je ustni del postopka.

Po koncu ustnega dela postopka se sodniki posvetujejo in sprejmejo odločitev.

Razglasitev sodbe je javna.

Obravnavanje zadeve od začetka do konca v povprečju traja od 16 do 18 mesecev.

Za več informacij glejte našo stran o postopku pred Sodiščem.