O Splošnem sodišču

Kdo dela na Splošnem sodišču?

Sodniki

Splošno sodišče ima 54 sodnikov, po dva iz vsake države članice.

Vsaka država članica imenuje svoja sodnika. Pravila EU o tem, kako je treba sodnika izbrati, ne obstajajo in vsaka država članica lahko uporabi svoj postopek. Vendar mora biti izbrana oseba neodvisna in usposobljena, da je lahko imenovana na visoke sodniške položaje. Kandidate preveri poseben odbor, ki se prepriča, ali so ustrezni za vlogo sodnika. Ta odbor je poznan kot Odbor 255, ime pa je dobil po členu 255 Pogodbe o delovanju EU, s katerim je bil ustanovljen. Sodnike nato uradno imenujejo vse države članice skupaj.

Sodniki so imenovani za obdobje šestih let. To obdobje se lahko podaljša.

Ali ste vedeli?

Sodnik z najdaljšim stažem na Splošnem sodišču je Marc Jaeger iz Luksemburga, ki je bil prvič imenovan leta 1996. 12 let je bil tudi predsednik Splošnega sodišča, in sicer od septembra 2007 do septembra 2019.

Sodniki izvolijo predsednika in podpredsednika za obdobje treh let.

Sedanji predsednik je Marc van der Woude, ki je bil prvič izvoljen leta 2019.

Generalni pravobranilci

Splošno sodišče za razliko od Sodišča nima stalnih generalnih pravobranilcev. Vendar pa lahko sodnik opravlja naloge generalnega pravobranilca.

V zadevah predhodnega odločanja sta izmed sodnikov izvoljena dva sodnika, ki opravljata naloge generalnega pravobranilca. Izvoljena sta za obdobje treh let. Generalni pravobranilec v postopku predhodnega odločanja vedno poda svoja stališča, sklepne predloge pa pripravi le, če zadeva odpira nova pravna vprašanja in bi bili sklepni predlogi koristni.

Tudi v postopkih z direktno tožbo se lahko – v izjemnih okoliščinah – sodniku dodeli naloga generalnega pravobranilca. Vendar se to zgodi le redko. Ta možnost je bila uporabljena le v nekaj zadevah na začetku delovanja Splošnega sodišča v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Koliko sodnikov obravnava zadevo?

Vsi sodniki ne obravnavajo vseh zadev. Vsaka zadeva se dodeli določenemu senatu.

Splošno sodišče ima 10 senatov, ki lahko obravnavajo zadeve s tremi ali petimi sodniki. Obstaja tudi veliki senat, ki ga sestavlja 15 sodnikov, in vmesni senat, ki ga sestavlja 9 sodnikov.

Število sodnikov v senatu odraža, kako pomembna ali zapletena je zadeva.

Večino zadev obravnavajo senati treh sodnikov. V redkih primerih lahko zadeve, dodeljene senatu, ki odloča v sestavi treh sodnikov, obravnava in o njih odloči sodnik poročevalec, ki zaseda kot sodnik posameznik. Predloge za sprejetje predhodne odločbe obravnavajo senati petih sodnikov.

Predsedniki senatov so izvoljeni izmed sodnikov za obdobje treh let.

Vsi senati lahko obravnavajo ničnostne tožbe. Vendar so zadeve s področja intelektualne lastnine in s področja javnih uslužbencev dodeljene posebnim senatom. S to specializacijo se želi zagotoviti čim bolj učinkovito obravnavanje zadev.

Obstajata tudi dva specializirana senata, ki obravnavata predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki so posredovani Splošnemu sodišču. Vsak senat ima šest sodnikov, od katerih je eden izvoljen za generalnega pravobranilca. Sklepne predloge pripravi generalni pravobranilec iz drugega specializiranega senata.

Sodni tajnik in sodno tajništvo

Splošno sodišče ima svoje sodno tajništvo, ki skrbi za vodenje zadev.

Sodno tajništvo vodi sodni tajnik. Sodniki Splošnega sodišča imenujejo sodnega tajnika za obdobje šestih let. Tako kot mandat sodnikov se lahko tudi mandat sodnega tajnika podaljša. Sedanji sodni tajnik je Vittorio Di Bucci, ki je bil prvič imenovan leta 2023.

Splošno sodišče uporablja tudi druge službe institucije.

Katere zadeve obravnava Splošno sodišče?

Splošno sodišče lahko obravnava veliko različnih vrst zadev. Večino zadev temu sodišču predložijo posamezniki in podjetja zoper odločbe oziroma sklepe in akte institucij, organov, uradov ali agencij EU.

Ničnostne tožbe, ki jih vložijo posamezniki

Splošno sodišče obravnava vse zadeve, ki jih predložijo posamezniki, podjetja ali organizacije, ki izpodbijajo akte ali odločbe oziroma sklepe organov EU. Da bi bila tožba dopustna, mora akt, ki se izpodbija, bodisi:

1. biti naslovljen neposredno na zadevno osebo. To velja na primer za sklep o zamrznitvi sredstev določene osebe ali sklep s področja konkurence, s katerim se podjetju naloži globa, ali
2. biti regulativni akt, ki neposredno vpliva na to osebo in za začetek veljavnosti ne potrebuje nobenega dodatnega izvedbenega ukrepa, ali
3. se neposredno in posamično nanašati na pravni položaj osebe, ki je vložila tožbo.

„Neposredno in posamično nanašanje“ ima v pravu EU zelo poseben pomen. To pomeni, da čeprav oseba v aktu ni neposredno navedena, ta akt zaradi določenih značilnosti, po katerih se ta oseba razlikuje od vseh drugih oseb, vpliva na njen pravni položaj.

Če Splošno sodišče ugotovi, da je odločba oziroma sklep nepravilen, ga lahko razglasi za ničnega. To pomeni, da se šteje, da ta odločba oziroma sklep nikoli ni obstajal. Institucija ali organ, ki je odločbo oziroma sklep sprejel, mora nato sprejeti vse potrebne ukrepe za upoštevanje posledic sodbe.

V zadevah, ki vključujejo globo, na primer v zadevah s področja konkurence, ima Splošno sodišče „neomejeno pristojnost“. To pomeni, da lahko, če v odločbi oziroma sklepu ugotovi napake, vendar te ne zadostujejo za razglasitev ničnosti celotne odločbe oziroma sklepa, prilagodi znesek globe. Lahko se odloči tudi za zvišanje globe.

Ničnostne tožbe, ki jih vložijo države članice

Splošno sodišče obravnava zadeve, ki jih države članice vložijo proti Komisiji.

V nekaterih okoliščinah obravnava tudi zadeve, ki jih države članice vložijo proti Svetu. To so zadeve, v katerih se izpodbijajo akti, ki zadevajo:

• državne pomoči;
• trgovinska in protidampinška vprašanja;
• druge akte, s katerimi Svet uresničuje izvedbena pooblastila.

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe

Pravo EU je del nacionalnega prava vsake države članice EU. To pomeni, da se je mogoče na pravo EU pred nacionalnimi sodišči v EU neposredno sklicevati. Nacionalna sodišča lahko torej neposredno uporabljajo pravo EU. To se imenuje „neposredni učinek“ prava EU.

Če ni povsem jasno, kako bi bilo treba v neki zadevi razlagati pravo EU, lahko nacionalna sodišča postavijo vprašanja Sodišču. Tako lahko razjasnijo, kaj določba prava EU pomeni oziroma, celo, ali je veljavna. To jim nato omogoča, da uporabijo pravo EU ter odločijo, ali sta nacionalna zakonodaja in praksa v skladu s pravom EU.

Po potrebi lahko ta vprašanja postavi vsako neodvisno sodišče v EU.

Nacionalna sodišča, zoper odločitve katerih se ni mogoče pritožiti, pa ta vprašanja morajo zastaviti, če odgovor ni jasen, vendar je potreben za odločitev v zadevi.

Vsi predlogi za sprejetje predhodne odločbe se najprej predložijo Sodišču. Večino teh predlogov tudi obravnava Sodišče. Vendar se zadeve prenesejo na Splošno sodišče, kadar gre za:

• DDV,
• carine, trošarine ali tarifno uvrstitev blaga,
• trgovanje z emisijami toplogrednih plinov ali
• odškodnine za potnike,

razen če te zadeve zahtevajo načelno odločitev, ki bi lahko vplivala na enotnost ali doslednost prava EU.

Ko je na vprašanja odgovorjeno, se zadeva vrne nacionalnemu sodišču, ki sprejme končno odločitev o zadevi.

Sodišče lahko opravi preveritev odločbe Splošnega sodišča o pravu EU, če ugotovi, da odločitev Splošnega sodišča vpliva na enotnost ali doslednost prava EU. V nasprotnem primeru je odločba dokončna in zavezujoča. Nacionalno sodišče mora upoštevati odgovor, ki ga je dalo Splošno sodišče. Tudi druga nacionalna sodišča v EU morajo upoštevati to odločbo, če obravnavajo podobne zadeve.

Tožbe zaradi nedelovanja

Te zadeve so podobne ničnostnim tožbam. Vendar se, namesto da bi se vložile, kadar je institucija sprejela odločitev, vložijo, kadar institucija, agencija ali organ ni sprejel odločitve. Te zadeve se lahko vložijo le, če je bil organ EU zaprošen za ukrepanje in je dolžan ukrepati.

Te zadeve so redke.

Podobno kot pri ničnostnih tožbah je Splošno sodišče pristojno za zadeve, ki jih vložijo posamezniki. Sodišče pa je pristojno za zadeve, ki jih vložijo države članice in institucije EU.

Omeniti je treba, da lahko državljani Komisijo sicer opozorijo, da je država članica morda kršila pravo EU, vendar Komisija ni dolžna sprožiti postopka proti državi članici. V takih okoliščinah zoper Komisijo ni mogoče vložiti tožbe zaradi nedelovanja.

Zadeve s področja intelektualne lastnine

EU ima svoj sistem znamk in modelov. Ti obstajajo vzporedno z nacionalnimi znamkami. Znamka EU je veljavna na celotnem območju EU.

Urad EU za intelektualno lastnino (EUIPO) ta sistem upravlja in odloča o registraciji znamk in modelov EU. EUIPO ima svoj notranji pritožbeni postopek, ki ga vodi odbor za pritožbe, pri čemer ta obravnava pritožbe zoper te začetne odločbe.

Pritožbe zoper odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO obravnava Splošno sodišče.

Približno 25 % vseh zadev na Splošnem sodišču predstavljajo zadeve s področja intelektualne lastnine.

Javni uslužbenci

Če ima uslužbenec EU delovnopravni spor s svojim delodajalcem (institucijo, agencijo EU itd.), Splošno sodišče obravnava tožbo zoper dokončno upravno odločbo.

V takih primerih deluje podobno kot delovna sodišča v nacionalnih pravnih sistemih.

Odškodninske tožbe

Splošno sodišče obravnava zahtevke za nadomestilo škode, povzročene z nezakonitim ravnanjem institucij in drugih organov EU.

Posamezne pogodbe

Pogodbe med EU in podjetji ali posamezniki včasih vključujejo posebne klavzule, ki določajo, da je Sodišče EU pristojno za obravnavanje vseh zadev, ki izhajajo iz sporov na podlagi pogodbe. Take klavzule so v pogodbah običajne.

Te zadeve obravnava Splošno sodišče.

Pritožbe zoper odločbe Splošnega sodišča

Tako kot v vseh pravnih sistemih obstaja mehanizem, ki omogoča, da se zoper odločbe Splošnega sodišča vloži pritožba pri Sodišču.

Pritožbe je mogoče vložiti le glede pravnih vprašanj, ne pa glede tega, kako je Splošno sodišče ugotovilo in presodilo dejansko stanje zadeve.

V nekaterih vrstah zadev Splošno sodišče že deluje kot pritožbeno sodišče. Številne agencije in organi EU, ki sprejemajo odločbe, na primer EUIPO ali Agencija EU za kemikalije, imajo neodvisen odbor za pritožbe. V takih primerih odbor za pritožbe zadevne agencije ali organa preuči prvotno odločbo, preden je zadeva predložena Splošnemu sodišču. Zoper te odločbe Splošnega sodišča je torej mogoče vložiti pritožbo le, če jo Sodišče dopusti v posebnem postopku. Pritožba se dopusti, če se z njo odpira vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava EU.

Pritožbe je treba vložiti v dveh mesecih od odločbe Splošnega sodišča.

Če se Sodišče s pritožbo strinja in odločbo Splošnega sodišča razveljavi, lahko o zadevi odloči samo ali pa jo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje.

Približno 25 % vseh odločb se izpodbija s pritožbo. Od teh jih Sodišče razveljavi le 25 %. Torej Sodišče razveljavi le 6 % sodb Splošnega sodišča.

Zoper odločbe v postopkih za predhodno odločanje ni mogoče vložiti pritožbe. Vendar lahko Sodišče opravi preveritev, če ugotovi, da odločba Splošnega sodišča vpliva na enotnost ali doslednost prava EU.

Kako poteka postopek?

Postopek pred Splošnim sodiščem urejata Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Splošnega sodišča.

Postopek ima dva osnovna dela, in sicer pisni in ustni del.

Pri predlogih za sprejetje predhodne odločbe je postopek enak postopku pred Sodiščem. Druge zadeve se začnejo z vložitvijo tožbe v sodnem tajništvu Splošnega sodišča. To mora podpisati odvetnik, ki je pooblaščen za zastopanje pred sodiščem države članice.

Stranke svoje trditve Splošnemu sodišču predložijo v pisni obliki. Države članice, institucije EU in drugi, ki so neposredno zainteresirani za izid zadeve, lahko tudi intervenirajo, da podprejo eno ali drugo stran. To je pisni del postopka.

V številnih zadevah se opravi tudi obravnava. Obravnave so javne, prenos najpomembnejših pa je mogoče spremljati na našem spletnem mestu. Več informacij o spremljanju obravnav najdete na naših straneh o pretočnih vsebinah in o tem, kako se udeležiti obravnave. To je ustni del postopka.

Če je Splošno sodišče to zahtevalo, generalni pravobranilec pripravi sklepne predloge. Predstavitev sklepnih predlogov je javna, včasih se v živo prenaša na našem spletnem mestu.

Po koncu ustnega dela postopka se sodniki posvetujejo in sprejmejo odločitev.

Sodba se nato javno razglasi, nekatere razglasitve pa se v živo prenašajo na našem spletnem mestu.

Obravnavanje zadeve od začetka do konca v povprečju traja približno 20 mesecev.

Za več informacij glejte našo stran o postopku pred Splošnim sodiščem.